Search the digital library catalog

Abstract: Magistrska naloga strukturirano in celostno obravnava institut registrske neposestne zastavne pravice na premičninah. Avtorica želi s pomočjo aktualne zakonodaje, njenih sprememb, sodne prakse in pravne literature predstaviti institut registrske neposestne zastavne pravice kot učinkovit institut stvarnopravnega zavarovanja terjatve kljub morebitnim pomislekom nekaterih pravnih teoretikov in nekaterih zakonodajnih pomanjkljivostih. Neposestna zavarovanja na splošno spadajo med najmanj učinkovite oblike zavarovanj, vendar se z uvedbo registra pri registrski neposestni zastavni pravici, kot dodatni varovalki za upnike, lahko izboljša učinkovitost takšnega zavarovanja. Prav tako uvedba registra spominja na zavarovanje terjatev s hipoteko, vendar instituta ne moremo v popolnosti izenačiti. Glavni namen instituta je zavarovanje upnikovih terjatev, s katerim ti pridobijo prednostno poplačilno upravičenje. Hkrati pa registrska neposestna zastavna pravica omogoča, da zastavitelj zastavljeno premičnino še naprej uporablja in ekonomsko izkorišča. Novela SPZ-B in Uredba RZPP sta prinesli številne spremembe in odpravile nekatere nedoslednosti pri registrski neposestni zastavni pravici. Prenova registra je omogočila enostavnejše, tehnično bolj dovršeno in hitrejše vpisovanje neposestnih zastavnih pravic na premičnini v register, prav tako je omogočen tudi enostavnejši dostop do podatkov, ki so vanj pisani. Registrska neposestna zastavna pravica s konstitutivnim oziroma oblikovalnim učinkom nastane z vpisom v register. Sporazum o ustanovitvi v obliki notarskega zapisa predstavlja zgolj razpolagalni pravni posel. Del teorije zavrača konstitutivni učinek vpisa v register, vendar je sodna praksa to stališče zavrnila. Predmet registrske neposestne zastavne pravice je omejen zgolj na taksativno določene premičnine z Uredbo RZPP, in sicer so to: zaloge, oprema in motorna vozila. Namreč le-tem premičninam je mogoče določiti učinkovit enoličen identifikacijski znak, ki je potreben za vpis zastavne pravice v register. Publicitetno načelo registra je najpomembnejše ter se močno zgleduje po publicitetnem načelu zemljiške knjige, vendar ju povsem ne moremo izenačiti, saj je zemljiška knjiga lastniški register, medtem ko register to ni. Publicitetno načelo zagotavlja dodatno varstvo upnikom predvsem proti tretjim, saj izključuje možnost dobroverne pridobitve lastninske pravice na zastavljeni premičnini. Ponovno se del teorije pri registrski neposestni zastavni pravici ne strinja s takšnim učinkom publicitetnega načela, vendar tudi to stališče sodna praksa zavrača. Realizacija poplačila iz zavarovanja z registrsko neposestno zastavno pravico je odvisna od sodelovanja zastavitelja, zato lahko ločimo prostovoljno in neprostovoljno uresničitev zastavne pravice. Registrska neposestna zastavna pravica formalno preneha šele z izbrisom iz registra, četudi je z materialnopravnega vidika razlog prenehanja nastopil že prej.
Keywords: Neposestna zastavna pravica, zavarovanje terjatev, novela SPZ-B, notarski zapis, zaloge, register, publicitetni učinek, rubež.
Published in DKUM: 13.05.2024; Views: 289; Downloads: 68
Full text (1,31 MB)

Abstract: V tem magistrskem delu je temeljito predstavljena razpolaga s hipoteko. Razpolaga zajema prenos, odpoved in utesnitev hipoteke. Vsi načini so obširno predstavljeni, temelj tega dela pa leži predvsem v obrazložitvi problematike, ki se je skozi leta pri uporabi in razlagi navedenih načinov razpolage pojavljala. Prva problematika, obravnavno katere bo mogoče zaslediti skozi delo, se nanaša na prenos klasične hipoteke. V našem pravnem redu je uveljavljeno, da prenosu zavarovane terjatve sledi tudi prenos hipoteke, v kolikor se stranki ne dogovorita drugače. Hkrati je podana tudi zahteva, v skladu s katero velja, da prenos hipoteke učinkuje šele z vpisom v zemljiško knjigo. Do nesoglasij pri prenosu hipoteke je prišlo ravno pri razumevanju te zahteve, toda skozi leta so se stališča na tem mestu poenotila. Dandanes sta tako teorija kot sodna praksa usklajeni. Podani zahtevi pripisujeta zgolj publicitetni oziroma deklaratoni značaj, kar pomeni, da se vpis prenosa v zemljiško knjigo izvede zgolj zato, da učinkuje v polnem obsegu v razmerju tudi s tretjimi osebami, sam prenos hipoteke pa se izvede že prej. Druga problematika, do razrešitve katere še ni prišlo, se nanaša na prenos maksimalne hipoteke. V SPZ je nerodno zapisan odstavek, ki določa, da je v primeru prenosa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen. Ta odstavek v praksi povzroča težave, saj zmanjšuje prometnost, vrednost tako zavarovanih terjatev ter zanimanje za izbiro takšnega zavarovanja. Poleg tega niti ni povsem jasno, koga sploh varuje. Novejša teorija se je zato lotila izvirne razlage navedenega odstavka. V skladu z novejšim stališčem bi bilo treba obravnavani odstavek razumeti tako, da ni dovoljeno prenesti zgolj maksimalne hipoteke kot varovalne stvarne pravice, še vedno pa bi se lahko prenesle posamične hipoteke, ki nastanejo znotraj maksimalne hipoteke, za zavarovanje posameznih tako zavarovanih terjatev. Posledica prenosa bi vodila do nastanka skupnega imetništva maksimalne hipoteke, ki bi nastalo med cedentom in cesionarjem. Slednja bi tako oblikovala notranje obligacijsko razmerje skupnosti in se znotraj njega dogovorila o načinu poplačila. Takšna razlaga se glede na potrebe prakse zdi potrebna, velja pa izpostaviti, da doslej v sodni praksi še ni bila sprejeta. Tretja in zadnja problematika, do katere je prišlo na področju obravnavane razpolage s hipoteko, je nastala pri eni izmed oblik možne utesnitve hipoteke. V praksi so se pojavile zahteve po pravni ureditvi določenih sprememb, ki so se odrazile kot zmanjšanje obrestne mere ali kot sprememba dospelosti zavarovane terjatve. Dandanes velja, da je takšne utesnitve mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Slednje se vpišejo v obliki zaznambe pri obstoječi hipoteki. V kolikor pa se sprememba odrazi kot povišanje obrestne mere, se stanje morebitnih preostalih upnikov s tem poslabša, zato je v tem primeru potrebna ustanovitev nove hipoteke za nastalo razliko.
Keywords: zastavna pravica, zemljiškoknjižno dovolilo, hipoteka, akcesornost, prenos hipoteke, odpoved hipoteki, utesnitev hipoteke, zaznambe
Published in DKUM: 08.09.2023; Views: 484; Downloads: 162
Full text (1,44 MB)

Abstract: Predmet preučevanja in analize v magistrskem delu je ena od podvrsti zastavne pravice, natančneje njena ureditev. Predstavljena in primerjana je ureditev hipoteke v hrvaški in slovenski pravni ureditvi. Hipoteka predstavlja relativno kompleksen pravni institut, zato je bil trud usmerjen v njegovo čimbolj sistematično in natančno obdelavo z vidika obeh pravnih redov. Poglaviten del magistrskega dela je namenjen ugotavljanju in primerjanju ureditve hipoteke v Sloveniji in nam, poleg Avstrijskega, najbližjem pravnem redu – Hrvaškem. Slednje je osnova za sistematično preučevanje podobnosti in razlik med omenjenima pravnima redoma z vidika najprepoznavnejšega instituta stvarnopravnega zavarovanja. Oblik zavarovanj in utrditev obveznosti, ki upniku dajejo močnejše jamstvo, da bo ob zapadlosti poplačan, je veliko. Eden najpomembnejših tovrstnih institutov je hipoteka. Gre za neposestno zastavno pravico na nepremičnini, na kateri zastavitelj ohrani posest in jo še naprej uporablja ter izkorišča. Kot podvrsta zastavne pravice je hipoteka omejena stvarna pravica zastavnega upnika na točno določeni tuji stvari ali pravici, namen katere je zavarovanje ene ali več določenih terjatev. Zastavnega upnika upravičuje, da si prednostno pred vsemi ostalimi upniki zastavitelja poplača svojo zapadlo terjatev iz vrednosti zastavljene stvari, če ta ni pravočasno poplačana. Slednje nudi hipotekarnemu upniku relativno trdno zavarovanje, saj je tržna vrednost nepremičnin znana in dokaj stabilna. Pravna reda obeh držav in hkrati ureditvi hipoteke sta si načeloma precej podobni, vendar med njima obstajajo tudi razlike, ki pa jih je sicer mnogo manj, kar zaradi skupne zgodovine in iste pravne tradicije ne preseneča. Tako je hipoteka v obeh ureditvah akcesorna pravica, kar pomeni, da je v vsem vezana na zavarovano terjatev. Kot taka je prenosljiva samo skupaj s prenosom zavarovane terjatve. Ključna razlika med ureditvama je vsekakor togost slovenskega pravnega reda. Ta namreč ne omogoča razpolaganja s še neizbrisano hipoteko in možnosti zamenjave vrstnega reda hipoteke. Prav tako ne pozna lastniške hipoteke, prostovoljne sodne hipoteke, pridržka prvenstvenega reda, nezastarljivosti hipoteke ter alternativnega načina realizacije v obliki začasnega upravljanja. Na drugi strani pa se kaže njegova prednost na področju zunajsodne prodaje notarske hipoteke, ki je na Hrvaškem ne poznajo.
Keywords: stvarno pravo, hipotekarno pravo, zastavna pravica, zastavna pravica na nepremičnini, hipoteka, nastanek hipoteke, prenos hipoteke, prenehanje hipoteke, zavarovana terjatev.
Published in DKUM: 17.10.2022; Views: 957; Downloads: 227
Full text (1,95 MB)

Abstract: Magistrsko delo »Prepovedani dogovori pri hipoteki s pregledom sodne prakse« obravnava različne vrste dogovorov, za katere se dogovorita hipotekarni upnik in zastavitelj. Ker je rezultat teh dogovorov navadno okoriščenje ene izmed strank nasproti drugi stranki, jih pravni redi prepovedujejo. Bistveni del (prepovedani dogovori) magistrske naloge je zajet v zadnjem, tretjem poglavju. Poglavje je razdeljeno na štiri različne prepovedane dogovore, kjer so podrobno opisane vse značilnosti teh dogovorov. Pri tem so zajete značilnosti iz zgodovine in današnje pravne ureditve, kakor tudi sodna praksa, ki smo jo podrobno obdelali. Še posebej je razčlenjen komisorni dogovor v povezavi z različnimi oblikami stvarnopravnih zavarovanj. V zadnjem podpoglavju pa sledijo primeri iz sodne prakse, ki pa so že predhodno obravnavani v jedrnem delu prepovedanih dogovorov. Ob temeljitem raziskovanju zakonodaje, teorije in sodne prakse glede razsežnosti prepovedanih dogovorov ugotovimo, da nam odgovor daje prav sodna praksa. Ta je skozi odločitve zavzela enotno stališče, da je prepoved komisornega dogovora potrebno upoštevati, tudi če ne gre za zakonsko določeno obliko stvarnopravnega zavarovanja in ima posel drugačen videz, je pa njegov namen zavarovanje obveznosti. Posledica pa je ničnost vseh teh poslov, saj ni ničen dogovor, ki ga sploh ni, temveč učinek poslov kot celote, ki izigravajo prepoved komisornega dogovora oziroma njegov namen. Pri tem pa je delo sodišč, da vsak posel oz. kombinacijo poslov skrbno presodijo v smislu prepovedi komisornega dogovora. Sodna praksa gre v smeri, da je ključno preprečevanje neopravičene obogatitve, ne pa preprečevanje pridobitve lastninske pravice upnika na stvari, ali uresničitev poplačilne pravice, kot to absolutno velja pri zastavni pravici in je določeno v 132. členu Stvarnopravnega zakonika.
Keywords: Prepovedani dogovori, komisorni dogovor, lex commissoria, legis commissoria, dogovor o antihrezi, hipoteka, zastavna pravica, nepremičnina, zavarovana terjatev, »sale and lease back«.
Published in DKUM: 16.02.2021; Views: 1214; Downloads: 246
Full text (1,16 MB)

Abstract: Predmet preučevanja in analiziranja je bila maksimalna hipoteka in v zvezi z njo tudi navadna hipoteka, brez katere učinkovite primerjave in analize ne bi bilo možno izpeljati. Prav tako je bila naloga osredotočena na ugotavljanje značilnosti avstrijske in hrvaške pravne ureditve hipoteke in maksimalne hipoteke, kar je nadalje rezultiralo v preučitvi in opisu razlik in podobnosti med omenjenima pravnima ureditvama z vidika instituta maksimalne hipoteke in slovensko ureditvijo le-te. Ključna razlika je vsekakor togost slovenskega pravnega reda, ki ne omogoča konverzije maksimalne hipoteke v navadno hipoteko in razpolaganja s še neizbrisano hipoteko v zemljiški knjigi ter možnostjo zamenjave vrstnega reda hipotek. Na drugi strani pa se kaže njegova prednost na področju izvensodne prodaje notarske hipoteke, ki je avstrijsko pravo v takšni obliki ne pozna, prav tako pa izvensodne prodaje ne dovoljuje hrvaška ureditev. V okviru magistrske naloge sem analiziral tudi sodno prakso na področju maksimalne hipoteke, pri čemer velja opozoriti na sodbe Vrhovnega sodišča v zvezi s prenosom terjatev in maksimalnih hipotek iz bank na družbo za upravljanje terjatev bank, ki so odstopile od klasičnega stališča sodišč, da je pri prenosu terjatev, nastalih iz temeljnega upniško-dolžniškega razmerja, prehod maksimalne hipoteke izključen. Kljub temu da si je slovenski zakonodajalec vzel zgled predvsem po nemškem in avstrijskem pravu, pa očitno ni prevzel vsega v celoti in v takšnem kontekstu, kot ga razumejo ti pravni redi, zaradi česar je s svojo togostjo povzročil težave gospodarstvu in trgovini med udeleženci v pravnem prometu, ki zaradi nefleksibilnosti ureditve najbolj trpijo. Glede na navedeno in vse predstavljeno v tej nalogi sem mnenja, da je potrebno izboljšati pravne možnosti preoblikovanja maksimalne hipoteke v klasično, hkrati pa urediti možnost razpolaganja s hipoteko tudi po tem, ko ta še ni izbrisana iz zemljiške knjige in bi lahko služila kot nadaljnje zavarovanje za druge terjatve, tako da bi upniku vseeno nudila boljši vrstni red nastanka, kot če bi se ta na novo vpisovala v zemljiško knjigo.
Keywords: stvarno pravo, zastavna pravica, maksimalna hipoteka, navadna hipoteka, akcesornost, temeljno upniško-dolžniško razmerje
Published in DKUM: 18.06.2020; Views: 1580; Downloads: 455
Full text (836,65 KB)