Search the digital library catalog

Abstract: Prokurist je pooblaščenec, vendar ne klasični pooblaščenec družbe. Naloga obravnava posebnosti njegovega položaja v razmerju do zakonitih zastopnikov in drugih pooblaščencev ter opredeli njegov položaj med zastopniki. Na podlagi teh ugotovitev nadalje obravnava omejitve prokuristovih pooblastil, ki izhajajo direktno iz zakona ter tudi iz sodne prakse. Ker je prokurist pogost institut v kontinentalnem pravu, primerjamo njegov položaj v različnih sistemih – tokrat v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Omenjene države, razen Srbije, imajo podobno ureditev z manjšimi, a značilnimi razlikami. Na eni strani so sistemi, v katerih se prokurist po obsegu pooblastil enači z zakonitimi zastopniki družbe, in sicer ima vsa pooblastila, razen za odtujitev in obremenitev nepremičnin. Zaradi nejasnosti zakonskega besedila v teoriji in praksi se pojavljajo različne dileme v zvezi obsega prokuristovih pooblastil, predvsem v zvezi prenosa pooblastil ter procesnih upravičenj. Zakon Srbije sicer jasno opredeli položaj prokurista, ga pa bolj približuje generalnemu pooblaščencu kot zakonitemu zastopniku. Za vse omenjene sisteme je možnost podelitve prokure za podružnico. Zato je predstavljen pojem podružnice ter vpliv takšne prokure na obseg prokuristovih pooblastil. Posebno vprašanje je obseg prokuristovih pooblastil glede procesnih upravičenj. To je bila dolgo sporna tema v slovenski praksi, ki je sicer deloma razrešena s spremembo zakona iz leta 2015, vendar vprašanja prenosa pooblastila na odvetnika ter omejitve iz procesnih zakonov še ostajajo sporna. Naloga tudi obravnava posebno obliko skupnega zastopanja – skupno zastopanje prokurista in zakonitih zastopnikov družbe ‒ ter išče odgovore na vprašanja, kdaj je takšno skupno zastopanje smiselno in dovoljeno.
Keywords: prokura, prokurist, pooblastilo, zastopniki gospodarskih družb, zastopanje, procesna pooblastila, podružnica
Published in DKUM: 16.12.2020; Views: 1353; Downloads: 307
Full text (537,21 KB)

Abstract: Civilni pravdni postopek je postopek, kjer sta v ospredju stranki, tožnik in toženec. Stranka je tisti, ki zahteva od sodišča pravno varstvo določene vsebine ter tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo. Za potek postopka zakon zahteva, da ima stranka izpolnjene pogoje za sposobnost biti stranka, pravdno sposobnost in postulacijsko sposobnost. Postulacijska sposobnost je sposobnost dati procesnim dejanjem pravno relevantno obliko. Gre za predpostavko opravljanja procesnih dejanj, ki jo sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Če postulacijska sposobnost ni podana, gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Zakon o pravdnem postopku v 86. členu določa, da smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. V postopkih pred prvostopenjskem sodiščem lahko stranke opravljajo procesna dejanja same ali po pooblaščencu. Uveljavljen je t.i. sistem popolne postulacijske sposobnosti. Če ima stranka pooblaščenca, lahko sodišče v posebnih primerih zahteva od nje, da se sama izjavi o določenih dejstvih, ki jih je potrebno ugotoviti v pravdi. To pomeni, da ima pred sodiščem na prvi stopnji vsaka stranka postulacijsko sposobnost, drugače pa je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjemoma lahko opravlja procesna dejanja sama, če ima opravljen pravniški državni izpit ali če ga ima opravljenega njen zakoniti zastopnik. V Sloveniji je tako uveljavljeno obvezno zastopanje po odvetnikih. Takšno ureditev imamo predvsem zaradi javnega interesa, prav tako pa je obvezno zastopanje po odvetnikih v korist strank samih. Pripomore k manjši obremenjenosti sodišč in k hitrejšem reševanjem sporov, hkrati pa pomaga strankam pri uspešnem uveljavljanju njihovih interesov, ker v večini primerov stranke same niso dovolj vešče prava. Vloge sestavljene s strani odvetnikov so preglednejše, procesno gradivo jasneje opredeljeno, kar pripomore k hitrejšim postopkom in boljši kakovosti sojenja. Na takšen način se prepreči tudi, da so vložene očitno neutemeljene tožbe in tako ne obremenjujejo že preobremenjenih sodišč.
Keywords: civilni pravdni postopek, postulacijska sposobnost, sposobnost biti stranka, pravdna sposobnost, obvezno zastopanje po odvetniku, izredna pravna sredstva, odvetništvo, pravniški državni izpit, sodna praksa
Published in DKUM: 21.09.2018; Views: 3243; Downloads: 330
Full text (244,77 KB)

Abstract: Zakoniti zastopniki so osebe, katerih upravičenje za zastopanje temelji neposredno na podlagi zakona ali drugega pravnega akta v skladu z zakonom. Slednji so tudi korporacijski zastopniki, ki so nujen organ pravne osebe, kajti same kot umetne tvorbe ne morejo na enak način kot fizične osebe izjavljati in oblikovati volje, iz česa izhaja, da so poslovno sposobne samo po svojih organih. Voljo pravne osebe tako v pravnem prometu oblikujejo in izjavljajo njeni korporacijski zastopniki. Upravičenja za zastopanje korporacijskih zastopnikov načeloma ne morejo biti omejena in lahko samostojno opravljajo vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost pravne osebe prav tako pa posamezne notranje (oz. statutarne) omejitve upravičenj ne posegajo v pravne učinke poslov s tretjimi osebami. Obstajajo pa primeri kadar zakon, ki ureja gospodarske subjekte, kot tudi posamezna področna zakonodaja (npr. Zakon o zavodih), s posameznimi določbami izrecno omejujejo njihova upravičenja (t.i. zakonske omejitve), s tem, da njihove odločitve vežejo na soglasje drugih organov. Neupoštevanje teh omejitev s strani korporacijskih zastopnikov ima učinke ne samo v notranjem razmerju med posameznimi organi pravne osebe, temveč posega tudi v zunanjo razmerje oz. razmerje s tretjimi osebami. Iz tega sledi, da lahko takšne pravne posle, ki jih je korporacijski zastopnik sklenil s tretjimi, zaradi neupoštevanja oz. kršitve zakonskih omejitev, zadenejo sankcije neveljavnosti ali neučinkovitosti.
Keywords: zastopanje, zakoniti zastopniki, korporacijski zastopnik, omejitve, neveljavnost, neučinkovitost
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 1791; Downloads: 246
Full text (858,83 KB)

Abstract: Tema diplomske naloge obravnava družbo z omejeno odgovornostjo, pojmuje in razlaga razlike med funkcijo zastopanja, funkcijo upravljanja, funkcijo nadzora in funkcijo poslovodenja družbe. V sklopu diplomskega dela so nazorno obravnavani različni vidiki odgovornosti poslovodje ter ključne obveznosti, ki jih mora poslovodja poznati na temeljnih področjih poslovanja kot je finančno področje, delovnopravno področje, računovodstvo in davčno področje. Prav tako so zajeti ukrepi s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo številna tveganja odgovornosti poslovodij in zakonske možnosti razbremenitve v primeru odškodninskih zahtevkov napram poslovodji.
Keywords: družba z omejeno odgovornostjo, zastopanje, upravljanje, nadzor, poslovodenje, poslovodja, odškodninska odgovornost, odškodninski zahtevek, razbremenitev odgovornosti poslovodje
Published in DKUM: 19.09.2016; Views: 2225; Downloads: 336
Full text (797,01 KB)

Abstract: V magistrski nalogi obravnavamo zaslišanje otrok v družinskopravnih zadevah. Situacije, ki privedejo do zaslišanja otrok pred sodiščem, so sicer različne, vsem pa je na takšen ali drugačen način skupno, da je povod največkrat razhod partnerjev oziroma težave v odnosu. Pogosto tako prihaja do razpada družine in do potrebe po novi ureditvi življenja družinskih članov. Pravica do zaslišanja je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja položaj subjekta, in mu posledično zagotavlja varovanje osebnega dostojanstva. Dandanes imajo tudi otroci človekove pravice. Določene pa pri tem veljajo samo ali pa še posebej za njih. S pravico do zaslišanja se otrokom uresničuje ena od participativnih pravic, to je pravica otroka do glasu. Gre za pravico otroka, da pove svoje mnenje v vseh zadevah v zvezi z njim. S spoštovanjem te pravice se otroka obravnava kot enakopravnega in sposobnega za izražanje svojega mnenja, hkrati pa obvezuje odrasle, da otroka poslušajo in njegovo mnenje upoštevajo skladno z njegovo starostjo in zrelostjo. Pomemben mejnik, ki je omogočil in dal otrokom večjo pravico do udeležbe v postopku, je ta, da se na otroka več ne gleda kot na objekt, temveč kot na subjekt. Otrok je torej enakopravna oseba v postopku in kompetentna, da izraža svoje mišljenje v vseh zadevah, ki se jih tičejo. Eden težjih izzivov, s katerim se srečujemo pri obravnavi tematike, je sposobnost otroka. Poraja se vprašanje, kdaj je otrok dejansko sposoben izoblikovati svoje lastno mnenje, nadalje pa ali in kdaj, je otrok sploh zmožen sprejemati racionalne odločitve. Torej, ali in kdaj je otrok sploh zmožen biti udeleženec postopka in na drugi strani, kakšno težo pripisati njegovim mnenjem in izraženi volji, pri sprejemanju končne odločitve. Kljub pomanjkanju zadostne sposobnosti sprejemati racionalne odločitve imajo otroci svoje mnenje, občutja, želje, ki bi jih odrasli morali vzeti v obzir, preden sprejmejo odločitve, ki se tičejo otrok in njihove prihodnosti. Zraven pravice otroka da izrazi svoje mnenje, po možnosti na neposreden način, pa je tekom celotne naloge govora tudi o koristih otroka. Zahteva več mednarodnih dokumentov in zakonov je namreč, da mora biti glavno vodilo organov in drugih oseb, ki nastopajo v postopku, korist otroka. Gre za eno najpomembnejših načel družinskega prava. Že KOP v svojem 3. členu določa, da mora biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi, da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi. Korist otroka se ugotavlja za vsakega otroka posamično v različnih življenjskih okoliščinah in starostnih obdobjih. Poleg mednarodnih dokumentov, ki se v skladu z 8. členom Ustave neposredno uporabljajo, pa pravico otroka do zaslišanja, torej pravico otroka, da pove svoje mnenje vsebujeta predvsem ZPP in ZZZDR. Tako ZPP zaščito otrokovih koristi uresničuje s procesno sposobnostjo petnajstletnika, katere podlaga je 1. odstavek 409. člena ZPP. Takšnemu otroku je priznana popolna procesna sposobnost, in sicer ob kumulativnem izpolnjevanju pogoja starosti in pogoja razumevanja posledic svojih dejanj. V primeru, da je otrok mlajši od petnajst let, pa je potrebno ugotoviti, ali je dovolj zrel, da razume pomen postopka in posledice odločitve. Pravico otroka, da izrazi svoje mnenje pa nadalje vsebuje prvi odstavek 410. člena, ki določa, da mora sodišče kadar odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Tudi ZZZDR določa podobno. In sicer v drugem odstavku 64. člena, drugem odstavku 78. člena in tretjem odstavku 105. člena izrecno določa, da mora sodišče, ki odloča o varstvu in vzgoji otroka, upoštevati mnenje otroka, če je ta sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Keywords: otrok, pravdna in procesna sposobnost otroka, postopki v družinskopravnih razmerjih, 12. člen KOP, neposredno in posredno zaslišanje otroka, pravica otroka izraziti mnenje, zastopanje otroka, mediacija.
Published in DKUM: 15.09.2016; Views: 2268; Downloads: 294
Full text (2,08 MB)