Search the digital library catalog

Abstract: Vzročna zveza je element krivdne in objektivne odškodninske obveznosti. Je vez med protipravnim dejanjem in škodo, čeprav zakon tega posebej ne poudarja in je ne definira. Kadar govorimo o pretrganju vzročne zveze, moramo najprej razjasniti, kdaj je vzročna zveza podana oziroma ni podana. Pri tem si pomagamo s teorijami o vzročni zvezi. Poznamo več teorij, ki se razlikujejo tako glede na zgodovinska obdobja kot glede na avtorje, lahko imajo celo isto bistvo, vendar različno poimenovanje. V praksi sta splošno sprejeti teorija adekvatnosti in teorija o pravno relevantni vzročnosti ali »ratio legis« vzročnosti. Od teorij vzročne zveze, ki se pojavljajo, je odvisno, ali vzročna zveza je ali ni podana. Zaradi raznolikosti primerov se to vprašanje rešuje od primera do primera. V praksi se pojavljajo primeri, ko vzročna zveza sicer je podana, vendar pa odškodninska obveznost ni, ker so se pojavile okoliščine, ki pretrgajo vzročno zvezo. Zakon teh primerov ne našteva taksativno, ampak se presojajo od primera do primera. Te okoliščine so naključja, ko oseba izpolni svoje dolžnostno ravnanje v tolikšni meri, kot ji to narekujejo objektivne okoliščine in kot ji omogočajo individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana posledica. Sodna praksa in teorija sta določili, da so lahko naključja neki novi, neodvisni vzroki, ravnanja nekoga tretjega, zdravniške napake ali celo oškodovanca samega. V tem primeru vzročna zveza v naravnem pomenu seveda še obstaja. V pravnem smislu pa je bila vzročna zveza pretrgana in ni več podana kot element odškodninske obveznosti. Spet drugače moramo gledati na morebiten prispevek k škodi, ki jo je povzročil zdravstveni delavec, če pride do zdravniške napake, v primeru zdravljenja poškodbe, ki jo je povzročil nekdo drug, ker moramo zdravstveno napako ločiti od zdravniških komplikacij (zapletov) in primera nesreče (v zvezi z zdravljenjem). V primeru objektivne odškodninske obveznosti vzročne zveze ni treba dokazovati. Posebej je zakonsko urejeno, da je v primeru obveznega cepljenja država objektivno odgovorna za morebitno smrt ali škodo na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij osebe, ki je bila cepljena.
Keywords: Odškodninsko pravo, vzročna zveza, pretrganje vzročne zveze, naključje, zdravniška napaka, cepljenje
Published in DKUM: 29.05.2017; Views: 4473; Downloads: 961
Full text (1,14 MB)

Abstract: Omenjena pravica pripada človeku iz gospodarskih in socialnih razmerij, določenih z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS). Država skrb za zdravo življenjsko okolje uresničuje s sprejemanjem zakonskih in podzakonskih aktov, ki zagotavljajo spoštovanje osnovnih človekovih vrednot, poleg tega pa dopuščajo delovanje vseh družbenih področij. S takšno zakonodajo naj bi se zagotovilo preprečevanje bodočega obremenjevanja okolja, omejilo obstoječe obremenjevanje in odstranjevalo že nastalo škodo. Na tej osnovi ima posameznik, v okviru civilnopravnega varstva, pravico do povračila materialne in nematerialne škode ter hkrati tudi možnost izbire med štirimi zakonskimi podlagami prepovednega zahtevka. Vendar pa dejstvo, da sodne prakse, ki bi obravnavala tovrstno problematiko skorajda ni, nakazuje na neučinkovitost pravnega varstva. Eden izmed ključnih dejavnikov neučinkovitosti je zagotovo težja dokazljivost vzročne zveze med vzrokom in nastalo škodo v primerih okoljskih civilnopravnih deliktov, pri čemer pa je rešitev problema vzročne zveze ključnega pomena za uspešno procesiranje tovrstnih dejanj.
Keywords: Pravica do zdravega življenjskega okolja, obremenjevanje okolja, onesnaženost zraka, onesnaževala, imisije, civilnopravno varstvo, odškodninska odgovornost, vzročna zveza, škoda, odškodnina, čezmerno obremenjevanje, dokazovanje, okoljski civilnopravni delikt.
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 1782; Downloads: 149
Full text (821,29 KB)

Abstract: Iz vidika preučevanja odškodninske odgovornosti zdravnika za napako med zdravljenjem je pomembno razlikovanje med strokovno napako in komplikacijo. Danes štejemo za zdravniško napako kot tisto, do katere je prišlo zaradi kršitve osnovnih konceptov medicinske znanosti ali kršitve dolžne profesionalne skrbnosti in pazljivosti. Komplikacija ali zaplet pa je dogodek, ki se pojavi med ali po zdravljenju, ki ni nesreča, niti ni strokovna napaka, in ima za posledico iatrogeno poškodbo/bolezen. Do nje pride kljub temu, da je bilo zdravljenje izvedeno z vso potrebno profesionalno skrbnostjo. Komplikacije so torej znan in neizogiben spremljevalec zdravniške dejavnosti. Pri proučevanju zdravniške napake se teorija največkrat osredotoči na proučevanje vprašanja dolžne skrbnosti, to je ravnanja »contra legem artis«, ne glede na to ali je odgovornost pogodbena ali deliktna. Ravnaje »contra legem artis« se v kontekstu elementov odškodninske odgovornosti pojavlja predvsem v okviru predpostavke nedopustnega-škodljivega dejstva pa tudi v okviru krivde. Nedopustno škodljivo dejstvo predstavlja nedopusten poseg bodisi zaradi neprivolitve pacienta v poseg, bodisi zaradi kršitve pravil stroke. Krivda se odraža v neskrbnem ravnanju, torej ravnanju »contra legem artis«. Za zdravstvene delavce velja strožje merilo skrbnosti - skrbnost dobrega strokovnjaka. Kot pripadniki poklicne skupine morajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti ravnati po pravilih stroke in po običajih. Merilo za to je ravnanje povprečnega strokovnjaka njegove vrste, ravnanje, ki se torej zahteva in pričakuje od običajno izurjenega zdravnika določene specializacije. Pri tem si pravo pomaga s t.i. abstraktnim tipom zdravnika določene specializacije, z ravnanjem katerega primerjamo ravnanje zdravnika v konkretnem primeru. Ena temeljnih pravic pacienta je pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju. Pravno načelo svobodne privolitve izhaja iz splošne pravice slehernika do samoodločanja. V skladu z načelom »volenti non fit iniuria« pristanek pacienta izključuje protipravnost medicinske intervencije pod pogojem, da je bila privolitev pravno veljavna in da so bili izvedeni posegi oziroma zdravljenje, glede katerih je bil pacient predhodno obveščen in dal nanje privolitev, izvedeni »legem artis«. Koncept zavestne privolitve je razčlenjen na posamezne elemente: razodetje, razumevanje, prostovoljnost, prištevnost in privolitev. Načeloma pacientu, ki je sposoben odločanja o sebi, brez njegove privolitve ni dovoljeno opraviti medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe. Pacientu, ki neodložljivo potrebuje medicinsko pomoč za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja, pa ni sposoben za samostojno odločanje, oziroma ni sposoben izraziti svoje volje, je zdravnik upravičen in hkrati dolžan rešiti življenje oziroma odvrniti še hujšo škodo na zdravju.
Keywords: strokovna napaka, komplikacija, zaplet, profesionalna skrbnost, iatrogena poškodba, dolžna skrbnost, lege artis, contra legem artis, nedopustno škodljivo dejstvo, krivda, vzročna zveza, pravno priznana škoda, pravila stroke in običajev, zavestna privolitev, »volenti non fit inuria«
Published in DKUM: 12.07.2012; Views: 8072; Downloads: 1250
Full text (533,36 KB)