Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Ob koncu druge svetovne vojne je brez sledi izginilo nemalo nacističnih vojnih zločincev ter kolaborantov nacističnega režima. Pobegnili so zato, da se ne bi znašli na zatožni klopi Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu. Bremenile so jih razne kategorije vojnih zločinov, aktivna vloga pri izvajanju genocida, umori itd. Glavno teoretično izhodišče diplomskega dela torej obravnava pobeg oziroma spremembo identitete najvidnejših nacističnih emigrantov, predvsem pa vojnih zločincev Tretjega rajha. Nekateri člani stranke NSDAP, ki po pravilu niso zasedali vidnejše funkcije v hierarhiji nacistične Nemčije, po drugi svetovni vojni pa postali znani kot eni izmed največjih zločincev 20. stoletja (Adolf Eichmann, Klaus Barbie, Josef Mengele), so ob koncu vojne izginili brez vsake sledi. Njihov pobeg je potekal preko ustaljenih prebežniških kanalov, v katere so bili vključeni cerkveni dostojanstveniki Rimskokatoliške Cerkve, švicarski uradniki in politiki, argentinski diplomatski uslužbenci po raznih konzulatih v Evropi in argentinski diktator Juan Peron. Adolf Eichmann se je ob koncu vojne znašel v ameriškem ujetništvu, toda, ker je uporabil lažno ime, zavezniki niso vedeli, kdo se skriva med vojnimi ujetniki. Kmalu je pobegnil iz zapora in se nekaj let skrival po Nemčiji, nato pa preko Italije pobegnil v Argentino. Za razliko od Eichmanna, ki ga je leta 1960 ugrabil izraelski Inštitut za obveščevalne in specialne naloge – Mossad in ga na skrivaj prepeljal v Izrael, se je Josefu Mengeleju za vedno uspelo izmakniti roki pravice. Organiziranje nacističnega bega je potekalo v strogi tajnosti, s pomočjo bivših pripadnikov SS-a in preko dobro organizirane mreže. Najbolj priljubljeno pribežališče tovrstnih političnih beguncev je bila v večini primerov Argentina.
Ključne besede: Odessa, Peron, Eichmann, Mengele, vojni zločinci, Vatikan, Wiesenthal
Objavljeno v DKUM: 29.01.2013; Ogledov: 3680; Prenosov: 386
Celotno besedilo (967,84 KB)