1. POJASNILNA DOLŽNOST ZDRAVNIKA ANESTEZIOLOGAMatej Koželj, 2016, undergraduate thesis Abstract: Diplomska naloga govori o medicinsko-pravnih pogledih na pojasnilno dolžnost zdravnika anesteziologa in analizira dejavnike, ki vplivajo na njo. Analiza je opravljena glede na slovensko zakonodajo, v kateri je izpostavljen Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) in prakso opisane doktrine v skladu z anesteziološkimi standardi. Vključuje določene globalne poglede in možne rešitve za izboljšanje dejanske realizacije v praksi. Predstavljeni so etični, pravni in strokovni vidiki pojasnilne dolžnosti in nanjo vezane zavestne privolitve ali odklonitve zdravljenja. Ob enem predstavlja konstruktivno kritiko na zdravstveni sistem in samo politiko ter služi splošnemu ozaveščanju. Predstavlja specializirano obliko pravice do samoodločanja, ki je odraz človekove avtonomnosti. V diplomskem delu so predstavljeni, zapleti, posebni primeri in stik s sodno prakso povezano z odgovornostjo poklica zdravnika anesteziologa. Izpostavlja se aktualen problem nedoločenosti časovnega okvira pojasnilne dolžnosti povezane s kadrovsko in prostorsko stisko v bolnišnicah. K diplomski nalogi so priloženi privolitveni obrazci, ki se predložijo pacientu za veljavno privolitev v postopek zdravljenja z anestezijo.
Keywords: pojasnilna dolžnost, anesteziologija, Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP), avtonomnost pacienta, medicinska etika, zavestna privolitev, zavrnitev zdravljenja, privolitveni obrazec
Published in DKUM: 21.09.2016; Views: 1928; Downloads: 250
 Full text (2,29 MB) |
2. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZDRAVNIKA ZA NAPAKO S PRIKAZOM SODNE PRAKSEAleš Sevšek, 2012, undergraduate thesis Abstract: Iz vidika preučevanja odškodninske odgovornosti zdravnika za napako med zdravljenjem je pomembno razlikovanje med strokovno napako in komplikacijo. Danes štejemo za zdravniško napako kot tisto, do katere je prišlo zaradi kršitve osnovnih konceptov medicinske znanosti ali kršitve dolžne profesionalne skrbnosti in pazljivosti. Komplikacija ali zaplet pa je dogodek, ki se pojavi med ali po zdravljenju, ki ni nesreča, niti ni strokovna napaka, in ima za posledico iatrogeno poškodbo/bolezen. Do nje pride kljub temu, da je bilo zdravljenje izvedeno z vso potrebno profesionalno skrbnostjo. Komplikacije so torej znan in neizogiben spremljevalec zdravniške dejavnosti.
Pri proučevanju zdravniške napake se teorija največkrat osredotoči na proučevanje vprašanja dolžne skrbnosti, to je ravnanja »contra legem artis«, ne glede na to ali je odgovornost pogodbena ali deliktna. Ravnaje »contra legem artis« se v kontekstu elementov odškodninske odgovornosti pojavlja predvsem v okviru predpostavke nedopustnega-škodljivega dejstva pa tudi v okviru krivde. Nedopustno škodljivo dejstvo predstavlja nedopusten poseg bodisi zaradi neprivolitve pacienta v poseg, bodisi zaradi kršitve pravil stroke. Krivda se odraža v neskrbnem ravnanju, torej ravnanju »contra legem artis«. Za zdravstvene delavce velja strožje merilo skrbnosti - skrbnost dobrega strokovnjaka. Kot pripadniki poklicne skupine morajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti ravnati po pravilih stroke in po običajih. Merilo za to je ravnanje povprečnega strokovnjaka njegove vrste, ravnanje, ki se torej zahteva in pričakuje od običajno izurjenega zdravnika določene specializacije. Pri tem si pravo pomaga s t.i. abstraktnim tipom zdravnika določene specializacije, z ravnanjem katerega primerjamo ravnanje zdravnika v konkretnem primeru.
Ena temeljnih pravic pacienta je pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju. Pravno načelo svobodne privolitve izhaja iz splošne pravice slehernika do samoodločanja. V skladu z načelom »volenti non fit iniuria« pristanek pacienta izključuje protipravnost medicinske intervencije pod pogojem, da je bila privolitev pravno veljavna in da so bili izvedeni posegi oziroma zdravljenje, glede katerih je bil pacient predhodno obveščen in dal nanje privolitev, izvedeni »legem artis«. Koncept zavestne privolitve je razčlenjen na posamezne elemente: razodetje, razumevanje, prostovoljnost, prištevnost in privolitev. Načeloma pacientu, ki je sposoben odločanja o sebi, brez njegove privolitve ni dovoljeno opraviti medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe. Pacientu, ki neodložljivo potrebuje medicinsko pomoč za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja, pa ni sposoben za samostojno odločanje, oziroma ni sposoben izraziti svoje volje, je zdravnik upravičen in hkrati dolžan rešiti življenje oziroma odvrniti še hujšo škodo na zdravju.
Keywords: strokovna napaka, komplikacija, zaplet, profesionalna skrbnost, iatrogena poškodba, dolžna skrbnost, lege artis, contra legem artis, nedopustno škodljivo dejstvo, krivda, vzročna zveza, pravno priznana škoda, pravila stroke in običajev, zavestna privolitev, »volenti non fit inuria«
Published in DKUM: 12.07.2012; Views: 8072; Downloads: 1248
Full text (533,36 KB) |
3. IZRAŽANJE VERSKE SVOBODE JEHOVOVIH PRIČ PRI BREZKRVNEM ZDRAVLJENJUMatjaž Senica, 2009, undergraduate thesis Abstract: Pravica do verske svobode in lastnega prepričanja je ena izmed najbolj temeljnih človekovih pravic, na kateri temeljijo vse ostale pravice. Eno od mnogih področij, kjer jo pacienti izvršujejo, je področje izbire načina zdravljenja oziroma medicinske oskrbe. Med pacienti obstaja skupina vernikov, ki zavračajo transfuzije krvi, namesto tega pa zahtevajo zdravljenje z razpoložljivimi brezkrvnimi nadomestki, ki so v sodobni medicini postali že nekaj povsem običajnega. S tem pa se ti pacienti izognejo tudi mnogim zdravstvenim zapletom, ki so povezani s transfuzijami krvi. Ti pacienti so Jehovove priče, ki svoje versko prepričanje o vzdrževanju krvi utemeljujejo s Svetim pismom. Danes jim to pravico priznavajo številne mednarodne pogodbe, nacionalne ustave in zakoni, ki temeljijo na pravici do samoodločbe oziroma avtonomiji pacienta. Ta pacientova pravica vsebuje dolžnost zdravnika, da pred določeno medicinsko oskrbo skrbno izvede pojasnilno dolžnost, ki predstavlja podlago za veljavno privolitev ali zavrnitev zdravljenja pacienta. Jehovove priče kot pacienti in kot starši, kadar odločajo o zdravljenju svojih otrok, namesto zdravljenja s transfuzijami krvi, utemeljeno zaupajo v brezkrvne alternative, ki zanje predstavljajo največjo pacientovo korist. Ker svoje verovanje in življenje skladno s tem razumejo kot odgovornost pred Stvarnikom Jehovom, takšnega načina zdravljenja ne prepuščajo naključju niti v morebitnih prihodnjih nepredvidljivih dogodkih. Zato pri sebi nosijo dokument Trajno pooblastilo, s katerim prepovedujejo zdravljenje s transfuzijami krvi, v primerih, ko o sebi ne bi bili sposobni sami odločati. Nadalje to pooblastilo opravičuje pooblaščenca, katere načine zdravljenja sme sprejeti in katere mora v pacientovem imenu zavrniti. Čeprav zavračanje krvi teh pacientov temelji na njihovem razumevanju Biblije, pa sodobna medicinska odkritja kažejo, da je takšno ravnanje utemeljeno tudi z zdravstvenega vidika. Mnogi zdravniki so na brezkrvne alternative že pričeli gledati kot na »zlati standard« medicinske oskrbe. Številna sodišča po vsem svetu Jehovovim pričam omogočajo izvrševanje njihove pravice do samoodločbe, zaradi česar to ni le mrtva črka na papirju, ampak pravno utemeljena praksa.
Keywords: Jehovove priče, verska svoboda, Biblija, transfuzija krvi, samoodločba pacienta, pojasnilna dolžnost, zavestna privolitev, vnaprej izražena volja, medicinske tveganja krvnih transfuzij, brezkrvne alternative.
Published in DKUM: 02.02.2010; Views: 5876; Downloads: 985 (1 vote)
Full text (4,01 MB) |
