| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Civilnopravna odgovornost za imisije v zraku
Aleksandra Messner, 2018, magistrsko delo

Opis: Pravo varstva okolja se kot mlajša pravna panoga razvija šele od začetka 70. let, ko je začela naraščati zavest o škodljivih okoljskih posledicah vse večjega tehnološkega in industrijskega razvoja. Ker imisije zaradi svoje razpršenosti ne poznajo državnih meja, so predmet pravne ureditve številnih mednarodnih in regionalnih dokumentov, podrobneje pa pravno varstvo določajo na njih temelječi nacionalni pravni redi. Na pravno ureditev varstva okolja v Republiki Sloveniji bistveno vplivajo določbe prava EU, ki daje varstvu okolja vse večji pomen in ga skuša s sprejemanjem direktiv približati v vseh državah članicah. Okolje je kot kompleksi pravni pojav varovano tako na področju javnega kot tudi civilnega prava, ki se medsebojno dopolnjujeta in tvorita celovito pravno varstvo. S civilnim pravom se varujejo pravice in interesi posameznikov, prizadetih zaradi nedopustnega onesnaževanja. Slovensko pravo v ta namen ne določa specialne pravne ureditve, ampak se uporabijo splošna pravila stvarnega in obligacijskega prava. V primeru nedopustnih imisij je možno vložiti prepovedne zahtevke po štirih različnih pravnih podlagah, ki se izberejo glede na lažjo dokazljivost v konkretnem primeru. Če hkrati ali neodvisno od prepovednega zahtevka oškodovancu nastane katera izmed pravno priznanih oblik premoženjske ali nepremoženjske škode, je mogoče zahtevati tudi njeno povračilo po splošnih pravilih odškodninskega prava. Posebnosti glede odškodnine pa so določene za primere škode, ki izvira iz opravljanja splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni upravni organ. Kljub vse večjim težavam in posledicam, ki jih povzroča onesnažen zrak, pa je sodna praksa s tega področja skromna. Zavest o pomenu čistega okolja in nevarnih posledic onesnaževanja očitno še ni tako visoka, da bi se pogosteje preventivno odločali za prepovedne zahtevke, katerih predpostavke je lažje dokazati. Na onesnaženje se pogosto odzovemo šele po nastanku škode, pri čemer pa je zaradi razpršenosti imisij in zapoznelih posledic predpostavke odškodninske odgovornosti, še zlasti vzročno zvezo, izredno težko dokazati. Poleg tega je odškodnina za škodo, ki nastane posamezniku, pogosto celo nižja od stroškov dolgotrajnega dokazovanja z izvedenci v pravdnem postopku, kar posameznike dodatno odvrača od uveljavljanja svojih pravic. Seštevek več manjših škod pri različnih posameznikih, ki ostanejo nepovrnjene, pa pomeni veliko in nedopustno korist onesnaževalca, ki s svojo dejavnostjo nadalje škoduje tako posameznikom kot tudi okolju samemu. Pogostejše uveljavljanje tudi sicer manjših zahtevkov bi imelo bistveno preventivno vlogo. V ta namen se v slovenski in primerljivih pravnih teorijah, zakonodajah in sodni praksi skuša najti primerne rešitve in postopke, ki bi olajšali težavno dokazovanje prizadetih posameznikov, zlasti z možnostjo kolektivnega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov.
Ključne besede: Varstvo okolja, civilnopravno varstvo, pravica do zdravega življenjskega okolja, imisije, onesnaženost zraka, prepovedni zahtevek, odškodnina.
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 1055; Prenosov: 143
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

2.
Primernost izvršilnega naslova za izvršbo
Aleksandra Messner, 2015, diplomsko delo

Opis: V izvršilnem postopku se prisilno izvrši upnikova terjatev. Izvršilno sodišče lahko dovoli izvršbo na podlagi primernega izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je tako javna listina, na podlagi katere se lahko prisilno izvrši upnikova terjatev. To pa je lahko sodna odločba, sodna poravnava, notarski zapis ali druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov, če izpolnjujejo pogoje za izvršljivost posamezne vrste listine oz. odločbe. Izvršilni naslov izvira iz nekega predhodnega postopka, v katerem je bilo meritorno odločeno o vsebini obveznosti. Izvršilno sodišče je tako na izvršilni naslov popolnoma vezano in vanj ne sme posegati ali ga spreminjati. Zaradi tega mora biti v njem obveznost opredeljena tako subjektivno kot tudi objektivno. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik (subjektivna opredelitev) ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (objektivna opredelitev). V praksi pogosto nastanejo težave, ker terjatev v izvršilnem naslovu ni opisana dovolj natančno, zaradi česar izvršilno sodišče predlog za izvršbo kot neutemeljen zavrne. V sodni praksi lahko najdemo številne napotke, ki so v pomoč tožnikom, da pravilno oblikujejo zahtevke in se tako izognejo nepotrebnim stroškom in postopkom, ki nastanejo, če je obveznost v izvršilnem naslovu nedoločena in zaradi tega neprimerna za izvršbo.
Ključne besede: Izvršba, izvršilni naslov, vrste izvršilnih naslovov, primernost izvršilnega naslova, določenost terjatve, sodna praksa.
Objavljeno v DKUM: 11.05.2016; Ogledov: 2307; Prenosov: 319
.pdf Celotno besedilo (766,80 KB)

Iskanje izvedeno v 0.03 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici