| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 97
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Načelo sodniške neodvisnosti v Evropski uniji
Danaja Plohl, 2021, magistrsko delo

Opis: Neodvisnost sodstva predstavlja konstitutivni element načela učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz skupnih tradicij držav članic in predstavlja splošno načelo prava EU. Učinkoviti sodni sistemi so odločilnega pomena za ohranjanje načela pravne države. Koncept sodniške neodvisnosti je avtonomni pojem prava EU, katerega Sodišče EU deli na tri vidike: zunanji vidik, ki ne dovoljuje nikakršnega zunanjega posredovanja, pritiskov ali vplivov; notranji vidik stoji na ideji absolutne nevtralnosti sodnikov (nepristranskost), ki od sodnika zahteva zgolj objektivnost in enako distanco do strank spora; tretji vidik – načelo neodstavljivosti – je Sodišče EU nedavno izpostavilo v zadevi Poljske, pri čemer je pojasnilo, da se od sodnikov lahko, le pod vnaprej določenimi strogimi pogoji in v cilju legitimnih interesov, zahteva, da predčasno odide iz svojega sodniškega položaja. Po drugi strani pa je ESČP razvilo subjektivno-objektivni test sodniške nepristranskosti, pri katerem lahko vzpostavimo vzporednice z definicijo s strani Sodišča EU. Sodniška neodvisnost je bistvenega pomena tudi pri izpolnjevanju kriterijev za postavitev predhodnega vprašanja po 267. členu PDEU. V Portugues judges primeru je SEU jasno odločilo, da je pogoj neodvisnosti nacionalnih sodišč temeljni pogoj za pravilno delovanje postopka predhodnega odločanja, ki v svoji primarni funkciji zagotavlja polni učinek, enotnost predvsem pa avtonomijo prava EU. Povrhu vsega pa nacionalne določbe držav članic s svojimi procesnimi pravili ne smejo ovirati sodišč pri postavitvi predhodnega vprašanja, saj se v nasprotnem primeru prekomerno posega v samostojnost in neodvisnost sodišč. Trenutno največje polemike se dogajajo na Poljskem in Madžarskem - v dveh državah članicah EU, ki vztrajno kršita načelo pravne države, kar je že bilo ugotovljeno s strani Sodišča EU. V vseh zadevah je Sodišče EU podalo pomembne precedense, ko je pri odločitvah ubralo pristop skozi prizmo načel iz 19. člena PEU v korelaciji s 47. členom Listine EU, ki ščitita načelo sodniške neodvisnosti v okviru načela učinkovitega sodnega varstva. Proti obema država članicama se je povrhu številnih sodnih postopkov sprožil tudi politični postopek. Tako sodni postopek po 258. členu PDEU kot politični postopek iz 7. člena PEU lahko tečeta istočasno. Če se nam v primeru sodnega postopka ponuja direktna pot do Sodišča EU, je potrebno pri političnem postopku doseči visoke pragove, da zadostimo pravnemu standardu »hujša in vztrajna« kršitev vrednot iz 2. člena PEU.
Ključne besede: Učinkovito sodno varstvo, načelo sodniške neodvisnosti, sodstvo, postopek predhodnega odločanja, nacionalna procesna avtonomija, postopki zoper državo članico, načelo pravne države, Poljska in Madžarska.
Objavljeno: 09.06.2021; Ogledov: 483; Prenosov: 178
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

2.
Izbrana pravna vprašanja digitalizacije energetskega sektorja
Patrik Velički, 2021, magistrsko delo

Opis: Razvoj energetskega sektorja je cilj vsake države na svetu, saj energenti vplivajo na državno varnost, komunikacijo, logistiko in na številne druge družbene podsisteme, ki so nujni za normalno delovanje družbe. Trenutna uporaba konvencionalnih goriv pri proizvodnji električne energije je skozi študije učinkov uporabe pokazala okoljsko škodo in posledice le-te. Delno rešitev pri tem vsekakor predstavljajo ozaveščanje in izobraževanje družbe o učinkih uporabe tradicionalnih goriv ter spodbujanje pri uporabi obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE). To bi bilo nujno tudi zaradi dejstva, da fosilnih goriv ni neomejeno na voljo in je zato treba narediti energetski prehod, kjer bo večji poudarek na energetski učinkovitosti ob pridobivanju OVE. Trenutna stopnja implementacije novejših digitalnih tehnologij še ni preveč razširjena, zato so morebitni zapleti v praksi še nepoznani. Težavo bodo predstavljali tudi dokazovanje vmesnih procesov tehnologije in vprašanja, ki so povezana s podatki, ki v industriji 4.0 veljajo za ''novo nafto''. Proces digitalizacije energetskega sektorja bo možen le, če bo zato obstajal regulatorni okvir, ki bo omogočal pravno varnost za uporabnike omrežja. V ta namen je Evropska komisija (v nadaljevanju Komisija) pripravila nekatere spodbudne ukrepe za novejše tehnologije v zakonodajnem svežnju Čista energija za vse Evropejce. Digitalizacija je pri energetskem prehodu nujno zlo, če želimo doseči določene cilje iz nekaterih sporazumov in narediti prehod iz tradicionalnih fosilnih goriv na OVE ob hkratnem zavedanju, da smo za varnost odgovorni tudi posamezniki. Če želimo uresničiti digitalni energetski prehod, je kljub dobro dodelani teoriji potrebno sodelovanje več držav na tem področju. Določena pravna vprašanja, ki se pojavljajo v energetskem sektorju, se bodo z digitalizacijo prenesla v kibernetski prostor, ki bo težje nadzorovan brez določenih mehanizmov ali aktivnosti uporabnikov energetskega omrežja.
Ključne besede: digitalizacija, energetika, industrija 4.0, GDPR, konkurenčno pravo, veriženje blokov, kibernetska varnost.
Objavljeno: 16.04.2021; Ogledov: 405; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (815,95 KB)

3.
Splošna načela kot vir prava EU in njihovi izbrani pravni učinki
Tamara Farazin, 2020, magistrsko delo

Opis: Pravni red predstavlja celoto pravnih pravil in pravnih načel, ki so akceptirana v določeni (državno) pravni skupnosti tudi v pravnih razmerjih, kjer se ta pravila in načela realizirajo. SEU je v poskusu učinkovitejšega izvrševanja posameznih pravic razvilo načela, ki pomenijo možnost za posameznika, da pred nacionalnim sodiščem uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje pravni red EU. Splošna pravna načela EU so prepoznana kot gradniki nezapisanega prava EU in predstavljajo pomembno mesto v pravnem sistemu EU. Spadajo v vrh hierarhije pravnih virov ter tako uživajo status primarnega prava EU. Kljub odsotnosti njihove podrobnejše definicije v Pogodbah so splošna pravna načela EU nepogrešljiva pri zakonodajnem oblikovanju aktov EU in pri zagotavljanju sodne kontrole. Omogočajo enotnost, skladnost in homogenost zakonodajnega sistema EU, ki vključuje sektorsko naravo Pogodb in zapolnjuje njihove vrzeli. Splošna pravna načela EU bi naj imela v skladu z mednarodno doktrino le razlagalno vrednost in ne bi bila sposobna nalagati pravic posameznikom. Običajno služijo za zaščito posameznikov pred javnimi organi in so abstraktna v smislu, da ne dajejo konkretnih pravil temveč usmerjajo v določeno smer. V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU in pravom EU se je mogoče sklicevati na splošna pravna načela EU vertikalno nasproti državi. Vertikalno sklicevanje torej ne povzroča težav, medtem ko se nekoliko več nejasnosti pojavi pri horizontalnem neposrednem učinku splošnih pravnih načel EU. Vzpostavitev horizontalnega neposrednega učinka splošnih pravnih načel EU pomeni, da morajo posamezniki pri ugotavljanju združljivosti nacionalnih določb s pravom EU, upoštevati abstraktna in nenapisana splošna pravna načela EU. Iz dosedanje sodne prakse SEU izhaja, da lahko v horizontalnih neposrednih razmerjih učinkuje (le) splošno pravno načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti. Že tukaj se je potrebno navezati na nastalo »praznino« saj SEU ni podalo argumentacije ali je potrebno enak pomen (kot splošnemu pravnemu načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti) nameniti tudi drugim diskriminacijskim razlogom. Nadalje prav tako ni jasno ali lahko (vsa) splošna pravna načela EU delujejo zunaj meja dosledne razlage in ustvarjajo horizontalne neposredne učinke oziroma in/ali lahko imajo sama po sebi, ob odsotnosti kakršnekoli neposredno učinkovite podporne Pogodbe ali zakonodajne določbe, horizontalni neposredni učinek. V kolikor bi se splošnim pravnim načelom EU priznala takšna stopnja samostojnosti, da bi se bilo mogoče na njih sklicevati namesto oziroma neodvisno od veljavne zakonodaje, bi to povzročilo (veliko) zaskrbljenost glede pravne varnosti in glede delitve pristojnosti med EU in državami članicami.
Ključne besede: splošna pravna načela EU, učinek splošnih pravnih načel EU, horizontalni neposredni učinek, splošno pravno načelo prepovedi diskriminacije (na podlagi starosti).
Objavljeno: 21.10.2020; Ogledov: 522; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (866,76 KB)

4.
Izbrani pravni vidiki proizvodnje električne energije s hidroelektrarnami in vetrnicami v Republiki Sloveniji
Manja Cestar, 2019, magistrsko delo

Opis: EU je kot odgovor na soočanje energetskega sektorja s številnimi izzivi, pripravila novi energetski sveženj »Čista energija za vse Evropejce«, s katerim so na novo postavljeni energetski cilji in ukrepi EU. Glavna cilja sta zagotavljanje energetske učinkovitosti ter povečanje energije pridobljene iz obnovljivih virov, pozornost pa je namenjena tudi nadaljnji izgradnji notranjega energetskega trga in delovanju energetske unije. Za učinkovito novo energetsko unijo bo potrebno obsežno preoblikovanje energetskih sistemov v (državah članicah) EU. Pri obnovi bodo igrali pomembno vlogo OVE, ki naj bi prispevali svoj doprinos k zagotovitvi zanesljive, varne in trajnostne oskrbe z (električno) energijo. Takšna energetska unija naj bi pripomogla h gospodarski rasti in povečanju delovnih mest ter na drugi strani k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in uresničevanju podnebnega načrta. Načrtuje se torej kombinacija gospodarskega in okoljevarstvenega napredka. Področje OVE trenutno urejata dve direktivi – Direktiva 2009/28/ES ter nova Direktiva (EU) 2018/2001, katero morajo države članice implementirati v nacionalni pravni red do 30. junija 2021. Nova direktiva določa novi zavezujoči cilj na področju OVE za leto 2030 v višini najmanj 32 % deleža OVE na ravni EU, vključuje podporo za vetrno in hidro energijo in prispeva k enostavnejšim upravnim postopkom. Glavna pomanjkljivost, s katerimi se soočajo nacionalni organi, je še vedno umeščanje elektrarn v prostor, predvsem z vidika varstva okolja. Še posebej občutljiva so območja Nature 2000, o čemer je odločalo SEU, na primer v zadevi C-2/10, Azienda Agro-Zootecnica Franchini Sarl, Eolica di Altamura Srl proti Regione Puglia, ter pri nas tudi VSRS, na primer v zadevi X Ips 244/2011 ter UPRS, na primer v zadevi I U 2589/2018-25. Električna energija je praktično neuporabna brez učinkovitega omrežja. Za takšno uspešno delovanje je potrebna zanesljiva infrastruktura in evropsko povezano omrežje. Direktiva (EU) 2018/2001 podpira vključitev OVE v prenosno in distribucijsko omrežje, saj je zanesljiva oskrba z električno energijo bistven element javne varnosti. Če želi EU doseči optimalno energetsko povezavo, bo morala vzpostaviti decentralizirano pametno omrežje in centralizirano super pametno omrežje. Decentralizacijo bi bilo po mnenju nekaterih mogoče doseči z uporabo nove tehnologije blockchain, ki obljublja varne ter transparentne sisteme. Vendar pa že pametna omrežja današnje generacije prinašajo določena tveganja, na primer z vidika varstva podatkov in varstva zasebnosti, kar bo treba urediti z ustreznimi predpisi in njihovim učinkovitim izvajanjem. V RS trenutna oskrba z električno energijo temelji predvsem na jedrski in hidro energiji ter na fosilnih virih. Ker pa je RS članica EU, je zavezana k energetskim ciljem povečanja deleža OVE. V skladu z zakonodajo EU bo morala natančno določiti cilje in ukrep za prihodnost, če bo želela doseči povečanje deleža OVE do leta 2030 za 32 %. Področje energetike v RS ureja EZ-1, ki bo moral implementirati novo Direktivo (EU) 2018/2001. Smiselno bi bilo sprejeti novi zakon o obnovljivih virih, ki bi OVE uredil formalno in finančno ter ločeno in specifično. RS ima veliko potenciala za povečanje OVE, vendar načrtovanje projektov pogosto naleti na težave z umeščanjem v prostor, predvsem z naravovarstvenega vidika. Na področju varstva okolja imajo pomembno vlogo nevladne organizacije, ki se borijo proti izgradnji HE in VE. Naravovarstveni in okoljski vidiki morajo biti ustrezno vključeni v opredelitev javnega interesa. Pri bodočem delovanju bo tako treba primerno upoštevati naravovarstvene in okoljske vidike, prav tako pa tudi druge relevantne vidike. Jasno je, da bo za uresničitev zanesljive, varne in zadostne energetske preskrbe ter nasploh za dostopnost energije treba v nekaterih primerih obremeniti okolje, saj popolnoma čiste energije za zdaj še nismo sposobni zagotoviti. Vendar pa morajo biti ti posegi sorazmerni in nasploh ustavno skladni.
Ključne besede: državni prostorski načrt, električna energija, energetska učinkovitost, energetska unija, hidroelektrarna, Natura 2000, nevladna organizacija, obnovljivi viri energije, varstvo okolja, vetrna elektrarna
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 489; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (1,29 MB)

5.
Spodbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v kontekstu pravil Evropske unije o državnih pomočeh
Mihael Javornik Leskovar, 2019, magistrsko delo

Opis: Varstvo okolja sodi med najbolj aktualne problemske sklope, kar je opazno tudi na pravnem področju, kjer se okoljska vprašanja odpirajo v okviru različnih pravnih panog. V tej magistrski nalogi je poudarek na spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v kontekstu pravil Evropske unije o državnih pomočeh. Pravila EU o državnih pomočeh, ki jih najdemo v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), so praktično enaka tistim, ki so bila del Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, vendar to ne pomeni, da na tem področju ni bilo sprememb. Upoštevati je namreč treba relativno odprtost določb Pogodb, ki omogočajo različne razlage, prav tako pa tudi zakonodajne in druge akte Evropske unije. Ker je varstvo okolja in s tem povezano obvladovanje izpustov toplogrednih plinov sčasoma pridobilo na pomenu in so bila v ta namen sprejeta številna pravila, nazadnje t. i. četrti energetski sveženj Čista energija za vse Evropejce, se je to odrazilo tudi na razlagi in uporabi pravil o državnih pomočeh. V tej magistrski nalogi so predstavljeni nekateri vidiki prepletanja pravil EU o energetiki, varstvu okolja in državnih pomočeh. Glede na prej omenjeno dinamiko na obravnavanih področjih je v ospredju vprašanje predvidljivosti veljavnega pravnega okvira. Najprej so na kratko predstavljeni glavni razvojni mejniki, nato pa sledi predstavitev sedaj veljavnega okvira, ki ureja spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov in meje spodbud. V zvezi s slednjim je poudarek na omejitvah, ki jih določajo pravila EU o državnih pomočeh, pri tem pa je poudarek na vprašanju obstoja državne pomoči v smislu člena 107(1). PDEU ter na vprašanju pogojev za izjemno združljivost državne pomoči z notranjim trgom. V ta namen so obravnavani relevantni predpisi, sodna praksa in mehko pravo ter pravna teorija.
Ključne besede: pravo EU, državne pomoči, 107. člen PDEU, združljivost z notranjim trgom, spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 411; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

6.
Evropeizacija slovenskega upravnega sodstva
Urška Požlep, 2019, magistrsko delo

Opis: V tem magistrskem delu je obravnavan institut upravnega spora, ki ga ureja Zakon o upravnem sporu in zagotavlja sodno varstvo pravic in koristi posameznikov nasproti osebam, ki odločajo v upravnem postopku (državnim organom, organom lokalnih skupnosti, nosilcem javnih pooblastil), kadar ni z zakonom določeno kakšno drugo pravno varstvo. Sodni nadzor nad njihovim delovanjem na prvi stopnji izvaja neodvisno in nepristransko specializirano sodišče, tj. Upravno sodišče RS, na drugi stopnji pa Vrhovno sodišče RS, razen če zakon določa drugače. Za celovito razumevanje pravne ureditve upravnega spora je potrebno obravnavati tudi pravo Evropske unije in EKČP oziroma z njo povezano sodno prakso ESČP. Slovenija se je z vstopom v Evropsko unijo zavezala vpeljati pravna pravila EU v svoj nacionalni pravni sistem, posledično so jih vsi organi držav članic pri svojem delu dolžni upoštevati. EU je praviloma izvrševanje prava EU prepustila državam članicam oziroma njihovim pristojnim organom, pri čemer ne praviloma določa, kako mora država članica organizirati svojo lastno upravo in nasploh javno oblast, kar se odraža v načelu nacionalne institucionalne avtonomije. Prav tako je tukaj potrebno omeniti načelo nacionalne postopkovne avtonomije (in njegove meje). Vseeno pa pravo EU vpliva na upravno sodstvo s pomočjo instituta predhodnega odločanja, s katerim Sodišče EU podaja razlago prava EU, pa tudi na druge načine, kot je prikazano v tej magistrski nalogi. Dodatno na slovensko upravno sodstvo vpliva EKČP, predvsem pravica do poštenega sojenja, ki je zajeta v njenem 6. členu. Zaradi kršitve tega člena je bila Republika Slovenija že obsojena zaradi odsotnosti glavne obravnave v postopku pred Upravnim sodiščem in sojenja zaradi nepotrebnega odlašanja.
Ključne besede: upravno sodstvo, upravni spor, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravo Evropske Unije, pravica do poštenega sojenja, Zakon o upravnem sporu
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 564; Prenosov: 176
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

7.
Obnovljivi viri energije, medsebojno trgovanje in nove tehnologije na področju energetike (izbrani pravni vidiki)
Urška Stopar, 2019, magistrsko delo

Opis: Eden izmed glavnih dejavnikov, ki povzročajo podnebne spremembe, so konvencionalni viri energije, zato naj bi se zmanjšala njihova uporaba, deloma preko večje energetske učinkovitosti in varčnosti, deloma pa z njihovo ustrezno nadomestitvijo z OVE. Tako bi poskrbeli za ublažitev podnebnih sprememb. Nov energetski sveženj »Čista energija za vse Evropejce« gre v prej navedeni smeri. S t. i. točko preloma in vse večjim prehodom na OVE se bo za uresničitev zadanih političnih ciljev in predvidene zakonodaje, ki strmi k bolj čisti energiji, spremenil obstoječi (elektro)energetski sistem, in sicer med drugim v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije, zaradi lokacijske razpršenosti naprav, ki pridobivajo energijo iz obnovljivih virov. Pričakovani porast razpršenosti naprav za proizvajanje energije iz obnovljivih virov, vključno s samooskrbnimi napravami, omejeni resursi, vključno z infrastrukturo, in podobno, so prinesla nova vprašanja o tem, ali in kako je mogoča prodaja oziroma dobava električne energije iz OVE posameznikom. To bi po mnenju nekaterih lahko pripomoglo k doseganju ciljev EU in zmanjšanju stroškov, saj bi prišlo do trgovanja brez klasičnih posrednikov, ki so sedaj prisotni v verigi elektroenergetskega sistema. Da bi se električna energija, pridobljena s pomočjo naprav, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov, porabila v pretežni meri na decentraliziranem območju, je potrebno omogočiti tudi prodajo električne energije med lokacijsko povezanimi posamezniki. Sam koncept trgovanja z električno energijo med posamezniki je sicer v sami osnovi preprost, pri čemer si dva enakovredna posameznika med sabo prodajata določeno količino električne energije. Zaradi vse večje digitalizacije in potenciala novih tehnoloških rešitev, je v tej nalogi osvetljen tudi ta vidik, s poudarkom na tehnologiji veriženja podatkovnih blokov in možnosti njene uporabe na področju energetskega prava. Omenjena tehnologija udeležencem namreč po mnenju nekaterih omogoča, da bi lahko posamezniki postali neodvisni udeleženci na trgu z električno energijo ter se tako ukvarjali s transakcijami z električno energijo. To bi prineslo ključne spremembe na elektroenergetskem področju, ki pa seveda morajo biti, ne le tehnološko, temveč tudi pravno podprte. Slednje je rdeča nit te naloge.
Ključne besede: obnovljivi viri energije, medsebojno trgovanje, tehnologija veriženja blokov, energetika, prodaja električne energije, samooskrba, energetski prehod
Objavljeno: 22.08.2019; Ogledov: 887; Prenosov: 220
.pdf Celotno besedilo (801,47 KB)

8.
Energetska učinkovitost v Evropski uniji
Tine Janžek, 2019, magistrsko delo

Opis: Energetska učinkovitost je način za zagotavljanje zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, zmanjševanja odvisnosti od zunanjih uvoznikov olja in plina, torej povečevanja energetske varnosti in neodvisnosti ter način za zagotavljanje trajnosti in energetskih prihrankov. Energetsko učinkovitost v Evropski uniji neposredno urejajo predvsem štirje temeljni akti, ki pokrivajo vsak svoje temeljno področje. Direktiva 2012/27/EU o energetski učinkovitosti, ki jo spreminja Direktiva (EU) 2018/2002, kot krovna direktiva splošno ureja področje energetske učinkovitosti, Direktiva 2009/125/ES Ecodesign ureja energetsko učinkovitost produktov, Direktiva 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb, ki jo spreminja Direktiva (EU) 2018/844, ureja energetsko učinkovitost stavb in skuša uresničiti velik energetski potencial na področju stavb. Uredba (EU) 2017/1369 o energetskem označevanju ureja obveznost označevanja energetske učinkovitosti pri različnih kategorijah produktov. Leta 2016 je Evropska komisija sprejela predlog zakonodajnega paketa − »Zimski paket« oziroma »Čista energija za vse Evropejce«. Namenjen je področju energetske zakonodaje, ki prinaša spremembe na že urejenih področjih energetske učinkovitosti stavb in energetske učinkovitosti. V okviru zakonodajnega paketa sta bili sprejeti Direktiva (EU) 2018/2002 o energetski učinkovitosti in Direktiva (EU) 2018/844 o energetski učinkovitosti stavb, poleg tega pa je bilo na novo urejeno področje upravljanja energetske unije s sprejemom Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije. Energijski paket ohranja, razširja in na novo postavlja ambicioznejše in dolgoročnejše cilje v zvezi s spremembami že obstoječe ureditve. Uredba o upravljanju energetske unije (2018/1999) na novo določa postopke poročanja, nadzora in postopek v primeru neskladnosti razvoja nacionalnih politik držav članic s krovnimi cilji energetske unije. Temeljno načelo energetske unije je »energetska učinkovitost na prvem mestu«. Slednji se pripisuje tolikšen pomen, da je v evropskem pravnem redu opredeljena kot svoj energetski vir. Cilj je predstaviti pomen in vsebino ureditve energetske učinkovitosti v Evropski uniji, sistematično predstaviti ukrepe, ki urejajo to področje, ter pomen, ki ga je energetska učinkovitost pridobila znotraj evropske agende po dekarbonizaciji.
Ključne besede: Energetska učinkovitost, energetska učinkovitost stavb, ecodesign, energetsko označevanje, energetska unija, upravljanje energetske unije, EU ETS, energetska revščina, Evropska unija
Objavljeno: 01.07.2019; Ogledov: 886; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (569,80 KB)

9.
Pomen in dokazovanje relevantnih trgov v odškodninskih sporih zaradi zlorabe prevladujočega položaja na področju telekomunikacij
Jan Žičkar, 2019, magistrsko delo

Opis: Sodni spori, v katerih en gospodarski subjekt od drugega gospodarskega subjekta zahteva plačilo odškodnine zaradi zlorabe prevladujočega položaja, v praksi predstavljajo obsežne spore, v katerih se pojavlja večje število tako pravnih kot dejanskih vprašanj, pri čemer je sporna vprašanja potrebno obravnavati po smiselnem vrstnem redu, saj je določena izmed njih potrebno rešiti predhodno iz razloga, da je k razreševanju oziroma presoji nadaljnjega oziroma nadaljnjih sploh mogoče pristopiti. Vprašanje, ki ga je potrebno razrešiti v začetni fazi spora, je določitev upoštevnega trga. Eno izmed možnosti stranke za podajo navedb in dokazovanje upoštevnega trga v odškodninskem sporu zaradi zlorabe prevladujočega položaja na področju telekomunikacij predstavljajo odločbe Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju: AVK), ki med drugim spremlja in analizira razmere na trgu, če so pomembne za razvijanje učinkovite konkurence, vodi postopke in izdaja odločbe v skladu z zakonom ter odločbe in analize Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: AKOS), ki na področju zagotavljanja in izvajanja elektronskih komunikacij v skladu z načeli konkurenčnega prava na področju elektronskih komunikacij določa produktne, storitvene in geografske trge, ki ustrezajo razmeram v državi, pri čemer sodeluje z organom, pristojnim za varstvo konkurence. Prvi organ predstavlja organ, pristojen za varstvo konkurence, drugi pa organ, ki je med drugim pristojen za sektorsko regulacijo na področju telekomunikacij. Organ za varstvo konkurence sankcionira protikonkurenčna ravnanja praviloma za nazaj, tj ex-post, pri čemer gre praviloma za prepoved določenih ravnanj, sektorski regulator pa regulira trg praviloma vnaprej, tj. ex-ante, z namenom preprečiti protikonkurenčna ravnanja, pri čemer gre praviloma za ukrepe v smislu določanja obveznosti določenega ravnanja. V primeru spora med pravdnima strankama o opredelitvi in določitvi upoštevnega trga se lahko stranka kot na svoje lastne navedbe sklicuje na odločbe konkurenčnega organa in/ali sektorskega regulatorja oziroma njihovo vsebino uporabi za ta namen, jih predlaga kot dokaze o obstoju ter vsebini določenega upoštevnega trga ali pa gre za kombinacijo obojega. Jasno je, da je sodišče vezano na pravnomočno odločbo konkurenčnega organa o kršitvi ali pravnomočno odločbo o kršitvi, izdano v postopku sodnega varstva zoper odločbo agencije. Iz tega izhaja, da je sodišče vezano na odločbo konkurenčnega organa glede protipravnega ravnanja subjekta, pri tem pa se postavlja vprašanje, ali je pri tem vezano tudi na ugotovitev obstoja in obsega samega relevantnega trga, kot je bil ugotovljen v odločbi. V zvezi z odločbami sektorskega regulatorja pa se kot ključno postavlja vprašanje, ali jih je potrebno upoštevati kot neposreden dokaz o obstoju določenega upoštevnega trga, ali pa je potrebno njihovo vsebino šteti kot del navedb stranke ter končno, ob upoštevanju vsebine ugovorov nasprotne stranke, določiti upoštevni trg posebej za potrebe odškodninskega spora. Pri tem je potrebno upoštevati naravo ter namen teh odločb, saj ima sektorski regulator z opravljanjem vnaprejšnje regulacije drugačne cilje kot konkurenčni organ, ki sankcionira protikonkurenčna ravnanja za nazaj, čeprav oba organa uporabljata za opredelitev upoštevnih trgov metode, ki so skladne z načeli konkurenčnega prava.
Ključne besede: konkurenčno pravo, zloraba prevladujočega položaja, odškodninski spor, relevantni trgi, dokazovanje, Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, odločbe
Objavljeno: 28.06.2019; Ogledov: 643; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (588,00 KB)

10.
Konkurenčnopravni vidik skupnega lastništva institucionalnih vlagateljev z divergentnimi manjšinskimi deleži
Nuša Koželj, 2019, magistrsko delo

Opis: Nedavno so se pojavile empirične raziskave trga ZDA, ki izkazujejo protikonkurenčne učinke skupnega lastništva s strani divergentnih institucionalnih vlagateljev. Predmet magistrske naloge je razmeroma novejši pojav skupnega lastništva, ki se nanaša na situacije, v katerih ima eden oz. več imetnikov deležev podjetja neposredno ali posredno delež v kapitalu enega ali več konkurenčnih podjetij na istem trgu. Skupno lastništvo torej opisuje strukturo, kjer ima določen institucionalni vlagatelj deleže v več horizontalnih konkurentih znotraj iste panoge. Raziskave kažejo, da skupno lastništvo vodi k potencialnim protikonkurenčnim učinkom, kljub relativno nizki ravni deležev, ki se kažejo v višjih cenah. Taki učinki se lahko dosežejo na podlagi številnih mehanizmov, kot so glasovanje, izražanje mnenja na neformalnih srečanjih in določanje nagrad za poslovno uspešnost. Teorija glede skupnega lastništva, navaja, da v kolikor ima posamezni vlagatelj lastniški kapital v več konkurenčnih podjetjih znotraj iste panoge, si bo venomer prizadeval za povečanje celotnega portfeljskega donosa, namesto da bi bil osredotočen na dobiček posameznega podjetja. Posledično skupno lastništvo povzroča, da se konkurenčna podjetja kolektivno obnašajo manj konkurenčno in bolj monopolno, kot bi se sicer, če ne bi imela skupnega lastnika. Na žalost pa koristi, ki jih imajo imetniki deležev na račun diverzifikacije predstavljajo strošek za potrošnike in družbo kot celoto, učinkoviti kapitalski trgi s popolno diverzifikacijo pa posledično pomenijo mrtve izgube za proizvodnjo. Sporna točka priljubljenih razprav glede skupnega lastništva je, ali trenutna zakonodaja omogoča omejitev ravni skupnega lastništva oz. ali so potrebne regulativne prilagoditve, s pomočjo katerih bi zajezili protikonkurenčne učinke skupnega lastništva in s tem tveganja za učinkovito konkurenco. V zvezi z manjšinskimi deleži, se pravo EU o združitvah podjetij opira na test nadzora, ki pa ni nujno skladen z ekonomskim nadzorom, ki pokriva nižje ravni in druge oblike nadzora ali z učinki konkurence, ki izhajajo iz kombinacije sredstev ali interesov konkurentov. Komisija ima izključno pristojnost za pregled koncentracij, ki pomenijo trajno spremembo nadzora pod pogojem presežka določenega praga prometa, neobvladujoči manjšinski deleži pa v ta domet ne sodijo. Druga možnost, ki jo nudi pravo EU, sta člena 101 in 102 PDEU, na podlagi katerih so prepovedani sporazumi, ki omejujejo konkurenco in zlorabe prevladujočega položaja. Vendar pa tako člen 101 kot 102 morda nista najbolj primerna za učinkovito obravnavo pridobitve manjšinskih deležev. V zvezi s členom 101 je sporno, ali bi zgolj pridobitev deležev konstituirala sporazum, katerega cilj ali učinek je omejevanje konkurence. Nadalje, člen 102 zajema zgolj primere, kjer podjetje, ki pridobi manjšinski delež v določenem podjetju, že ima prevladujoč položaj na trgu in bi taka pridobitev deležev v drugem podjetju predstavljala zlorabo. Zdi se, da zakonodaji EU manjka praktično orožje za bodisi ex ante prevencijo bodisi ex post sankcioniranje protikonkurenčnih učinkov horizontalnih lastništev institucionalnih vlagateljev. Na evropskih tleh na žalost še ni vidnih razprav glede konkurenčnopravnega vidika skupnega lastništva. Medtem ko so se posvetovanja Komisije osredotočila na možne reforme nadzora združevanja podjetij, s čimer bi odpravili pravno praznino glede nadzora nad pridobitvami manjšinskih deležev, odgovora na vprašanje glede skupnega lastništva institucionalnih vlagateljev še ni na vidiku. Med vsemi državami članicami je zgolj Nemčija dosledno opozorila na predmetno problematiko.
Ključne besede: skupno lastništvo, omejevalna ravnanja, neobvladujoči manjšinski deleži
Objavljeno: 28.06.2019; Ogledov: 360; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

Iskanje izvedeno v 0.13 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici