SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
MORFOLOŠKE IN HISTOLOŠKE SPREMEMBE V RAZVOJU HIPOFARINGEALNIH ŽLEZ MEDONOSNE ČEBELE (Apis mellifera carnica)
Maja Ivana Smodiš Škerl, 2011, doktorska disertacija

Opis: Hipofaringealne žleze proizvajajo in izločajo sestavine matičnega mlečka, ki je pomembna hrana za zalego in matico. Mlade delavke imajo razvite žleze z velikimi acinusi, ki aktivno izločajo sekret. Med seboj smo primerjali delavke iz rednika in delavke iste starosti iz čebelje družine. Ugotovili smo, da so imele krmilke iz rednika v starosti nad 15 dni večji premer žleznih acinusov. Aktivno izločanje sekreta se podaljšuje s starostjo (do 27 dni) pri krmilkah iz rednika, ki ostajajo v družini in intenzivno oskrbujejo ličinke v matičnih lončkih. Opisali smo morfološke in histološke značilnosti žlez pri delavkah v razvojni stopnji bube, pri dolgoživih, zimskih čebelah in pri delavkah krmilkah v starosti 1 do 27 dni. V drugem delu poskusa smo različno stare delavke v kletkah tretirali z imidaklopridom, diazinonom ali kumafosom v časovnem obdobju za 24, 48 ali 72 ur. Po zaključenem tretiranju smo izmerili velikost premera žleznih acinusov in ugotovili značilen vpliv tretiranja na zmanjšano velikost žlez (p < 0,05). Delavke, ki so bile dlje časa (48 in 72 ur) izpostavljene tretiranju, so imele manjše žleze v primerjavi s kontrolno skupino netretiranih delavk. V žleznih acinusih smo lokalizirali stresne proteine (Hsp 70 ali Hsp 90) in določali stopnjo celične smrti. Pri delavkah, ki so bile tretirane s kumafosom ali diazinonom, smo pogosteje lokalizirali Hsp v celičnem jedru in citoplazmi, kot pri delavkah, ki so bile tretirane z imidaklopridom. Ugotovili smo, da se Hsp lokalizirajo različno glede na vrsto pesticida in starost čebel. Pri delavkah, ki so bile tretirane s kumafosom, smo ugotovili povečano stopnjo apoptotske celične smrti, po tretiranju z imidaklopridom je bila v žleznih celicah nakazana tudi nekroza. V drugi starostni skupini (7 do 12 dni) delavk je bila stopnja celične smrti po 48 urah tretiranja z imidaklopridom okoli 50-odstotna in se je po 72 urah pojavila v jedrih vseh celic. Hsp smo določili tudi v žleznih celicah netretiranih delavk in ugotovili, da je celična smrt ostala na stopnji običajne obnove celic (do 10 odstotkov) pri delavkah iz vseh štirih starostnih skupin. Pesticidi, ki smo jih uporabili v poskusu, so pri delavkah medonosne čebele povzročili povečano stopnjo odmiranja celic žleznih acinusov.
Ključne besede: hipofaringealne žleze, premer žleznih acinusov, pesticidi, stresni proteini, celična smrt
Objavljeno: 20.09.2011; Ogledov: 2894; Prenosov: 160
.pdf Polno besedilo (12,77 MB)

2.
UPORABA ČEBELJIH PRIDELKOV PRI ZDRAVLJENJU: MNENJA IN IZKUŠNJE ČEBELARJEV
Simona Fekonja, 2015, magistrsko delo/naloga

Opis: Vse več raziskav na področju medicine in drugih naravoslovnih znanosti se ukvarja s posameznimi čebeljimi pridelki in na novo odkriva in potrjuje njihove pozitivne učinke pri zdravljenju in preprečevanju bolezni. Namen magistrskega dela je bil raziskati, kakšno vlogo ima apiterapija oziroma zdravljenje s čebeljimi pridelki med slovenskimi čebelarji. Pri tem smo se osredotočili na njihove dosedanje izkušnje z uporabo čebeljih pridelkov ter pridobili stališča čebelarjev glede apiterapije in njene umestitve med ostale oblike zdravljenja. Vprašalnik, ki ga je izpolnilo 90 čebelarjev oziroma čebelark, je bil objavljen tudi na spletni strani Čebelarske zveze Slovenije. Rezultati so pokazali, da slovenski čebelarji v največji meri uporabljajo čebelje pridelke v preventivne namene (74%). Med čebeljimi pridelki je največ čebelarjev zaznalo pozitivne učinke na zdravje pri propolisu (96%), nekaj manj pri medu (94%), temu pa sta sledila cvetni prah (83%) in matični mleček (61%). Razlik med čebelarji člani in nečlani čebelarskih društev z našo statistično analizo nismo zaznali. Slovenski čebelarji imajo mnogo znanja in izkušenj s preventivno in terapevtsko uporabo čebeljih pridelkov, s čimer lahko veliko pripomorejo pri usmerjanju prihodnjih raziskav na področju uporabe apiterapije tudi v uradni medicini.
Ključne besede: apiterapija, čebelarji, čebelji pridelki, preventiva
Objavljeno: 01.09.2015; Ogledov: 452; Prenosov: 172
.pdf Polno besedilo (1,03 MB)

3.
RAZVOJNE LASTNOSTI MATIC KRANJSKE ČEBELE (Apis mellifera carnica) V RAZLIČNIH POGOJIH VZREJE
Lucija Žvokelj, 2013, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske naloge smo raziskali vpliv starosti vzrejnega gradiva, zamika v oprašitvi izleženih matic in vpliv dodatnega krmljenja v času vzreje na nekatere lastnosti matic. V posameznih fazah vzreje smo ugotavljali možne poti prenosa štirih čebeljih virusov. Matice smo vzredili iz različno starih ličink ob presajanju (0-12 ur, 12-24 ur, 24-36 ur in 36-48 ur) in ugotavljali njihove lastnosti glede na različno starost ob oprašitvi. Matice ene skupine smo vstavili v plemenilnike takoj po izleganju, matice druge skupine pa po 17 dnevih inkubacije. V nadaljevanju raziskave smo del oprašenih matic dodali v družine in jih spremljali še dve čebelarski sezoni. Maticam in njihovim razvojnim oblikam smo določili morfološke lastnosti. Starost vzrejnega gradiva do 36 ur ni imela značilnega vpliva na lastnosti matic, kakor tudi zamik v oprašitvi ni imel vpliva na spremljane lastnosti. V prvi sezoni so družine matic, ki so se oprašile po 17-dnevni inkubaciji, zasedale v povprečju večje število ulic kot družine matic, ki so se oprašile v običajnem času, to je 3-8 dni po izleženju. Matice se po dodajanju različnih vrst peloda in drugih dodatkov v hrani v rednikih in plemenilnikih med seboj niso značilno razlikovale. V poskusu spremljanja možnih poti prenosa virusnih okužb med potekom vzreje nismo nobenega od štirih virusov (ABPV, BQCV, DWV in SBV) zaznali pri bubah in novoizleženih maticah, kljub temu, da so bile delavke v rednikih na virus pozitivne. Za razliko od ostalih treh virusov se je v našem poskusu izkazalo, da je za DWV vertikalen prenos, od matice na svoje potomke preko jajčeca, pogostejši od horizontalnega.
Ključne besede: vzreja matic, oprašitev, prehrana, cvetni prah, čebelji virusi
Objavljeno: 12.06.2013; Ogledov: 1561; Prenosov: 197
.pdf Polno besedilo (2,68 MB)

4.
VPLIV SPOR NOSEMA IN PESTICIDA 'THIAMETHOXAM' NA DOLGOŽIVOST ČEBEL
Doris Kramberger, 2015, magistrsko delo/naloga

Opis: V letu 2014 smo na Kmetijskem inštitutu Slovenije ugotavljali vpliv spor noseme in pesticida tiametoksam na dolgoživost čebel. V nalogi smo uporabili medonosno čebelo Apis mellifera carnica. Ugotavljali smo akutno toksičnost pesticida različnih koncentracij v 24, 48 in 72 urah. Pridobljeni podatki v tej študiji kažejo, da je LD50 za kranjsko čebelo 7,86 ng tiametoksama/čebelo in večina teh umre v 24 urah. Med 24 in 48 urami se smrtnost občutno zmanjša oz. se preživetje čebel opazno poveča, če zmanjšamo koncentracijo. Biološki in imunohistološki poskus opravljen v laboratorijskih pogojih je pokazal, da nobeden od realnih odmerkov pesticida tiametoksam (0,0856 ng/čebelo in 0,00856 ng/čebelo), ki bi se lahko pojavil v naravnem okolju, ne poveča stopnje umrljivosti kranjske čebele, niti pri čebelah, hkrati izpostavljenih okužbi z N. ceranae in tiametoksamom. Z uporabo tehnik TUNEL smo ocenjevali histološke značilnosti tkiva. Histološka analiza je pokazala hipertrofično širitev okužbe prebavnih celic in obsežno sprostitev okuženih celic v lumen, opaženih v glavnem 10 dni po okužbi. V poznejši fazi okužbe je bila zmanjšana obnova celic in njihova funkcija, kar smo opazili 20. dan po infekciji v ventrikulih okuženih čebel z nosemo. Kranjska čebela ob hkratni izpostavitvi sporam noseme in insekticidu tiametoksam ni kazala povezave v krepitvi virulentnosti N. ceranae.
Ključne besede: spore noseme, tiametoksam, neonikotinoidi, celična smrt, dolgoživost čebel
Objavljeno: 03.06.2015; Ogledov: 437; Prenosov: 45
.pdf Polno besedilo (1,47 MB)

5.
Spremembe v srednjem črevesu in goltnih žlezah po okužbi medonosne čebele (Apis mellifera carnica) s sporami Nosema spp.
Mateja Soklič, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: Medonosna čebela (A. mellifera) spada med najpomembnejše, vsekakor pa tudi najštevilčnejše opraševalce kmetijskih pridelkov. Živi v specifični socialni združbi z izrazitim kastnim sistemom. Troti in matica predstavljajo reproduktivne osebke v družini za razliko od delavk, ki so sociološko sterilne. V družini opravljajo naloge oskrbovanja zalege, matice in mladih čebel z matičnim mlečkom ali drugo hrano, gradijo satje, varujejo panj pred vsiljivci in nabirajo mano, nektar, cvetni prah in vodo. Delavke lahko zaradi prezgodnje smrtnosti ali subletalnih učinkov, zaradi katerih niso sposobne opravljati katere od naštetih nalog, družini ne koristijo več. Kadar je število takšnih delavk veliko, ta izguba prizadene celotno čebeljo družino. Zato smo v pričujoči nalogi preverili, kakšni so subletalni vplivi okužbe s pogostima parazitoma iz družine Nosema spp. na srednje črevo in goltne žleze čebel delavk. S pomočjo tehnike TUNEL za zaznavanje celične smrti smo ugotavljali pojavnost odmiranja celic na tkivnih rezinah srednjega črevesa in goltnih žlez, neokuženih ali z N. apis oziroma N. ceranae okuženih čebel. Poleg tega smo ocenili vpliv okužbe na morfologijo obeh organov. Premer goltnih žlez smo uporabili kot indikator razvitosti žlez in analizirali njegovo povezanost s težo glave. Ugotovili smo, da okužba z N. apis povzroča povečano smrtnost celic epitela srednjega črevesa. Delež TUNEL pozitivnih jeder pri neokuženih delavkah se je ves čas gibal okoli desetih odstotkov, kar je približno petina pozitivnih jeder, ugotovljenih pri z N. apis okuženih delavkah. Po 15. dnevu je število upadlo na raven prvih. V črevesju z N. ceranae okuženih delavk je bilo število apoptotičnih jeder znatno višje od kontrol tretji. dan, po 12. dnevu pa je povsem upadlo na z neokuženimi delavkami primerljivo raven. Pri čebelah, okuženih z Nosema spp., so bile spore 15. dan prisotne v večini epitelnih celic, zgradba srednjega črevesa je bila močno spremenjena in je kazala znake degeneracije. Okužba z Nosema spp. je negativno delovala na razvoj goltnih žlez in njihovo sekretorno aktivnost. Pri okužbi z N. ceranae smo zabeležili signifikanten (P < 0,05) negativen vpliv okužbe na razvitost goltnih žlez na vse dni testiranja in na 12. ter 21. dan za okužbo z N. apis. Na histološki ravni smo pri okuženih delavkah v hipofaringealnih žlezah ugotovili zmanjšanje količine citoplazme in sekretornih veziklov, ki so znak aktivnosti žlez. Povišan je bil tudi delež celične smrti v sekretornih celicah goltnih žlez okuženih čebel. Ker v nobenem izmed preiskovanih vzorcev goltnih žlez nismo ugotovili spor Nosema spp. sklepamo, da žleze niso primarno mesto okužbe. Atrofija žlez pri okuženih delavkah je tako verjetno posledica slabšega izkoriščanja hrane zaradi poškodb, ki jih povzroči razmnoževanje parazitskih gliv v črevesnem epiteliju. Premeri goltnih žlez so bili v neposredni korelaciji s težo glave pri delavkah iz vseh treh skupin. Okužba z N. ceranae se je širila z okuženih na neokužene delavke, ne pa tudi na matice v poskusnih plemenilnikih. Razvoj okužbe pri neokuženih delavkah je z zamikom sledil poteku pri sočasno naseljenih delavkah, ki so prejele 80.000 spor N. ceranae.
Ključne besede: Apis mellifera, srednje črevo, goltne žleze, Nosema spp., celična smrt
Objavljeno: 05.08.2016; Ogledov: 374; Prenosov: 16
.pdf Polno besedilo (5,33 MB)

6.
Vpliv HMF-a na dolgoživost čebel v laboratorijskih pogojih
Snežana Jurišić, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: V letu 2013 smo na Kmetijskem inštitutu Slovenije raziskovali vpliv organske spojine hydroxymethylfurfural (HMF) na dolgoživost delavk medonosne čebele Apis mellifera carnica v laboratorijskih pogojih. V raziskavi smo ugotovili, da zviševanje odmerka HMF-a, dodanega v osnovno čebeljo hrano (apifonda), ne kaže večja odstopanja v smrtnosti čebel do 15. dneva. Med 16. in 30. dnevom je smrtnost čebel postopoma naraščala glede na odmerke 100, 500, 1000 in 1500 mg HMF-a/kg apifonde, in sicer pri vsakem višjem odmerku je bila stopnja preživetja krajša. . Negativen vpliv HMF-a se kaže tudi po 30 dnevu, kjer je pri najvišjem odmerku HMF-a skupina čebel živela zgolj še par dni, pri vsakem nižjem odmerku je bila stopnja preživetja čebel višja, zadnje čebele v kontrolni skupini pa so dočakale tudi do 45 dni. Hkrati smo ugotavljali, ali obstajajo razlike med skupinami čebel glede na količino zaužite hrane pri odmerkih 100 in 1500 mg HMF-a/kg apifonde. Raziskava kaže, da v prvih 7. dneh statističnih razlik ni bilo (p=0,245), oz. da so čebele brez večjih odstopanj enakomerno uživale hrano ne glede na višino odmerka HMF-a, primešanega v apifondo. Prisotnost okužbe Nosema spp. je tekom prvega poskusa bila zaznana v precej razpršenih količinah, v ponovitvi je bila zaznana zgolj občasno, pri poletnih čebelah pa ni bila zaznana, pri čem je upad oz. izguba spor Nosema spp. najverjetneje posledica odmiranja zimskih čebel iz prvega poskusa. S tehniko TUNEL smo ugotavljali celično smrt čebel, tretiranih z HMF-om. Iz histološke analize je razvidno, da je med 5. in 9. dnem opažena stagnacija v številu pozitivnih jeder, zaznan je celo upad v skupini z najvišjim odmerkom. Pri odmerku 500 mg HMF-a/kg apifonde je pri vsakem vzorčenju zaznano precej konstantno, in sicer visoko št. pozitivnih celic. Vrh okužbe je zabeležen 15. dan raziskave, pozneje sta zaznana bodisi stagnacija ali upad, zlasti pri najvišjem odmerku.
Ključne besede: HMF, dolgoživost čebel, zavračanje hrane, celična smrt, Nosema spp.
Objavljeno: 13.09.2016; Ogledov: 221; Prenosov: 16
.pdf Polno besedilo (2,59 MB)

7.
8.
Chronic bee paralysis virus and Nosema ceranae experimental co-infection of winter honey bee workers (Apis mellifera L.)
Ivan Toplak, Urška Jamnikar Ciglenečki, Katherine Aronstein, Aleš Gregorc, 2013, izvirni znanstveni članek

Opis: Chronic bee paralysis virus (CBPV) is an important viral disease of adult bees which induces significant losses in honey bee colonies. Despite comprehensive research, only limited data is available from experimental infection for this virus. In the present study winter worker bees were experimentally infected in three different experiments. Bees were first inoculated per os (p/o) or per cuticle (p/c) with CBPV field strain M92/2010 in order to evaluate the virus replication in individual bees. In addition, potential synergistic effects of co-infection with CBPV and Nosema ceranae (N. ceranae) on bees were investigated. In total 558 individual bees were inoculated in small cages and data were analyzed using quantitative real time RT-PCR (RT-qPCR). Our results revealed successful replication of CBPV after p/o inoculation, while it was less effective when bees were inoculated p/c. Dead bees harbored about 1,000 times higher copy numbers of the virus than live bees. Co-infection of workers with CBPV and N. ceranae using either method of virus inoculation (p/c or p/o) showed increased replication ability for CBPV. In the third experiment the effect of inoculation on bee mortality was evaluated. The highest level of bee mortality was observed in a group of bees inoculated with CBPV p/o, followed by a group of workers simultaneously inoculated with CBPV and N. ceranae p/o, followed by the group inoculated with CBPV p/c and the group with only N. ceranae p/o. The experimental infection with CBPV showed important differences after p/o or p/c inoculation in winter bees, while simultaneous infection with CBPV and N. ceranae suggesting a synergistic effect after inoculation.
Ključne besede: Apis mellifera, experimental infection, Chronic Bee Paralysis Virus, CBPV, Nosema ceranae, interaction
Objavljeno: 22.06.2017; Ogledov: 58; Prenosov: 2
.pdf Polno besedilo (541,74 KB)

9.
Combating Varroa destructor in honeybee colonies using flumethrin or fluvalinate
Aleš Gregorc, Maja Ivana Smodiš Škerl, 2007, izvirni znanstveni članek

Opis: Mite mortality in two apiaries, one with 32 and the other with 15 honeybee (Apis mellifera carnica) colonies, was recorded prior to and after flumethrin or fluvalinate treatments and after a control, oxalic-acid application. During the 42- and 51-day pre-treatment periods, the average daily natural mite drop was 0.04 (± 0.04) and 2.82 (± 2.19), respectively, which represents 1.09% (± 1.06) and 3.84% (± 3.04) of the total number of mites found during the experiment. The flumethrin or fluvalinate applications resulted in an average mite mortality at the two apiaries of 214.46 (± 260.02) and 4,098.64 (± 2,508.31). The treatments resulted in a 19.11% (± 14.62) and a 39.28% (± 10.47) reduction in the number of mites in slightly infested colonies and 94.30% (± 4.26) and 96.24% (± 3.14) in highly infested colonies. The difference in treatment efficacy between both apiaries was significant (P < 0.001) and indicates that fluvalinate and flumethrin are highly efficacious in dealing with highly infested honeybee colonies with sealed brood. The importance of effective mite control in colonies with a high level of natural mite mortality is discussed in this study.
Ključne besede: Acaricides, control methods, Apis mellifera, oxalic acid, mite infestation
Objavljeno: 04.08.2017; Ogledov: 40; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (149,12 KB)

10.
Viral infections in queen bees (Apis mellifera carnica) from rearing apiaries
Aleš Gregorc, Tamás Bakonyi, 2012, izvirni znanstveni članek

Opis: Viral infection could have an impact on the success of queen rearing and a potential effect on reduced queen quality. Newly mated honey bee (Apis mellifera carnica) queens were collected from mating nuclei in queen rearing operations in Slovenia. Altogether, 81 queens were sampled from 27 rearing apiaries in 2006 and 72 queens from 24 apiaries in 2008. Queens were analysed for the presence of four viruses: acute bee paralysis virus (ABPV), black queen cell virus (BQCV), sacbrood virus (SBV) and deformed wing virus (DWV) by using reverse transcription polymerase chain reaction (RT-PCR). In 2006, 12%, 9% and 1% prevalence was found for ABPV, DWV and SBV, respectively; BQCV was not detected. Two years later, DWV, BQCV, SBV and ABPV were detected in 58%, 24%, 11% and 10% bee queens, respectively. In 2006, fourteen out of twenty-seven apaiaries were virus free, whereas in 2008 only three out of twenty-four apiaries were virus free. This is the first evidence of virus infection occurring in newly mated queens from mating nuclei in rearing apiaries. The possible impacts of queen rearing technology and epidemiological influences on virus infection are discussed in this study.
Ključne besede: queen bees, black queen cell virus, acute bee paralysis virus, sacbrook virus, deforming wing virus
Objavljeno: 04.08.2017; Ogledov: 41; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (393,61 KB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici