| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Stopnja endotelijske disfunkcije kot kriterij izbora najprimernejših kandidatov za dokončno obliko zdravljenja z mehansko podporo levega prekata med bolniki s kroničnim srčnim popuščanjem
Gorazd Košir, 2019, doktorska disertacija

Opis: Terapija z mehansko podporo levega prekata (LVAD, angl. left ventricular assist device) se je v zadnjih dveh desetletjih uveljavila kot uspešna strategija zdravljenja dokončne oblike srčnega popuščanja, ki jo po trenutno veljavnih smernicah ameriških in evropskih strokovnih združenj ponujamo zgolj najbolj prizadetim posameznikom z dokončno odpovedjo srca in z najslabšo prognozo – torej inotropno odvisnim bolnikom in tistim, ki so zaradi hemodinamske nestabilnosti že zdravljeni z začasno mehansko podporo. Leta 2015 in 2017 objavljeni eno- in dveletni rezultati ROADMAP študije so pokazali, da zdravljenje z LVAD-om ne izboljša eno- in dveletnega preživetja, fizične zmogljivosti in kvalitete življenja zgolj pri najbolj prizadetih bolnikih s srčnim popuščanjem, pač pa tudi pri nekaterih manj prizadetih, inotropno neodvisnih bolnikih s kroničnim popuščanjem srca. Žal pa ostaja danes nepojasnjeno, na podlagi katerih kliničnih in/ali laboratorijskih kazalnikov bi lahko med izjemno heterogeno skupino inotropno neodvisnih bolnikov s kroničnim srčnim popuščanjem najlažje določili tiste posameznike, ki bi jim z zgodnjim zdravljenjem z LVAD-om dejansko izboljšali kvaliteto življenja in podaljšali preživetje. Rezultati številnih do sedaj opravljenih študij nakazujejo, da nekateri novi biološki kazalniki, ki odslikavajo kompleksne patofoziološke spremembe, ki se dogajajo v sklopu srčnega popuščanja, bolje napovedujejo napredovanje bolezni in pojav neželenih dogodkov kot obstoječi in trenutno uveljavljeni klinični in laboratorijski napovedniki. Namen naše raziskave je bil opisati so plazemske vrednosti novega kazalca endotelijske disfunkcije endokana pri bolnikih s stabilnim kroničnim srčnim popuščanjem, ugotoviti ali so vrednosti višje pri posameznikih, pri katerih bolezen v srednjeročnem obdobju napreduje do te mere, da potrebujejo inotropno podporo ali pa celo umrejo in dognati ali bi lahko endokan služil kot kriterij izbora najboljših kandidatov za zgodnje zdravljenje z LVAD-i med inotropno neodvisnimi bolniki s srčnim popuščanjem.
Ključne besede: Kronično srčno popuščanje, LVAD, mehanska podpora levega prekata, endokan, endotelijska disfunkcija
Objavljeno: 12.08.2019; Ogledov: 599; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (1,85 MB)

3.
Delovne obremenitve in stres izvajalcev zdravstvene nege pri obravnavi bolnikov z rakom pljuč
Darinka Žamut, 2019, magistrsko delo

Opis: Izhodišče in namen: Delovne obremenitve in stres so na delovnem mestu vedno večji problem, saj zmanjšujejo storilnost delavca, povzročajo absentizem, izgorelost ter pojav številnih zdravstvenih težav. Namen magistrske naloge je predstaviti delovne obremenitve in stres pri izvajalcih zdravstvene nege pri obravnavi bolnikov z rakom pljuč z vidika psihičnega, fizičnega in socialnega okolja, kateri vplivajo na izvajalce zdravstvene nege pri obravnavi karcinomskih bolnikov. Raziskovalne metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi dela, kjer smo izvedli presečno študijo, uporabili smo anketni vprašalnik. Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz treh sklopov. Prvi je vseboval demografske podatke, drugi je vseboval trditve s področja proučevanja stresa,v tretjem sklopu pa so bile trditve s področja proučevanja delovnih obremenitev. Rezultati: V zaključnem delu smo potrdili, da so delovne obremenitve in stres med seboj pozitivno povezani (r=0,785, p< 0,01). Ugotovili smo, da večje kot so delovne obremenitve, večja je stopnja stresa pri izvajalcih zdravstvene nege, ki obravnavajo bolnike z rakom pljuč. Glede na stopnjo izobrazbe pri izvajalcih zdravstvene nege in stopnjo stresa ni bilo statistično pomembnih razlik (r=0,597, p=0,552). Ugotovili smo, da izvajalci zdravstvene nege, ki imajo delovno dobo do 20 let, ocenjujejo delovne obremenitve višje, kot zaposleni nad 20 let delovne dobe (t=2,513, p=0,014). Medtem, ko stopnja stresa in delovna doba nimata statistično pomembnih razlik, oboji jo ocenjujejo kot srednje močno (t=0,382, p=0,704). Diskusija in zaključek: Izvajalci zdravstvene nege, ki obravnavajo bolnike z rakom pljuč, so pogosto podvrženi stresu, saj je rak bolezen, ki človeka prizadene, ne le fizično, temveč še bolj psihično. Delo z bolniki z rakom pljuč je zelo zahtevno. Bolniki potrebujejo veliko skrbnega dela izvajalcev zdravstvene nege, da lahko čim boljše in čim hitreje okrevajo.
Ključne besede: onkološka zdravstvena nega, fizični napori, izgorelost, psihični napori, oskrba, smrt
Objavljeno: 07.05.2019; Ogledov: 620; Prenosov: 178
.pdf Celotno besedilo (814,33 KB)

4.
5.
Release of growth factors after mechanical and chemical pleurodesis for treatment of malignant pleural effusion
Aljaž Hojski, Maja Leitgeb, Anton Crnjac, 2015, izvirni znanstveni članek

Opis: Background: Growth factors are key inducers of fibrosis but can also mediate inflammatory responses resulting in increasing pleural effusion and acute respiratory distress syndrome. The primary aim of the study was to analyse growth factors release after performing chemical and mechanical pleurodesis in the first 48 hours at the patients with malignant pleural effusion. The secondary endpoints were to evaluate the effectiveness of the both pleurodeses, symptoms release and the quality of life of patients after the treatment. Patients and methods: A prospective randomized study included 36 consecutive female patients with breast carcinoma and malignant pleural effusion in an intention-to-treat analysis. We treated 18 patients by means of thoracoscopic mechanical pleurodesis and 18 patients by chemical pleurodesis with talcum applied over a chest tube. We gathered the pleural fluid and serum samples in the following 48 hours under a dedicated protocol and tested them for growth factors levels. A quality of life and visual analogue pain score surveys were also performed. Results: Median measured serum vascular endothelial growth factor (VEGF) level after chemical pleurodesis was 930.68 pg/ml (95% CI: 388.22-4656.65) and after mechanical pleurodesis 808.54 pg/ml. (95% CI: 463.20-1235.13) (p = 0.103). Median pleural levels of transforming growth factor (TGF) ß1 were higher after performing mechanical pleurodesis (4814.00 pg/ml [95% CI: 2726.51-7292.94]) when compared to those after performing chemical pleurodesis (1976.50 pg/ml [95% CI: 1659.82-5136.26]) (p = 0.078). We observed similar results for fibroblast growth factor (FGF) ß; the serum level was higher after mechanical pleurodesis (30.45 pg/ml [95% CI: 20.40-59.42]), compared to those after chemical pleurodesis (13.39 pg/ml [95% CI: 5.04-74.60]) (p = 0.076). Mechanical pleurodesis was equally effective as chemical pleurodesis in terms of hospital stay, pleural effusion re-accumulation, requiring of additional thoracentesis, median overall survival, but, it shortened the mean thoracic drainage duration (p = 0.030) and resulted in a higher symptoms release and in a better quality of life (p = 0.047). Conclusions: We recorded an increase in serum VEGF levels after chemical pleurodesis, however on the contrary, an increase in the pleural fluid level of TGF%1 and FGF%] after mechanical pleurodesis with respect to compared group. Although the differences did not reach statistical significance, VEGF, TGFß1 and FGFß remain the most interesting parameters for future research. Considering the mechanisms of growth factors action, we conclude that in our study group mechanical pleurodesis might be more efficient in terms of growth factors release, thoracic drainage duration and resulted in a higher symptoms release and in a better quality of life than chemical pleurodesis.
Ključne besede: malignant pleural effusion, pleurodesis, growth factors, quality of life
Objavljeno: 05.04.2017; Ogledov: 804; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (689,93 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
PALIATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z NAPREDOVALIM RAKOM POŽIRALNIKA
Karmen Jurgec, 2016, diplomsko delo

Opis: Napredovali rak požiralnika je bolezen, ki je po svetu vedno bolj razširjena in ima slabo prognozo. Simptomi napredovalega raka požiralnika otežujejo pacientovo nadaljnje življenje. Največkrat izgubljajo telesno težo, kar vodi v kaheksijo. Namen diplomskega dela je opisati napredovali rak požiralnika, vzroke za njegov nastanek, odkrivanje in zdravljenje ter predstaviti paliativno zdravstveno nego pacienta z napredovalim rakom požiralnika.Teoretični del diplomskega dela smo oblikovali s pomočjo deskriptivne oz. opisne metode dela. V raziskovalnem delu diplomskega dela smo uporabili kvalitativno raziskovalno metodologijo. Izvedli smo študijo primera pacienta obolelega za napredovalim rakom požiralnika in ga obravnavali po procesni metodi dela. Ugotovili smo, da so najpogostejši negovalni problemi pri pacientu z napredovalim rakom požiralnika bolečina, ki ga ovira pri gibanju, neuravnovešena prehrana (manj kot telo potrebuje), kar vodi v kaheksijo, ter strah. Pacient z napredovalim rakom požiralnika ima težave z vzdrževanjem telesne teže, zato je potrebno, da upošteva nasvete zdravnika in medicinske sestre glede prehranjevanja in lajšanja bolečine. Potrebuje tudi pomoč družine in svojcev, ki so mu v oporo
Ključne besede: rak požiralnika, paliativna oskrba, bolečina, težave s prehranjevanjem.
Objavljeno: 11.11.2016; Ogledov: 911; Prenosov: 142
.pdf Celotno besedilo (870,87 KB)

7.
PREPREČEVANJE IN ZGODNJE ODKRIVANJE PLJUČNEGA RAKA
Sara Trifunovič, 2016, diplomsko delo

Opis: Pljučni rak je ena izmed najpogostejših rakavih bolezni današnjega časa. Uvrstimo ga lahko med bolezni, ki so svetovno najbolj smrtne. Pri pisanju diplomskega dela smo uporabili opisno metodo dela. Opisali smo, kako zgodaj prepoznati pljučnega raka in kako preprečiti, da bi za njim zboleli, ko smo že izpostavljeni škodljivim dejavnikom tveganja. Za njegovo obvladovanje je pomembna preventiva, in ker je največji škodljivi dejavnik za njegov nastanek predvsem kajenje, je naloga zdravstvenih delavcev, da posameznika spodbujajo k prenehanju kajenja. Ljudi, ki ne kažejo znakov pljučnega raka, vabimo v sklopu preventive na presejalne teste. Spoznali smo, da je aktivno kajenje glavni dejavnik tveganja, ki vodi do nastanka pljučnega raka. Prav tako škodujeta pasivno kajenje in izpostavljenost karcinogenim snovem, kot sta radon in azbest, ki se nahajata predvsem v delovnih okoljih. Izredno pomembno je zgodnje odkrivanje pljučnega raka, kajti ko opazimo znake, je bolezen v večini primerov že napredovala.
Ključne besede: pljučni rak, preventiva, zgodnje odkrivanje, presejalni testi, opuščanje kajenja 
Objavljeno: 08.11.2016; Ogledov: 1383; Prenosov: 136
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

8.
Toxicity of magnetic chitosan micro and nanoparticles as carriers for biologically active substances
Maja Leitgeb, Katja Vasić, Gordana Hojnik Podrepšek, Aljaž Hojski, Anton Crnjac, Željko Knez, 2014, izvirni znanstveni članek

Opis: Nanoparticles of inorganic magnetic core surrounded by layers of functional coatings are potential representatives of nanostructures for immobilization of bio-substances. Magnetic nanoparticles (MNPs) are often bound in aggregates due to a strong magnetic dipole, which has a lot of advantages, such as large surface area for binding biologically active substances. Chitosan is a polysaccharide polymer that is non-toxic, hydrophilic, biocompatible and has hydroxy and amino groups in its structure. Because of these chemical and biological properties it is a desirable bio-product for immobilization of enzymes and for binding of other biologically active substances. Magnetic micro and nanoparticles were synthesized with chitosan by three different methods; microemulsion process, suspension cross-linking technique and covalent binding of chitosan. Toxic effect of the prepared magnetic particles was determined as well and was examined on five different bacterial cultures; Escherichia coli, Staphylococcus aureus, Pseudomonas aeruginosa, Enterococcus faecalis and Klebsiella pneumoniae. At concentrations of 10-30 mg of magnetic particles per 0.5 McFarland Standard solution of E. coli and per 400 CFU of S. aureus, P. aeruginosa, E. faecalis in K. pneumonia, no inhibition on the chosen bacterial cultures was detected.
Ključne besede: hitozan, biosubstance, magnetni nanodelci, magnetni mikrodelci, biološko aktivne snovi, toksikološki testi
Objavljeno: 30.12.2015; Ogledov: 983; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (284,84 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

9.
10.
Vpliv intraoperativne aplikacije levosimendana na prognozo po presaditvi srca
Ivan Knežević, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Odpovedovanje presadka (OP) je poguben zaplet, ki se pojavi v zgodnjem pooperativnem obdobju po presaditvi srca. Pokaže se kot huda prekatna disfunkcija presajenega srca, posledica pa je zelo visoko umrljivost in obolevnost. Kljub velikemu napredku v preprečevanju in zdravljenju OP, je to še vedno vodilni vzrok smrti v prvih 30. dneh po presaditvi. V današnjem času je hudo nesorazmerje med številom čakajočih na presaditev srca in številom dajalcev pripeljalo do tega, da velikokrat uporabimo organe slabših dajalcev in/ali iz bolj oddaljenih donorskih bolnic, kar ima za posledico daljše čase hladne ishemije. Obenem se prejemniki zaradi dolgih čakalnih list slabšajo in največji delež prejemnikov je pred presaditvijo na urgentni listi za presaditev, kar kaže na njihovo slabo splošno stanje. Za preprečevanje in zdravljenje OP po presaditvi se najpogosteje uporabljajo inotropna zdravila. Levosimendan je predstavnik nove generacije inotropnih zdravil, ki poveča kontraktilnost miokarda brez bistvenega povečanja porabe kisika v primerjavi s klasičnimi inotropnimi zdravili. Levosimendan nima izraženega proaritmogenega učinka, sočasno znižuje periferno vaskularno rezistenco in povzroči vazodilatacijo v sistemskem in pljučnem obtoku, izboljša oskrbo srčne mišice s kisikom, jo razbremeni in izboljša pretok skozi venčne arterije. Levosimendan ima tudi kardioprotektivni učinek, tako da zmanjša ishemično-reperfuzijsko poškodbo, ima protivnetne in protiapoptotične lastnosti ter ščiti miokard pred oksidativnim stresom. Cilj raziskave je ugotoviti kratkoročne in dolgoročne vplive perioperativne aplikacije levosimendana pri bolnikih po presaditvi srca. V študijo smo vključili 103 bolnike, ki so imeli opravljeno presaditev srca v UKC Ljubljana. V študijsko skupino smo vključil 56 zaporednih bolnikov. Vsi so prejeli infuzijo levosimendana po priporočeni shemi (0,1 mcg/kg/tt). V kontrolno skupino smo vključili 47 bolnikov, ki v perioperativnem obdobju niso prejeli levosimendana, zdravljeni so bili s klasično inotropno terapijo. Bolnike smo sledili 1 leto po presaditvi. Primarna zasledovana dogodka sta bila 30 dnevno in 1-letno preživetje po presaditvi. Sekundarni zasledovani dogodki so bili trajanje vazoaktivne in inotropne podpore ter njihova količino v neposrednem pooperativnem obdobju po presaditvi srca, spremembe hemodinamike v pljučni cirkulaciji v perioperativnem obdobju, čas do ekstubacije in čas do odpusta iz enote intenzivne terapije. Po presaditvi srca smo ugotovili statistično značilno razliko v umrljivosti zaradi odpovedi presadka tako v prvih 30. dneh (2,9 % v študijski skupini proti 12 % v kontrolni skupini; p=0,04), kakor tudi v enem letu (2,9 % proti 13,3%; p=0,02). Kljub napovedno bolj tvegani skupini za slabše delovanje ledvic po presaditvi, smo ugotovili, da so v študijski skupini bolniki po presaditvi srca imeli statistično pomembno nižje vrednosti serumskega kreatinina (79,83±37,20 µmol/L proti 106,71±50,20 µmol/L; p=0,03) in višje vrednosti očistka kreatinina (110,26±47,65 mL/min proti 83,52±40,00 mL/min; p=0,005) kot v kontrolni skupini. V študijski skupini je prišlo tudi do večjega znižanja pljučne hipertenzije (srednji pljučni pritisk: -14±5 mmHg) kot v kontrolni skupini (-7±4 mmHg; p=0,03). Statistično pomembno več bolnikov iz študijske skupine je potrebovalo vazoaktivno podporo z noradrenalinom (87 % proti 31 %; p=0,0002); trajanje podpore pa je bilo statistično mejno pomembno daljše (90,63±80,21 ur proti 49,47±39,91 ur; p=0,06) kot v kontrolni skupini. Bolniki v študijski skupini so bili intubirani dlje časa (4,65±6,92 dni proti 1,03±0,86 dni v kontrolni skupini; p=0,001). Zaključki Perioperativna uporaba levosimendana pomembno izboljša kratkoročno in dolgoročno preživetje po presaditvi srca, izboljša delovanje ledvic in je povezana z znižanjem pljučne hipertenzije. Bolniki, ki prejmejo levosimendan, potrebujejo več vazoaktivne podpore, kar je povezano z daljšo hospitalizacijo v enoti intezivne terap
Ključne besede: Levosimendan, presaditev srca, intraoperativna aplikacija, ledvična funkcija
Objavljeno: 12.08.2015; Ogledov: 1489; Prenosov: 201
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici