| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VPLIV POLIMERIZACIJSKE MEŠANICE NA LASTNOSTI POROZNEGA POLI(DIVINIL ADIPAT-KO-PENTAERITRITOL TETRAKIS(3-MERKAPTOPROPIONATA))
Amadeja Koler, 2012, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu predstavljamo vpliv več dejavnikov na velikost in porazdelitev por v polimernem materialu pripravljenem iz emulzije z visokim deležem notranje faze. Tako smo spreminjali volumski delež vodne faze in topila, spreminjali smo hitrost mešanja pri pripravi emulzije nato pa smo jo starali. Polimerne materiale smo okarakterizirali z VEM (vrstičnim elektronskim mikroskopom) in optičnim mikroskopom, nato pa s primernim računalniškim programom obdelali slike in izmerili pore. Kot monomera pri emulziji voda v olju (v/o) smo uporabili divinil adipat in tetrakis(3-merkaptopropionat). Uporabljen porogen v našem raziskovalnem delu je bil toluen, kot surfaktant pa smo uporabili kombinacijo Span 65 in PEL 121. Za aktivacijo polimerizacije smo uporabili fotoiniciator Irgacure 819. Polimerizacija poteče po mehanizmu tiol-en kemije. Preučevali smo vpliv dodatka vodne faze na velikost por in ugotovili, da pri 85 vol.% dodane vodne faze nastanejo največje pore v tem polimeru in dobimo tipično poliHIPE strukturo. Prav tako smo spreminjali delež toluena, ker dodajanje porogena vpliva na velikost por v polimeru. Z večanjem dodanega porogena smo povečali pore in zaznali največje pore pri dodatku 50 vol.% porogena. Nato smo spreminjali še hitrost mešanja emulzije od 50 do 250 obratov/min (s korakom 50). Iz rezultatov slik SEM-a in optičnega mikroskopa opazimo, da so pore bistveno večje pri emulzijah, ki smo jih mešali pri nižjih obratih (50 obratov/min, 50 TOPLA), kot pa pri višjih. Največje pore smo izmerili pri 50 (Tvodne faze = 40 °C) TOPLA, najmanjše pa pri 200 obratih/min. S staranjem emulzije smo opazili, da se kapljice vodne faze s časom večajo, za kar sta odgovorna koalescenca in Ostwaldovo zorenje. Ugotovimo, da se vsem pripravljenim emulzijam s časom (do 48h) velikosti kapljic povečajo, dokler emulzija ne postane popolnoma nestabilna in se fazi ločita, kar se zgodi po dveh dneh.
Ključne besede: poliHIPE, emulzije z visokim deležem notranje faze, tiol-en polimerizacija, velikosti por, Ostwaldova rast, koalescenca.
Objavljeno: 17.09.2012; Ogledov: 1659; Prenosov: 325
.pdf Celotno besedilo (4,88 MB)

2.
POROZNI HIBRIDNI MATERIALI IZ SISTEMA MONOMER/TiO 2
Amadeja Koler, 2015, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo se lotili sinteze poroznega hibridnega materiala sestavljenega iz sistema monomer-propoksiliran trimetitol propan triakrilat in delcev TiO2. Hibridni material smo pripravili s polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze tipa voda v olju, kateri smo v zunanjo fazo primešali delce TiO2 . Hibridni material smo nato sintrali. Ugotovili smo, da na stabilnost emulzije ne vpliva narava in količina dodanega surfaktanta PEL 121 ampak emulzijo stabilizira le disperzno sredstvo BYK 118. Prav tako smo iz eksperimentalnega dela ugotovili, da na stabilizacijo emulzije vpliva masno razmerje delci:monomer. Kadar smo v emulzijo dodali dvakrat več monomera kot delcev, je bila ta stabilna tudi po dodatku 80 vol.% vodne faze, material je imel odprto celično strukturo. Z višanjem količine delcev (delci:monomer na 1:1, 2:1) pa emulzije pri dodatkih visokih deležev vodne faze (več kot 70 vol.%) postajajo vedno manj stabilne njihova celična struktura pa je bolj zaprta. Pomemben dejavnik za stabilizacijo sistema monomer-TiO2 je tudi velikost delcev. Ugotovili smo, da z delci velikosti 20 nm težje stabiliziramo HIP emulzijo, kot pa z delci velikosti 200 nm. Dobljene porozne hibridne materiale smo nato sintrali na temperaturi 1150 ⁰C pri temperaturnem koraku 0,5 ⁰C na minuto. Izkazalo se je, da se hibridnim materialom z nižjim deležem delcev tipična poliHIPE struktura poruši. Medtem, ko pa se tistim materialom z višjim deležem delcev (delci:monomer 2:1) struktura poruši verjetno zaradi že predhodno manj stabilnega hibridnega materiala. Vsi sintrani materiali so izboljšali svoje mehanske lastnosti, saj so vsi postali trdnejši . Struktura je ostala podobna poliHIPE materialu kadar smo dodajali manjšo količino delcev glede na monomer in kadar smo dodajali nižje vsebnosti notranje faze (manj kot 80 vol.%). V tem delu smo sintetizirali hibridni material iz sistema monomer-TiO2, nadalje smo ga sintrali in tako bolj ali manj uspešno dobili porozno keramično matrico, katere morfologija je nakazovala podobnost s hibridnim materialom. Tako delo še v znanstveni literaturi ni bilo opisano.
Ključne besede: poliHIPE, hibridni materiali, titanov dioksid, stabilizacija HIP emulzij, sintranje
Objavljeno: 02.11.2015; Ogledov: 983; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (3,31 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici