Search the digital library catalog

Abstract: Otrokove pravice so dandanes na veliki preizkušnji. Kljub vedno večjemu številu ukrepov za varovanje otrok in njihovih pravic, se na eni strani vedno znova pojavijo ovire, katere uresničevanje otrokovih pravic postavijo na rob. Na drugi strani pa imamo ovire, katerih kljub naporom ne moremo izkoreniniti. Ena izmed takšnih ovir so otroške poroke. Ta škodljiva praksa se pojavlja po celem svetu, tako v razvitih kot manj razvitih okoljih, saj je globoko zakoreninjena v tradicionalni kulturi. Otroške poroke danes predstavljajo kršitev mnogih pravic, ki pripadajo otrokom na mednarodni in nacionalni ravni. Temeljna definicija otroka je vsebovana v Konvenciji o otrokovih pravicah in mnogih drugih mednarodnih aktih. Nenazadnje podaja definicijo otroka tudi domača zakonodaja. Otroku tako na večih podlagah pripadajo tako človekove in otrokove pravice hkrati in se te ne izključujejo. Ena izmed pravic, katera pripada človeku je tudi pravica do sklenitve zakonske zveze. Posledično to pomeni, da tudi otroku pripada pravica do sklenitve zakonske zveze, vendar tukaj naletimo na težavo. Zakonska zveza otroka oz. mladoletne osebe načeloma ni dovoljena, saj prinese več škode kot koristi. V takšnih primerih pride do uporabe načela otrokove največje koristi, katero poskrbi, da se otrokom kot ranljivejši skupini zagotavljajo pravice v največji meri. Otroške poroke kršijo v največji meri načelo otrokove največje koristi, nadalje pa tudi pravico do izobraževanja, do zdravja, življenja, preživetja, do izražanja mnenja, do zaščite pred nasiljem, tudi spolnim, izkoriščanjem, trgovino z ljudmmi in seznam kršitev bi se lahko nadaljeval. Obstaja vedno več aktov, organizacij, tako vladnih kot nevladnih, kateri skušajo v največji meri preprečiti to škodljivo prakso, vendar kljub temu še vedno pojav teh na svetovni ravni ne upada v takšnem številu, kot bi si želeli.
Keywords: Otrokove pravice, otroške poroke, zakonska zveza, otroci, mladoletniki, zloraba pravic, običaji, škodljive prakse
Published in DKUM: 08.09.2023; Views: 502; Downloads: 61
Full text (1,18 MB)

Abstract: V diplomskem delu bo predstavljena problematika navidezno sklenjenih zakonskih zvez. Tujec s sklenitvijo zakonske zveze pridobi določene pravice, na podlagi katerih lahko v RS legalno prebiva, se zaposli, ali pa nadaljuje pot v Evropsko Unijo. Po sklenitvi zveze lahko zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje, sledi pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in končno, pridobitev slovenskega državljanstva. Družinski zakonik opredeljuje, da je zakonska zveza življenjska skupnost moža in žene, z namenom skupnega življenja in zasnovanja družine. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pravi, da zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, za neveljavno pa se smatra v primeru, da ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja. Gre za problematiko opisane zlorabe, ki jo je težko dokazati, saj se bodoči zakonci lahko vnaprej pripravijo in dogovorijo, kako bodo odgovarjali na morebitnih zaslišanjih in dokazovali pristnost poroke v primeru suma zlorabe. V nalogi bom predstavila problematiko fiktivnih porok, kako in na kakšen način, v kolikšnem času in pod katerimi pogoji lahko državljan 3. države pridobi slovensko državljanstvo s sklenitvijo (navidezne) zakonske zveze, indice, ki kažejo na to, da je bila zakonska zveza sklenjena pod pretvezo, kazniva dejanja povezana z omenjeno problematiko, postopek ugotavljanja pristnosti zakonske zveze in možne izboljšave za prihodnost. Ne smemo pa pozabiti, da v demokratični družbi s preveliko intenziteto poseganja v zasebno življenje posameznikov in omejevanja svobode pri izbiri partnerja hitro trčimo v ustavno zavarovane pravice. Prav zaradi tega je preiskava tovrstnih kaznivih dejanj toliko bolj občutljiva in zahtevna.
Keywords: diplomske naloge, navidezna zakonska zveza, državljani tretjih držav, državljanstvo, kazniva dejanja
Published in DKUM: 30.03.2022; Views: 1407; Downloads: 186
Full text (980,54 KB)

Abstract: V magistrskem delu so predstavljeni osnovni pojmi, za lažje razumevanje tematike in sicer pojmi zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, družina, monogamija in poligamija. Predvsem pomemben pojem, na katerega se navezuje magistrsko delo, je poligamija, ki pomeni večpartnerstvo oziroma mnogopartnerstvo. Nasprotje poligamije je monogamija, ki pomeni razmerje, v katerem ima ena oseba le enega partnerja. Slovenska zakonodaja temelji na načelu monogamnosti, kar je moč razbrati iz več zakonov, kot na primer iz Ustave Republike Slovenije, iz Družinskega zakonika, iz Zakona o partnerski zvezi, Zakona o dedovanju, Kazenskega zakonika idr. Kazenski zakonik dvojno zakonsko zvezo opredeljuje kot kaznivo dejanja in tako v prvem odstavku 188. člena določa, da se z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta kaznuje tisti, ki sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je že poročen. V drugem odstavku istega člena pa Kazenski zakonik tudi določa, da se enako kaznuje tudi tisti, ki sklene zakonsko zvezo z osebo, za katero ve da je poročena. Zakonodaja Republike Slovenije izrecno ureja premoženjska razmerja med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema in med partnerji v partnerski zvezi. Premoženjska razmerja so zakonsko urejena za monogamna partnerska razmerja, kar dodatno nakazuje na načelo monogamnosti v slovenski zakonodaji. Glede otrok slovenska zakonodaja za starše določa le mati in očeta, katera sta dolžna za otroka tudi skrbeti, ta dolžnost je torej določena le za starša otroka in na podlagi slovenske zakonodaje ta dolžnost ni določena za nobeno tretjo osebo, ki ni starš otrok. Družinski zakonik pa določa določene obveznosti za zakonca ali zunajzakonskega partnerja, in sicer da mora ta preživljati otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerjsa, ki živi z njima, če otroka ni sposoben preživljati ta ali drug od staršev. Nov Družinski zakonik pa je uveljavil tudi nov institut, da lahko starši v primeru smrti ali trajnejše nezmožnosti za izvajanja starševske skrbi, vnaprej izrazijo voljo glede osebe, kateri se otrok zaupa v varstvo in vzgojo. Ta institut dejansko omogoča, da se starša lahko odločita, da skrb otroka v primeru smrti ali trajnejše nezmožnosti za izvajanje starševske skrbi prepustita drugim, ampak le sorodnikom otroka, in sicer osebi, ki je z otrokom v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do vštetega drugega kolena ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena. Torej načeloma tudi ta institut ne omogoča prepustitve starševske skrbi osebam, s katerimi starša živita v večosebni skupnosti, saj je institut omejen zgolj na sorodnike otroka. Glede stikov Družinski zakonik določa pravico do stikov med staršema in otrokom, prav tako pa ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. V magistrskem delu je tako pojasnjeno, kje v zakonodaji je tudi moč zaznati, da bi lahko kljub monogamno urejenim partnerskim odnosom, prišla v poštev uporaba zakonodaje, kot je urejena v Sloveniji. Nadalje je v magistrskem delu pojasnjena ureditev poligamije drugod po svetu, in sicer v Zambiji, Indoneziji, Bosni in Hercegovini, kjer je veliko prebivalstva islamske vere, pri kateri imajo pripadniki islamske vere, v skladu z vero, možnost prakticiranja poligamije, in je tako tradicionalno uveljavljeno, da lahko ima moški več žena naenkrat, vendar pod določenimi pogoji, ki jih mora izpolnjevati. V magistrskem delu pa je predstavljena tudi poligamija v Evropi, in sicer v določenih evropskih državah, ki se z njo srečujejo, npr. v Avstriji in Angliji. Naj poudarim, da nobena imed evropskih držav poligamije zakonsko ne dovoljuje, saj zakonodaja evropskih držav temelji na načelu monogamnosti. Poleg tega poligamija ni v skladu z evropsko zakonodajo, saj bi v primeru dovoljenosti poligamije lahko prišlo do kršitev temeljnih načel, na katerih temelji evropska zakonodaja.
Keywords: monogamija, zakonska zveza, otrokove pravice, kršitev zakonodaje, islam.
Published in DKUM: 29.01.2020; Views: 2516; Downloads: 310
Full text (1,11 MB)

Abstract: Premoženjska razmerja med zakonci (v nadaljevanju z njimi izenačenimi zunajzakonskimi partnerji ter partnerji v partnerski zvezi) so kompleksne narave, saj v času trajanja partnerske skupnosti prihaja do številnih prelivanj premoženjskih kategorij, skupnega ter posebnega premoženja. Že na začetku je potrebno opozoriti, da skupno premoženje sestavljajo premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze, medtem ko posebno premoženje lahko opredelimo kot premoženje, ki ga je zakonec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze. Dandanes so mladi zaradi finančne negotovosti postavljeni v položaj, ko živijo doma ter tako vlagajo sredstva in delo v premoženje, ki je v lasti staršev ali tretjih oseb. Posledično prihaja do številnih prelivanj premoženjskih kategorij ter vlaganj, predvsem posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca, vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje, podjetniškega vlaganja ter drugih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev stvarnopravnih ter obligacijskih učinkov. Po pravilih obligacijskega prava ima zakonec, ki vlaga, splošni verzijski zahtevek, pravila stvarnega prava pa kot izhodišče napotujejo na uporabo pravil 48. člena SPZ, ki graditelju ne priznava lastninske pravice, temveč zahtevek za povrnitev tistega, za kar je bil lastnik obogaten. Ob tem se pojavljajo številna vprašanja v zvezi z zahtevkom, ki zakoncu pripada na podlagi vlaganj, za kar se je povečala vrednost nepremičnine. Gre predvsem za vprašanja, od koga lahko zakonec zahteva nazaj tisto, kar je vložil, v kakšnem času ter kakšnem obsegu. Med drugim pravila Družinskega zakonika glede premoženjskih razmerij med zakonci posegajo na področje vlaganj zakoncev, saj v primeru, če zakonec vlaga delo ali sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje drugega zakonca, se lahko zakonca sporazumeta o obstoju in višini ter zavarovanju terjatve, ob upoštevanju pravil stvarnega prava ter zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Prav tako imata zakonca po novi ureditvi precej več možnosti v primeru izločitvene pravice v postopku osebnega stečaja enega izmed njiju. S sprejetjem Družinskega zakonika je bil odpravljen kogentni, sicer veljavni zakoniti premoženjski režim in po novem imata zakonca možnost sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ter svobodno ureditev premoženjskega režima. S sklenitvijo omenjene pogodbe, pa se pojavljajo številna vprašanja, predvsem glede publicitetnega učinka registra pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ter dolžnosti in skrbnosti tretjih oseb o stanju vpisov, ki izhajajo iz registra, glede nadrejenosti ter podrejenosti premoženjskega statusa partnerjev. Ugotovimo lahko, kako pomembna je ureditev premoženjskega režima v času trajanja partnerske skupnosti, da kasneje, predvsem ob razvezi, ne prihaja do problemov ter s tem povezanimi postopki.
Keywords: Zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, partnerska zveza, skupno premoženje, posebno premoženje, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, vlaganje posebnega premoženja zakonca v posebno premoženje drugega zakonca, podjetniško premoženje zakoncev, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje, obogatitveni zahtevek, povečanje vrednosti nepremičnine, osebni stečaj zakonca.
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 1776; Downloads: 360
Full text (1,11 MB)

Abstract: Kaj je pravica? Je tisto, kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o vrednotah. Razumemo jo lahko v smislu, da mora nekomu biti nekaj zagotovljeno. Najbolj pomembne so naravne pravice, ki ljudem pripadajo zato, ker so ljudje. Gre za človekove pravice, ki so neodtujljive in univerzalne in predstavljajo minimalni standard za vse ljudi. Pojem pravice je tesno povezan s pojmom pravičnosti, eden izmed vidikov iskanja pravičnosti v pravu je potreba po enakopravnosti. Načelo enakopravnosti vsakomur zagotavlja enake človekove pravice in svoboščine. Ena izmed pravic, ki je po vsem svetu verjetno ena izmed najbolj pomembnih socialnih in pravnih institucij, je pravica do zakonske zveze. Na mednarodni ravni je omenjena tudi v SDČP in EKČP, ki določata, da ima do sklenitve zakonske zveze pravico vsak posameznik, le to je država dolžna spoštovati in posameznika v to ne sme siliti, prav tako ga pri tem ne sme omejevati. Ni enotno njeno globalno razumevanje, zato definicije zakonske zveze dejansko ni, razlikujejo se tudi pogoji za njeno sklenitev in razvezo med posameznimi primerjalnimi sistemi. Je osnovno vodilo v vseh pravnih redih, da je zakonsko pravo del družinskega prava. Nekateri teoretiki ga opredeljujejo kot skupek pravnih norm, namenjen urejanju nastanka zakonske zveze, ki predstavlja razmerje med moškim in žensko, razmerja v zakonski zvezi, prenehanje zakonske zveze in razmerja povezana s prenehanjem. S takšno definicijo niso zajete druge partnerske skupnosti in ne skupnosti med istospolnimi partnerji. V RS je temeljna partnerska skupnost zakonska zveza, vendar daje DZ dejansko enake pravice, kot jih imata zakonca, tudi zunajzakonskima partnerjema, kjer gre za dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. V različnih državah je ta institut različno opredeljen in urejen, razlikujejo pa se tudi poimenovanja. Velika razhajanja se pojavljajo tudi pri istospolnih partnerjih, in sicer glede pravice le teh do sklenitve zakonske zveze ali kakšne druge partnerske skupnost. RS je leta 2015 uvedel institut partnerske zveze, ki istospolnim partnerjem daje enake pravice kot raznospolnim zakonska zveza, z izjemo na področju posvojitve in OBMP. V sodobnem času se je po vsem svetu razvilo prepričanje, da istospolni pari enako kot raznospolni ustvarjajo ljubeča in trajna partnerska razmerja. Zato so tudi ureditve v vedno več državah takšne, da so istospolna partnerska razmerja v primerljivem položaju z raznospolnimi. V okviru EU je ESČP obravnavalo že veliko število primerov na to temo in pojasnilo, da EKČP zavezuje države samo k priznavanju istospolnih partnerjev, ne tudi k dovoljevanju istospolnih zakonskih zvez- to je v diskreciji države same. V EU trenutno 23 od 28 držav priznava eno izmed oblik istospolne skupnosti, nekatere države dovoljujejo istospolne zakonske zveze, nekatere drugo obliko civilne unije, nekatere priznavajo istospolne zakonske zveze, opravljene po katerem tujem pravnem redu. Na drugi strani v ZDA možnost zakonske zveze istospolnih partnerjev velja za temeljno človekovo pravico, ki je zaščitena s strani zvezne ustave. Istospolni partnerji imajo tako enake pogoje, pravice in dolžnosti kot raznospolni pari v zakonski zvezi v vseh zveznih državah. Gre za pravico, ki je države same ne morejo omejevati.
Keywords: zakonska zveza, razveza, zunajzakonska skupnost, istospolna partnerska skupnost, prepoved diskriminacije, načelo enakosti.
Published in DKUM: 28.06.2019; Views: 2033; Downloads: 269
Full text (1,03 MB)