Search the digital library catalog

Abstract: Uvod: Demenca je degenerativna bolezen, ki prinaša različne posledice za osebe, obolele z demenco, njihove svojce in zdravstvene delavce. Vsem vrstam demence je skupno, da prinašajo izzive, povezane s komunikacijo, zato je pomembno, da se zdravstveni delavci zavedajo pomembnosti teh izzivov in pomagajo osebam z demenco ter njihovim svojcem premagovati ovire, ki jih prinaša demenca. Metode: Pregledali smo znanstveno literaturo s področja doživljanja komunikacije oseb z demenco in njihovih ožjih svojcev z zdravstvenimi delavci. Pri iskanju smo uporabili ključne besede, ki so bile: communication, experience, adult living with dementia and family member, healthcare professional. Članki so bili iskani v naslednjih podatkovnih bazah: PubMed, CINAHL, SAGE in Web of Science. Potek iskanja literature je prikazan s pomočjo PRISMA diagrama. Rezultati: V podatkovnih bazah smo dobili 1200 člankov, v analizo je vključenih 5 člankov. S pregledom literature smo ugotovili, da negativne izkušnje, povezane s komunikacijo oseb, obolelih za demenco, in njihovih svojcev z zdravstvenimi delavci, še vedno prevladujejo pred pozitivnimi izkušnjami. Razprava in zaključek: Veliko pomembnost predstavljajo intervencije za izboljšanje izkušenj. Prav komunikacija in odnos zdravstvenih delavcev do pacientov z demenco in njihovih svojcev predstavljata pomemben dejavnik za uspešnejše zdravljenje in izvajanje celostne zdravstvene nege.
Keywords: komunikacija, doživljanje, oseba z demenco, družinski član, zdravstveni delavec
Published in DKUM: 30.05.2024; Views: 338; Downloads: 123
Full text (1,02 MB)

Abstract: Uvod: Videz zdravstvenih delavcev in tetovaže na njih lahko vplivajo na percepcijo pacientov do zdravstvenih delavcev, zato je bil namen zaključnega dela na podlagi pregleda in analize literature raziskati percepcijo pacientov do zdravstvenih delavcev s tetovažami. Metode: Uporabljene so bile deskriptivna metoda dela, metoda komparacije, kompilacije ter analize in sinteze. Literatura je bila pridobljena po ključnih besedah v angleščini in nemščini v podatkovnih bazah CINAHL, PubMed, SAGE, Science Direct, Web of Science. Pregled analize literature je bil prikazan z diagramom PRISMA. Rezultati: Izmed 727 identificiranih zadetkov je bilo v končno analizo vključenih 8 raziskav. Vidna tetovaža na zdravstvenem delavcu negativno vpliva na percepcijo pacienta o sposobnostih in profesionalnosti zdravstvenega delavca. Dodatni dejavniki so še spol in delovno mesto oziroma izobrazba. Ženske zdravstvene delavke, predvsem medicinske sestre z vidnimi tetovažami, drugi dojemajo bolj negativno kot druge zdravstvene delavce. Diskusija: Prisotnost tetovaže negativno vpliva na percepcijo pacientov do zdravstvenega delavca. Ker to lahko vpliva na zaupanje v sposobnosti zdravstvenega delavca, priporočamo, da so vidne tetovaže prekrite.
Keywords: percepcija pacientov, zdravstvena nega, zdravstveni delavec, tetovaža
Published in DKUM: 07.10.2020; Views: 1319; Downloads: 153
Full text (835,03 KB)

Abstract: POVZETEK Izhodišča: Opolnomočenje bolniku s sladkorno boleznijo zagotovi sposobnost kritičnega razmišljanja, sposobnost poiskati si prave informacije, pripomore k spremembi vedenja in izboljša kakovost njegovega življenja. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri so bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, obravnavani v ambulanti družinske medicine, opolnomočeni, in predstavili dejavnike, ki vplivajo na stopnjo opolnomočenja. Raziskovalna metodologija: V raziskovalnem delu zaključnega dela je bila uporabljena kvantitativna metodologija raziskovanja. Instrument raziskave je bil anonimni vprašalnik, v katerega drugi del smo vključili vprašalnik za ugotavljanje opolnomočenja DES LF. Za obdelavo podatkov so bili uporabljeni Spearmanov koeficient korelacije, analiza variance ANOVA in T-test za dva neodvisna vzorca. Rezultati: Ugotovljeno je bilo dobro opolnomočenje omenjenih anketirancev v vseh raziskovanih dimenzijah opolnomočenja: upravljanje psihosocialnih vidikov sladkorne bolezni (x ̅ = 3,86 ± 0,43), ocenjevanje nezadovoljstva in pripravljenosti na spremembe (x ̅ = 3,62 ± 0,37) in določanje in doseganje ciljev ((x ) ̅ = 3,83 ± 0,48). Opolnomočenje se statistično značilno negativno povezuje s starostjo (r = -0,333, p = 0,009), trajanjem sladkorne bolezni (r = -0,413, p = 0,001) in urejenostjo sladkorne bolezni, merjeno s HbA1c (r = -0,321, p = 0,014), medtem ko med opolnomočenjem in stopnjo izobrazbe povezanosti ni (r = 0,145, p = 0,270). Diskusija in zaključek: Obravnava bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2, ki temelji na njegovem opolnomočenju. Le-to pomaga pri izboljšanju samooskrbe, obvladovanju in izidu sladkorne bolezni, zato je potrebno ne glede na bolnikovo starost, izobrazbo, trajanje ali urejenost bolezni. POVZETEK Izhodišča: Opolnomočenje bolniku s sladkorno boleznijo zagotovi sposobnost kritičnega razmišljanja, sposobnost poiskati si prave informacije, pripomore k spremembi vedenja in izboljša kakovost njegovega življenja. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri so bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, obravnavani v ambulanti družinske medicine, opolnomočeni, in predstavili dejavnike, ki vplivajo na stopnjo opolnomočenja. Raziskovalna metodologija: V raziskovalnem delu zaključnega dela je bila uporabljena kvantitativna metodologija raziskovanja. Instrument raziskave je bil anonimni vprašalnik, v katerega drugi del smo vključili vprašalnik za ugotavljanje opolnomočenja DES LF. Za obdelavo podatkov so bili uporabljeni Spearmanov koeficient korelacije, analiza variance ANOVA in T-test za dva neodvisna vzorca. Rezultati: Ugotovljeno je bilo dobro opolnomočenje omenjenih anketirancev v vseh raziskovanih dimenzijah opolnomočenja: upravljanje psihosocialnih vidikov sladkorne bolezni (x ̅ = 3,86 ± 0,43), ocenjevanje nezadovoljstva in pripravljenosti na spremembe (x ̅ = 3,62 ± 0,37) in določanje in doseganje ciljev ((x ) ̅ = 3,83 ± 0,48). Opolnomočenje se statistično značilno negativno povezuje s starostjo (r = -0,333, p = 0,009), trajanjem sladkorne bolezni (r = -0,413, p = 0,001) in urejenostjo sladkorne bolezni, merjeno s HbA1c (r = -0,321, p = 0,014), medtem ko med opolnomočenjem in stopnjo izobrazbe povezanosti ni (r = 0,145, p = 0,270). Diskusija in zaključek: Obravnava bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2, ki temelji na njegovem opolnomočenju. Le-to pomaga pri izboljšanju samooskrbe, obvladovanju in izidu sladkorne bolezni, zato je potrebno ne glede na bolnikovo starost, izobrazbo, trajanje ali urejenost bolezni.
Keywords: Kakovost, samooskrba, zdravstvena vzgoja, kronična bolezen, zdravstveni delavec.
Published in DKUM: 01.10.2019; Views: 1816; Downloads: 218
Full text (651,91 KB)

Abstract: Teoretična izhodišča: Naglušne osebe se pogosto srečujejo s težavami. Najpogostejše težave so v slabi komunikaciji z okoljem, katere se naglušni ne zavedajo. Pogosto do teh težav pride, ker naglušni ne uporabljajo slušnih pripomočkov in ne znajo pravilno z njimi rokovati. Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, katere so najpogostejše težave naglušnih oseb in kdo jim pomaga pri reševanju le-teh ter kje se naglušne osebe soočajo s težavami. Zanimala nas je tudi vloga medicinske sestre pri reševanju težav, kakšno pomoč lahko naglušna oseba pričakuje od nje ter vloga Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije pri vključevanju naglušnih v družbo. Na podlagi teh teoretičnih izhodišč smo izvedli raziskavo. Raziskovalna metodologija: Uporabili smo kvantitativno metodo raziskovanja, kot instrument raziskave pa smo uporabili delno strukturiran anketni vprašalnik, ki je vseboval 14 zaprtih vprašanj in 8 polodprtih vprašanj. Raziskavo smo letu 2015 opravili v enem izmed Društev gluhih in naglušnih v Sloveniji na vzorcu 38 naglušnih oseb. Rezultati: Rezultati so pokazali, da sta glavni težavi naglušnih oseb otežena komunikacija in uporaba slušnega pripomočka. Naglušne osebe največkrat skušajo reševati težave s pomočjo slušnih akustikov, prijateljev in svojcev. Najpogosteje se s težavami srečujejo v družbi več ljudi. Pogosto imajo težave tudi v zdravstveni ustanovi. Medicinska sestra pa bi lahko pomagala pri reševanju težav naglušnih oseb. Diskusija: Ugotovitve kažejo, da so najpogostejše težave naglušnih oseb komunikacija in v povezavi z njo težave s slušnimi pripomočki. Najpogosteje se težave pojavljajo v skupini več ljudi in kjer so izpostavljeni hrupu. Takrat naglušne osebe ne sledijo pogovoru. Največkrat tudi ne razumejo in ne slišijo, kaj se ljudje med seboj pogovarjajo. Kljub temu, da ima veliko naglušnih slušne pripomočke, jih marsikdo ne uporablja, ko je treba, zaradi različnih vzrokov. Medicinska sestra lahko pomaga naglušnemu pri reševanju težav, saj je prva, ki pride v stik z njim. Kako bo pomagala, pa je odvisno od njenega znanja, spretnosti in izkušenj.
Keywords: težave, naglušni, slušni aparat, slušni pripomoček, medicinska sestra, zdravstveni delavec.
Published in DKUM: 23.12.2015; Views: 2059; Downloads: 308
Full text (1,04 MB)