| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Digitalni pirati in njihovo vedenje: primerjava med babyboom generacijo in generacijo Y
Špela Mlakar, 2020, magistrsko delo

Opis: Digitalno piratstvo večina ljudi razume kot prenašanje raznih vsebin s spleta. S spleta se lahko prenašajo glasba, filmi, programska oprema ipd. Vprašanje pa je, koliko ljudi digitalno piratstvo dojema kot nelegalno oziroma nemoralno. Pri digitalnem piratstvu gre pravzaprav za nelegalno prenašanje vsebin, saj so s takšnim početjem kršene intelektualne pravice. Čeprav gre za kršitev določenih pravic, je digitalno piratstvo zelo razširjeno. Našo nalogo smo razdelili na dva dela – na teoretični ter empirični del. V prvem delu smo predstavili digitalno piratstvo, njegov razvoj, oblike in pravno ureditev. Nadalje smo se osredotočili na dejavnike, ki vplivajo na ilegalno prenašanje vsebin s spleta (tako na zaviralce kot motivatorje). Na koncu teoretičnega dela smo predstavili razširjenost digitalnega piratstva v svetu, Evropski uniji in Sloveniji ter vpliv, ki ga ima na filmsko, glasbeno in druge industrije. V empiričnem delu smo ugotavljali povezave med izbranimi dejavniki digitalnega piratstva in namenom ilegalnega prenašanja vsebin s spleta oziroma samo pogostostjo ravnanja. Dobro poznavanje motivatorjev in zaviralcev je namreč zelo pomembno pri vzpostavitvi učinkovitih protipiratskih ukrepov in zaščiti avtorskih pravic. Zanimale so nas tudi razlike med generacijo Y in babyboom generacijo.
Ključne besede: digitalno piratstvo, digitalni pirati, ilegalno prenašanje vsebin, dejavniki, generacija Y, babyboom generacija
Objavljeno v DKUM: 19.08.2020; Ogledov: 1160; Prenosov: 171
.pdf Celotno besedilo (697,06 KB)

2.
Dostopnost Ustave RS za ljudi z motnjami v duševnem razvoju : dileme in izzivi
Živa Jakšić Ivačič, Barbara Kadunc, Špela Mlakar, Špela Schmid, 2018, strokovni članek

Opis: Konvencija o pravicah invalidov zahteva, da so vse informacije dostopne invalidom v njim razumljivi obliki. Namen prispevka je evalvirati proces prirejanja Ustave Republike Slovenije v lahko berljivo in razumljivo obliko s poudarkom na udeležbi lektorjev z motnjami v duševnem razvoju. Štiri člene ustave smo priredile v dve obliki, pri preverjanju pa smo ugotovile, da si lektorji želijo vseh informacij, ki so v izvirnem besedilu člena, vendar v njim razumljivi obliki. Izrazili so željo, da bi ob prvi različici priredbe, zvesti izvirnemu besedilu, imeli tudi razlagalno različico.
Ključne besede: Konvencija o pravicah invalidov, Ustava RS, lahko branje, lektorji, motnje v duševnem razvoju
Objavljeno v DKUM: 11.10.2018; Ogledov: 1641; Prenosov: 189
.pdf Celotno besedilo (526,52 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
VLOGA PRIČE V CIVILNEM PRAVDNEM POSTOPKU
Špela Mlakar, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je v celoti posvečeno vlogi priče v civilnem pravdnem postopku. Priča kot dokazno sredstvo sodišču omogoča, da se prepriča o resničnosti trditev strank, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva v civilnem sporu. Kot priče se smejo zaslišati le osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo, torej vsaka fizična oseba, tudi mladoletniki, osebe z raznimi telesnimi hibam, a vse to pod pogojem, da so pred sodiščem sposobni pojasniti svoje zaznave, dejstva, ki so pravno oziroma dokazno pomembna. Na izpovedbo in na zanesljivost priče vplivajo predvsem zaznava, spomin in spominska reprodukcija, do napak pa lahko prihaja pri vseh treh. Zakon o pravdnem postopku že na začetku poglavja o pričah določa, da mora vsak, kdor je povabljen za pričo priti, in če ni z zakonom drugače določeno, tudi pričati. Splošna dolžnost pričanja vsebuje tri dolžnosti, in sicer dolžnost prihoda, dolžnost izpovedbe in dolžnost govoriti resnico. Vendar pa nekaterih oseb ni mogoče zaslišati kot priče, nekatere so oproščene pričanja, v določenih primerih pa lahko priča odkloni odgovor na posamezno vprašanje. Kot priča tako ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti. Privilegirane priče so priče, ki lahko pod zakonsko določenimi pogoji, odrečejo pričanje. Njihovo pričanje je odvisno od njihove volje, če želijo lahko odrečejo pričanje, če želijo lahko pričajo. Takšne priče namreč same ocenijo ali bodo varovale zaupnost razmerja oziroma poklicno skrivnost ali pa bodo dale prednost pravici stranke do sodnega varstva. Zakon daje priči tudi možnost, da odreče odgovor na posamezna vprašanja, če ima za to tehtne razloge. Stranka mora v dokaznem predlogu natančno opredeliti, katera dejstva se naj s pomočjo predlaganega dokaza ugotovijo ter kako bi lahko dokazni predlog (izpoved priče) pripomogel k ugotovitvi določenega dejstva. Sodišče mora pričo opozoriti, da je dolžna govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati, hkrati pa jo mora opozoriti tudi na posledice krive izpovedbe. Priče se nato zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje, na vprašanja pa odgovarjajo ustno. Priča ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka.
Ključne besede: Civilni pravdni postopek, dokazovanje, dokazi, priča, privilegirana priča, dolžnost pričanja.
Objavljeno v DKUM: 10.05.2016; Ogledov: 6729; Prenosov: 508
.pdf Celotno besedilo (667,74 KB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici