Search the digital library catalog

Abstract: Disertacija o koroški deželni ustavi iz leta 1849 ter njenih širših izvorov in posledic je temeljno zgodovinopisno delo, ki sloni na izvirni raziskavi in analizi zgodovinskih virov, na inovativnih interdisciplinarnih pristopih ter na terenskem delu. Razkriva številne nove aspekte regionalne ustavno-pravne, pravne, politične ter socialne in jezikovne zgodovine. Združuje znanstvene metode in pristope različnih zgodovinopisnih in znanstvenih šol, tako avstrijskega ustavno-pravnega zgodovinopisja, družbeno-političnega zgodovinopisja novejšega časa v Republiki Sloveniji ter francosko tradicijo strokovne terminologije in se s tem metodično in sistemsko uvršča v izviren evropski medkulturni znanstveni diskurz. Namen je dokazati, da je deželna ustava iz leta 1849 vsekakor pravno-zgodovinsko in znanstveno-teoretično relevantna (in s tem disertabilna), četudi do sedaj še ni bila širše recipirana in vključena v pravno in politično zgodovinopisje tako na avstrijskem Koroškem in v Avstriji kot v Sloveniji. Namen je tudi dokazati, da je bila ustava veljavna in vsaj delno uveljavljena, četudi gotovo ne v vseh njenih delih, ter da je zagotovo imela ustavno-pravne posledice in da je vsekakor bila umeščena v takratni pravni in tudi družbeni sistem kronovin habsburške monarhije. Hkrati je namen dokazati, da je to dejstvo imelo določene zelo konkretne posledice za deželo Koroško (npr. dvojezični deželni zakonik med letoma 1850 in 1859, uradni dvojezični krajevni imeniki za célo deželo ter v določeni meri glede njenih družbenih učinkov celó ustanovitev Mohorjeve) ter da je tudi še danes relevantna za zgodovino oz. zgodovinopisje Avstrije in avstrijske Koroške ter koroških Slovencev in Slovencev v habsburški monarhiji. Sama edicija zgodovinskih krajevnih imenikov predstavlja najobširnejši sklad regionalnih slovenskih endonimov ter empirični in pravno-normativni prikaz jezikovnega stanja v deželi od sredine 19. stoletja dalje. Prosopografija številnih akterjev presega tradicionalne izključujoče se etnične kategorije »lastnega« in »tujega« oz. »odtujenega« in omogoča nova spoznanja o družbenih razvojih tega časa. Posebej zanimive so številne kratke biografije vse-avstrijskih akterjev, saj so bogat vir informacije za slovensko ciljno publiko, ker so biografije, ki se v veliki meri naslanjajo na avstrijske (oz. neslovenske) vire, obogatene z dognanji iz “slovenske” perspektive in/ali prvič predstavljajo osebnosti v njihovem zgodovinskem in ustavno- ali državno-pravnem zgodovinskem kontekstu slovenski publiki. Obsežne raziskave zgodovinopisne terminologije prispevajo k medkulturnem znanstvenem diskurzu, saj so bistvene za preseganje kognitivnih disonanc tudi v znanosti. Aspekti starejše zgodovine služijo kot konceptualni državno-pravni okvir, saj potrjujejo aspekte zgodovinske in pravne kontinuitete, ki so relevantni za razumevanje umestitve koroške deželne ustave v družbenem kontekstu: Personalni princip je rezultat inovativnih terenskih in arhivskih raziskav o kosezih s Celovškega polja, katerih pravne sledi lahko zaznamujemo v nekaterih današnjih katastrskih občinah, torej v aktualnem avstrijskem pravnem sistemu. Prikaz političnih pojmov in enot na širšem geografskem območju (Notranja Avstrija, Ilirske province, kraljevina Ilirija) prispeva k razumevanju njihovih državno-pravnih funkcij tudi v luči kasnejših ustavnih razvojev. Podroben prikaz vseh cislajtanskih državnih in koroških deželnih ustav ter njihovih volilnih redov habsburške dobe omogoča razumevanje zgodovinskih ustavno- in državno-pravnih razvojev ter predstavlja hkrati prvo monografsko predstavitev celotne tudi slovenske ustavne zgodovine v habsburški dobi. Edicija slovenskih ustavnih dokumentov zgodnjekonstitucionalne dobe prvič združuje vsa ustavna zgodovinska besedila avstrijske polovice dvojne monarhije in je po svoje izvirno znanstveno delo, ki omogoča nadaljnje raziskave ustavnosti v ostalih t.i. slovenskih deželah oz. deželah z avtohtonim slovenskim prebivalstvom.
Keywords: Ustava, ustavna zgodovina, zgodovinopisje, kognitivne disonance, Koroška, Avstrija, koroški Slovenci, volilni red, deželni jezik, Janez N. Šlojsnik / Schloissnigg, kosezi, Zlata bula 1356, ideologija slovenske nadvojvodine Koroške, Notranja Avstrija, Ilirske province, kraljevina Ilirija, Franc Ksaver Lušin / Luschin, Jakob Peregrin Paulič / Paulitsch, Ignac Franc Zimmermann, Franc Ksaver Kutnar, revolucija 1848, Pillersdorfska ustava, Kroměřižški ustavni osnutek (Kremsierer Entwurf), Oktroirana marčna ustava, Silvestrski patent, koroška deželna ustava, Dunajski književni dogovor, državni zakonik (Reichsgesetzblatt), deželni zakonik (Landesgesetzblatt), krajevni imenik, 1849, 1854, 1860, Politična uravnavna deželna komisija (Landesorganisierungskommission), oktobrska diploma (Oktoberdiplom), februarski patent (Februarpatent), deželni statut, Avstro-ogrski kompromis (Ausgleich), decembrska ustava (Dezemberverfassung), 1867, Ivan Žolger, Kranjska, Štajerska, Goriško in Gradiško, Trst.
Published in DKUM: 26.08.2016; Views: 3729; Downloads: 468
Full text (10,02 MB)

Abstract: Doktorska disertacija ima tri glavne dele. Prvi del disertacije izrisuje življenjsko pot Janeza Ludvika Schönlebna, ki se je začela 16. novembra 1618 v Ljubljani. Janez Ludvik Schönleben je v letih 1629/30–1634/35 obiskoval jezuitsko gimnazijo Ljubljani in 26. oktobra 1635 vstopil v jezuitski red. V času šolanja in redovne formacije v letih 1635–1653 je bival in deloval v različnih kolegijih Avstrijske jezuitske province: na Dunaju, v Leobnu, Gradcu, Kremsu, Linzu, Passauu, Judenburgu in Ljubljani. Po končanem študiju teologije je bil najpozneje novembra 1648 na Dunaju posvečen v duhovnika in je nato v šolskem letu 1648/49 v tamkajšnjem kolegiju poučeval retoriko in bil hkrati notar Filozofske fakultete. Z Dunaja je odšel v Judenburg, od tam je oktobra 1650 prišel za šolskega prefekta v Ljubljano. Iz Ljubljane je oktobra 1651 odšel v Gradec. V tem obdobju se je začela kriza v njegovem jezuitskem poslanstvu, zato je po 20. aprilu 1652 odšel v Linz, od tam pa nekoliko pozneje na Dunaj. V šolskem letu 1652/53 je na dunajski Filozofski fakulteti poučeval logiko, septembra 1653 pa je izstopil iz reda. Z Dunaja je odšel v Padovo, kjer je že 19. decembra 1653 opravil doktorski izpit iz teologije. Spomladi leta 1654 se je vrnil v Ljubljano in bil 6. maja 1654 imenovan za ljubljanskega stolnega dekana. To poslanstvo je opravljal do 3. julija 1667. Schönleben je do leta 1669 ostal v Ljubljani, 13. oktobra 1669 pa ga je cesar izbral za dolenjskega arhidiakona in župnika v Ribnici. V Ribnici je kljub težavam vztrajal do konca leta 1675 ali začetka leta 1676. Po vrnitvi v Ljubljano se je v letih 1676–1681 posvečal predvsem pripravi zgodovinskih in genealoških del. Schönleben je umrl 15. oktobra 1681 v Ljubljani. Biografskemu delu sledi pregledna predstavitev Schönlebnovega opusa. Poglavje o Schönlebnu kot zgodovinarju se začne s kratkim pregledom zgodovinopisja v 16. in 17. stoletju. Poudarek tega dela je na predstavitvi in ovrednotenju njegovih natisnjenih del. V ospredju je njegovo najpomembnejše zgodovinsko delo Carniolia antiqua et nova, sledi pa mu spis Aemona vindicata. Posebej sta izpostavljeni njegovi deli, ki obravnavata izvor in veličino habsburške vladarske hiše: Dissertatio polemica de prima origine augustissimae domus Habspurgo-Austriacae in Annus sanctus Habspurgo-Austriacus. Predstavitev natisnjenega opusa zaključujejo njegove genealogije kranjskih plemiških družin Gallenberg, Ursini-Blagaj, Attems in Auersperg. Poseben doprinos k poznavanju Schönlebna kot zgodovinarja prinaša pregled in oris njegovih del, ki so ostala v rokopisu. Disertacijo zaključuje poglavje o Schönlebnu kot literatu, pozornost je namenjena njegovim zgodnjim govorom iz jezuitskega obdobja in njegovim zbirkam pridig. Postopek zorenja Schönlebna kot pridigarja je prikazan skozi tri obdobja: zgodnje obdobje (1642–1653), obdobje aktivnega pridiganja (1654–1676) in obdobje zmanjšane pridigarske aktivnosti (po letu 1676). Predstavljeni so Schönlebnovi ohranjeni jezuitski govori, temu pa je dodan tudi popis po naslovu znanih, a neohranjenih govorov. Glavnina pozornosti je namenjena Schönlebnovemu pridigarsko najbolj aktivnemu obdobju in predstavitvi njegovih štirih zbirk pridig: Fasten-Freytag und Sonntag-Predigen, Feyertägliche Erquick-Stunden, Tractatus geminus de mysteriis Dominicae passionis in Horae subsecivae dominicales. V zaključku so povzete glavne značilnosti Schönlebnovih govorov in pridig, ki ga opredeljujejo kot predstavnika prehodnega obdobja med značilnimi smernicami potridentinskih pridigarskih načel in postopnega prehajanja v baročni tip pridige. Schönleben se je naslonil zlasti na jezuitski model pridiganja.
Keywords: Kranjska, Ljubljana, 17. stoletje, Avstrijska jezuitska provinca, jezuiti, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681), (Schönlebnova) biografija, (Schönlebnov) opus, barok, zgodovinopisje, deželno zgodovinopisje, dvorno zgodovinopisje, retorika, retorska proza, pridiga, jezuitska pridiga
Published in DKUM: 26.11.2015; Views: 2882; Downloads: 412
Full text (4,32 MB)