| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


81 - 90 / 135
Na začetekNa prejšnjo stran567891011121314Na naslednjo stranNa konec
81.
TIPI CERKVENE OBLASTI NA OBMOČJU ČRNE GORE V ZGODNJEM NOVEM VEKU
Marina Popović, 2015, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi so opisani tipi cerkvene oblasti, ki so v času zgodnjega novega veka delovali na območju poznejše Črne gore. Tu se je pravoslavna cerkev spopadala z vplivom katoliške cerkve, predvsem v primorju, hkrati pa so v tem prostoru živeli tudi posamezniki islamske veroizpovedi. Črnogorsko-primorska metropolija v kontinuiteti obstaja že 780 let. Ko je Zeta leta 1499 padla pod turško oblast, je bil star naziv Zetska metropolija zamenjan z novim - Cetinjska metropolija, kasneje pa je uveden naziv Črnogorsko-primorska metropolija. Delovanje črnogorskih metropolitov v 16. in 17. stoletju, ki so skupaj s plemenskimi glavarji vodili ljudstvo v Črni gori, je opisano v posebnem poglavju, saj so močno vplivali na tamkajšnji zgodovinski razvoj. S prihodom dinastije Petrović-Njegoš na čelo Črne gore leta 1697 označujemo pričetek novega poglavja črnogorske zgodovine. Zelo pomembno vlogo so imeli tudi tukajšnji pravoslavni samostani, kjer sem izpostavila pomembnejše. Obalna mesta Kotor, Bar in Ulcinj so veljala za glavne centre katolicizma tega časa. Še posebej sem se na delovanje katoliške cerkve osredotočila v dobi po letu 1622, ko je katoliška cerkev ustanovila Kongregacijo za širjenje vere, katere cilj je bil spreobrniti čim večje število pripadnikov drugih ver v katoliško. Eno izmed njenih značilnejših območij je bilo tudi črnogorsko primorje, kjer so v času zgodnjega novega veka delovale pomembnejše katoliške cerkve.
Ključne besede: Pravoslavje, katolištvo, cerkev, Črna gora, dinastija Petrović, metropoliti, Barska nadškofija
Objavljeno: 06.10.2015; Ogledov: 549; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)

82.
ZEMLJIŠKA POSEST TEHARSKE KOSEŠČINE V ZGODNJEM NOVEM VEKU
Klara Pušnik, 2014, magistrsko delo

Opis: Kosezi so unikaten del družbene piramide v poznosrednjeveški in nato tudi zgodnjenovoveški zgodovini slovenskega etničnega prostora. Po statusu so kmetje, a se razlikujejo od vseh drugih običajnih kmetov po tem, da imajo nekatere privilegije in svoboščine, ki so jih pridobili še v dobi ustoličevanja karantanskih knezov. Življenje koseške skupnosti, ki je imela svoje strnjeno središče na Teharju pri Celju in je ob tem zajemala še več posamičnih članov v Savinjski in Šaleški dolini, je zelo slabo raziskano. Ob ohranjeni sodni knjigi teharskega koseškega sodišča iz 18. stoletja – z zapisi daleč v 19. stoletje – sta zelo pomembna še dva ohranjena vira: to sta urbarja teharske koseške skupnosti iz let 1576 in 1753, ki ju hrani Zgodovinski arhiv Celje. Prvi urbar iz leta 1576 je tipičen reformiran urbar, kjer je zajeta kmečka koseška posest in so zapisane njihove pravice in obveznosti. Drugi urbar iz leta 1753 pa predstavlja rektificirani oziroma terezijanski urbar, kjer so koseške posesti (kmetije) že označene z urbarialno številko. Oba urbarja, ki sta v nalogi tudi transliterirana, nam povesta veliko o samem statusu in gospodarskem ter socialnem položaju članov teharske koseške skupnosti. V obeh obdelanih virih so navedeni sami kosezi iz različnih naselij ter njihove posesti. Njihove dajatve, tako denarne kot naturalne, so za boljši pregled in razumevanje njihovega položaja predstavljene v tabelah. K magistrski nalogi so priložene tudi fotografije obeh obdelanih urbarjev ter vsi podatki o virih in literaturi.
Ključne besede: kosezi, teharska koseška skupnost, Teharje, Savinjska dolina, reformirani urbar 1576, rektificirani urbar 1753
Objavljeno: 13.01.2015; Ogledov: 890; Prenosov: 248
.pdf Celotno besedilo (2,47 MB)

83.
ZEMLJIŠKI GOSPOSTVI MARENBERG (RADLJE OB DRAVI) IN RAČE V ZGODNJEM NOVEM VEKU
Goran Janković, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom Zemljiški gospostvi Marenberg (Radlje ob Dravi) in Rače v zgodnjem novem veku predstavlja najprej oris zgodovinskega razvoja, lastniških odnosov ter pomemnejših dogodkov na prostoru obeh v naslovu omenjenih zemljiških gospostev. V drugem delu pa je posebej predstavljen zgodovinski vir: uradni popis podložnih hišnih gospodarjev iz leta 1754. Popis je bil izveden na zahtevo Marije Terezije kot del predvidene vojaške in davčne reforme. V tem obdobju se je začelo popisovanje prebivalstva, njegove strukture in dejanskega posestnega stanja. Oblast je tako želela dobiti splošen pregled o prebivalstvu in bistvene podatke za reforme na področju vojaškega nabornega sistema. Štetje je bilo izvedeno za gospostva in župnije. Diplomsko delo vsebuje dva popisa: za gospostvo Marenberg, s sedežem v današnjih Radljah ob Dravi, in za gospostvo Kranichsfeldt, s sedežem v današnjih Račah. V popisu najdemo podložnike z naslednjimi statusi: celi kmetje, tričetrtinski, polovični in četrtinski kmetje, kajžarji in vinogradniški kajžarji ter gostači in viničarji. Pri določenih je tudi podan rokodelski poklic. Popis nam danes omogoča natančen vpogled v socialne strukture tedanjega časa in v položaj podložnikov
Ključne besede: Terezijanski popis hiš 1754, Radlje ob Dravi, Rače, Marenberg, zemljiško gospostvo, slivniška župnija, Marenberški ženski dominikanski samostan.
Objavljeno: 09.03.2015; Ogledov: 1220; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (4,08 MB)

84.
DEMOGRAFSKA IN ZEMLJIŠKOPOSESTNA PODOBA DRAVSKEGA POLJA V DRUGI POLOVICI 17. STOLETJA
Matjaž Grahornik, 2015, magistrsko delo

Opis: V nalogi je predstavljena demografska in zemljiškoposestna podoba gospoščin oz. pristav, vasi in krajev na ozemlju večjega dela Dravskega polja iz okoli začetka 17. stoletja pa do sredine 18. stoletja. Glavna pozornost je namenjena obdobju druge polovice 17. stoletja, tj. času, ko so posamezne župnije iz obravnavanega območja začele voditi oziroma je vsaj ohranjenih večje število matičnih knjig. Podatki iz matičnih knjig hoške, slivniške, limbuške, hajdinske in spodnjepolskavske župnije iz tega časa so v navezavi z nekaterimi drugimi pisnimi viri, na primer ohranjenimi urbarji, seznami, zapisniki in popisi, omogočili nastanek vsebinsko zaokroženega magistrskega dela, ki vsebuje nekatera nova demografska, posestna in druga spoznanja.
Ključne besede: Dravsko polje, Spodnja Štajerska, matične knjige, 17. stoletje.
Objavljeno: 01.04.2015; Ogledov: 1221; Prenosov: 389
.pdf Celotno besedilo (8,15 MB)

85.
NOVOVEŠKI IN BAROČNI MARIBOR
Leonora Ajrizaj, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava novoveški in baročni Maribor. Le-ta ima dve težišči: prvo je historično in obravnava zgodovinski oris srednjeveškega in novoveškega mesta Maribor, obe zemljiški gospostvi, mestno upravo, cerkvene in redovne ustanove ter strukture novoveškega Maribora. Težišče drugega dela diplomske naloge je umetnostnozgodovinsko, saj obravnava barok kot temeljno novoveško umetnostno smer v Mariboru. Barok je zadnji univerzalni stil v zgodovini evropske umetnosti. Uveljavil se je najprej v Italiji kot novost po tridentinskem koncilu sredi 16. stoletja zmagoslavne in vsestranske borbene Cerkve. Zgodnjebaročne prvine se pojavljajo na mariborskih stavbah že v 17. stoletju, in sicer po velikih mestnih požarih v letih 1601, 1648, 1650 in 1662. Po teh požarih so bile stavbe prenovljene, tako da so že kazale vplive zgodnjebaročnih potez. Najpomembnejši baročni dosežki v Mariboru: poleg mariborskega gradu in rotovža sem sodijo tudi meljski dvor, Hoferjeva hiša, žički dvor, meščanski špital, minoritski kolegij, mariborska stolnica, jezuitski kolegij, grad Betnava, župnija sv. Magdalene v Mariboru, vetrinjski dvorec, salzburški dvor, nekdanja židovska sinagoga itd. Neločljivi del mestne vendute so še baročna znamenja, med katerimi je najpomembnejše Marijino ali kužno znamenje na Glavnem trgu.
Ključne besede: srednjeveško in novoveško mesto Maribor, mariborski zemljiški gospostvi, strukture novoveškega Maribora, barok v Mariboru.  
Objavljeno: 07.10.2015; Ogledov: 723; Prenosov: 182
.pdf Celotno besedilo (2,25 MB)

86.
WELZERJEV OBRAČUN ZA EVANGELIČANSKO VERSKO SREDIŠČE NA BETNAVI PRI MARIBORU 1587-1598
Mojca Malec, 2015, diplomsko delo

Opis: V svojem diplomskem delu z naslovom Welzerjev obračun za evangeličansko versko središče na Betnavi pri Mariboru 1587-1598 obravnavam transliteracijo gradiva tajnika protestantske verske občine na Dravskem polju konec 16. stoletja, ki je imela svoj sedež ob Herbersteinovem dvorcu na Betnavi. Delo plemiča Klemna Welzerja pl. Ebersteina je bilo zelo pomembno za malo protestantsko skupnost, ki pa je z leti vedno bolj naraščala. Zanimanje za novo vero je raslo, na Betnavi so začeli graditi nove objekte, kot so molilnica, pokopališče, šola in hiša za predikanta. Seveda so za to potrebovali denar in nekoga, ki bo ta denar upravljal. Nalašč za to delo je bil Welzer, ki se je resno lotil svojih obveznosti. Dan za dnem je v svoj obračun (lahko mu rečemo tudi bilanca stanja) zapisoval vse prihodke (donacije zvestih vernikov in dežele Štajerske) in odhodke. Zraven tega je njegovo delo obsegalo tudi naročila in nadzor vsega materiala, ki je bil potreben za gradnjo želenih objektov. Odziv prebivalstva je bil velik, ljudje so vsak mesec prispevali v občinsko blagajno, svoje je redno dodajala tudi dežela Štajerska. Radodarnost ljudi je obsegala tudi pomoč pri delu in prinašanje materiala na gradbišče. Mala protestantska skupnost se je srečevala tudi s težavami, kot je na primer uničevanje njihove lastnine (razbita stekla, vrata, svoje umrle so morali pokopavati na svojem pokopališču – zato tudi gradnja pokopališča….) idr. Protestantska verska občina na Betnavi je delovala vse do leta 1600, ko so bili protestanti od tod pregnani, njihove stavbe in pokopališče pa porušeni. Ostal je le dvorec Betnava, saj je bil v lasti graščakov, v tem primeru graščaka Herbersteina.
Ključne besede: Klemen Welzer pl. Eberstein, Betnava (Windenau), evangeličanstvo, obračun prihodkov in odhodkov evangeličanske občine na Betnavi
Objavljeno: 06.10.2015; Ogledov: 540; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (2,02 MB)

87.
MESTO MARIBOR IN ZEMLJIŠKO GOSPOSTVO FALA V ZGODNJEM NOVEM VEKU
Tadeja Mali, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana splošna zgodovina mesta Maribor in zemljiškega gospostva Fala s posebnim poudarkom na času od konca srednjega veka do sredine 18. stoletja. Obdobje je zaznamovano s terezijanskimi reformami, ki so zajele tudi slovenske dežele. Leta 1754 je nastal prvi popis podložnih hiš na zemljiških gospostvih in v meščanskih naselbinah, s katerim je želela oblast pridobiti splošen pregled prebivalstva z namenom reforme tako davčnega kot vojaškega nabornega sistema. Popis je seznam vseh podložnih naseljenih hiš in hišnih gospodarjev z njihovimi imeni in priimki ter oznakami njihovih poklicev oziroma statusov. Najpomembnejši del diplomske naloge je transliteracija vira, na podlagi katerega je obdelana takratna socialna struktura prebivalstva. V mestih je bila le-ta bistveno drugačna kot na podeželju, kjer je največji del prebivalstva še živel v odvisnosti od svojega zemljiškega gospoda. V mestu zasledimo pisano obrtniško poklicno strukturo z nekaj trgovci in posamezniki z drugimi statusnimi oznakami, npr. gostači. Podložniki v okviru zemljiškega gospostva Fala pa so živeli na celih, tričetrtinskih, polovičnih in četrtinskih kmetijah. Ob teh je v okviru gospostva živelo še številčno in slojevito nižje nekmečko prebivalstvo, značilno tudi za druge slovenske pokrajine; predstavljajo ga kajžarji, vinogradniški kajžarji in viničarji.
Ključne besede: mesto Maribor, zemljiško gospostvo Fala, Marija Terezija, popis podložnih hiš leta 1754, transliteracija, prebivalstvo
Objavljeno: 12.10.2015; Ogledov: 748; Prenosov: 205
.pdf Celotno besedilo (4,74 MB)

88.
Razvoj kompleksa pavlinskega samostana Blažene Device Marije in Vseh Svetih v Šenkovcu (1376–1786) v luči zgodovinskih in arheoloških raziskav / Razvoj kompleksa pavlinskog samostana Blažene Djevice Marije i svih svetih u Šenkovcu (1376 - 1786) u svjetlu povijesnih i arheoloških istraživanja
Marijana Korunek, 2015, doktorska disertacija

Opis: Pavlinski samostan Blažene Djevice Marije i svih svetih u Šenkovcu kraj Čakovca, kasnije posvećen svetoj Jeleni, djelovao je na području Međimurja u periodu od 1376. do 1786. godine. Samostan je osnovala obitelj Lacković, a kasnije su njegovi patroni bili obitelj Celjski, Fridrik Lamberg i obitelj Zrinski. Razdoblje kad je obitelj Zrinski vlasnik Međimurja najviše su obilježili brojni sukobi između te obitelji i čakovečkog pavlinskog samostana, koji su bili potaknuti ekonomskim, ali i vjerskim razlozima, jer su Zrinski prešli na protestantizam. To se može iščitati iz činjenice da sukobi sa samostanom traju i nakon što su Zrinski formalno prestali biti protestanti, a sličan odnos, isprepleten sukobima i sporovima, samostan je imao i s obitelji Althan, koja je vlasnik Međimurskog vlastelinstva u 18. stoljeću. Tijekom svog djelovanja samostan je postepeno povećavao svoju nepokretnu imovinu, pa je tako ušao u posjed crkve sv. Jeronima u Štrigovi, te brojnih vinograda, šuma i livada. Stoljećima je uživao razne povlastice, prvenstveno one za trgovanje i vinotočje. Nedjeljom je mogao držati trg pred samostanom, te sajam na blagdan Svete Jelene. Samostan je imao pravo suditi krivcima, te ih osuđivati, pa je tako u čakovečkom samostanu zabilježeno 12 procesa. Dekretom cara i kralja Josipa II. samostan je 1786. godine ukinut, a sva vrjednija imovina bila je otpremljena u Budim, dok je ostala pokretna imovina prodana na dražbi. Samostanske zgrade tada preuzima Dvorska komora, koja na neadekvatan način njima upravlja, pa one postepeno propadaju. Prvotni samostan gradi se u vrijeme gotike, a njemu je u renesansnom periodu dograđena bočna kapela. U baroku se čitav kompleks temeljito rekonstruira, a nakon ukinuća samostana sklop je u svoju privatnu rezidenciju, odnosno dvorac, pretvorio barun Vinko Knežević koji ga dobiva početkom 19. stoljeća. Do kraja stoljeća samostanski sklop je gotovo u potpunosti srušen, a od njega su ostali stajati samo kapela sv. Jelene (svetište nekadašnje samostanske crkve) i jedna gospodarska građevina. Ovaj kompleks prepoznat je kao iznimno vrijedan, pa su još 1924. godine na njemu provedena prva arheološka istraživanja. S radovima se tada stalo, a s novim se arheološkim istraživanjima započelo tek 1990. godine, kada je pokrenuta obnova kapele. U tim radovima u unutrašnjosti kapele, odnosno svetišta pavlinske crkve, pronađen je vrijedan gotički oslik datiran na kraj 14. stoljeća, koji je prezentiran. U arheološkim istraživanjima koja su trajala od 1990. do 2002. godine otkriven je središnji dio samostanskog kompleksa. Temeljem pronađenih arheoloških struktura u tim istraživanjima možemo jasno definirati ove funkcionalne cjeline: svetište samostanske crkve (kapela svete Jelene), crkvena lađa, bočna kapela heksagonalnog tlocrta (takozvani mauzolej obitelji Zrinski), istočno samostansko krilo, sakristija, zapadno samostansko krilo, zvonik (?), južni hodnik samostana, klaustar, te djelomično sjeverno samostansko krilo, dok gospodarske građevine i ogradni zid kompleksa nisu istraženi. Unatoč činjenici da je središnji dio samostanskog kompleksa arheološki istražen, njegovu prezentaciju otežava manjkava dokumentacija o provedenim arheološkim iskopavanjima, loše stanje očuvanosti arheoloških struktura, brojne pregradnje, te današnja neprimjerena neposredna okolina. Kako bismo dobili jasniju sliku o ovom kompleksu i njegovim građevinskim fazama, provedene su dvije kampanje revizijskih arheoloških istraživanja (tijekom 2011. i 2012. godine). Ova istraživanja treba nastaviti kako bi konačna prezentacija lokaliteta bila ispravna i znanstveno utemeljena. Obzirom na ranije utvrđenu povijesnu i spomeničku vrijednost ovog kompleksa, za njegovu pravilnu prezentaciju u svih segmentima treba primijeniti najkvalitetnija rješenja.
Ključne besede: Zgodovina Međimurja, pavlinski red na Hrvaškem, pavlinski samostan Šenkovec, Čakovec, Šenkovec, zgodovina, arheološke raziskave / Povijest Međimurja, pavlinski red u Hrvatskoj, pavlinski samostan u Šenkovcu, Čakovec, Šenkovec, povijest, arheološka istraživanja
Objavljeno: 25.11.2015; Ogledov: 594; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (22,65 MB)

89.
Janez Ludvik Schönleben (1618-1681) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa
Monika Deželak Trojar, 2015, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija ima tri glavne dele. Prvi del disertacije izrisuje življenjsko pot Janeza Ludvika Schönlebna, ki se je začela 16. novembra 1618 v Ljubljani. Janez Ludvik Schönleben je v letih 1629/30–1634/35 obiskoval jezuitsko gimnazijo Ljubljani in 26. oktobra 1635 vstopil v jezuitski red. V času šolanja in redovne formacije v letih 1635–1653 je bival in deloval v različnih kolegijih Avstrijske jezuitske province: na Dunaju, v Leobnu, Gradcu, Kremsu, Linzu, Passauu, Judenburgu in Ljubljani. Po končanem študiju teologije je bil najpozneje novembra 1648 na Dunaju posvečen v duhovnika in je nato v šolskem letu 1648/49 v tamkajšnjem kolegiju poučeval retoriko in bil hkrati notar Filozofske fakultete. Z Dunaja je odšel v Judenburg, od tam je oktobra 1650 prišel za šolskega prefekta v Ljubljano. Iz Ljubljane je oktobra 1651 odšel v Gradec. V tem obdobju se je začela kriza v njegovem jezuitskem poslanstvu, zato je po 20. aprilu 1652 odšel v Linz, od tam pa nekoliko pozneje na Dunaj. V šolskem letu 1652/53 je na dunajski Filozofski fakulteti poučeval logiko, septembra 1653 pa je izstopil iz reda. Z Dunaja je odšel v Padovo, kjer je že 19. decembra 1653 opravil doktorski izpit iz teologije. Spomladi leta 1654 se je vrnil v Ljubljano in bil 6. maja 1654 imenovan za ljubljanskega stolnega dekana. To poslanstvo je opravljal do 3. julija 1667. Schönleben je do leta 1669 ostal v Ljubljani, 13. oktobra 1669 pa ga je cesar izbral za dolenjskega arhidiakona in župnika v Ribnici. V Ribnici je kljub težavam vztrajal do konca leta 1675 ali začetka leta 1676. Po vrnitvi v Ljubljano se je v letih 1676–1681 posvečal predvsem pripravi zgodovinskih in genealoških del. Schönleben je umrl 15. oktobra 1681 v Ljubljani. Biografskemu delu sledi pregledna predstavitev Schönlebnovega opusa. Poglavje o Schönlebnu kot zgodovinarju se začne s kratkim pregledom zgodovinopisja v 16. in 17. stoletju. Poudarek tega dela je na predstavitvi in ovrednotenju njegovih natisnjenih del. V ospredju je njegovo najpomembnejše zgodovinsko delo Carniolia antiqua et nova, sledi pa mu spis Aemona vindicata. Posebej sta izpostavljeni njegovi deli, ki obravnavata izvor in veličino habsburške vladarske hiše: Dissertatio polemica de prima origine augustissimae domus Habspurgo-Austriacae in Annus sanctus Habspurgo-Austriacus. Predstavitev natisnjenega opusa zaključujejo njegove genealogije kranjskih plemiških družin Gallenberg, Ursini-Blagaj, Attems in Auersperg. Poseben doprinos k poznavanju Schönlebna kot zgodovinarja prinaša pregled in oris njegovih del, ki so ostala v rokopisu. Disertacijo zaključuje poglavje o Schönlebnu kot literatu, pozornost je namenjena njegovim zgodnjim govorom iz jezuitskega obdobja in njegovim zbirkam pridig. Postopek zorenja Schönlebna kot pridigarja je prikazan skozi tri obdobja: zgodnje obdobje (1642–1653), obdobje aktivnega pridiganja (1654–1676) in obdobje zmanjšane pridigarske aktivnosti (po letu 1676). Predstavljeni so Schönlebnovi ohranjeni jezuitski govori, temu pa je dodan tudi popis po naslovu znanih, a neohranjenih govorov. Glavnina pozornosti je namenjena Schönlebnovemu pridigarsko najbolj aktivnemu obdobju in predstavitvi njegovih štirih zbirk pridig: Fasten-Freytag und Sonntag-Predigen, Feyertägliche Erquick-Stunden, Tractatus geminus de mysteriis Dominicae passionis in Horae subsecivae dominicales. V zaključku so povzete glavne značilnosti Schönlebnovih govorov in pridig, ki ga opredeljujejo kot predstavnika prehodnega obdobja med značilnimi smernicami potridentinskih pridigarskih načel in postopnega prehajanja v baročni tip pridige. Schönleben se je naslonil zlasti na jezuitski model pridiganja.
Ključne besede: Kranjska, Ljubljana, 17. stoletje, Avstrijska jezuitska provinca, jezuiti, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681), (Schönlebnova) biografija, (Schönlebnov) opus, barok, zgodovinopisje, deželno zgodovinopisje, dvorno zgodovinopisje, retorika, retorska proza, pridiga, jezuitska pridiga
Objavljeno: 26.11.2015; Ogledov: 1272; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (4,32 MB)

90.
PODLOŽNIKI ZEMLJIŠKEGA GOSPOSTVA VITANJE, ŽUPNIJE STARI TRG PRI SLOVENJ GRADCU TER SLOVENJGRAŠKEGA MEŠČANSKEGA ŠPITALA V TEREZIJANSKEM POPISU HIŠ 1754
Aleksandra Ramšak, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom Podložniki zemljiškega gospostva Vitanje, župnije Stari trg pri Slovenj Gradcu ter slovenjgraškega meščanskega špitala v terezijanskem popisu hiš 1754 temelji na transliteraciji popisa podložnih hiš teh treh zemljiških posesti. Takratni popis iz leta 1754 ne predstavlja ljudskega štetja in tudi ne popisa hiš, kot ga poznamo danes. V njem je bilo popisano prebivalstvo urbanih krajev meščani ali tržani s poklicem, npr. obrtnik ter meščani ali tržani brez poklica in še v kraju živeči ljudje brez meščanskega statusa ter brez poklica – kočarji in gostači, ki so imeli najete hiše/koče. Pri podložnih gospoščinskih družinah so to bili: četrtinski kmet, polovični kmet, tričetrtinski kmet, cel kmet, ter nekmečki (=brez kmetije) ljudje: običajni in vinogradniški kočar, gostač in viničar. Popis je bil izveden v okviru predvidene davčne reforme na zahtevo vladarice Marije Terezije. Izvajale so jih župnije oz. vikariati ter zemljiška gospostva. Diplomsko delo vsebuje tri popise. V njih popisani podložniki so bili prav tedaj imetniki posamezne podložne kmečke ali nekmečke posesti v sklopu posestnih uradov. Predstavljeni pa so tudi zemljiško gospostvo Vitanje, župnijsko gospostvo Stari trg pri Slovenj Gradcu ter slovenjgraški meščanski špital do sredine 18. stoletja. S pomočjo teh popisov dobimo vpogled v statusni in socialni položaj prebivalstva sredi 18. stoletja.
Ključne besede: zemljiško gospostvo Vitanje, župnijsko gospostvo Stari trg pri Slovenj Gradcu, slovenjgraški meščanski špital, transliteracija, terezijanski popis hiš 1754
Objavljeno: 14.01.2016; Ogledov: 842; Prenosov: 250
.pdf Celotno besedilo (10,88 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici