| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 356
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Vpliv COVID-19 na onesnaževanje okolja : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko delo
Andrej Antlej, 2022, undergraduate thesis

Abstract: Onesnaževanje okolja je stranski produkt in posledica civilizacijskega razvoja, ki vpliva tako na okolje kot na zdravje in počutje ljudi. Glavni povzročitelj onesnaževanja in obremenjevanja okolja je človek in njegovo poseganje v naravo. Pod najpogostejše oblike onesnaževanja okolja štejemo onesnaževanje zraka, voda, zemlje ter svetlobno in zvočno onesnaževanje. S pojavom virusa COVID-19 smo v poizkusu zajezitve uvedli izolacijo prebivalstva, s tem pa smo bili primorani ustaviti tudi industrijo in promet, ki veljata za največja onesnaževalca okolja. Kljub poizkusom zajezitve te bolezni se je v manj kot treh mesecih virus razširil po celem svetu in večina prebivalstva se je znašla v prisilni karanteni. Ustavil se je skoraj ves svetovni potniški promet in večina svetovne proizvodnje, z njuno ustavitvijo pa se je v veliki meri rešil tudi problem onesnaževanja okolja. Človek s svojimi dejanji povzroča največje onesnaževanje okolja, zato smo med pandemijo virusa COVID-19 in ukrepi, ki smo jih sprejeli v upanju zajezitve pandemije, zabeležili velike spremembe v obsegu onesnaževanja okolja. Upad smo beležili po celem svetu, največji padec pa smo izmerili na industrijsko intenzivnih območjih ter v večjih mestih, kjer so uvedli kovidne ukrepe. V raziskovalnem delu smo v pregled vzeli obdobje pred in med izvršitvijo koronavirusnih ukrepov ter takoj opazili vidno izboljšanje v vseh oblikah onesnaževal. Kot posledica se je v obdobju izvajanja koronskih ukrepov zmanjšala vsebnost strupenih plinov in prašnih delcev v zraku, zmanjšalo se je tudi svetlobno in zvočno onesnaževanje ter onesnaževanje voda in prsti.
Keywords: koronavirusi, pandemije, onesnaževanje okolja, obremenjevanje okolja, onesnaževanje zraka, onesnaževanje voda, onesnaževanje zemlje, svetlobno onesnaževanje, zvočno onesnaževanje, diplomske naloge
Published in DKUM: 09.12.2022; Views: 135; Downloads: 21
.pdf Full text (2,36 MB)

2.
Valorizacija storžev iglavcev za pridobivanje vrednih komponent : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Mihaela Švec, 2022, master's thesis

Abstract: Storži so reproduktivna struktura iglavcev in predstavljajo odpadno lignocelulozno biomaso bogato s fenolnimi spojinami, tanini, ogljikovimi hidrati, sladkorji in njihovimi derivati. Le-te vredne komponente je možno iz storžev iglavcev pridobiti s pomočjo podkritične vode, kjer je voda segreta med 100 in 374 °C, pri dovolj visokem tlaku, da ohrani tekoče stanje. V okviru magistrske naloge smo storže ekstrahirali s podkritično vodo pri temperaturah od 120 do 250 °C in reakcijskih časih od 15 do 60 min. Za primerjavo smo izvedli še konvencionalno ekstrakcijo z uporabo 50 % vodne raztopine acetona in 100 % acetona. S spektrofotometričnimi metodami smo v ekstraktih storžev določili vsebnosti vrednih komponent kot tudi antioksidativnost. S HPLC metodo smo določili vsebnosti sladkorjev in furfuralov. Maksimalni izkoristek ekstrakcije je znašal 29,36 % in smo ga dosegli z uporabo podkritične vode kot medija pri 200 °C in 15 min. Najvišjo vsebnost totalnih fenolov smo določili pri 150 °C ter 15 min, kjer je količina izoliranih fenolov znašala 39,86 mg GA/g materiala. Pri teh reakcijskih pogojih smo določili tudi najvišjo antioksidativno aktivnost ekstrakta (83,12 %). Maksimalno vsebnost totalnih taninov smo določili pri 150 °C ter 60 min, kjer smo izolirali 25,85 mg TA/g materiala. Najvišjo koncentracijo celokupnih ogljikovih hidratov smo določili pri 180 °C in 15 min (7,94 mg TOH/g materiala), medtem ko smo največ sladkorjev in furfuralov določili pri 200 °C ter reakcijskih časih 30 in 60 min. Prav tako smo v sklopu magistrske naloge skušali iz borovih storžev pridobiti nanocelulozo po kemijski metodi in tudi z ekstrakcijo s podkritično vodo. Pridobljeno nanocelulozo smo analizirali s FTIR analizo in ji prav tako določili tudi velikost delcev. Najvišji izkoristek nanoceluloze smo določili pri 150 °C in 30 min, ki je znašal 8,67 %.
Keywords: storži, odpadna biomasa, podkritična voda, vredne komponente, antioksidativnost, nanoceluloza
Published in DKUM: 28.11.2022; Views: 119; Downloads: 25
.pdf Full text (5,87 MB)

3.
Ekologija plemenitilnih procesov : navodila za vaje
Darinka Fakin, Selestina Gorgieva, Alenka Ojstršek, 2022

Abstract: Poseben problem odpadkov v tekstilni industriji predstavljajo odpadne tehnološke vode, predvsem tiste, ki nastajajo pri plemenitenju tekstilij. Te odpadne vode so močno obremenjene, vsebujejo različne kemikalije in tekstilna pomožna sredstva, imajo ekstremne pH-vrednosti in visoke KPK in BPK vrednosti, različne tipe organskih barvil, kar povzroča obarvanost, vsebujejo fosfate, sulfate in ostale soli, tenzide, maščobe in olja ter različne tipe težkih kovin. Tekstilne odpadne vode so zelo heterogene po sestavi, zato je čiščenje takšnih voda kompleksna naloga, za katero ni idealne in v naprej izdelane metode. Glede na proizvodni proces je potrebno izbrati fleksibilno in ekonomsko upravičeno tehnologijo čiščenja. Pri izbiri tehnologije čiščenja odpadnih voda moramo upoštevati njihovo količino in kakovost, ki jo ovrednotimo s specifičnimi in sumarnimi ekološkimi parametri.
Keywords: tekstilna odpadna voda, plemenitenje, čiščenje odpadnih vod, ekološki parametri
Published in DKUM: 15.11.2022; Views: 115; Downloads: 6
.pdf Full text (5,10 MB)
This document has many files! More...

4.
Učinkovitost elektrolizirane oksidativne vode na rast in ključne metabolite pelargonij : magistrsko delo
Špela Zupanič, 2022, master's thesis

Abstract: Proučevali smo učinkovitost elektrolizirane oksidativne vode (EOV), pridobljene s sistemom Envirolyte®, na rast in vsebnost proteinov pri dveh sortah pelargonij, viseča Pelargonium peltatum »Feuer cascade« in pokončna Pelargonium interspecific »Calliope Dark Red«. Poskus je bil izveden v rastlinjaku Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, kjer smo rastline posajene v lonce po potrebi zalivali s tremi koncentracijami EOV (0 %, 0,1 % in 0,2 %). Za morfološke in biokemične analize smo rastline vzorčili v dveh terminih, v aprilu in maju. Na osnovi dobljenih rezultatov v 1. terminu vzorčenja ugotavljamo, da ima dodajanje 0,1 % raztopine EOV pozitivni vpliv, na proučevane morfološke lastnosti, pri obeh sortah pelargonij. Trend zniževanja povprečnih vrednosti preučevanih morfoloških lastnosti ugotavljamo v 2. terminu, pri uporabi 0,2 % koncentracije raztopine EOV. Rastline pokončnih pelargonij so imele statistično značilno višjo koncentracijo skupnih proteinov v obeh terminih vzorčenja, če smo jih zalivali z 0,1 % raztopino EOV. Na podlagi dobljenih rezultatov potrjujemo pozitivni učinek 0,1 % koncentracije EOV, medtem ko 0,2 % koncentracijo smatramo kot previsoko.
Keywords: elektrolizirana oksidativna voda, pelargonije, morfološke lastnosti, proteini
Published in DKUM: 14.09.2022; Views: 158; Downloads: 24
.pdf Full text (4,09 MB)

5.
Separacija vrednih spojin iz lupin pistacije s podkritično vodo : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Nina Travnikar, 2022, undergraduate thesis

Abstract: Dandanes je vse večji interes po iskanju najboljšega načina, kako bi lahko odpadno biomaso pretvorili v vredne komponente in energijo ter tako prispevali k ohranjanju okolja. Veliko odpadne biomase najdemo v odpadkih in ostankih živilske industrije, ki so velikokrat samo zavrženi, čeprav bi lahko z uporabo določenih ekstrakcij iz njih separirali vredne spojine, ki bi jih nato koristno uporabili v zdravstveni in farmacevtski industriji. Primer tako odvrženih surovin so lupine pistacije. Pri plodu pistacije je užitna samo sredica, zunanja lupina, ki predstavlja velik delež pistacije, pa je smatrana kot odpadek in se zavrže. V okviru diplomskega dela smo izvajali ekstrakcije lupin pistacije z uporabo podkritične vode pri temperaturi od 150 °C do 250 °C in reakcijskem času od 15 min do 60 min ter rezultate primerjali s konvencionalnimi ekstrakcijami, kjer smo uporabili organski topili aceton in etanol. Preučevali smo vpliv različnih procesnih parametrov (reakcijski čas in temperaturo) na izkoristek ekstrakcije in njihov vpliv na sestavo produktov v ekstraktih. Maksimalni izkoristek ekstrakcije smo ugotovili pri temperaturi 200 °C in reakcijskem času 15 min. Z daljšanjem reakcijskega časa pa je izkoristek pričel upadati v vseh primerih ekstrakcije. V nadaljevanju smo v ekstraktih z UV-Vis spektrofotometričnimi metodami določili vsebnost totalnih fenolov, flavonoidov, ogljikovih hidratov in antioksidativno aktivnost. Maksimalne vsebnosti totalnih flavonoidov (10,18 mg QU/g ekstrakta pri 200 °C in 60 min) in totalnih ogljikovih hidratov (554,52 mg TOH/g materiala pri 60 min in 200 °C) ter maksimalno antioksidativno aktivnost (90,01 % pri 250 °C in pri 60 min) smo določili v primeru, ko smo ekstrakte pridobili s pomočjo podkritične vode, med tem ko smo maksimalne vsebnosti totalnih fenolov (86,17 mg GA/g ekstrakta) določili v primeru konvencionalne ekstrakcije z etanolom. S HPLC metodo smo določili, da je bilo v ekstraktih pridobljenih s podkritično vodo prisotnih največ furfuralov. Rezultati so pokazali, da je podkritična voda bolj primerno topilo za separacijo vrednih spojin iz lupin pistacije kot pa organska topila.
Keywords: lupine pistacije, podkritična voda, organska topila, ekstrakcija, vredne spojine
Published in DKUM: 13.09.2022; Views: 115; Downloads: 28
.pdf Full text (3,29 MB)

6.
Biorazgradljivost biološko razgradljive plastike v morski vodi : magistrsko delo
Lara Lizzi, 2022, master's thesis

Abstract: Plastika je s svojim pojavom na trgu povzročila pravo revolucijo in predstavlja eno izmed velikih civilizacijskih rešitev. Njene ugodne lastnosti so vplivale na naše vsakodnevno življenje v takšni meri, da si težko predstavljamo življenje brez nje. Plastika je prerasla večino umetnih materialov in je že dolgo pod okoljskim nadzorom, obstojnost plastike v okolju povzroča velike okoljske probleme, saj pogosto konča v ekosistemih, kjer ni zaželena. Posebej kritična so morja iz katerih se plastika težje izloča in negativno vpliva na morske živali, ujete v odpadke, in povzroča problem nano/mikroplastike, ki vstopa v prehranjevalno verigo. V težnji po razvoju podobnemu materialu plastiki, vendar s hitrejšim časom razgradnje in manjšim negativnim vplivom na okolje se je razvila t.i. biorazgradljiva plastika. V raziskovalnem delu smo v obdobju 190 dni spremljali biološko razgradljive (polilaktična kislina, polilaktična kislina premazana s hitozanom in plastika na osnovi škroba) in nerazgradljive vzorce plastik (polipropilen), ki so bili izpostavljeni simuliranem morskem okolju. Metode s katerimi smo analizirali plastične vzorce so gravimetrija, goniometrija, infrardeča spektroskopija s Fourierjevo transformacijo, rentgenska difrakcija, termo-gravimetrična analiza in optična mikroskopija. Rezultati kažejo na stabilnost polipropilena v simuliranem morskem okolju, med tem ko lahko potrdimo degradacijo ostalih preučevanih biološko razgradljivih vzorcev s pomočjo uporabe več analiznih metod. Ob zaključku eksperimentalnega dela smo ugotovili, da je potrebno za določitev biorazgradljivosti uporabiti skupino analiznih tehnik, ki nam podajo vpogled v spremembe preučevanih vzorcev.
Keywords: Biološko razgradljiva plastika, razgradljivost, simulirana morska voda, polilaktična kislina.
Published in DKUM: 29.08.2022; Views: 268; Downloads: 112
.pdf Full text (5,21 MB)

7.
Hidrotermična razgradnja večslojne odpadne embalaže : magistrsko delo
Mihael Irgolič, 2022, master's thesis

Abstract: V letu 2020 smo v Sloveniji pridelali več kot milijon ton odpadkov. Skoraj 30 % odpadkov predstavlja odpadna embalaža raznih produktov. Poznamo različne vrste embalaže: papirnato, stekleno, kovinsko, plastično, leseno in večslojno. Večslojni embalaži lahko rečemo tudi sestavljena. Ena izmed najpogosteje uporabljenih in dobro poznanih večslojnih embalaž je tudi tetrapak embalaža. Tetrapak embalaža je sestavljena iz papirja/kartona, polietilena (PE) in aluminija. Problem recikliranja tetrapak embalaže je v tem, da njenih sestavnih delov ni mogoče enostavno ločiti z mehanskimi metodami. Uporaba pod- in nadkritičnih fluidov v različnih kemijskih procesih je vse pogostejša. Zaradi svoje dostopnosti in nizke cene je kot medij za uporabo v nadkritičnih procesih vse pogosteje uporabljena voda. V tem magistrskem delu smo preučevali razgradnjo odpadne tetrapak embalaže s pod- in nadkritično vodo v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju pri temperaturi od 300 °C do 450 °C ter v časovnem obdobju med 15 in 60 min. Reakcije smo izvajali v eni in v dveh stopnjah. Razmerje odpadni materil/voda je bilo 1 g/10 mL. Nastale produkte v štirih fazah (plinski, vodni, oljni in trdni) smo analizirali s različnimi tehnikami (FTIR, TC, GC/MS, HPLC). Enostopenjsko hidrotermično razgradnjo odpadne tetrapak embalaže smo izvedli pri temperaturi 425 °C oz. 450 °C in reakcijskem času 15 min ali 60 min. Ugotovili smo, da z višanjem temperature in daljšanjem reakcijskega časa narašča izkoristek oljne faze. Najvišji izkoristek oljne faze smo dobili pri temperaturi 450 °C in reakcijskem času 60 min in je znašal 60,7 %. V drugem delu smo izvedli dvostopenjsko hidrotermično razgradnjo odpadne tetrapak embalaže. Prvo stopnjo smo izvedli v podkritični vodi pri temperaturi 250 °C oz. 300 °C in reakcijskem času 30 oz. 60 min. Najvišji izkoristek vodne faze (18,0 %) smo določili pri temperaturi razgradnje 250 °C in reakcijskem času 60 min, najvišji izkoristek oljne faze (35,1 %) pa pri temperaturi razgradnje 300 °C in času 60 min. Drugo stopnjo razgradnje, kjer smo uporabili trdni preostanek iz prve stopnje, smo opravili pri temperaturi 425 oz. 450 °C in reakcijskem času 15 min. Najvišji izkoristek oljne faze po obeh stopnjah skupaj (65,5 %) dobimo pri vzorcu, ki smo ga v prvi stopnji razgradili pri temperaturi 300 °C in reakcijskem času 60 min, v drugi stopnji pa pri temperaturi 450 °C in reakcijskem času 15 min. Oljni fazi smo določili kemijsko sestavo in ugotovili, da je sestavljena iz nasičenih in nenasičenih alifatskih ogljikovodikov, aromatskih spojin, ketonov, alkoholov in amidov. Analizirali smo tudi vodno fazo, v kateri so bili prisotni; glukoza, fruktoza, celobioza, gliceraldehid, anhidrid glukoze, levulinska kislina, furfural in 5-hidroksimetilfurfural. Plinska faza je vsebovala CO2 in ogljikovodike med C1-C6. Po razgradnji tetrapaka je kot trdni preostanek nastal aluminijev prah obdan s tanko plastjo PE.
Keywords: hidrotermična razgradnja, večslojna embalaža, tetrapak, odpadna embalaža, nadkritični fluidi, nadkritična voda
Published in DKUM: 08.07.2022; Views: 188; Downloads: 0
.pdf Full text (4,61 MB)

8.
Uporaba keratinsko- bogatega odpadnega perutninskega perja za pridobitev keratina in nadaljnji razvoj nanovlaken : magistrsko delo
Kaja Zadravec, 2022, master's thesis

Abstract: Odpadna materiala, kot sta volna in piščančje perje, spadata v zelo obremenjujoče industrijske odpadke, vsakodnevno nastajata v ogromnih količinah in bremenita okolje. Odpadno piščančje perje, ki vsebuje 91 % keratina, je tako uporabno za razvoj naravnih vlaken. Danes vedno bolj narašča zanimanje za naravna vlakna, ki uporabljajo za razvoj okolju prijazne tehnologije. Namen tega dela je predstaviti enega izmed načinov, kako odpadno piščančje perje uporabiti za razvoj nanovlaken iz keratina. Za izvedbo tega smo najprej pridobili keratin iz odpadnega piščančjega perja s hidrotermično razgradnjo perja v reaktorju. Postopek hidrotermične razgradnje perja s subkritično vodo predstavlja okolju prijazno in zeleno tehniko, kar jo loči od preostalih tehnik, ki se uporabljajo za ekstrakcijo keratina iz perja. Prisotnost keratina v suspenziji smo potrdili z analizo ATR-IR in nato z elektroforezo SDS-PAGE določili molekulske mase. Suspenziji keratina smo določili protonirane in deprotonirane skupine s potenciometrično titracijo, izmerili zeta potencial v odvisnosti od pH-raztopine in določili velikost delcev z DLS-metodo. Koncentracijo keratina v suspenziji pa smo določili z Bradfordovo metodo. Za pripravo nanovlaken smo suspenzijo keratina pomešali s polietilenoksidom (PEO) v različnih razmerjih in s postopkom elektropredenja spredli nanovlakna ter jih preučili pod optičnim mikroskopom. Prav tako smo spredli nanovlakna iz mešanic PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan v različnih razmerjih. Mešanicam PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan smo določili prevodnost, viskoznost in stopnjo antioksidativnosti z ABTS-metodo. Spredenim vlaknatim strukturam smo posneli spekter ATR-IR, določili stopnjo antioksidativnosti in izmerili stični kot. Molsko maso suspenzije keratina smo določili v območju med 1 kDa in 14 kDa. Določena optimalna vsebnost PEO-ja, ko je nastalo nanovlakno, je 70 %. Ugotovili smo, da so se nanovlakna lepše oblikovala v primeru mešanic PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan v razmerju 70/21/9, torej, ko je mešanica vsebovala več keratina. Vzorci PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan imajo hidrofilno naravo s kontaktnimi koti med 33,16° in 39,58°. Tako mešanice iz katere smo spredli optimalna vlakna kot tudi spredena vlakna so pokazala antioksidativne lastnosti. Taka vlakna imajo tudi uporabno vrednost, kar pa je še posebej pomembno pri medicinskih tekstilijah.
Keywords: Subkritična voda, keratin, elektropredenje, nanovlakna, hitozan, alginat
Published in DKUM: 01.03.2022; Views: 420; Downloads: 96
.pdf Full text (4,39 MB)

9.
Analiza učinkovitosti delovanja čistilne naprave Veržej : diplomsko delo
Vito Nahberger, 2021, undergraduate thesis

Abstract: Komunalne čistilne naprave so nepogrešljiv del sodobnih strategij čiščenja odpadnih voda. Ena izmed njih je tudi čistilna naprava Veržej, ki deluje že 14 let. Zanimalo nas je, ali ČN še vedno ustreza sodobnim zakonskim smernicam in ali bi bilo mogoče sam proces čiščenja še izboljšati. Slednje smo ugotavljali s pomočjo proučevanja že znanih dejstev in analiz, ki smo jih izvedli v lastni zasedbi. Izsledki so pokazali, da ČN v glavnem še vedno dobro opravlja svoje delo, vendar pa bi bilo določene segmente kljub temu dobro preurediti. Bolje bi se lahko uredilo ravnanje z odpadnim blatom in odvajanje obdelane vode v naravo. Posodabljanje ČN Veržej ovira predvsem skromna količina sredstev, ki se v ta namen usmerjajo, težavo pa predstavlja tudi dejstvo, da objekt ni upravičen do sofinanciranja s strani Evropske unije, saj ne presega mejne kapacitete 2000 PE.
Keywords: Biološko čiščenje, čistilna naprava Veržej, komunalna odpadna voda, učinek čiščenja, izboljšave delovanja ČN, odpadno blato
Published in DKUM: 16.02.2022; Views: 426; Downloads: 42
.pdf Full text (2,95 MB)

10.
Modeliranje prenosa sedimenta v Ptujskem jezeru : diplomsko delo
Filip Bezovnik, 2021, undergraduate thesis

Abstract: Človek lahko s posegom v rečno območje vpliva na proces prenosa sedimenta. Kolikšen je ta vpliv lahko izvemo z izdelavo modela prenosa sedimenta. V diplomski nalogi je predstavljena izdelava modela prenosa sedimenta s programom HEC-RAS. Poudarek je dan na enodimenzionalnem modelu z omembo dvodimenzionalnega modela prenosa sedimenta. Izdelan model je umerjen na povprečni rasti 4 lokacij v zadrževalniku voda. Simulacija je bila izvedena s hidravličnimi podatki iz leta 2020. Izdelan model ustrezno napove zvišanje rečnega dna v zadrževalniku voda. Napove, da se v zgornjem delu zadrževalnika voda usedejo vse večje frakcije od 0,064 mm. Del manjših frakcije pa se usede bližje jezu. Model tudi napove večjo sedimentacijo zgornjega dela zadrževalnika voda ob pretokih višjih od 600 m3/s za približno 7,86 ton glede na vstopno količino sedimenta v obravnavano območje. Izdelan model je uporaben za upravljavce Ptujskega jezera, saj z njim lahko ugotovijo intenzivnejša območja usedanja ter določijo način upravljanja, ki povzroči najmanjši dvig rečnega dna.
Keywords: modeliranje prenosa sedimenta, Ptujsko jezero, HEC-RAS, sedimentacija zadrževalnikov voda
Published in DKUM: 06.01.2022; Views: 451; Downloads: 93
.pdf Full text (4,66 MB)

Search done in 0.16 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica