Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo temelji na analizi instituta zastaranja v zvezi s terjatvami iz gospodarskih pogodb, ki je dopolnjena s primerjavo pravil ureditve zastaranja po Obligacijskem zakoniku in po Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Slednja zaradi teženj po poenotenju evropskega civilnega prava postajajo vse pomembnejša tudi v našem pravnem redu. S potekom zastaralnega roka dolžnikova obveznost zastara, veljavna pa ostaja naprej v obliki naturalne oziroma neiztožljive obveznosti. To pomeni, da je upnik ne more več sodno uveljavljati, zato pravimo, da je zastaranje institut, ki sili upnika k uveljavljanju svojih pravic. Enako velja tudi v primeru instituta zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ki ga v slovenskem pravu ureja Obligacijski zakonik. Ta zastaranju v gospodarskih zadevah namenja posebna pravila, ki so dodelana z obsežno sodno prakso. Institut zastaranja urejajo tudi Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, ki kot modelni zakonik predstavljajo poskus poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU, s poenostavljenim sistemom zastaranja pa konkurirajo togim določbam Obligacijskega zakonika. Primerjava med njima pokaže, da je ureditev po Obligacijskem zakoniku do gospodarskih subjektov strožja, medtem ko jim Načela UNIDROIT pri sklepanju pogodbenih razmerij puščajo več svobode, predvsem glede možnosti spreminjanja dolžine zastaralnih rokov. Kogentno naravo določb Obligacijskega zakonika, ki omejujejo avtonomijo strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij, nekateri teoretiki kritizirajo, medtem ko jo drugi razumejo kot poskus zakonodajalca, da bi preprečil neskončne pravde in povečal pravno varnost. Ne glede na vse, pa se je za problematično pokazalo zlasti vprašanje vezanosti začetka teka zastaralnih rokov na objektivni trenutek. V zvezi s tem bi slovenski zakonodajalec moral slediti ureditvi iz Načel UNIDROIT in vzpostaviti kombinacijo objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka. Slovenska sodna praksa, ki bi se nanašala na institut zastaranja po ureditvi iz Načel UNIDORIT, ne obstaja. Vsled navedenega gre zaključiti, da subjekti pravil glede zastaranja iz Načel UNIDROIT v gospodarske pogodbe načeloma ne vključujejo, razlog pa gre iskati prav v prisilni naravi določb Obligacijskega zakonika. Iz Načel UNIDROIT namreč izhaja, da njihove določbe ne morejo nadomestiti kogentnih določb nacionalnega prava.
Ključne besede: gospodarska pogodba, zastaranje, zastaralni roki, avtonomija volje, ugovori, odpoved zastaranju, pripoznava dolga, Načela UNIDROIT
Objavljeno v DKUM: 10.07.2020; Ogledov: 1528; Prenosov: 215
Celotno besedilo (535,41 KB)

Opis: Pravne praznine so tista družbena razmerja, ki bi morala biti pravno urejena, pa niso. Naloga sodišč je, da jih zapolnijo. Prvi korak, ki sodiščem predstavlja večni problem in dilemo, je postopek ugotavljanja, ali sploh gre za pravno relevanten primer. Kadar sodišča uredijo primer, kjer je uporaba analogije prepovedana, lahko pride do zlorab in kršitev človekovih pravic. Diplomsko delo se v prvem delu dotika vprašanj različnih vrst pravnih praznin in njihovega prepoznavanja ter zapolnjevanja in tematiko približa bralcu na preprost in razumljiv način. Na kratko so predstavljene glavne metode zapolnjevanja, ki so predvsem pomembne na civilnopravnem področju in nekaterih področjih javnega prava, kjer veljajo stroge omejitve. Drugi del diplomskega dela je namenjen klasičnim pravnim prazninam. Dodani so primeri iz sodne prakse, na podlagi katerih je poudarjen način njihovega zapolnjevanja, tj. z analogijama legis in iuris. Pomembno vprašanje, na katerega se je avtorica med drugim osredotočila, je, ali se pravna analogija oz. analogija iuris dejansko pojavlja tudi v praksi ali pa je zgolj neka teoretična možnost zapolnjevanja, ki je sodišča ne uporabljajo.
Ključne besede: pravna praznina, analogija, sodna praksa, javno pravo, zasebno pravo, klasična pravna praznina, zapolnjevanje pravnih praznin
Objavljeno v DKUM: 02.12.2016; Ogledov: 3038; Prenosov: 476
Celotno besedilo (795,40 KB)