| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 5 / 5
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
NUJNI DELEŽ ABSOLUTNIH DEDIČEV
Nataša Vrtovec, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Nujni delež je institut, ki omejuje zapustnikovo svobodo razpolaganja s svojim premoženjem. Omejuje tako njegovo svobodo razpolaganja mortis causa (tj. z oporočnimi razpolaganji) kot tudi razpolaganje inter vivos (tj. z neodplačnimi razpolaganji oziroma darili v času njegovega življenja). V primeru, da zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekorači vrednost razpoložljivega dela zapuščine (če torej načne ali celo izčrpa nujni delež posameznega nujnega dediča), pride do t.i. prikrajšanja nujnega deleža. V takem primeru se na izrecno zahtevo nujnega dediča, ki je prikrajšan, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, se vrnejo tudi darila. Institut nujnega deleža je bil ustanovljen kot vmesna rešitev med dvema skrajnostima, in sicer na eni strani sistemom popolne prostosti testiranja (ta velja danes v anglosaškem pravu), kjer lahko lastnik prosto razpolaga s svojo lastnino tako med živimi kot tudi za primer smrti, in sistemom, kjer ima rodbina zakonito dedno pravico, ki ji je zapustnikova volja ne more odvzeti. Slednji je veljal v starem germanskem pravu, vendar ni prešel v nobeno današnje pravo. Ta dva skrajna sistema ustrezata dvema težnjama, ki se pojavljata pri dedovanju. Zapustniku je namreč do tega, da bi popolnoma prosto razpolagal s svojo lastnino, družina pa ima interes, da dobi zapustnikovo premoženje zase. Zaradi pomanjkljivosti enega in drugega sistema se je že v rimskem pravu kot vmesna rešitev, ki je najbolj skladna s stvarnostjo in najbolj ustreza obema težnjama, razvilo pravo nujnih dedičev, ki se je ohranilo vse do danes. Ustanovo nujnega deleža je namreč sprejela večina sedanjih modernih pravnih redov. Je pa institut v različnih državah različno urejen, glede na to, ali daje več poudarka prostosti testiranja ali težnjam nujnih dedičev. V rimskem pravu se je institut nujnega deleža razvil z namenom ohranitve premoženja v družini ter z namenom zagotovitve zapustnikovim potomcem sredstva za preživljanje. Vendar so se od takrat družbene razmere in način življenja zelo spremenile. Od tega, da se je življenjska doba ljudi podaljšala in ljudje ne puščajo za sabo nepreskrbljenih otrok, ampak že preskrbljene z ustvarjenimi lastnimi družinami ter velikokrat ostarelega in večinoma tudi nepreskrbljenega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Tudi sama družina se ne pojmuje tako široko kot nekdaj, ko je več rodov živelo in ustvarjalo skupaj, ampak se navezuje le na določene najožje osebe. Tako, da ureditev nujnega deleža danes ne ustreza več tem spremenjenim razmeram v družbi. Poseg v zapustnikovo svobodo razpolaganja s svojim premoženjem je prekomeren in ni sorazmeren s koristmi, ki jih daje. Nujni delež je mogoče danes upravičiti le še zaradi namena zagotoviti zapustnikovim najožjim svojcem sredstva za preživljanje, če jih le-ti potrebujejo. Smiselno bi bilo spremeniti zakonsko ureditev nujnega deleža tako, da bi se nujni dediči ujemali s krogom oseb, ki jih je zapustnik že za časa življenja dolžan preživljati po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakonodajalec ima namreč pri urejanju instituta nujnega deleža različne možnosti ureditve: od določitve kroga nujnih dedičev, določitve kvote nujnega deleža, določitve različnih razlogov za razdedinjenje, postavitve določenih pogojev za nujne dediče, in podobno. Tako, da bi bilo potrebno razmisliti, kako bi bilo treba zakonsko ureditev spremeniti, da bi najbolje ustrezala današnjim razmeram.
Keywords: nujni delež, nujni dediči, zapustnik, svoboda oporočnega razpolaganja, pravica do dedovanja, načelo sorazmernosti
Published: 08.09.2010; Views: 2760; Downloads: 419
.pdf Full text (644,71 KB)

2.
PRIMERJALNO - PRAVNI PRIKAZ ZAKONA O DAVKU NA DEDIŠČINE V SLOVENIJI, NEMČIJI IN NA HRVAŠKEM
Karmen Merčnik, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Diplomski seminar je sestavljen iz dveh delov. Iz teoretičnega in praktičnega. V uvodu smo opredelili proučevani problem, navedli raziskovane cilje ter hipoteze iz katerih smo izhajali v praktičnem delu. Ena od oblik prenosa premoženja iz ene osebe na drugo je tudi dedovanje, pri kateri se premoženje prenaša iz generacije na generacijo, lahko tudi nekaj sto let. Za dedovanje je značilno predvsem to, da je v večini primerov prenos premoženja na ožjo ali širšo družino, lahko pa tudi na katero drugo osebo. Druga od oblik, ki jih obravnavamo v tem diplomskem seminarju, pa je darilo. Tudi to je ena izmed oblik prnosa premoženja, pri kateri se premoženje lahko prenaša ne le med ožjo in širšo družino, ampak tudi med prijatelji in znanci. Možna razlika med tema je v tem, da se dediščina v večini primerov deli oziroma prenaša na dediče, ko je zapustnik že preminil, pri darilih oziroma obdarovanju pa je zapustnik običajno še živ. V teoretičnem delu tega diplomskega seminarja smo opisali zakonodaje v treh državah in sicer: v Slovemiji, Nemčiji in na Hrvaškem. Vsako zakonodajo smo posebej opisali in opredelili, v praktičnem delu pa smo le-te primerjali na podlagi zastavljenih ciljev in predpostavk oziroma hipotez. Na koncu smo vse te predpostavke potrdili oziroma zavrgli in strnili vse ugotovitve v zaključku.
Keywords: dediščina, darilo, dedovanje, obdarovanec, dedič, zapustnik, zapuščina
Published: 21.11.2012; Views: 1056; Downloads: 166
.pdf Full text (716,54 KB)

3.
OPOROČNO DEDOVANJE IN NOTARSKA OPOROKA
Maja Horvat, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Področje dednega prava je precej kompleksna kategorija prava, saj v svojem bistvu vključuje več elementov in ravni človekovega življenja in nenazadnje tudi smrti, s katero je dedovanje neposredno povezano. Dejstvo je, da brez nastopa smrti o institutu dedovanja ne moremo govoriti. Precejšnjega pomena pa je ureditev dednih zadev pred smrtjo in posledice, ki jih ta za dediče prinaša. Namreč, ob nastopu smrti in dedovanja, se za dediče začne stresno obdobje, katerega velikokrat še bolj zaostrijo premoženjske zadeve, ki pred smrtjo niso bile urejene. Prav zaradi tega je ključnega pomena, da se premoženjska razmerja, kadar je to mogoče, uredijo pred smrtjo. Če zapustnik nima posebnih želja in zahtevkov glede premoženja in kadar so odnosi z dediči urejeni do te mere, da po smrti ni pričakovati sporov, ni potrebe da zapustnik prehod zapuščine posebej ureja. Dediči bodo v tem primeru namreč dedovali po zakonu in načeloma ne bo okrog tega nobenega večjega problema. Kadar pa si zapustnik želi urediti premoženjska razmerja drugače kot določa zakon, so mu na voljo dednopravne pogodbe ali oporoka. Oporoka je, kljub temu da je precej star institut dednega prava, še zmeraj najbolj fleksibilna in subjektivna oblika razpolage s premoženjem. Dejstvo pa je, da laik ne bo zmeraj poznal obličnostnih zahtev, ki jim oporoka mora zadostiti, poleg tega lahko nastopijo tudi problemi s hrambo oporoke. Prav zaradi tega je izrednega pomena notarska oporoka, ki jo ureja Zakon o notariatu. Ker gre za osebo javnega zaupanja in ker mora delovati po zakonskih okvirih, bo notar pravi naslov za strokovno napravo ali prevzem oporoke v hrambo. Oporočitelj bo svojo lastnoročno oporoko notarju izročil in ta jo bo hranil v svojem arhivu. Lahko pa oporočitelj notarju svojo poslednjo voljo izjavi, ta jo zapiše v notarskem zapisu in shrani v arhiv oporok. V obeh primerih bo oporoka zadostila obličnostnim zahtevam zakona, sodelovanje notarja pa bo oporočitelju omogočilo, da razjasni morebitna vprašanja oziroma pridobi mnenje strokovnjaka ter si tako zagotovi, da bo njegova poslednja volja ustrezala njegovi pravi in resnični volji brez morebitnih razhajanj med voljo in izjavo.
Keywords: Ključne besede: oporoka, dedovanje, dedič, zapustnik, notar, oporočno dedovanje.
Published: 10.10.2013; Views: 2620; Downloads: 448
.pdf Full text (1,15 MB)

4.
SVOBODA TESTIRANJA IN NJENE OMEJITVE
Andreja Breznik, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu bo obravnavano področje iz dednega prava, in sicer institut dedovanja. Omenjen institut ima tako močno težo, da je povzdignjen na ustavno raven in kot takšen omenjen v Ustavi RS, in sicer v 33. členu, ki narekuje, da je v Sloveniji zagotovljena pravica do zasebne lastnine in do dedovanja. V Sloveniji je uveljavljen princip svobodnega dedovanja oziroma testiranja, ki zapustniku omogoča, da z oporoko razpolaga s svojim premoženjem tudi za čas po njegovi smrti, saj je dedovanje v bistvo prehod premoženja umrle osebe na druge osebe. Hkrati pa oporočno dedovanje pomeni na eni strani pravico zapustnika, da določi, komu bo zapustil svoje premoženje, na drugi strani pa dedovanje predstavlja tudi upravičenje dedičev, da nasledijo zapustnikovo imetje. Načelo svobodnega oporočnega razpolaganja (svoboda testiranja) je eno izmed temeljnih načel dednega prava. To pomeni, da lahko zapustnik z oporoko odloča o usodi svojega premoženja za primer smrti, ne da bi se oziral na zakoniti dedni red. Naše pravo pozna dva dedna naslova in sicer zakon in oporoko. Institut oporoke je v bistvu izraz svobode testiranja, ki pa pri nas, v našem pravu ni povsem neomejena, saj zapustnik lahko z oporoko razpolaga s svojim premoženjem na način in v mejah, kot to določa zakon. Svoboda razdelitve premoženja oz. testiranja se omejuje predvsem zaradi omogočanja koristi zapustnikovih najbližjih svojcev. Ravno omejitvi testiranja pa bo posvečeno diplomsko delo, v kateri bodo predstavljene meje, do koder ima posameznik pravico samostojno razpolagati s svojim premoženjem tudi po svoji smrti, in kje se ta pravica posameznika konča. Zapustnikova svoboda testiranja je namreč omejena z določenimi kogentnimi določbami, s katerimi zapustniku omejimo svobodno razpolaganje s premoženjem po smrti. Poudarek diplomskega dela, svoboda testiranja, pa ima stične točke, sploh glede možnosti samostojnega in svobodnega razpolaganja s premoženjem ter z dedovanjem po zakonu, saj v kolikor se ne upošteva omejitev, določenih z zakonom, se oporoka lahko izpodbija in tudi razveljavi. To specifično področje, svoboda testiranja, pa ni absolutna, zato bo namen diplomske naloge predvsem opisati in navesti omejitve pri pisanju oporoke in razporejanju premoženja po smrti. Celotno delo bo tako zaokrožen prikaz analiz veljavne ureditve dedovanja v Sloveniji, skozi teoretičen in praktičen vidik.
Keywords: Dedovanje, svoboda oporočnega razpolaganja, nujni delež, zapustnik
Published: 06.07.2015; Views: 852; Downloads: 215
.pdf Full text (932,61 KB)

5.
ZADOLŽENA ZAPUŠČINA
Mirjana Horvat Pogorelec, 2016, master's thesis/paper

Abstract: V magistrski nalogi predstavljamo institut zadolžene zapuščine. Zapuščina – hereditas je predmet dedovanja in kot takšna predstavlja celoto vseh pravnih odnosov, vseh pravic in obveznosti, celoto aktive in pasive, ki na osnovi pravnih predpisov prehajajo na dediče. Zapustnikovi dediči v trenutku zapustnikove smrti vstopijo v vsa pravna razmerja zapustnika, v katerih se je nahajal v trenutku smrti. V primeru, da se je zapustnik v trenutku smrti nahajal tudi v pasivnih razmerjih, je zapustil zadolženo zapuščino. V praksi se pogosto dogaja, da dediči v trenutku zapustnikove smrti oz. tekom zapuščinske obravnave še niso seznanjeni z obstojem zapustnikove pasive. Slednje lahko povzroči precej težav, saj zapustnikovi dediči za zapustnikove obveznosti odgovarjajo pro viribus hereditas, torej z vsem svojim premoženjem, vendar omejeno do višine vrednosti podedovanega dednega deleža. Odgovornosti za zapustnikove obveznosti se lahko razbremenijo le tako, da se odpovedo dedovanju. Za dediče je zato zelo pomembno, da so v času podaje dedne izjave seznanjeni s celotno zapuščino. ZD ne pozna instituta convocatio creditorum – oklic upnikov, ki ga je poznal ODZ in ki je dedičem omogočal, da so se pred podajo dedne izjave seznanili s celotno zapuščino. ZD sicer pozna institut popisa in cenitve zapuščine, katerega namen je ugotovitev vrednosti zapuščine, vendar ta institut v praksi slovenskih sodišč ni zaživel. Prav tako ZD pozna institut ločitve zapuščine in stečaj zapuščine, s pomočjo katerih dediči dosežejo omejitev odgovornosti zgolj na zapuščino, vendar lahko ločitev zapuščine predlaga le upnik, stečaj zapuščine pa se izvede le v primeru, ko je zapuščina prezadolžena. Nemška dedno pravna ureditev ureja drugačno ureditev odgovornosti dedičev za zapustnikove obveznosti, dediči odgovarjajo za zapustnikove obveznosti ultra vires hereditas, torej neomejeno z vsem svojim premoženjem, imajo pa preko instituta popisa in cenitve zapuščine in upravitelja zapuščine, možnost doseči omejitev svoje odgovornosti zgolj na zapuščino. V magistrski nalogi smo preučili institut popisa in cenitve zapuščine, institut ločitve zapuščine, institut skrbnika zapuščine ter ostale s temi instituti povezane institute, sodno prakso zapuščinskega oddelka Okrajnega sodišča v Mariboru, nato pa svoje ugotovitve primerjali z ureditvijo teh ali podobnih institutov v nemški dedno pravni ureditvi. Po opravljeni primerjavi smo prišli do ugotovitev, da bi bilo treba v našo dedno pravno ureditev uvesti institut oklica upnikov, institut popisa in cenitve zapuščine spremenit v obvezno fazo zapuščinskega postopka v primeru zadolžene zapuščine, dedičem omogočiti podajo predloga za ločitev zapuščine in v primeru ločitve zapuščine urediti obvezno postavitev skrbnika zapuščine ter urediti njegovo odškodninsko odgovornost in odškodninsko odgovornost dedičev v primeru, da bi bili seznanjeni s prezadolženostjo zapuščine in ne bi predlagali stečaja zapuščine.
Keywords: dedič, zapustnik, zadolžena zapuščina, ločitev zapuščine, popis in cenitev zapuščine, skrbnik zapuščine in stečaj zapuščine.
Published: 20.09.2016; Views: 846; Downloads: 232
.pdf Full text (1,46 MB)

Search done in 0.08 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica