| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 30
First pagePrevious page123Next pageLast page
1.
Pravice istospolnih partnerjev: primerjava Slovenija - Avstrija
Patricija Vetrih, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Zakonsko zvezo sta do zdaj po definiciji sestavljala moški in ženska. Takšna definicija je trenutno pri nas v Sloveniji, v Avstriji pa so to besedilo zakona že spremenili v dve osebi. V zadnjem času se po Evropi stremi k izenačevanju pravic istospolnih partnerjev z različno spolnimi glede njihovih pravic v partnerski oziroma zakonski zvezi. Trajalo je dosti časa in mnogo truda, da se je diskriminacija počasi začela odpravljati. Večina držav v Evropi že dovoljuje istospolnim, da zvezo vsaj registrirajo in s tem pridobijo pravno varstvo, ki je do zdaj bilo namenjeno samo različno spolnim partnerjem, nekaj držav pa dovoljuje tudi že zakonske zveze med istospolnimi partnerji. Med njimi je tudi Avstrija, ki od začetka leta 2019 dovoljuje istospolne zakonske zveze, medtem ko se v Sloveniji lahko sklene le partnerska zveza, ki pa je s tremi izjemami popolnoma izenačena zakonski zvezi. Vedno bolj se priznavajo pravice glede pravnega varstva tudi v čisto neformalnih istospolnih zvezah, ki se prav tako izenačujejo k izven zakonskim zvezam. V Sloveniji so pravice istospolnih partnerjev vsebovane v več zakonih, ki jim dajejo pravice na različnih področjih (skupno premoženje, socialne, pokojninske, invalidne…). Najpomembnejša zakona v Sloveniji na tem področju sta Družinski zakonik in Zakon o partnerski zvezi. Istospolna partnerja v Sloveniji lahko skleneta le partnersko zvezo ali pa živita v nesklenjeni partnerski zvezi. Tudi v Avstriji so pravice istospolnih partnerjev vsebovane v več zakonih, dominantna na tem področju pa sta »Allgemeines Bürgerliches gesetzbuch« (Splošni civilni zakonik) in Eingetragene Partnerschaft-Gesetz (Zakon o registriranem partnerstvu). Avstrija je odpravila različne predpise za različne spole partnerjev, tako da lahko sklenejo istospolni partnerji tako registrirano partnerstvo, kot tudi poroko; prav tako pa lahko različno spolni sklenejo registrirano partnerstvo, če se tako odločijo (saj bi drugače prišlo do diskriminacije, kjer bi istospolnim partnerjem podeljevalo več pravic). Obe državi sta v zadnjem času spremenili veliko predpisov z namenom odprave diskriminacije istospolnim partnerjem.
Keywords: Istospolni partnerji, diskriminacija, zakonska zveza, partnerska zveza, Družinski zakonik, Avstrija.
Published: 21.10.2020; Views: 423; Downloads: 50
.pdf Full text (643,69 KB)

2.
Pravna ureditev poligamije v primerjalnem pravu in njeno priznanje v Sloveniji
Trisha Pajmon, 2020, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu so predstavljeni osnovni pojmi, za lažje razumevanje tematike in sicer pojmi zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, družina, monogamija in poligamija. Predvsem pomemben pojem, na katerega se navezuje magistrsko delo, je poligamija, ki pomeni večpartnerstvo oziroma mnogopartnerstvo. Nasprotje poligamije je monogamija, ki pomeni razmerje, v katerem ima ena oseba le enega partnerja. Slovenska zakonodaja temelji na načelu monogamnosti, kar je moč razbrati iz več zakonov, kot na primer iz Ustave Republike Slovenije, iz Družinskega zakonika, iz Zakona o partnerski zvezi, Zakona o dedovanju, Kazenskega zakonika idr. Kazenski zakonik dvojno zakonsko zvezo opredeljuje kot kaznivo dejanja in tako v prvem odstavku 188. člena določa, da se z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta kaznuje tisti, ki sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je že poročen. V drugem odstavku istega člena pa Kazenski zakonik tudi določa, da se enako kaznuje tudi tisti, ki sklene zakonsko zvezo z osebo, za katero ve da je poročena. Zakonodaja Republike Slovenije izrecno ureja premoženjska razmerja med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema in med partnerji v partnerski zvezi. Premoženjska razmerja so zakonsko urejena za monogamna partnerska razmerja, kar dodatno nakazuje na načelo monogamnosti v slovenski zakonodaji. Glede otrok slovenska zakonodaja za starše določa le mati in očeta, katera sta dolžna za otroka tudi skrbeti, ta dolžnost je torej določena le za starša otroka in na podlagi slovenske zakonodaje ta dolžnost ni določena za nobeno tretjo osebo, ki ni starš otrok. Družinski zakonik pa določa določene obveznosti za zakonca ali zunajzakonskega partnerja, in sicer da mora ta preživljati otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerjsa, ki živi z njima, če otroka ni sposoben preživljati ta ali drug od staršev. Nov Družinski zakonik pa je uveljavil tudi nov institut, da lahko starši v primeru smrti ali trajnejše nezmožnosti za izvajanja starševske skrbi, vnaprej izrazijo voljo glede osebe, kateri se otrok zaupa v varstvo in vzgojo. Ta institut dejansko omogoča, da se starša lahko odločita, da skrb otroka v primeru smrti ali trajnejše nezmožnosti za izvajanje starševske skrbi prepustita drugim, ampak le sorodnikom otroka, in sicer osebi, ki je z otrokom v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do vštetega drugega kolena ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena. Torej načeloma tudi ta institut ne omogoča prepustitve starševske skrbi osebam, s katerimi starša živita v večosebni skupnosti, saj je institut omejen zgolj na sorodnike otroka. Glede stikov Družinski zakonik določa pravico do stikov med staršema in otrokom, prav tako pa ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. V magistrskem delu je tako pojasnjeno, kje v zakonodaji je tudi moč zaznati, da bi lahko kljub monogamno urejenim partnerskim odnosom, prišla v poštev uporaba zakonodaje, kot je urejena v Sloveniji. Nadalje je v magistrskem delu pojasnjena ureditev poligamije drugod po svetu, in sicer v Zambiji, Indoneziji, Bosni in Hercegovini, kjer je veliko prebivalstva islamske vere, pri kateri imajo pripadniki islamske vere, v skladu z vero, možnost prakticiranja poligamije, in je tako tradicionalno uveljavljeno, da lahko ima moški več žena naenkrat, vendar pod določenimi pogoji, ki jih mora izpolnjevati. V magistrskem delu pa je predstavljena tudi poligamija v Evropi, in sicer v določenih evropskih državah, ki se z njo srečujejo, npr. v Avstriji in Angliji. Naj poudarim, da nobena imed evropskih držav poligamije zakonsko ne dovoljuje, saj zakonodaja evropskih držav temelji na načelu monogamnosti. Poleg tega poligamija ni v skladu z evropsko zakonodajo, saj bi v primeru dovoljenosti poligamije lahko prišlo do kršitev temeljnih načel, na katerih temelji evropska zakonodaja.
Keywords: monogamija, zakonska zveza, otrokove pravice, kršitev zakonodaje, islam.
Published: 29.01.2020; Views: 542; Downloads: 90
.pdf Full text (1,11 MB)

3.
Vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega od partnerjev
Ana Čopar, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Zakonca v zakonski zvezi ali partnerja v življenjski skupnosti z delom, v času trajanja zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti, po Družinskem zakoniku, z delom pridobita skupno premoženje. V prvem poglavju bo predstavljeno in na sodno prakso oprto, kdaj se šteje skupnost za življenjsko in kdaj štejemo zakonsko zvezo za dejansko, saj ni dovolj le formalni obstoj. Katere vse okoliščine je potrebno tu upoštevati, bodo torej predstavljene v prvem poglavju. V nadaljevanju, drugo poglavje bo predstavljeno premoženje kot celota. Kaj vse spada v premoženje in tudi katera je funkcija le-tega. Na drugo pa se navezuje tretje poglavje, ki bolj specialno opredeli premoženje zakoncev oziroma partnerjev. Predstavljeno je skupno premoženje, kaj vse ga sestavlja zakonsko in kako je sestavine bolj natančno opredelila sodna praksa. Opisana sta tudi pogoja, ki pogojujeta nastanek skupnega premoženja, da je pridobljeno v času trajanja zakonske ali življenjske skupnosti in pa da je pridobljeno z delom. Premoženje, ki ni skupno je posebno premoženje in je opisano, prav tako tudi naslovi na podlagi katerega nastane. Na koncu poglavja sem omenila spremembo, ki se je uvedla z spremembo zakonodaje Družinskega zakonika in sicer možnost zakoncev ali partnerjev, da kadarkoli pred, v trajanju zakonske zveze ali življenjske skupnosti oziroma ali po razvezi s pogodbo sporazumno razdelita skupno premoženje. Prej te možnosti ni bilo, obstajal je le zakonit, kogenten, režim. V četrtem poglavju, kjer je predstavljen problem te diplomske naloge sem razreševala problematiko prelivanja premoženjskih kategorij. Pojasnjene so vse tri možnosti in sicer vlaganje posebnega premoženja enega od partnerjev v skupno premoženje, vlaganje posebnega premoženja enega od partnerjev v posebno premoženje drugega partnerja ter kategorija prelivanja premoženja, zaradi katere nastaja največ kompleksnih vprašanj, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega od partnerjev. V zadnji kategoriji je poseben poudarek na vlaganju v nepremičnino, ki je posebno premoženje. Zadnje, peto poglavje predstavlja rešitev, ki je v povračilnih zahtevkih. To temelji na načelu superficies solo cedit oziroma povezanosti zemljišča in objekta. Predstavljeno je tudi obogatitven pristop, ki se uporablja za merilo višine okoriščenja in posledično povračilnega zahtevka.
Keywords: skupno premoženje, posebno premoženje, prelivanja premoženjskih kategorij, zakonska zveza, življenjska skupnost, povezanost zemljišča in objekta
Published: 20.12.2019; Views: 736; Downloads: 112
.pdf Full text (436,82 KB)

4.
Prelivanje premoženjskih kategorij zakoncev, zunajzakonskih partnerjev ter partnerjev v partnerski zvezi na podlagi aktualne sodne prakse
Staša Gjerek, 2019, master's thesis

Abstract: Premoženjska razmerja med zakonci (v nadaljevanju z njimi izenačenimi zunajzakonskimi partnerji ter partnerji v partnerski zvezi) so kompleksne narave, saj v času trajanja partnerske skupnosti prihaja do številnih prelivanj premoženjskih kategorij, skupnega ter posebnega premoženja. Že na začetku je potrebno opozoriti, da skupno premoženje sestavljajo premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze, medtem ko posebno premoženje lahko opredelimo kot premoženje, ki ga je zakonec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze. Dandanes so mladi zaradi finančne negotovosti postavljeni v položaj, ko živijo doma ter tako vlagajo sredstva in delo v premoženje, ki je v lasti staršev ali tretjih oseb. Posledično prihaja do številnih prelivanj premoženjskih kategorij ter vlaganj, predvsem posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca, vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje, podjetniškega vlaganja ter drugih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev stvarnopravnih ter obligacijskih učinkov. Po pravilih obligacijskega prava ima zakonec, ki vlaga, splošni verzijski zahtevek, pravila stvarnega prava pa kot izhodišče napotujejo na uporabo pravil 48. člena SPZ, ki graditelju ne priznava lastninske pravice, temveč zahtevek za povrnitev tistega, za kar je bil lastnik obogaten. Ob tem se pojavljajo številna vprašanja v zvezi z zahtevkom, ki zakoncu pripada na podlagi vlaganj, za kar se je povečala vrednost nepremičnine. Gre predvsem za vprašanja, od koga lahko zakonec zahteva nazaj tisto, kar je vložil, v kakšnem času ter kakšnem obsegu. Med drugim pravila Družinskega zakonika glede premoženjskih razmerij med zakonci posegajo na področje vlaganj zakoncev, saj v primeru, če zakonec vlaga delo ali sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje drugega zakonca, se lahko zakonca sporazumeta o obstoju in višini ter zavarovanju terjatve, ob upoštevanju pravil stvarnega prava ter zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Prav tako imata zakonca po novi ureditvi precej več možnosti v primeru izločitvene pravice v postopku osebnega stečaja enega izmed njiju. S sprejetjem Družinskega zakonika je bil odpravljen kogentni, sicer veljavni zakoniti premoženjski režim in po novem imata zakonca možnost sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ter svobodno ureditev premoženjskega režima. S sklenitvijo omenjene pogodbe, pa se pojavljajo številna vprašanja, predvsem glede publicitetnega učinka registra pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ter dolžnosti in skrbnosti tretjih oseb o stanju vpisov, ki izhajajo iz registra, glede nadrejenosti ter podrejenosti premoženjskega statusa partnerjev. Ugotovimo lahko, kako pomembna je ureditev premoženjskega režima v času trajanja partnerske skupnosti, da kasneje, predvsem ob razvezi, ne prihaja do problemov ter s tem povezanimi postopki.
Keywords: Zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, partnerska zveza, skupno premoženje, posebno premoženje, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, vlaganje posebnega premoženja zakonca v posebno premoženje drugega zakonca, podjetniško premoženje zakoncev, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje, obogatitveni zahtevek, povečanje vrednosti nepremičnine, osebni stečaj zakonca.
Published: 20.12.2019; Views: 445; Downloads: 120
.pdf Full text (1,11 MB)

5.
Sklenitev zakonske zveze po slovenskem in nemškem pravnem redu
Barbara Ban, 2019, master's thesis

Abstract: Zakonska zveza je eden izmed temeljnih institutov, ki je urejen na področju družinskega prava in je zelo pomemben za oblikovanje odnosov med ljudmi. Je eden izmed najpomembnejših institutov oz. mejnikov v življenju človeka, predvsem iz socialnega, družbenega in družinskega vidika. Zakonska zveza je vrednota in temeljni pravni postulat družbe, ki pa se razlikuje glede na različna kulturna okolja. V Sloveniji je sklenitev zakonske zveze urejena v Družinskem zakoniku. V Nemčiji ureja sklenitev zakonske zveze Bürgerliches Gesetzbuch. Magistrsko delo v osnovi predstavlja institut sklepanja zakonske zveze, pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, zakonske zadržke, ki morajo manjkati in sam postopek ter obliko sklenitve zakonske zveze. Raziskava in preučevanje tematike se razteza na slovensko in nemško zakonodajo in predstavlja primerjalni vidik posamezne ureditve med državama. Zanimiva je ugotovitev, da čeprav spadata v isto pravno družino in obstaja prepričanje, da sta si slovenska in nemška zakonodaja zelo podobni, so določene razlike, kar predstavlja drugačno nacionalno identiteto in miselnost pri zakonodajalcih. V Ustavi Republike Slovenije in v Grundgesetz, je zapisano, da je sklenitev zakonske zveze temeljna človekova pravica vsakega posameznika. Slovenija in Nemčija v nekaterih pogledih podobno obravnavata sklenitev zakonske zveze. Obe državi poznata samo civilno sklenitev zakonske zveze in ne verske. Imata podobne pogoje in zakonske zadržke v naslovu, ampak ne v vsebini. So pa občutne razlike pri starosti za sklepanje zakonske zveze, pri zakonskem zadržku sorodstva in posvojitvi. Slovenija prav tako ne pozna istospolne zakonske zveze. Nemčija je uvedla istospolno zakonsko zvezo oz. » Ehe für alle« (zakonsko zvezo za vse) 1.10.2017. Postopek same sklenitve zakonske zveze si je podoben. Razlika je v tem, kdo ima pristojnost za sklepanje zakonske zveze. V Sloveniji je to več oseb. Družinski zakonik je približal slovensko ureditev nemški ureditvi, nista pa identični. Nemčija ne pozna zakonske prepovedi. Slovenija ne pozna instituta konvalidacije nične zakonske zveze. Slovenska pravna ureditev se počasi približuje nemški pravni ureditvi, ni pa zagotovo, da bo kdaj identična nemški pravni ureditvi. Obe državi spoštujeta in sta podvrženi odločitvam Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišču Evropske unije, se pa spoštuje nacionalna identiteta držav, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi ustavnimi in političnimi strukturami. Slovenija in Nemčija sta različni državi po velikosti, številu prebivalcev, kulturi, mentaliteti ljudi.
Keywords: zakonska zveza, sklenitev zakonske zveze, Družinski zakonik, Bürgerliches Gesetzbuch, Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuche, Nemčija, Slovenija.
Published: 17.09.2019; Views: 417; Downloads: 94
.pdf Full text (896,66 KB)

6.
Oblike življenjskih skupnosti raznospolnih in istospolnih partnerjev - ureditev v slovenskem pravnem redu in primerjalnih pravnih sistemih
Matej Leljak, 2019, master's thesis

Abstract: Kaj je pravica? Je tisto, kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o vrednotah. Razumemo jo lahko v smislu, da mora nekomu biti nekaj zagotovljeno. Najbolj pomembne so naravne pravice, ki ljudem pripadajo zato, ker so ljudje. Gre za človekove pravice, ki so neodtujljive in univerzalne in predstavljajo minimalni standard za vse ljudi. Pojem pravice je tesno povezan s pojmom pravičnosti, eden izmed vidikov iskanja pravičnosti v pravu je potreba po enakopravnosti. Načelo enakopravnosti vsakomur zagotavlja enake človekove pravice in svoboščine. Ena izmed pravic, ki je po vsem svetu verjetno ena izmed najbolj pomembnih socialnih in pravnih institucij, je pravica do zakonske zveze. Na mednarodni ravni je omenjena tudi v SDČP in EKČP, ki določata, da ima do sklenitve zakonske zveze pravico vsak posameznik, le to je država dolžna spoštovati in posameznika v to ne sme siliti, prav tako ga pri tem ne sme omejevati. Ni enotno njeno globalno razumevanje, zato definicije zakonske zveze dejansko ni, razlikujejo se tudi pogoji za njeno sklenitev in razvezo med posameznimi primerjalnimi sistemi. Je osnovno vodilo v vseh pravnih redih, da je zakonsko pravo del družinskega prava. Nekateri teoretiki ga opredeljujejo kot skupek pravnih norm, namenjen urejanju nastanka zakonske zveze, ki predstavlja razmerje med moškim in žensko, razmerja v zakonski zvezi, prenehanje zakonske zveze in razmerja povezana s prenehanjem. S takšno definicijo niso zajete druge partnerske skupnosti in ne skupnosti med istospolnimi partnerji. V RS je temeljna partnerska skupnost zakonska zveza, vendar daje DZ dejansko enake pravice, kot jih imata zakonca, tudi zunajzakonskima partnerjema, kjer gre za dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. V različnih državah je ta institut različno opredeljen in urejen, razlikujejo pa se tudi poimenovanja. Velika razhajanja se pojavljajo tudi pri istospolnih partnerjih, in sicer glede pravice le teh do sklenitve zakonske zveze ali kakšne druge partnerske skupnost. RS je leta 2015 uvedel institut partnerske zveze, ki istospolnim partnerjem daje enake pravice kot raznospolnim zakonska zveza, z izjemo na področju posvojitve in OBMP. V sodobnem času se je po vsem svetu razvilo prepričanje, da istospolni pari enako kot raznospolni ustvarjajo ljubeča in trajna partnerska razmerja. Zato so tudi ureditve v vedno več državah takšne, da so istospolna partnerska razmerja v primerljivem položaju z raznospolnimi. V okviru EU je ESČP obravnavalo že veliko število primerov na to temo in pojasnilo, da EKČP zavezuje države samo k priznavanju istospolnih partnerjev, ne tudi k dovoljevanju istospolnih zakonskih zvez- to je v diskreciji države same. V EU trenutno 23 od 28 držav priznava eno izmed oblik istospolne skupnosti, nekatere države dovoljujejo istospolne zakonske zveze, nekatere drugo obliko civilne unije, nekatere priznavajo istospolne zakonske zveze, opravljene po katerem tujem pravnem redu. Na drugi strani v ZDA možnost zakonske zveze istospolnih partnerjev velja za temeljno človekovo pravico, ki je zaščitena s strani zvezne ustave. Istospolni partnerji imajo tako enake pogoje, pravice in dolžnosti kot raznospolni pari v zakonski zvezi v vseh zveznih državah. Gre za pravico, ki je države same ne morejo omejevati.
Keywords: zakonska zveza, razveza, zunajzakonska skupnost, istospolna partnerska skupnost, prepoved diskriminacije, načelo enakosti.
Published: 28.06.2019; Views: 816; Downloads: 156
.pdf Full text (1,03 MB)

7.
Sporazumna razveza pri notarju
Ksenija Vrbnjak, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Zakonska zveza lahko preneha zaradi različnih okoliščin, ki jih v 95. členu našteva Družinski zakonik, to so: smrt enega od zakoncev, razglasitev pogrešanega zakonca za mrtvega, razveljavitev zakonske zveze in razveza zakonske zveze. Družinski zakonik navaja naslednje možne načine razveze zakonske zveze: razveza zakonske zveze na tožbo, sporazumna razveza zakonske zveze in sporazumna razveza zakonske zveze pri notarju. V diplomskem delu je natančneje predstavljen nov način razveze zakonske zveze tj. razveza zakonske zveze pri notarju, ki je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih še ni poznal, jo je pa uvedel Družinski zakonik. Tovrstna razveza zakonske zveze je uvedena z namenom, da bi med zakoncema, ki nimata skupnih mladoletnih otrok, postopek razveze zakonske zveze stekel hitreje in enostavneje. Hkrati pa naj bi prispeval tudi k razbremenitvi in hitrejšemu delovanju še tako preobremenjenih sodišč. Vendar vse ni tako enostavno, kot se morda zdi na prvi pogled, saj morajo za tovrstno razvezo zakonske zveze biti izpolnjene določene zahteve, da se lahko zakonca razvežeta pri notarju. Družinski zakonik navaja naslednje zahteve: da zakonca nimata skupnih otrok, nad katerimi bi izvajala starševsko skrb; da se sporazumeta o delitvi skupnega premoženja in o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, v katerem živita in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje, in brez svoje krivde ni zaposlen. Šele ko se o vsem navedenem sporazumeta, lahko pri notarju zahtevata, da sestavi notarski zapis sporazuma zakoncev o razvezi zakonske zveze. O uspešnosti tovrstne razveze zakonske zveze zaenkrat še ne moremo govoriti, saj gre za nov institut, ki se bo začel uporabljati šele naslednje leto (april 2019). Razveza zakonske zveze pri notarju je v Španiji v uporabi že od leta 2015. Uvedli so jo z istim namenom kot pri nas, tj. da bi razbremenili tamkajšnja preobremenjena sodišča in zakoncema, ki nimata skupnih mladoletnih otrok ali otrok s posebnimi potrebami, poenostavili postopek razveze zakonske zveze. Po podatkih iz leta 2016 se je pri notarju v Španiji razvezalo zgolj 6,3% zakoncev, kar pod vprašanje postavlja učinkovitost, sicer dobrega namena tamkajšnjih in naših zakonodajalcev, z vidika razbremenitve sodišč. V Španiji, enako kot pri nas, ni potreben obstoj razloga za razvezo zakonske zveze. Razvezo zakonske zveze lahko zahteva en od zakoncev ali oba zakonca ali en zakonec s soglasjem drugega. Dodatna zahteva, ki je naše pravo ne pozna, je, da mora od sklenitve zakonske zveze poteči vsaj 3 mesece, razen v zakonsko določenih izjemah. Zakonca v Španiji imata tudi možnost, da se ne razvežeta ter se odločita zgolj za prenehanje življenjske skupnosti.
Keywords: družinsko pravo, zakonska zveza, prenehanje zakonske zveze, razveza zakonske zveze, razveza zakonske zveze pri notarju, notar, razveza zakonske zveze v Španiji
Published: 21.09.2018; Views: 1592; Downloads: 229
.pdf Full text (774,62 KB)

8.
Navidezna zakonska zveza
Nataša Škoberne, 2017, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi je predstavljena problematika navidezno sklenjenih zakonskih zvez, s katero se soočamo tudi pri nas. V Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je določeno, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene. V nalogi so opredeljeni tudi drugi pogoji za sklenitev zakonske zveze in postopek sklenitve zakonske zveze. Prav tako je v nalogi opredeljeno, katere dokumente potrebuje tuj državljan pri prijavi sklenitve zakonske zveze. Zakonska zveza mora temeljiti na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju in medsebojni pomoči. Neveljavna je zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev. Namen bodočih zakoncev, da bosta živela skupaj, je tako eden od pogojev za veljavnost zakonske zveze. Obstajajo pa tudi primeri, ko osebi, ki sklepata zakonsko zvezo, tega namena nimata, temveč sklepata zakonsko zvezo samo zato, da bi pridobili nekatere pravice, ki iz nje izhajajo – na primer pridobitev dovoljenja za bivanje. Ker navidezno sklenjena zakonska zveza formalno izpolnjuje vse z zakonom določene pogoje, ki so določeni v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je v nalogi poglavje tudi o tem, kako pristojni organi ugotovijo, da gre za navidezno sklenjeno zakonsko zvezo. Včasih so navidezne zakonske zveze sklenjene zaradi prisile, zato je v diplomski nalogi poglavje tudi o tej problematiki. V nalogi so prav tako predstavljene ugotovitve HEUNI, kjer so proučevali prisilno sklenjene navidezne zakonske zveze, ki so imele znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Sodelujoče države so bile Estonija, Irska, Latvija, Litva in Slovaška. Pri prisilno sklenjeni zakonski zvezi gre lahko tudi za izvršitve drugih kaznivih dejanj, katera so prav tako opisana.
Keywords: zakonska zveza, navidezno sklenjena zakonska zveza, prisilna navidezna zakonska zveza, Evropska Unija, trgovina z ljudmi
Published: 30.10.2017; Views: 713; Downloads: 113
.pdf Full text (276,21 KB)

9.
Analiza sodne prakse posebnega premoženja zakoncev po letu 2010
Patriša Kokol, 2017, undergraduate thesis

Abstract: S sklenitvijo zakonske zveze nastanejo za zakonca določene pravne posledice, tako na osebnem kakor tudi na premoženjskopravnem področju. Pravila družinskega prava na splošno, kot tudi premoženjskopravna razmerja med zakoncema, ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta zakon pozna en sam, obligatoren zakonski režim. Je kogentne narave in zato zakonca ne moreta pogodbeno spreminjati premoženjskega režima, saj ta ni prepuščen svobodi pogodbenega urejanja. Veljavna pravna ureditev določa režim skupnega premoženja in režim posebnega premoženja zakoncev. Trenutek, ko začnemo ločevati skupno in posebno premoženje zakoncev, je trenutek sklenitve zakonske zveze. Skupno premoženje zakoncev je tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. V zvezi s skupnim premoženjem velja zakonska domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Posebno premoženje zakoncev pa je premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. V kategorijo posebnega premoženja uvrščamo prav tako premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze, vendar ne z delom, temveč neodplačno. Zakonskih določb, ki urejajo premoženjskopravna razmerja med zakoncema, je v slovenskem pravnem redu relativno malo. Velik pomen imajo na tem mestu sodišča, ki skozi svoje odločitve z interpretacijo in konkretizacijo zakonskih določb vsebino postavljajo v okvir prava. Sprejetje novega Družinskega zakonika je na področju premoženjskopravnih razmerij med zakoncema prineslo velike spremembe. Zakoncem in zunajzakonskim partnerjem je omogočil, da bodo s sklenitvijo pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij lahko izključili zakoniti premoženjski režim in tega uredili s pogodbo na način, ki jim najbolj ustreza. V primeru, ko zakonca ne bosta sklenila pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, bo za njiju veljal zakoniti premoženjski režim.
Keywords: Zakonska zveza, premoženjska razmerja, premoženjskopravni režim, premoženje zakoncev, skupno premoženje zakoncev, posebno premoženje zakoncev, sodna praksa, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij.
Published: 22.09.2017; Views: 1088; Downloads: 144
.pdf Full text (586,24 KB)

10.
Hämäläinen proti Finski - sprememba spola in prisilna razveza zakonske zveze
Matej Leljak, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Spol je temelj identificiranja, ki nam je pripisan ob rojstvu. Binarni spolni sistem loči na moške in ženske, pri čemer pa izključuje transspolne osebe in onemogoča svobodno izražanje spolne identitete. Transspolnost je pojem za ljudi, katerih spolna identiteta se ne ujema s spolom, ki jim je dodeljen ob rojstvu. Te osebe se s svojim biološkim spolom ne morejo poenotiti in se počutijo kot nasprotni spol. Ena izmed transspolnih identitet pa je tudi transseksualnost. Transseksualne osebe pa so tiste, ki se odločijo za medicinski poseg, s katerim spremenijo svoje telo tako, da se le to ujema s spolno identiteto, za katero čuti, da ji pripada. Transspolne in transseksualne osebe se v vsakdanjem življenju soočajo s številnimi težavami, saj so pogosto izključene v družbi, velik problem pa jim predstavlja tudi vsak vsakodnevni dogodek, pri katerem morajo pokazati na primer svojo osebno izkaznico, iz katere je razviden drug spol, kot ga oseba v resnici čuti. Omogočeno jim je pravno priznanje spola, da se v takšnih situacijah ne bi znašle, vendar se za izvedbo takšnega postopka zahtevajo določeni pogoji, ki se od države do države razlikujejo. Gre dejansko za postopek spremembe imena in uradnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih in registrih, namen pa je priznanje spolne identitete. V Sloveniji posebnega zakona o postopku za pravno priznanje spola ni, spremembo imena in priimka pa ureja Zakon o osebnem imenu. Postopek je urejen v Pravilniku o izvrševanju zakona o matičnem registru, ki določa tudi pogoje, ki jih mora izpolniti oseba, da lahko dobi pravno priznanje spremembe spola, uveljavljanje te pa pravice pa pri nas ni mogoče brez pridobitve medicinske diagnoze. Takšno ureditev ima tudi večina drugih evropskih držav in predstavlja diskriminacijo ter krši človekove temeljne pravice in svoboščine, ki izhajajo iz 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Prva država, ki je ureditev spremenila in ukinila pogoj, da mora biti diagnosticirana duševna motnja za priznanje spola, je bila Danska, sledile pa so ji tudi druge. V večini držav pa je uveljavljena tudi tako imenovana prisilna razveza, saj se od osebe, ki želi pridobiti pravno priznano spremembo spola in je že v zakonski zvezi zahteva, da le to razveže ali pa da jo preoblikuje v istospolno registrirano partnersko skupnost. Kot specifika pa naj poudarim tudi ureditev na Japonskem, kjer se kot pogoj zahteva tudi sterilizacija osebe, ki je spremenila spol in želi pravno priznanje. Odmevna odločba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na pravno priznanje spola in na pogoj razveze že obstoječe zakonske zveze je bila leta 2014 v zadevi Hämäläinen proti Finski, kjer je sodišče odločilo, da zakonska zveza ni človekova pravica za istospolne partnerje, ampak je v takšnih primerih na voljo drugi institut, in sicer registracija istospolne partnerske skupnosti, ki predstavlja zadostno rešitev. S tem je Evropsko sodišče za človekove pravice želelo zaščititi tradicionalno pojmovanje zakonske zveze med moškim in žensko. V zadevnem primeru je bila pritožnica Heli Hämäläinen, ki ji je bila na Finskem zavrnjena zahteva za pravno priznanje spremembe spola, saj je bila v zakonski zvezi in le te ni želela razvezati, saj je menila, da bi to vplivalo na njeno ženo in otroka ter bi ji s tem kršilo pravico do družinskega življenja. Sklicevala se je na kršitev 8. in 12. člena Evropske konvencije za človekove pravice, ki določata pravico do zasebnega in družinskega življenja. Pritožnica je menila, da ni v skladu z Evropsko konvencijo za človekove pravice zahteva, da se mora, ali razvezati od svoje dosedanje zakonske partnerice, ali pa se mora odpovedati pravnemu priznanju spola.
Keywords: Transseksualnost, pravno priznanje spola, istospolni partnerji, nevtralna zakonska zveza, istospolne poroke držav Severne Evrope
Published: 12.09.2017; Views: 794; Downloads: 153
.pdf Full text (432,69 KB)

Search done in 0.27 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica