Search the digital library catalog

Abstract: V diplomskem delu je predstavljena primerjava med določanjem pacientove največje (zdravstvene) koristi po slovenskem in angleškem pravu, s posebnim poudarkom na vnaprej izraženi volji pacienta. Sodobni zakoni s področja pacientovih pravic vse bolj poudarjajo aktivno vlogo pacienta in ga tako predstavljajo kot partnerja pri njegovi zdravstveni obravnavi. Dokler je pacient sposoben sprejemati odločitve v svojo korist, je njegova odločitev glede predlaganega zdravstvenega posega za zdravnike zavezujoča, kljub temu, da morda menijo, da ni v njegovo najboljšo korist. V imenu pacientov, ki pa zaradi določenega zdravstvenega stanja ne morejo sprejemati odločitev v svojem nadaljnjem zdravljenju, odločitev sprejme nekdo drug. Vse odločitve morajo biti sprejete v pacientovi največji (zdravstveni) koristi, upoštevane morajo biti tudi njegove želje in stališča, ki jih je izjavil v preteklosti. Predpisana je tudi vključitev svojcev pacienta, da se skupaj oblikuje najboljša odločitev. Kakšno težo dejansko nosijo pretekle želje, prepričanja in vrednote pacienta, v imenu katerega se sprejema odločitev? Če pacient ni predhodno pripravil izjave vnaprej izražene volje, ki zadosti vsem zakonskim pogojem za veljavnost, je ovrednotenje takih neuradnih želja pacienta v rokah odločevalca – v Sloveniji zdravniškega tima na čelu z odgovornim zdravnikom, v Angliji in Walesu pa sodišča. V Sloveniji ima primarno vlogo pri oblikovanju odločitev zdravnik, saj ta tudi predlaga končno odločitev, ki je v najboljšem zdravstvenem interesu pacienta. Angleška sodna praksa je šla korak dlje, saj je postavila jasen standard, da to, kar je v najboljšem zdravstvenem interesu pacienta, ni nujno tudi v njegovem najboljšem interesu. Najboljši interesi posameznega pacienta morajo tako poleg zdravstvenih interesov ali okoliščin vključevati tudi čustvene in socialne interese, ter vse druge, ki bi lahko bili pomembni za njegovo dobrobit. Širša interpretacija angleških najboljših interesov bi lahko koristila tudi odločevalcem v Sloveniji.
Keywords: Pacient, pacientove pravice, Zakon o pacientovih pravicah, avtonomija pacienta, vnaprej izražena volja, soglasje, prekinitev zdravljenja, pacientova največja zdravstvena korist, pacientova največja korist, vpliv preteklih želja in stališč, vključevanje svojcev v proces odločanja.
Published in DKUM: 19.09.2016; Views: 1804; Downloads: 177
Full text (585,64 KB)

Abstract: V diplomskem delu je predstavljena avtonomija pacienta pri odločanju o zdravljenju, tako v času popolne sposobnosti odločanja o sebi, kot tudi za primere, ko tega ne bo zmožen. Pacient naj ne bi imel samo pasivne vloge pri zdravljenju, temveč tudi aktivno. Dana mu je pravica do privolitve ali zavrnitve določenega medicinskega posega, kot tudi preklic privolitve ali zavrnitve. Glavno vodilo vsakršne zdravstvene oskrbe je pacientova volja. V tej fazi odigra pomembno vlogo pojasnilna dolžnost, ki je temelj pacientove avtonomije in mora biti razumljiva in tako obsežna, da bo pacient razumel, kaj lahko pričakuje od posega. V kolikor zdravnik ne opravi pojasnilne dolžnosti, ali jo opravi pomanjkljivo, lahko pride do odškodninske ali celo kazenske odgovornosti. Izjemoma lahko zdravnik pojasnilo opusti, kadar bi bolnikov vpogled v medicinsko dokumentacijo škodljivo vplival na njegovo zdravstveno stanje. Kadar pacient ni v stanju, ko bi lahko dal svoj pristanek v določeno zdravstveno oskrbo, poseg pa je nujen zaradi neposredne nevarnosti za življenje, govorimo o nujni medicinski pomoči. Le takrat je zdravnik upravičen napraviti poseg brez bolnikove privolitve. Vsak polnoletni pacient, ki je sposoben odločati o sebi, ima možnost izraziti voljo o tem, kakšna naj bo njegova zdravstevna oskrba v primeru, da ne bo več sposoben odločanja o sebi. Tako ima pravico do postavitve svojega zdravstvenega pooblaščenca, pravico do izključitve oz. omejitve oseb, ki so upravičene do odločanja o njegovi zdravstveni oskrbi ter pravico do vnaprej izražene volje glede njegove bodoče zdravstvene oskrbe. Zdravnik mora v določenem primeru upoštevati pacientovo vnaprejšnjo voljo, lahko pa mu je le kot smernica pri zdravljenju. Za konec je primerjalno predstavljena tudi angleška in nemška pravna ureditev instituta vnaprej izražene volje.
Keywords: Avtonomija pacienta, pojasnilna dolžnost, terapevtski privilegij, privolitev v zdravstveno oskrbo, zavrnitev zdravstvene oskrbe, nujna medicinska pomoč, pacientov pooblaščenec, vnaprej izražena volja.
Published in DKUM: 30.09.2010; Views: 5611; Downloads: 1051
Full text (489,43 KB)

Abstract: Pravica do verske svobode in lastnega prepričanja je ena izmed najbolj temeljnih človekovih pravic, na kateri temeljijo vse ostale pravice. Eno od mnogih področij, kjer jo pacienti izvršujejo, je področje izbire načina zdravljenja oziroma medicinske oskrbe. Med pacienti obstaja skupina vernikov, ki zavračajo transfuzije krvi, namesto tega pa zahtevajo zdravljenje z razpoložljivimi brezkrvnimi nadomestki, ki so v sodobni medicini postali že nekaj povsem običajnega. S tem pa se ti pacienti izognejo tudi mnogim zdravstvenim zapletom, ki so povezani s transfuzijami krvi. Ti pacienti so Jehovove priče, ki svoje versko prepričanje o vzdrževanju krvi utemeljujejo s Svetim pismom. Danes jim to pravico priznavajo številne mednarodne pogodbe, nacionalne ustave in zakoni, ki temeljijo na pravici do samoodločbe oziroma avtonomiji pacienta. Ta pacientova pravica vsebuje dolžnost zdravnika, da pred določeno medicinsko oskrbo skrbno izvede pojasnilno dolžnost, ki predstavlja podlago za veljavno privolitev ali zavrnitev zdravljenja pacienta. Jehovove priče kot pacienti in kot starši, kadar odločajo o zdravljenju svojih otrok, namesto zdravljenja s transfuzijami krvi, utemeljeno zaupajo v brezkrvne alternative, ki zanje predstavljajo največjo pacientovo korist. Ker svoje verovanje in življenje skladno s tem razumejo kot odgovornost pred Stvarnikom Jehovom, takšnega načina zdravljenja ne prepuščajo naključju niti v morebitnih prihodnjih nepredvidljivih dogodkih. Zato pri sebi nosijo dokument Trajno pooblastilo, s katerim prepovedujejo zdravljenje s transfuzijami krvi, v primerih, ko o sebi ne bi bili sposobni sami odločati. Nadalje to pooblastilo opravičuje pooblaščenca, katere načine zdravljenja sme sprejeti in katere mora v pacientovem imenu zavrniti. Čeprav zavračanje krvi teh pacientov temelji na njihovem razumevanju Biblije, pa sodobna medicinska odkritja kažejo, da je takšno ravnanje utemeljeno tudi z zdravstvenega vidika. Mnogi zdravniki so na brezkrvne alternative že pričeli gledati kot na »zlati standard« medicinske oskrbe. Številna sodišča po vsem svetu Jehovovim pričam omogočajo izvrševanje njihove pravice do samoodločbe, zaradi česar to ni le mrtva črka na papirju, ampak pravno utemeljena praksa.
Keywords: Jehovove priče, verska svoboda, Biblija, transfuzija krvi, samoodločba pacienta, pojasnilna dolžnost, zavestna privolitev, vnaprej izražena volja, medicinske tveganja krvnih transfuzij, brezkrvne alternative.
Published in DKUM: 02.02.2010; Views: 5876; Downloads: 985  (1 vote)
Full text (4,01 MB)