| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Aditivi v izdelkih iz prodajnih avtomatov v zdravstvenih in socialno varstvenih zavodih : magistrsko delo
Anja Košič, 2024, magistrsko delo

Opis: Prodajni avtomati predstavljajo zelo priročno možnost za nakup hrane za ljudi v tem hitrem tempu življenja. V njih največkrat najdemo predpakirana živila in pijače, ki imajo dolgi rok trajanja. Ta učinke se doseže z uporabo različni aditivov. Aditivi so dodane snovi živilom, ki jih običajno ne najdemo v tipični sestavi živila. Aditivi so razvrščeni v funkcijske razrede, kot so emulgatorji, stabilizatorji, barvila, konzervansi, sredstva za uravnavanje kislosti, antioksidanti in kisline. V magistrskem delu smo preverjali vsebnost aditivov v izdelkih iz prodajnih avtomatov v zdravstvenih in socialno varstvenih zavodih v Sloveniji in ugotovili, da so največkrat uporabljeni aditivi v sendvičih, žvečilnih gumijih, energijskih žitnih ploščicah in določenih sladoledih. Največkrat so bili uporabljeni emulgatorji/stabilizatorji/gostila (27,6%). Raziskava je pokazala, da je 44,19% vseh izdelkov vsebovalo več kot 4 različne aditive. Prav tako so rezultati pokazali, da proizvajalci največkrat uporabljajo označevanja aditivov v živilih z specifični imeni (75,14%) in ne z oznako E-števila. Med vsemi popisanimi aditivi nismo zasledili aditiva, ki bi bil zdravju škodljiv. Menimo, da je večji problem v medsebojnem učinkovanju aditivov v določenih izdelkih, saj smo v nekaterih izdelkih popisali po več kot 10 različnih aditivov.
Ključne besede: prodajni avtomati, aditivi, prigrizki, pijače, zdravstvene ustanove
Objavljeno v DKUM: 10.04.2024; Ogledov: 59; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (1,53 MB)

2.
Vpliv komunikacijskih ovir pri obravnavi pacienta v nujni medicinski pomoči
Anja Košič, 2023, magistrsko delo

Opis: Uvod: Komunikacijske ovire negativno vplivajo na kakovost oskrbe pacientov na terenu kot tudi v zdravstvenih ustanovah. Zdravstveni delavci kot najpogostejšo bariero pri obravnavi navajajo paciente, ki govorijo tuj jezik. Komunikacijske ovire ovirajo ali odložijo nujne postopke in posege, če pacient ne govori in/ali razume jezika, posledice pa so lahko resne, saj je lahko ogroženo zdravje in življenje pacienta. Metode: V teoretičnem delu smo opravili pregled in analizo literature s pomočjo deskriptivne metode dela. Empirični del predstavlja na kvantitativni metodologiji temelječa raziskava. Zbiranje podatkov je potekalo s pomočjo anketnega vprašalnika. V raziskavi, ki je potekala od maja do julija 2023, smo anketirali 100 zaposlenih v nujni medicinski pomoči. Dobljene podatke smo statistično obdelali in analizirali s pomočjo računalniških programov Microsoft Office Excel 2016 in IBM SPSS 28.0. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da so se pri opravljanju dela skoraj vsi sodelujoči (99%) že srečali z oteženo komunikacijo. Večina (70%) še ni uporabila pripomočkov za oteženo komunikacijo, saj le ti niso na voljo. Sodelujoči so v 93% mnenja, da nimajo zadostnega znanja s področja otežene komunikacije in bi si ga želeli pridobiti. Razprava in sklep: Uspešna komunikacija je pogoj za kakovostno zdravstveno oskrbo, zlasti pri nudenju nujne medicinske pomoči. Brez medsebojnega razumevanja med pacienti in zdravstvenim osebjem kakovostno zdravljenje ni mogoče. Potrebne so podrobnejše raziskave, s katerimi bomo našli nove načine za premostitev vse večjih komunikacijskih ovir, ki jih pri obravnavi srečujemo. Prav tako je potrebna implementacija in uporaba pripomočkov, ki so že na voljo ter razvoj novih, čimbolj vsesplošno dostopnih pripomočkov, ki bodo pripomogli h kakovostnejši obravnavi pacientov.
Ključne besede: komunikacija, komunikacijske ovire, nujna medicinska pomoč, pacient
Objavljeno v DKUM: 05.01.2024; Ogledov: 326; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (1,37 MB)

3.
Primerjava funkcionalnega izida po poškodbi sprednje križne vezi
Anja Košič, 2019, magistrsko delo

Opis: Izhodišča, namen: Koleno je eden izmed osnovnih sklepov, ki omogočajo gibanje in premikanje, zaradi nenehnih obremenitev je izpostavljeno poškodbam. Posledica poškodbe sprednje križne vezi je zmanjšana funkcija kolena, omejitve pri vsakodnevnih aktivnostih in nezmožnost športnih aktivnosti, zato je pogosto potrebno kirurško zdravljenje in/ali dolgotrajna rehabilitacija. Cilj po poškodbi je vrnitev k aktivnostim brez omejitev in bolečin. Namen raziskave je bil pridobiti in predstaviti subjektivno oceno stanja kolenskega sklepa po končanem zdravljenju pri pacientih, ki so utrpeli poškodbo sprednje križne vezi. Raziskovalna metodologija in metode: Za teoretična izhodišča, pregled in analizo literature smo uporabili deskriptivno metodo dela. Empirični del naloge predstavlja na kvantitativni metodologiji temelječa raziskava. Zbiranje podatkov je potekalo s pomočjo anketnih (IKDC in Lysholm) vprašalnikov. V raziskavi, ki je potekala od septembra 2018 do decembra 2018, smo anketirali 100 pacientov, ki so utrpeli poškodbo sprednje križne vezi. Dobljene podatke smo statistično obdelali in analizirali s pomočjo računalniških programov Microsoft Office Excel 2016 in IBM SPSS 25.0. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da se pogosteje poškodujejo moški (70%). Pred poškodbo je bilo športno aktivnih 95% posameznikov, glavni vzrok za poškodbo je bila prav športna aktivnost (73%). Po zaključenem zdravljenju se je odstotek aktivnih posameznikov znižal, vendar je ostalo športno aktivnih 78% anketirancev. Največ težav so navajali pri aktivnostih, ki vključujejo skoke, doskoke ter spremembo smeri gibanja. Razprava in zaključek: Poškodbe sprednje križne vezi so zaradi izjemnih zahtev v športu vse pogostejše. Pomembno je čimprejšnje zdravljenje, rehabilitacija in multidisciplinarna obravnava posameznika, saj lahko le tako dosežemo varno vrnitev k predpoškodbenim aktivnostim.
Ključne besede: kolenski sklep, poškodbe, rehabilitacija, sprednja križna vez, športna aktivnost, zdravljenje.
Objavljeno v DKUM: 06.03.2019; Ogledov: 2350; Prenosov: 262
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

4.
Pacient s poškodbo križnih vezi
Anja Košič, 2016, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča: koleno je sklep, ki je zaradi zapletene zgradbe najbolj kompleksen sklep v človeškem telesu. Postavljen je med najdaljšima kostema v telesu in zato izpostavljen delovanju velikih sil, posledica tega je, da je eden izmed najpogosteje poškodovanih sklepov v človeškem telesu. Sklep delimo glede na sestavo na tri dele, sestavljen je iz kosti, struktur znotraj sklepa in struktur zunaj sklepa. Za razumevanje delovanja kolenskega sklepa je nujno, da poznamo anatomijo in biomehaniko delovanja. Kadar je poškodovana katera izmed struktur v kolenu, nam lahko povzroča težave. Poškodba križnih vezi vpliva na kakovost življenja ljudi ter njihovo aktivnost. Poškodbo lahko zdravimo konservativno ali operativno. Začetek zdravljenja pa pomeni hkrati tudi že začetek rehabilitacije, ki je pri takšni poškodbi še kako pomembna. Raziskovalna metodologija: v diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela. V teoretičnem delu diplomskega dela smo predstavili anatomijo in fiziologijo oz. delovanje kolenskega sklepa, poškodbo križnih vezi, možnosti zdravljenja in rehabilitacijo po poškodbi. V raziskovalnem delu diplomskega dela smo analizirali anketni vprašalnik, ki so ga prostovoljno izpolnili pacienti, ki so utrpeli poškodbo križnih vezi. Zbrane podatke smo obdelali in analizirali s pomočjo računalniških programov Microsoft Office Word in Excel. Rezultati: z anketnim vprašalnikom smo ugotovili, da se poškodba križnih vezi pogosteje pojavi pri mlajši in srednji starostni skupini prebivalstva, ki je športno aktivna. Vzrok za nastanek poškodbe je najpogosteje izvajanje športne aktivnosti. Največkrat se kot znak poškodbe pojavijo oteklina, bolečina, nezmožnost iztegnitve in krčenja kolena, pri več kot polovici poškodovanih je bila ugotovljena hkratna poškodba več struktur v kolenu. Zanimivo je, da se je pred poškodbo s športom ukvarjalo več kot tri četrtine sodelujočih v raziskavi, po poškodbi le še slaba polovica. Pri vseh sodelujočih je rehabilitacija po poškodbi vezi trajala več kot mesec dni. Poškodba križnih vezi spada med zahtevnejše poškodbe, pri kateri je rehabilitacija takoj po operativnem posegu in tudi kasneje zelo pomembna. Večina pacientov po poškodbi nadaljuje z rehabilitacijo v zdravilišču. Sklep: za paciente je bistvenega pomena, da so v fazi rehabilitacije pripravljeni aktivno sodelovati, saj je kakovost življenja po poškodbi odvisna od dobre operativne oskrbe in pripravljenosti posameznika v postopku nadaljnje rehabilitacije. Pacienti se morajo naučiti živeti v okviru lastnih zmožnosti ter ohranjati svoje zdravje tako, da preprečujejo ponovno poškodbo.
Ključne besede: poškodba, križne vezi, kolenski sklep, zdravstvena nega, rehabilitacija
Objavljeno v DKUM: 27.09.2016; Ogledov: 3030; Prenosov: 359
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

5.
VPLIV RAZLIČNIH NAČINOV OBDELAVE TAL NA OKOLJSKI ODTIS PRI OZIMNI PŠENICI
Anja Košič, 2014, diplomsko delo

Opis: Okoljski odtis (ecological footprint) predstavlja biološko produktivno površino tal in morja, ki ga potrebujemo za zadovoljitev naših potreb in za porabo onesnaženja, ki ga proizvedemo pri našem delu oziroma dejavnosti. V diplomski nalogi smo ugotavljali, kako različni načini obdelave tal pri pridelavi ozimne pšenice vplivajo na spust ogljikovega dioksida v okolje oziroma kakšen je okoljski odtis pri konvencionalni, konzervirajoči obdelavi tal in pri direktni setvi. Cilj diplomske naloge je, s pomočjo spletnega programa, ugotoviti, kateri način obdelave tal je najbolj primeren za pridelavo ozimne pšenice ob doseganju največjega ekonomskega učinka, največjega pridelka in najmanjšega izpusta ogljika v okolje. Na posestvu Perutnine Ptuj d.d. je bil izveden poljski poskus na dveh GERK-ih z različnim tipom tal. Na obeh lokacijah so bili izvedeni trije različni načini obdelave tal. Največji okoljski odtis pustimo s konzervirajočo obdelavo tal in znaša na GERK-u Center 157,3 ha in na GERK-u Gorica 134,8 ha. Najmanjši odtis pa pustimo pri direktni setvi in znaša na GERK-u Center 120,2 ha in GERK-u Gorica 113,7 ha. Optimalen način obdelave tal, glede na okoljski odtis, je konvencionalna obdelava tal, saj spusti v okolje srednjo vrednost ogljika in zadovoljiv končni pridelek.
Ključne besede: okoljski odtiS, ozimna pšenica, konvencionalna obdelava tal, konzervirajoča obdelava tal, direktna setev
Objavljeno v DKUM: 26.09.2014; Ogledov: 2744; Prenosov: 273
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)

Iskanje izvedeno v 1.36 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici