2.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZDRAVNIKA ZA NAPAKO S PRIKAZOM SODNE PRAKSEAleš Sevšek, 2012, undergraduate thesis
Abstract: Iz vidika preučevanja odškodninske odgovornosti zdravnika za napako med zdravljenjem je pomembno razlikovanje med strokovno napako in komplikacijo. Danes štejemo za zdravniško napako kot tisto, do katere je prišlo zaradi kršitve osnovnih konceptov medicinske znanosti ali kršitve dolžne profesionalne skrbnosti in pazljivosti. Komplikacija ali zaplet pa je dogodek, ki se pojavi med ali po zdravljenju, ki ni nesreča, niti ni strokovna napaka, in ima za posledico iatrogeno poškodbo/bolezen. Do nje pride kljub temu, da je bilo zdravljenje izvedeno z vso potrebno profesionalno skrbnostjo. Komplikacije so torej znan in neizogiben spremljevalec zdravniške dejavnosti.
Pri proučevanju zdravniške napake se teorija največkrat osredotoči na proučevanje vprašanja dolžne skrbnosti, to je ravnanja »contra legem artis«, ne glede na to ali je odgovornost pogodbena ali deliktna. Ravnaje »contra legem artis« se v kontekstu elementov odškodninske odgovornosti pojavlja predvsem v okviru predpostavke nedopustnega-škodljivega dejstva pa tudi v okviru krivde. Nedopustno škodljivo dejstvo predstavlja nedopusten poseg bodisi zaradi neprivolitve pacienta v poseg, bodisi zaradi kršitve pravil stroke. Krivda se odraža v neskrbnem ravnanju, torej ravnanju »contra legem artis«. Za zdravstvene delavce velja strožje merilo skrbnosti - skrbnost dobrega strokovnjaka. Kot pripadniki poklicne skupine morajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti ravnati po pravilih stroke in po običajih. Merilo za to je ravnanje povprečnega strokovnjaka njegove vrste, ravnanje, ki se torej zahteva in pričakuje od običajno izurjenega zdravnika določene specializacije. Pri tem si pravo pomaga s t.i. abstraktnim tipom zdravnika določene specializacije, z ravnanjem katerega primerjamo ravnanje zdravnika v konkretnem primeru.
Ena temeljnih pravic pacienta je pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju. Pravno načelo svobodne privolitve izhaja iz splošne pravice slehernika do samoodločanja. V skladu z načelom »volenti non fit iniuria« pristanek pacienta izključuje protipravnost medicinske intervencije pod pogojem, da je bila privolitev pravno veljavna in da so bili izvedeni posegi oziroma zdravljenje, glede katerih je bil pacient predhodno obveščen in dal nanje privolitev, izvedeni »legem artis«. Koncept zavestne privolitve je razčlenjen na posamezne elemente: razodetje, razumevanje, prostovoljnost, prištevnost in privolitev. Načeloma pacientu, ki je sposoben odločanja o sebi, brez njegove privolitve ni dovoljeno opraviti medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe. Pacientu, ki neodložljivo potrebuje medicinsko pomoč za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja, pa ni sposoben za samostojno odločanje, oziroma ni sposoben izraziti svoje volje, je zdravnik upravičen in hkrati dolžan rešiti življenje oziroma odvrniti še hujšo škodo na zdravju.
Keywords: strokovna napaka, komplikacija, zaplet, profesionalna skrbnost, iatrogena poškodba, dolžna skrbnost, lege artis, contra legem artis, nedopustno škodljivo dejstvo, krivda, vzročna zveza, pravno priznana škoda, pravila stroke in običajev, zavestna privolitev, »volenti non fit inuria«
Published in DKUM: 12.07.2012; Views: 8072; Downloads: 1251
Full text (533,36 KB)
