| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Vpliv izražanja mmd na odzivnost monocitov in makrofagov na adalimumab in vitro : magistrsko delo
Adriana Kralj, 2023, master's thesis

Abstract: Parodontoza je pogosta vnetna bolezen, ki lahko vpliva na slabšo odzivanje bolnikov s sistemskimi boleznimi, kot je revmatoidni artritis, na biološko zdravilo adalimumab. Ugotovljeno je bilo, da stopnja revmatoidnega artritisa korelira z ravnijo izražanja MMD gena v makrofagih izoliranih iz sinovialne tekočine vnetih sklepov. Poleg tega stopnja izražanja MMD vpliva na klinični odziv bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo na adalimumab. V magistrskem delu smo se odločili preveriti, kako se monociti in iz njih in vitro diferencirani makrofagi bolnikov s parodontozo odzivajo na biološko zdravilo adalimumab ter kakšno vlogo ima pri tem ekspresija MMD. Pri monocitih in iz njih diferenciranih makrofagih smo simulirali vnetje z dodatkom LPS in zdravljenje vnetja s komercialnim biološkim zdravilom adalimumab, ter preverili izražanje vnetnih genov IL1B, IL6 in TNFα. Adalimumab je učinkovito zavrl izražanje genov IL1B in IL6, ki v signalni kaskadi ležita nižje od TNFα, čeprav v primeru IL6 samo za monocite. Na izražanje TNFα dodatek adalimumaba ni imel vpliva. V magistrskem delu nismo dokazali vpliva MMD na učinkovitost adalimumaba pri zaviranju TNFα. Vendar zaradi teh ugotovitev ne moremo ovreči njegove potencialne vloge pri vplivu na učinkovitost adalimumaba, saj je potrebno izvesti še veliko raziskav s spremenjenimi eksperimentalnimi pogoji in tako potrditi ali ovreči vlogo MMD pri neučinkovitosti adalimumaba in s tem pripomoči k izboljšanju zdravljenja vnetnih bolezni.
Keywords: MMD, parodontoza, vnetni citokini, adalimumab, monociti, makrofagi, in vitro diferenciacija, in vitro vnetje, TNFα
Published in DKUM: 20.04.2023; Views: 464; Downloads: 61
.pdf Full text (2,80 MB)

2.
Genetska analiza bolnikov z revmatoidnim artritisom za polimorfizme SNP v genih za vnetne citokine
Pia Keršič, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Revmatoidni artritis (v nadaljevanju RA) je napredujoče kronično vnetno revmatično obolenje, ki lahko prizadene številna tkiva in organe, predvsem pa prizadene sklepe, v začetku predvsem manjše prstne sklepe rok ter nog. RA je kompleksna bolezen, torej na njen nastanek in progresijo vplivata tako okolje kot tudi genetska predispozicija, ki predstavlja 50 do 60% dovzetnosti za nastanek obolenja. Natančen sprožilec bolezni do sedaj še ni znan. Različne študije so skozi leta ugotovile povezavo med RA ter več kot 100 lokusi na genomu. K temu so pripomogle predvsem asociacijske študije celotnega genoma (GWA študije). Le- te temeljijo na primerjavi frekvence polimorfizmov celotnega genoma med bolniki ter zdravimi posamezniki. Študije so z RA med drugimi povezale tudi tri polimorfizme posameznega nukleotida (SNP), rs2228145 v genu IL6R, rs706778 v genu IL2RA ter rs11574914 v genu CCL12 . V diplomski nalogi smo ugotavljali povezavo teh treh SNP-jev z RA pri slovenski populaciji. Za tri izbrane polimorfizme SNP smo opravili genotipizacijo pri 208 zdravih posameznikih ter pri 276 bolnikih diagnosticiranih z RA. Pri tem smo uporabili metodo analize talilne krivulje visoke ločljivosti (HRM) ter metodo verižne reakcije s polimerazo (PCR), ki ji je sledila metoda polimorfizmov dolžin restrikcijskih fragmentov (PCR-RFLP). Ugotovili smo statistično značilno povezavo med SNP-jema rs2228145 (IL6R) in rs11574914 (CCL21) in nastankom RA v slovenski popuaciji. Pri bolnikih je bila frekvenca alela C SNP-ja rs2228145 na genu IL6R višja v primerjavi z zdravimi posamezniki (p = 0,002). Nadalje je bila frekvenca alela T ter frekvenca genotipa TT SNP-ja rs11574914 na genu CCL21 znatno povišana pri bolnikih z RA glede na kontrolno skupino (p= 1,0*10-4 ). Rezultati diplomskega dela nakazujejo na pomembno vlogo polimorfizmov v genih, ki kodirajo vnetne citokine, na nastanek RA v slovenski populaciji.
Keywords: revmatoidni artritis, SNP, vnetni citokini, asociacijska analiza
Published in DKUM: 26.04.2018; Views: 1551; Downloads: 135
.pdf Full text (1,80 MB)

3.
DOLOČANJE LOKALNE GENSKE EKSPRESIJE V POSTOPKU CELJENJA RAN
Barbara Grabrovec, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Nekatere rane, definirane kot kronične rane, se v daljšem časovnem obdobju ne zacelijo. Njihovo celjenje je ustavljeno v vnetni fazi, na kar vpliva več dejavnikov, na primer slaba cirkulacija krvi, visoka starost, težave s premikanjem, razne bolezni, ki zavirajo delovanjo imunskega sistema. V kroničnih ranah se veliko bolj kot v akutnih izražajo vnetni citokini, ki poskušajo odpraviti intenzivno vnetje v rani. Med temi citokini so: interlevkini (IL), interferoni in tumor zavirajoči faktor (TNF). Vrednotenje celjenja rane je bilo do sedaj omejeno bodisi na presojo zdravnika ali pa na merjenje kvalitativnih podatkov o celjenju, medtem ko so poskusi določanja poteka celjenja na kvantitativen, napovedno veliko boljši, način, še v povojih. V diplomskem delu smo se zato lotili vrednotenja celjenja prav na tej osnovi, torej poiskati kvantitativno merljive količine, ki jih lahko povežemo s celjenjem. Osredotočili smo na analizo izražanja vnetnih in imunskih genov: IL4, IL5, IL8, IL10 in CSF2 v kronični diabetični razjedi, kot modelni rani. Rezultati so pokazali, da se vsi geni najbolj izražajo na robovih rane in vedno manj proti sredini. To nakazuje na smer celjenja rane, in sicer od njenega roba proti sredini, kar je v skladu tudi s siceršnjimi opazovanju celjenja. Rezultati so zelo vzpodbudni in so osnova za nadaljnje preiskovanje omenjenega pristopa kot možnega modernega protokola za oceno celjenja ran.
Keywords: celjenje ran, kronične rane, vnetje, citokini, vnetni in imunski geni
Published in DKUM: 04.10.2016; Views: 1817; Downloads: 127
.pdf Full text (2,83 MB)

Search done in 0.06 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica