Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS. Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena. Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja. Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen. Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Objavljeno v DKUM: 22.01.2019; Ogledov: 2568; Prenosov: 319
Celotno besedilo (771,72 KB)