Search the digital library catalog

Abstract: Namen prispevka: Avtor želi opozoriti na vzpostavitev kritične distance do zasliševalskih tehnik, ki prihajajo predvsem iz ZDA. Ker je forenzična psihologija v Sloveniji slabo razvita, se tuje znanje s tega področja pogosto prenaša v naše okolje prenagljeno in brez poglobljenih strokovnih analiz, uporabniki tako prenesenega znanja pa so pogosto zavedeni. Ugotovitve: Zaradi razlik v zakonodaji Slovenije in ZDA se prisilne zasliševalske tehnike, kot je na primer Reidova, pri nas ne uporabljajo. Kljub temu pa lahko opazimo, da kar nekaj znanja kriminalistov izhaja iz zasliševalskih priročnikov, za katere velja, da so predvsem zbirke subjektivnih izkušenj avtorjev. Ti svoje priročnike agresivno tržijo in jih zavajajoče predstavljajo kot znanstveno utemeljene tehnike. Resnica je drugačna: priročniki temeljijo na nepreverjenih domnevah in na dvomljivih raziskovalnih ugotovitvah, obenem pa avtorji izkazujejo očitno nepoznavanje osnovnih psiholoških in metodoloških znanj. Praktična uporabnost: V prispevku so predstavljene glavne kritike tipičnega predstavnika prisilnih zasliševalskih tehnik – Reidove tehnike. Raziskave zadnjih desetletij kažejo, da je uporaba takšnih tehnik neupravičena, saj znanost njihovih ugotovitev ne potrjuje, ali pa jim celo nasprotuje. Pri preiskovalcih, ki so pod vplivom priročnikov, se pojavljata napihovanje samozavesti in neučinkovitost prepoznavanja zavajanja, hkrati pa se poveča tveganje za pojav izsiljenega priznanja. Zaradi naštetega bi bilo dobro, da se v praksi preneha z uporabo priročnikov. Izvirnost/pomembnost prispevka: Današnja znanstvena dognanja in sodobni standardi varovanja človekovih pravic zavračajo uporabo Reidove tehnike, zato bi bilo treba tudi v slovenski preiskovalni praksi čim prej prevzeti in prilagoditi sodobne modele preiskovalnega intervjuvanja.
Keywords: zasliševanje, Reidova tehnika, kritična analiza, psevdoznanost
Published in DKUM: 21.04.2020; Views: 1034; Downloads: 65
Full text (345,17 KB)
This document has many files! More...

Abstract: Ugotavljanje verodostojnih dejstev in dokazov je bistveno v preiskovalnih in sodnih postopkih. Tehnike za ugotavljanje laganja delimo na neverbalne in verbalne. V praksi se še vedno pogosteje uporabljajo poligraf in neverbalne tehnike, medtem ko je uporaba verbalnih tehnik bistveno manjša, čeprav so raziskave ugotovile, da se njihova točnost giblje okoli 70 %. Najbolj znane tehnike za ugotavljanje besednega laganja so kriterijska vsebinska analiza, nadzorovanje resničnosti in nekoliko novejša tehnika – znanstvena analiza vsebine. Znanstvena analiza vsebine je tehnika za ugotavljanje besednega zavajanja na podlagi pisne izjave. Raziskave kažejo, da je neučinkovita in nestandardizirana, ker pa zavajajoče ponuja hitro rešitev sicer kompleksnega problema ugotavljanja laganja, jo nekatere varnostne agencije uporabljajo. Ne zavedajo pa se, da se z uporabo tehnike SCAN lahko izpostavljajo še večjim varnostnim tveganjem in neučinkovitosti lastnega dela. Učinkovitost tehnike še nikoli ni bila testirana v Sloveniji, zato je magistrsko delo namenjeno preverjanju tehnike v slovenskem kulturnem in jezikovnem okolju. V raziskavi so sodelovali študenti Fakultete za varnostne vede. 64 udeležencev je bilo naprošenih, da napišejo dve izjavi o negativnih dogodkih, eno resnično in eno izmišljeno. Presojevalke izjav so bile štiri študentke. Opravile so deseturno usposabljanje iz tehnike SCAN, ki je potekalo v več delih. Seznanjene so bile z namenom raziskave, niso pa vedele, katere izjave so resnične in katere ne. Zaradi morebitnega učinka zaporedja je zaporedje ocenjevanja izjav specifično za vsako presojevalko. Izjave so ocenjevale v skladu s kriteriji tehnike SCAN. Raziskava je bila anonimna in vsi udeleženci so sodelovali prostovoljno. Iz dobljenih rezultatov je razvidno, da s tehniko znanstvene analize vsebine ni mogoče ugotavljati zavajanja. Razlike med resničnimi in lažnimi izjavami so majhne in statistično nepomembne, kar potrjuje neučinkovitost tehnike.
Keywords: preiskovanje, zasliševanje, verodostojnost, laganje, laži, zavajanje, verbalni znaki, neverbalni znaki, analize, magistrska dela
Published in DKUM: 17.01.2018; Views: 1599; Downloads: 165
Full text (997,96 KB)

Abstract: Pri preiskovanju kaznivega dejanja velja priznanje osumljenca za daleč najmočnejši dokaz, do katerega se poskušajo priti zasliševalci s pomočjo različnih tehnik. Kar ni sporno, v kolikor uporaba teh tehnik ne krši človekovih pravic, storilec pa je kaznivo dejanje resnično storil. Namen uporabe zasliševalske tehnike je torej dokazati vpletenost v očitano dejanje. Problem nastane pri zmotnih priznanjih, ko osumljenec prizna dejanje, ki ga nikoli ni storil. Tovrstni primeri iz leta v leto naraščajo. Kot pravi Zalman (2012), naj bi po statistikah vsako leto obsodili 2000 nedolžnih. Zasliševalci z uporabo sile ali grožnje ter s psihološko manipulacijo pripravijo osumljenca do navedbe priznanja. Ena izmed kontroverznih tehnik, s katero zasliševalci izsilijo priznanje, je Reidova tehnika, ki je v ZDA globoko zakoreninjena v pravni sistem države in tudi zelo priznana. Čeprav je bilo narejenih veliko raziskav, ki so pokazale neučinkovitost te tehnike in so zato njeni ustanovitelji tarča kritik, je njena izkoreninjenost najverjetneje predmet daljne prihodnosti. Rdeča nit diplomske naloge so zmotna priznanja s poudarkom na Reidovi tehniki zasliševanja. Prikazati želim kritični pristop do omenjene tehnike in posledice, ki sledijo v primerih zmotnih priznanj. Opisanih je nekaj primerov, pri katerih je bila uporabljena obravnavana tehnika, s pomočjo katere so zasliševalci od osumljencev pridobili lažna priznanja. Na kratko se bom posvetila primerjavi z drugo tehniko oziroma metodo, ki jo zasliševalci uporabljajo v postopkih zaslišanja. Metoda PEACE model je uveljavljena v Veliki Britaniji. Nekaj pozornosti sem v diplomski nalogi namenila tudi temu, da bi si morala država prizadevati za zmanjšanje primerov zmotnih priznanj oziroma v kolikor se tovrstni primeri odkrijejo, ustrezno poskrbeti za žrtve pravnega sistema. Človek, ki je obsojen na zaporno kazen, se namreč po oprostitvi srečuje z mnogimi težavami, tako finančnimi kot psihičnimi. V ta namen je bila v ZDA leta 1992 ustanovljena neprofitna organizacija, imenovana The Innocent Project. Namen te organizacije je pomoč nedolžno obsojenim pri odkrivanju napak, storjenih v postopkih zaslišanja, ki so privedle do zmotnega priznanja. To dokazujejo s pomočjo DNK analiz, prav tako pa jim nudijo tudi druge storitve, ki jih potrebujejo pri ponovni resocializaciji (socialne in zdravstvene storitve, usposabljanje za delo ...).
Keywords: zasliševanje, metode, Reidova tehnika, zmotna priznanja, diplomske naloge
Published in DKUM: 05.12.2013; Views: 1217; Downloads: 168
Full text (292,31 KB)