Search the digital library catalog

Abstract: Temo diplomskega dela smo našli na socialnih omrežjih. Zanimale so nas objave izpovedi deklet, ki so bile žrtve podtaknjenih drog, in svarila proti temu. Podtikanje drog v pijačo je kompleksen problem, saj je dokazovanje dejanje izredno zahtevno, žrtev pa je lahko vsak. Podtikanje drog (oziroma drink-spiking) je dejanje, ko storilec izkoristi žrtvino nepozornost in ji v pijačo vstavi drogo, alkohol ipd. z namenom, da bi jo kasneje spolno izkoristil. Uporabljene droge povzročijo amnezijo in so hitro prebavljive, podtika se tudi alkohol k alkoholnim pijačam. Storilci lahko izkoristijo tudi osebe, ki so vinjene. Takšna kazniva dejanja pustijo za seboj hude psihične posledice. V večini primerov so žrtve ženskega spola, moški pa so storilci. Žrtve se po pomoč nerade zatekajo k organom pregona zaradi sramu, občutkov krivde in prostovoljnega uživanja alkohola ter nedovoljenih substanc. Problematiko podtikanja drog smo preučevali z deskriptivno in s komparativno metodo. Članki, študije in izpovedi, ki smo jih prebirali, so nam bili v pomoč, da smo problem spoznali bolj podrobno in si lahko ustvarili svoje mnenje. Ob prebrani literaturi in pregledanih študijah smo ugotovili, da se ženske zavedajo te grožnje. Večina deklet doma sliši, kako naj se vede in kaj naj počne v nočnih lokalih. Varnostne kampanje imajo iste nasvete in so vedno usmerjena ženskam. Priporočila kampanj in nasveti staršev so naravnana na to, kako naj se ženske branijo, in ne na to, kako bi ta problem rešili. Pomoč policije v Veliki Britaniji na vhodih za pregled oseb ob vstopu v lokal je bila dobra poteza, vendar se to zgodi premalokrat. Potrebno bi bilo ženskam zagotoviti varno zabavo. V pomoč bi bili: ponujanje pokrival za pijačo, naključni pregledi med večeri v lokalih, več varnostnega osebja, ki je izobraženo in bi znalo prepoznati, kadar je osebi bila podtaknjena droga, in nudenje pomoči tudi tistim, za katere so mnenja, da so si sami krivi, ker so toliko popili.
Keywords: podtikanje drog, droge za posilstvo, alkohol, nočni lokali, zloraba, diplomske naloge
Published in DKUM: 06.11.2023; Views: 595; Downloads: 110
Full text (1,33 MB)

Abstract: Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic iz prvega in drugega odstavka 240. člena slovenskega Kazenskega zakonika (KZ-1) je najpomembnejše osrednje gospodarsko kaznivo dejanje iz 24. poglavja. Zakonski opis kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja odpira dilemo pravno zavarovane dobrine, ki naj bi se s predmetnim kaznivim dejanjem sploh varovala. To problematiko kot tudi ostala odprta vprašanja v okviru kaznivega dejanja zlorabe položaja iz 240. člena KZ-1 bom ob preučitvi sodne prakse obravnavala v svoji magistrski nalogi. Na zapletenost problematike kaže že sama sodna praksa, odzivi nanjo in kritike pravnih strokovnjakov, ki zagovarjajo različna stališča. Gospodarska kriminaliteta, v okviru katere uvrščamo tudi kaznivo dejanje iz 240. člena KZ-1, je eden od pomembnejših problemov sodobne družbe. Kljub temu, da je tovrstno kaznivo dejanje izredno pomembno, je sodna praksa na tem področju problematična in nejasna. Prav tako naletimo na nasprotujoča si stališča pravne teorije, ki v nas vzbujajo dvom o pravilnosti ureditve tovrstnega kaznivega dejanja na področju enoosebnih kapitalskih družb. Odsotnost drugih družbenikov v enoosebnih gospodarskih družbah povzroča večjo možnost zlorab. Zaradi strukture takšne družbe je privolitev v oškodovanje družbinega premoženja vselej podana, kar načenja vprašanje protipravnosti kaznivega dejanja. Starševski koncept in koncept ločevanja premoženja družbe od premoženja njenih članov v enoosebni gospodarski družbi za potrebe kazenskega prava nista ustrezna. V enoosebni družbi je edini družbenik tudi njen »gospodar«, saj kroji njeno pravno usodo. Funkciji lastništva in poslovodstva sta združeni v isti osebi, zatorej je oškodovanje lastne družbe le fiktivno – posameznik z oškodovanjem enoosebne družbe v resnici oškoduje le svoje lastno premoženje, ki ga je pravno pretvoril v samostojno pravno osebo, a ga lahko z likvidacijo lastne družbe pretvori nazaj v lastno premoženje.
Keywords: kazenska odgovornost, zloraba položaja ali zaupanja, pravno zavarovana dobrina, načelo ločenosti premoženja družbe od premoženja družbenikov, privolitev, enoosebne gospodarske družbe.
Published in DKUM: 17.10.2023; Views: 608; Downloads: 82
Full text (781,57 KB)

Abstract: Otrokove pravice so dandanes na veliki preizkušnji. Kljub vedno večjemu številu ukrepov za varovanje otrok in njihovih pravic, se na eni strani vedno znova pojavijo ovire, katere uresničevanje otrokovih pravic postavijo na rob. Na drugi strani pa imamo ovire, katerih kljub naporom ne moremo izkoreniniti. Ena izmed takšnih ovir so otroške poroke. Ta škodljiva praksa se pojavlja po celem svetu, tako v razvitih kot manj razvitih okoljih, saj je globoko zakoreninjena v tradicionalni kulturi. Otroške poroke danes predstavljajo kršitev mnogih pravic, ki pripadajo otrokom na mednarodni in nacionalni ravni. Temeljna definicija otroka je vsebovana v Konvenciji o otrokovih pravicah in mnogih drugih mednarodnih aktih. Nenazadnje podaja definicijo otroka tudi domača zakonodaja. Otroku tako na večih podlagah pripadajo tako človekove in otrokove pravice hkrati in se te ne izključujejo. Ena izmed pravic, katera pripada človeku je tudi pravica do sklenitve zakonske zveze. Posledično to pomeni, da tudi otroku pripada pravica do sklenitve zakonske zveze, vendar tukaj naletimo na težavo. Zakonska zveza otroka oz. mladoletne osebe načeloma ni dovoljena, saj prinese več škode kot koristi. V takšnih primerih pride do uporabe načela otrokove največje koristi, katero poskrbi, da se otrokom kot ranljivejši skupini zagotavljajo pravice v največji meri. Otroške poroke kršijo v največji meri načelo otrokove največje koristi, nadalje pa tudi pravico do izobraževanja, do zdravja, življenja, preživetja, do izražanja mnenja, do zaščite pred nasiljem, tudi spolnim, izkoriščanjem, trgovino z ljudmmi in seznam kršitev bi se lahko nadaljeval. Obstaja vedno več aktov, organizacij, tako vladnih kot nevladnih, kateri skušajo v največji meri preprečiti to škodljivo prakso, vendar kljub temu še vedno pojav teh na svetovni ravni ne upada v takšnem številu, kot bi si želeli.
Keywords: Otrokove pravice, otroške poroke, zakonska zveza, otroci, mladoletniki, zloraba pravic, običaji, škodljive prakse
Published in DKUM: 08.09.2023; Views: 507; Downloads: 64
Full text (1,18 MB)

Abstract: Magistrsko delo skuša vsebinsko analizirati vse utemeljene pritožbe zoper delo policistov in njihov potek razrešitve od leta 2015 do leta 2020. Za pridobitev podatkov smo zaprosili Ministrstvo za notranje zadeve, Direktorat za policijo in druge varnostne zadeve, Sektor za pritožbe zoper policijo. Raziskava je obsegala 74 utemeljenih pritožb iz celotnega območja Republike Slovenije. Ugotovili smo, da je pritožbe sestavljalo 108 pritožbenih razlogov. Ugotovili smo, da največ pritožbenih razlogov ni bilo iz komunikacije, ki se kaže v nedostojnem in nekorektnem odnosu, kot smo pričakovali, temveč iz opustitve dejanja ali neukrepanja policistov. Več razlogov kot iz nedostojne komunikacije je bilo tudi iz kategorije prekoračitev oziroma neupravičena ali nesorazmerna uporaba različnih policijskih pooblastil. Nedostojna komunikacija je prednjačila samo pred kategorijo neupravičene ali nesorazmerne uporabe prisilnih sredstev. Tudi nobena od nadaljnjih ugotovitev ni bila skladna s pričakovanji, saj smo pričakovali, da bo večina utemeljenih pritožb (izhajajoč iz postopka v »Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol)«, (2013)) obravnavana prvo na pomiritvenih postopkih in nato pred pritožbenim senatom. Pričakovali smo tudi (izhajajoč iz Kaluža, 2018), da bo geografsko največ utemeljenih pritožb na območjih policijskih uprav Ljubljana in Novo mesto. Ugotovljeno je bilo, da se večina pritožb obravnava neposredno na senatu, in da je geografsko največ pritožb na območjih policijskih uprav Ljubljana in Maribor. Ugotovitve o vsebini pritožbenih razlogov kažejo podobnosti z ugotovitvami iz Kaluža (2018), kjer so pričakovanja, povezana z nedostojno komunikacijo, bila enako zavrnjena.
Keywords: policija, policisti, policijska pooblastila, zloraba pooblastila, policijsko delo, pritožbe, pritožbeni postopki, analize, magistrska dela
Published in DKUM: 12.10.2022; Views: 534; Downloads: 106
Full text (1,02 MB)

Abstract: Spolnost je v teoriji kazenskega prava privlačna zaradi svoje organske povezanosti s telesnim užitkom ter izpostavljanja najbolj intimnih delov telesa in psihe. V zadnjem desetletju je v mnogih državah mogoče zaznati rastoči interes po spremembah na področju spolnega kazenskega prava. Model prisile se v vse več državah opušča in nadomešča z novimi modeli, da bi bolje zaščitili spolno avtonomijo posameznika. Povod za te spremembe so predvsem kritike modela prisile, odmevni primeri, ali pa za njimi stojijo zgolj razni politični interesi. Vse skupaj je privedlo do razvoja dveh drugih, tako imenovanih modelov soglasja; modela veta in modela afirmativnega soglasja. Tudi v Sloveniji je leta 2021 zakonodajalec sprejel novelo KZ-1H Kazenskega zakonika, s katero je v naše kazensko pravo uvedel model afirmativnega soglasja t.i. model "ja pomeni ja". Ta model zahteva, da je dano soglasje. Tisti, ki da pobudo za spolni akt, mora pridobiti soglasje nasprotne osebe. Privolitev mora biti samostojna, svobodna in specifična. Čeprav je model "ja pomeni ja" prinesel izboljšave za žrtve spolnih deliktov iz presenečenja in za speče žrtve, je razlaga številnih spolnih kaznivih dejanj postala veliko bolj razširjena. Kazensko pravo posebej ščiti žrtve, ki se ne morejo uspešno upreti nezaželenemu poseganju v njihovo spolno nedotakljivost, ker za to niso fizično ali telesno sposobne. Kaznivo dejanje »Spolna zloraba slabotne osebe«, ki je določeno v 172. členu Kazenskega zakonika, je eden od primerov inkriminacije, ki ščiti takšne osebe. Posameznik, katerega spolno samoodločanje je zaščiteno z inkriminacijo, je lahko slaboten iz različnih razlogov, ki so lahko začasne ali trajnejše narave. Sam pojem slabotne osebe je do neke mere nedoločljiv. Pri razlagi pojma izhajamo iz splošnih kategorij, kot so duševna bolezen, duševna motnja ali slabost. Intenziteto, do katere mora takšno stanje segati, pa v vsakem konkretnem primeru določa sodišče. Sodišča so se velikokrat soočala z izzivom, kak ravnati s spečo žrtvijo. Spanje v 172. členu Kazenskega zakonika ni bilo nikoli eksplicitno navedeno in postavljalo se je vprašanje ali bi lahko bilo zajeto pod kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati.
Keywords: model prisile, »ja pomeni ja«, »ne pomeni ne«, spolna samoodločba, spolna zloraba, slabotna oseba, duševna motnja, speče osebe, privolitev, novela KZ-1H
Published in DKUM: 08.07.2022; Views: 1010; Downloads: 244
Full text (764,34 KB)