| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 13
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
VEČSTOPENJSKE KLAVZULE IN VPLIV DOLOČBE O ZASTOPANJU NA POSAMEZNI STOPNJI
Maruša Malus, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Mednarodno gospodarsko pravo je zelo kompleksno in pogosto pride do sporov na tem področju. Pri sklepanju pogodb večina strank vključi v pogodbo klavzulo o reševanju morebitnih medsebojnih sporov. Namesto, da bi se stranke odločile za en postopek reševanja spora, lahko sestavijo celoten mehanizem reševanja sporov. Tako se v domačih in mednarodnih pogodbah po vsem svetu vse bolj pojavljajo večstopenjske klavzule. Sestavljene so iz več stopenj, ki vsebujejo določen postopek za reševanje spora, pri čemer so prvotne stopnje namenjene bolj neformalnim postopkom, kot zadnja pa je predviden postopek arbitraže ali pravde (tako se stopnjuje tudi stopnja formalnosti postopka – od manj k bolj formalnim postopkom). S tem, ko je arbitraža določena šele kot zadnja stopnja, pomenijo prejšnje stopnje večjo vključenost v reševanje spora, kar lahko pripelje do hitrejše rešitve, pa tudi mogoče bolj seznani stranke s samo problematiko spora. V vsakem primeru pa strankama še vedno na koncu (po izkoriščenih prejšnjih stopnjah) preostane arbitraža, če je spor vseeno preveč kompleksen, da bi ga bilo mogoče rešiti samo z medsebojno komunikacijo. V večstopenjskih postopkih reševanja sporov se tako pogosto pojavlja vprašanje, kako obvezujoča je posamezna stopnja in kakšen vpliv ima (ne)izčrpanje določene stopnje na naslednjo stopnjo. Ker so prvotne stopnje bolj neformalne in predvidevajo aktivno sodelovanje strank, se v večstopenjskih klavzulah pogosto pojavi zahteva po točno določeni osebi, ki bo stranki na določeni stopnji zastopala. Problem nastane, ko stranka ni pravilno zastopana. Ali je zahteva po zastopanju na določeni stopnji obvezujoča in kakšen vpliv ima nepravilno zastopanja na posamezno stopnjo reševanja spora? Odgovore na vprašanja nam dajeta teorija in sodna praksa.
Keywords: večstopenjska klavzula, pogajanja, konciliacija, arbitraža, zastopanje.
Published: 01.02.2012; Views: 1059; Downloads: 133
.pdf Full text (1,82 MB)

2.
Zastopanje otroka glede na Bruseljsko uredbo IIa
Tina Pritekelj, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Starši so zakoniti zastopniki svojega mladoletnega otroka, ki še nima popolne poslovne sposobnosti. Svojega otroka zastopajo pred sodišči ter pred drugimi organi in organizacijami in sklepajo pravne posle v njegovem imenu in za njegov račun, ter tako skrbijo za osebo in za premoženje otroka. V moderni družbi in z modernim načinom življenja vse pogosteje prihaja do položaja, ko starši in otroci niso isti državljani ali ne prebivajo v isti državi članici EU. Ta socialni problem postane relevanten predvsem v primerih, ko pride med samimi starši ali med starši in otroki do sporov v zvezi z izvrševanjem starševske odgovornosti, v obseg katere spada tudi vprašanje pravice do zastopanja otroka. V teh primerih postane najprej pomembno vprašanje, v kateri državi članici je mednarodno pristojno sodišče za razrešitev spora. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa, ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se je pojavil v primeru mednarodnih družin ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. Uredba ima prednost pred nacionalno zakonodajo. Pojavi pa se tudi vprašanje, katero pravo bo pristojno sodišče uporabilo za razrešitev spora, kar pa se rešuje po nacionalnem pravu držav članic, kajti Bruseljska uredba IIa na področje uporabe prava ne posega.
Keywords: BU IIa, mednarodno zasebno pravo, mednarodna pristojnost, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, zastopanje otroka, starševska odgovornost, razmerja med starši in otroki, sposobnost otroka.
Published: 14.12.2012; Views: 2088; Downloads: 452
.pdf Full text (432,02 KB)

3.
Zmanjšanje števila napak pri izdelavi carinske deklaracije
Danijela Živič, 2015, bachelor thesis/paper

Abstract: Carinjenje blaga je ena izmed pomembnih dejavnosti vsake države. Poleg transporta in skladiščenja blaga tudi carinjenje blaga prispeva svoj del k nemotenemu pretoku in oskrbi blaga preko mejnih prehodov. Postopke carinjenja smo spremljali v podjetju Intereuropa, d. d., ki je vodilni ponudnik celovitih logističnih storitev v Sloveniji in jugovzhodni Evropi ter uspešen logistični koncern z velikimi razvojnimi možnostmi. Soočili smo se s problemom, ki se pojavi pri obračunu DDV-ja. Med pripravo carinske deklaracije se zgodi, da se ta podatek spregleda oziroma se napačno označi. V teoretičnem delu so podrobneje predstavljeni osnovni carinski pojmi, carinska deklaracija, carinjenje blaga in carinski postopki. V opisu obstoječega stanja je predstavljeno podjetje Intereuropa, natančneje poslovalnica Intereurope na Obrežju. Opisan je problem pri carinskem zastopanju na praktičnem primeru. Sledi detajlni opis procesa carinskega zastopanja s pomočjo sheme poteka procesa. V kritični analizi smo prikazali povprečen čas trajanja opravil s pomočjo tabele, v kateri smo zabeležili naše meritve časa ter v obliki besedila to tudi opisali. S pomočjo vzorčno posledičnega diagrama smo prikazali vzroke za problem kazni deklarantom in podjetju po posameznih vzročnih področjih ter vključili pogostost realizacij za posamezen vzrok. V tretjem poglavju smo predlagali rešitev za odpravo najvplivnejšega vzroka, ki je preobremenjenost deklaranta. Predlogi izboljšav temeljijo na razbremenitvi deklaranta, saj je pomembno delati kvalitetno. Z zaposlitvijo dodatnega delavca je ugotovljen prihranek časa deklaranta za kar 17 minut in 50 sekund na naročilo (najmanj toliko časa porabi dodatni delavec za izvedbo naročila), kar pomeni s približno 50 do 350 minut na približno 32 do 332 minut. Tako lahko v dopoldanskem delovnem času streže obema deklarantoma pri obravnavi do 15 naročil, če dodatni delavec povprečno porabi približno 25 minut na naročilo, preostali čas pa porabi za razna dela, ki jih mora opraviti.
Keywords: carinska deklaracija, deklarant, uvoznik, carinski organi, proces carinskega zastopanja, carinsko zastopanje, poslovalnica na Obrežju
Published: 12.05.2015; Views: 778; Downloads: 125
.pdf Full text (2,44 MB)

4.
POOBLAŠČENEC PO ZAPOSLITVI IN ANALIZA SODNIH ODLOČB
Majda Karajković, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo govori o institutu pooblaščenca po zaposlitvi, ki predstavlja enega izmed elementov gospodarskih družb. Za gospodarske subjekte je značilno, da v pravnem prometu nastopajo in sklepajo pravne posle prek svojih pooblaščencev za katera veljajo posebna pravila. Za razumevanje samega pojma pa je potrebno najprej bolje spoznati institut zastopanja in kakšen je njegov pomen. Pooblaščenec po zaposlitvi je nedvomno eden od institutov, ki je običajen za gospodarske subjekte in ne predstavlja novosti v pravni teoriji, predvsem pa ne v praksi, čeprav marsikdo s samim pojmom ni seznanjen in se ne zaveda, da imajo s tovrstnimi pooblaščenci pogosto neposredne stike v vsakdanjih življenjskih opravilih. Definicijo samega pojma je mogoče zaslediti že v Zakonu o obligacijskih razmerjih, ki pa ni bistveno drugačna od današnje definicije v Obligacijskem zakoniku. Kljub definiciji se postavljajo vprašanja kako je določena oseba dobila položaj pooblaščenca po zaposlitvi oz. kakšen je pravni temelj njegovih upravičenj, kdo je pooblaščenec po zaposlitvi in kakšna so njegova pooblastila. Čeprav sodna praksa pri nas ne predstavlja formalnega vira prava, mimo nje ne moremo, kajti zagotavlja enotno uporabo formalnih virov in predstavlja ključ do spoznavanja in razlage samega instituta ter je v veliko pomoč strankam, da same predvidijo kakšne posledice imajo lahko njihova ravnanja. Ureditev pooblaščenca po zaposlitvi oz. »punomoćnika po zaposlenju« na Hrvaškem je za malenkost različna od naše, zato bomo pobližje spoznali ta institut tudi v njihovem pravnem redu in ga primerjali z našim.
Keywords: zastopanje, korporacijski zastopnik, pooblaščenci, pooblastilo, pooblaščenec po zaposlitvi, sodna praksa, hrvaški pravni red
Published: 16.05.2016; Views: 725; Downloads: 129
.pdf Full text (471,23 KB)

5.
PROBLEMATIKA ZASTOPANJA NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA
Andreja Raduha, 2016, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi z naslovom »Problematika zastopanja na področju duševnega zdravja« je kritično analizirana pravna ureditev zastopanja na področju duševnega zdravja v Republiki Sloveniji. Gre za področje, ki je lahko zaradi nedoslednosti in nedorečenosti pravne ureditve izpostavljeno raznim kršitvam tako s področja človekovih kakor tudi pacientovih pravic. Za potrebe magistrske naloge so bile uporabljene predvsem metoda analize in sinteze, primerjalnopravna metoda ter metoda deskripcije. Preučevanje je bilo usmerjeno tako v relevantno domačo kakor tudi znanstveno in strokovno literaturo s tega področja, relevantne pravne vire ter mednarodno in domačo sodno prakso s tega področja. Temeljni cilj magistrske naloge je bil usmerjen v predstavitev zastopanja oseb, ki imajo težave v duševnem zdravju, ki se je v praksi izkazalo kot področje duševnega zdravja, ki povzroča vsem deležnikom (osebe s težavami na področju duševnega zdravja, svojci teh oseb, odvetniki, socialnovarstveni zavodi, centri za socialno delo, sodišča…) na tem področju mnoge težave. Ugotovljeno je, da je slovenski zakonodajalec sicer sledil aktom na mednarodnem področju in da je besedila le-teh prenesel v slovensko zakonodajo (še posebej Zakon o duševnem zdravju, Zakon o pacientovih pravicah,…), vendar pa s tem niso rešene vse težave, še posebej možnosti večkratnega vodenja postopkov zoper osebo, ki ima težave z duševnim zdravjem. Kljub dokaj novi zakonodaji na področju duševnega zdravja, so se že oblikovale številne sodne prakse, ki pa jih socialnovarstveni zavodi s težavo udejanjajo pri svojem vsakdanjem delu (npr. prezasedenost, agresivni varovanci,…). Analiza pravne ureditve, sodne prakse in sodobnih mednarodnih smernic na tem zadevnem področju je tako pokazala, da bo potrebno spremeniti in dopolniti tako Zakon o duševnem zdravju kakor tudi Zakon o pacientovih pravicah. Oboje z namenom, da se zagotovi ustrezno in sodobno pravno varstvo oseb, ki imajo težave v duševnem zdravju, in spadajo zaradi tega med ranljive skupine prebivalstva. Primerna in kakovostna pravna ureditev področja zastopanja teh oseb bo lahko doprinesla k uresničevanju in spoštovanju človekovih kakor tudi pacientovih pravic.
Keywords: zastopanje oseb s težavami v duševnem zdravju, zastopnik, odvetnik, pooblaščenec, zakonodaja na področju duševnega zdravja, zakonodaja na področju zdravstva
Published: 15.09.2016; Views: 559; Downloads: 100
.pdf Full text (1,82 MB)

6.
ODGOVORNOSTI POSLOVODJE DRUŽBE Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO
Tanja Bezgovšek, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Tema diplomske naloge obravnava družbo z omejeno odgovornostjo, pojmuje in razlaga razlike med funkcijo zastopanja, funkcijo upravljanja, funkcijo nadzora in funkcijo poslovodenja družbe. V sklopu diplomskega dela so nazorno obravnavani različni vidiki odgovornosti poslovodje ter ključne obveznosti, ki jih mora poslovodja poznati na temeljnih področjih poslovanja kot je finančno področje, delovnopravno področje, računovodstvo in davčno področje. Prav tako so zajeti ukrepi s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo številna tveganja odgovornosti poslovodij in zakonske možnosti razbremenitve v primeru odškodninskih zahtevkov napram poslovodji.
Keywords: družba z omejeno odgovornostjo, zastopanje, upravljanje, nadzor, poslovodenje, poslovodja, odškodninska odgovornost, odškodninski zahtevek, razbremenitev odgovornosti poslovodje
Published: 19.09.2016; Views: 772; Downloads: 132
.pdf Full text (797,01 KB)

7.
Zaslišanje otrok pred sodiščem v družinskopravnih zadevah
Barbara Žavcer, 2016, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi obravnavamo zaslišanje otrok v družinskopravnih zadevah. Situacije, ki privedejo do zaslišanja otrok pred sodiščem, so sicer različne, vsem pa je na takšen ali drugačen način skupno, da je povod največkrat razhod partnerjev oziroma težave v odnosu. Pogosto tako prihaja do razpada družine in do potrebe po novi ureditvi življenja družinskih članov. Pravica do zaslišanja je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja položaj subjekta, in mu posledično zagotavlja varovanje osebnega dostojanstva. Dandanes imajo tudi otroci človekove pravice. Določene pa pri tem veljajo samo ali pa še posebej za njih. S pravico do zaslišanja se otrokom uresničuje ena od participativnih pravic, to je pravica otroka do glasu. Gre za pravico otroka, da pove svoje mnenje v vseh zadevah v zvezi z njim. S spoštovanjem te pravice se otroka obravnava kot enakopravnega in sposobnega za izražanje svojega mnenja, hkrati pa obvezuje odrasle, da otroka poslušajo in njegovo mnenje upoštevajo skladno z njegovo starostjo in zrelostjo. Pomemben mejnik, ki je omogočil in dal otrokom večjo pravico do udeležbe v postopku, je ta, da se na otroka več ne gleda kot na objekt, temveč kot na subjekt. Otrok je torej enakopravna oseba v postopku in kompetentna, da izraža svoje mišljenje v vseh zadevah, ki se jih tičejo. Eden težjih izzivov, s katerim se srečujemo pri obravnavi tematike, je sposobnost otroka. Poraja se vprašanje, kdaj je otrok dejansko sposoben izoblikovati svoje lastno mnenje, nadalje pa ali in kdaj, je otrok sploh zmožen sprejemati racionalne odločitve. Torej, ali in kdaj je otrok sploh zmožen biti udeleženec postopka in na drugi strani, kakšno težo pripisati njegovim mnenjem in izraženi volji, pri sprejemanju končne odločitve. Kljub pomanjkanju zadostne sposobnosti sprejemati racionalne odločitve imajo otroci svoje mnenje, občutja, želje, ki bi jih odrasli morali vzeti v obzir, preden sprejmejo odločitve, ki se tičejo otrok in njihove prihodnosti. Zraven pravice otroka da izrazi svoje mnenje, po možnosti na neposreden način, pa je tekom celotne naloge govora tudi o koristih otroka. Zahteva več mednarodnih dokumentov in zakonov je namreč, da mora biti glavno vodilo organov in drugih oseb, ki nastopajo v postopku, korist otroka. Gre za eno najpomembnejših načel družinskega prava. Že KOP v svojem 3. členu določa, da mora biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi, da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi. Korist otroka se ugotavlja za vsakega otroka posamično v različnih življenjskih okoliščinah in starostnih obdobjih. Poleg mednarodnih dokumentov, ki se v skladu z 8. členom Ustave neposredno uporabljajo, pa pravico otroka do zaslišanja, torej pravico otroka, da pove svoje mnenje vsebujeta predvsem ZPP in ZZZDR. Tako ZPP zaščito otrokovih koristi uresničuje s procesno sposobnostjo petnajstletnika, katere podlaga je 1. odstavek 409. člena ZPP. Takšnemu otroku je priznana popolna procesna sposobnost, in sicer ob kumulativnem izpolnjevanju pogoja starosti in pogoja razumevanja posledic svojih dejanj. V primeru, da je otrok mlajši od petnajst let, pa je potrebno ugotoviti, ali je dovolj zrel, da razume pomen postopka in posledice odločitve. Pravico otroka, da izrazi svoje mnenje pa nadalje vsebuje prvi odstavek 410. člena, ki določa, da mora sodišče kadar odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Tudi ZZZDR določa podobno. In sicer v drugem odstavku 64. člena, drugem odstavku 78. člena in tretjem odstavku 105. člena izrecno določa, da mora sodišče, ki odloča o varstvu in vzgoji otroka, upoštevati mnenje otroka, če je ta sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Keywords: otrok, pravdna in procesna sposobnost otroka, postopki v družinskopravnih razmerjih, 12. člen KOP, neposredno in posredno zaslišanje otroka, pravica otroka izraziti mnenje, zastopanje otroka, mediacija.
Published: 15.09.2016; Views: 867; Downloads: 153
.pdf Full text (2,08 MB)

8.
IZBRANA PROBLEMATIKA UPRAVLJANJA VEČSTANOVANJSKIH STAVB S PREGLEDOM AKTUALNE SODNE PRAKSE
Gregor Franulič, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Pod naslovom »Izbrana problematika upravljanja večstanovanjskih stavb s pregledom aktualne sodne prakse« sta za razumevanje razmerij med glavnimi udeleženci posla upravljanja z večstanovanjskimi objekti najprej opredeljena glavna udeleženca posla – upravnik in etažni lastnik. Za njuno razmerje je ključno zastopanje – upravnik je zakoniti zastopnik etažnega lastnika oz. lastnikov skupnih delov in naprav v objektu, ki ga imajo v solastnini. Skozi glavne predpise in sodno prakso so predstavljeni nekateri izbrani problemi in dileme, s katerimi se upravnik pri svojem delu srečuje: legitimacija upravnika v sodnih postopkih, upravnikovo deljenje obveznosti med etažne lastnike, pravna narava posameznih vrst plačil, ki jih etažni lastnik izvaja in izterjava v primerih neplačil, problemi v implementaciji podzakonskih predpisov glede na pogodbo o medsebojnih razmerjih in drugi problemi iz prakse. Predstavljene bodo tudi nekatere posebnosti etažne lastnine – pravice in bremena, ki jih etažnim lastnikom prinaša etažna lastnina: zakonito stvarno breme, predkupna pravica, izključitvena tožba. Na koncu sta predstavljeni še dve izbrani temi iz obširnega področja stanovanjskega prava: razmerja, ko je v stanovanju (v večstanovanjskem objektu) najemnik in vloga upravnika pri dokončanju vpisa etažne lastnine.
Keywords: upravnik, etažni lastnik, zastopanje, aktivna in pasivna procesna legitimacija, delitev stroškov, implementacija podzakonskih predpisov, pogodba o medsebojnih razmerjih, etažna lastnina, najemnik, vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo.
Published: 25.07.2016; Views: 730; Downloads: 155
.pdf Full text (1,05 MB)

9.
POLOŽAJ STRANKINEGA PROKURISTA V PRAVDNEM POSTOPKU
Jure Lakožič, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo v svojem jedru sicer sega na področje civilnega procesnega prava, kjer se ukvarjam s prokuristovimi upravičenji do zastopanja družbe v pravdnem postopku, vendar je to tudi v tesni povezavi z gospodarskim pravom, saj je institut prokure v slovenskem pravnem redu urejen v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki sega na področje gospodarskega prava. Diplomska naloga podrobno predstavlja institut prokure. Osredotoča se na obravnavo in obseg prokuristovih pooblastil v pravdnem postopku, med njimi tudi na upravičenje prokurista, da podeli veljavno pooblastilo odvetniku ali drugi osebi za vložitev tožbe in zastopanje v pravdnem postopku. V tem smislu so predstavljene novosti po noveli Zakona o gospodarskih družbah ZGD-1 I (Uradni list RS, št. 55/15 z dne 24. 7. 2015), ki je začela veljati dne 08.08.2015. Obravnavani sta tako trenutna kot prejšnja ureditev obsega prokuristovih pooblastil in njegovega položaja v pravdnem postopku po slovenski zakonodaji. Diplomsko delo se zaključi s primerjalno pravno analizo, ki trenutno ureditev po slovenski zakonodaji primerja z ureditvijo obsega prokuristovih pooblastil v tujih zakonodajah in sicer v Nemčiji, Avstriji in na Hrvaškem. Skozi proces pisanja diplomske naloge prihajam do zaključkov, da je institut prokure v slovenski zakonodaji primerno urejen. Pri tem imam v mislih zlasti prokuristov položaj v pravdnem postopku. Zakonodaja je bila sicer v tem delu pred kratkim dopolnjena in je to vprašanje uredila primerljivo s tujimi pravnimi ureditvami. Zakonodajalec je z novelo ZGD-1 I dodal tretji odstavek 35. člena in prokuristu podelil upravičenje, da lahko brez posebnega pooblastila zastopa družbo, katere prokurist je, pred sodišči in drugimi organi. Prokurist pa tako kot pooblaščenec, ki ni odvetnik, v pravdnem postopku brez posebnega pooblastila ne more opravljati vseh pravdnih dejanj, tako tudi ne more podeliti veljavnega pooblastila za zastopanje v pravdnem postopku odvetniku ali drugi osebi, prav tako pa ne more brez posebnega pooblastila družbe umakniti tožbe, pripoznati tožbeni zahtevek, se odpovedati tožbenemu zahtevku, skleniti sodno poravnavo, se odpovedati pravici vložiti pravno sredstvo ali umakniti pravno sredstvo. V kolikor bi se zakonodajalec že pred novelo ZGD-1I glede vprašanja upravičenja prokurista zastopati družbo v pravdnem postopku zgledoval po tuji ureditvi ter sledil vzgledu nemške, avstrijske ali hrvaške ureditve, bi se s tem v preteklosti izognil neenotni sodni praksi in neenotni pravni teoriji glede vprašanja prokuristovih pooblastil v pravdnem postopku.
Keywords: prokurist, prokura, zastopanje, pooblastilo, obseg prokuristovih pooblastil, pravdni postopek, pravna sposobnost, procesna sposobnost.
Published: 23.09.2016; Views: 859; Downloads: 78
.pdf Full text (375,10 KB)

10.
ZAKONSKE OMEJITVE UPRAVIČENJ ZAKONITIH ZASTOPNIKOV IN NJIHOVI UČINKI NA PRAVNE POSLE
Miha Lubej, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Zakoniti zastopniki so osebe, katerih upravičenje za zastopanje temelji neposredno na podlagi zakona ali drugega pravnega akta v skladu z zakonom. Slednji so tudi korporacijski zastopniki, ki so nujen organ pravne osebe, kajti same kot umetne tvorbe ne morejo na enak način kot fizične osebe izjavljati in oblikovati volje, iz česa izhaja, da so poslovno sposobne samo po svojih organih. Voljo pravne osebe tako v pravnem prometu oblikujejo in izjavljajo njeni korporacijski zastopniki. Upravičenja za zastopanje korporacijskih zastopnikov načeloma ne morejo biti omejena in lahko samostojno opravljajo vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost pravne osebe prav tako pa posamezne notranje (oz. statutarne) omejitve upravičenj ne posegajo v pravne učinke poslov s tretjimi osebami. Obstajajo pa primeri kadar zakon, ki ureja gospodarske subjekte, kot tudi posamezna področna zakonodaja (npr. Zakon o zavodih), s posameznimi določbami izrecno omejujejo njihova upravičenja (t.i. zakonske omejitve), s tem, da njihove odločitve vežejo na soglasje drugih organov. Neupoštevanje teh omejitev s strani korporacijskih zastopnikov ima učinke ne samo v notranjem razmerju med posameznimi organi pravne osebe, temveč posega tudi v zunanjo razmerje oz. razmerje s tretjimi osebami. Iz tega sledi, da lahko takšne pravne posle, ki jih je korporacijski zastopnik sklenil s tretjimi, zaradi neupoštevanja oz. kršitve zakonskih omejitev, zadenejo sankcije neveljavnosti ali neučinkovitosti.
Keywords: zastopanje, zakoniti zastopniki, korporacijski zastopnik, omejitve, neveljavnost, neučinkovitost
Published: 18.11.2016; Views: 623; Downloads: 77
.pdf Full text (858,83 KB)

Search done in 0.33 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica