| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Tehtanje temeljnih pravic v okviru regulacije verskega zakola živali v EU : magistrsko delo
Lina Lajlar, 2021, master's thesis

Abstract: Določene verske skupnosti (zlasti muslimani in judje) morajo žival, da jo lahko uživajo, usmrtiti v skladu z verskimi zapovedmi. Bistveno za tak verski zakol je, da žival pred zakolom ne sme biti predhodno omamljena. Po drugi strani pa imamo (tudi zaradi razvoja sodobne tehnologije) možnost predhodnega omamljanja živali pred zakolom. Veterinarji in nekateri drugi strokovnjaki na področju dobrobiti živali ugotavljajo, da je omamljanje pred zakolom tehnika, ki živalim nudi največjo zaščito ob usmrtitvi (čeprav je vsaka usmrtitev problematična z vidika dobrega počutja živali). Pri tem so možni različni načini omamljanja, med drugim tudi reverzibilno omamljanje. Številne DČ, med drugim tudi Slovenija, so z nacionalno zakonodajo določile, da mora biti omamljenje živali izvedeno tudi pri verskem zakolu. Pripadniki verskih skupnosti so mnenja, da se s takšno zapovedjo pretirano posega v njihovo pravico do svobode veroizpovedi in da po eni strani tudi pravilno izveden verski zakol ne povzroči več trpljenja živalim oz. po drugi strani, da ima tudi metoda omamljanja živali pred zakolom številne pomanjkljivosti. Tukaj vidimo konflikt dveh vrednot: dobrobit živali na eni strani in pravico do svobode misli, vesti in vere na drugi. Svoboda misli, vesti in vere je zagotovljena tako na ravni Sveta Evrope in EU kot tudi na nacionalni ravni. Urejena je v 10. členu Listine ter v 9. členu EKČP, v Ustavi RS pa je ta pravica zagotovljena v 41. členu. Pomembno je, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in vere, ki vključuje tudi izražanje vere pri obredih. Na drugi strani govorimo o dobrobiti živali. Živali v dandanašnji družbi niso subjekti prava in kot take ne morejo biti nosilke pravic in obveznosti. Pa vendar vemo, da se pogled na njihov status v družbi spreminja. Tem spremembam pa sledijo spremembe v zakonodaji, saj je pravo vedno odraz stanja v družbi. Pomembni zakonodajni akt EU na tem področju je Uredba 1099/2009. Ta uredba po eni strani v 4(1). členu določa, da se lahko živali usmrtijo šele potem, ko so bile omamljene. Že v istem členu, in sicer v 4(4). členu Uredbe 1099/2009 pa je določena tudi izjema od te načelne zapovedi predhodnega omamljanja ravno za zakol v skladu z zahtevami določenih verskih obredov (če je zakol opravljen v klavnici). Uredba 1099/2009 pa v 26(2)(c). členu določa tudi, da lahko DČ sprejmejo nacionalne predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi kot predpisi iz te uredbe, in to ravno na področju zakola živali v skladu z zahtevami verskih obredov (torej ravno v povezavi s 4(4). členom Uredbe 1099/2009). Zato se moramo vprašati, do kam sodi pristojnost DČ, da sprejemajo strožja pravila za zaščito živali ob usmrtitvi in ali res lahko popolnoma prepovejo verski zakol. S tem vprašanjem in to tematiko so se ukvarjali tako USRS kot ESČP in SEU, izbrane relevantne sodbe pa bodo podrobneje predstavljene v tej magistrski nalogi.
Keywords: dobrobit živali, svoboda misli, vesti in vere, verski zakol, Uredba 1099/2009, test sorazmernosti, Zadeva U-I-140/14-21, Zakon o zaščiti živali.
Published in DKUM: 24.09.2021; Views: 471; Downloads: 112
.pdf Full text (1,42 MB)

2.
PRAVNA INTERPRETACIJA (NE)DOPUSTNOSTI VERSKIH SIMBOLOV V JAVNIH ŠOLAH
Mojca Stropnik, 2014, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu preučujem pravni vidik (ne)dopustnosti križa kot verskega simbola v šolskem prostoru v povezavi s pravico posameznika do svobode mišljenja, vesti in vere ter pravice do laičnega izobraževanja. Navedeni pravici na mednarodni ravni, med drugimi, zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, na nacionalnem nivoju pa ustave posameznih držav. Osrednji del raziskovanega področja v sklopu moje naloge predstavlja primer Lautsi proti Italiji, ki ga je leta 2009 obravnaval prvostopenjski senat in leta 2011 veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice. Zadeva Lautsi je v Italiji in širom evropskega prostora, tako med pravniki kot splošno, sprožila številne razprave in odprla veliko vsebinsko-vrednostnih vprašanj. Moje zanimanje je primer Lautsi pritegnil tudi zaradi dejstva, da je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice sprejel popolnoma nasprotujočo odločitev kot prvostopenjski senat istega sodišča na podlagi skoraj enakih dejstev in argumentov. Slednji je odločil, da križi (razpela) ne sodijo v učilnice javnih šol, saj naj bi omejevali versko svobodo in pravico do laičnega izobraževanja. Iz sodbe lahko nedvomno razberemo, da je križ, ki je razobešen na stene učilnic italijanskih javnih šol, simbol krščanstva in omejuje oziroma krši pravico verske svobode učencev in tudi pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim prepričanjem. Tri leta kasneje pa je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice sprejel diametralno nasprotno odločitev in zapisal, da Italija uživa polje proste presoje pri izvajanju učno-izobraževalnega procesa in zagotavljanju pravice staršev, da otrokom omogočijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojim verskim in filozofskim prepričanjem. Povedano drugače, odločitev o dopustnosti oziroma nedopustnosti križev v učilnicah javnih šol sodi po mnenju sodišča za človekove pravice v polje proste presoje vsake države. Tako naj prisotnost križev na stenah šol ne bi posegala v negativni vidik verske svobode. Danes živimo v vse bolj pluralističnemu okolju in družbi, zato se moramo zavedati, da lahko le z medsebojnim spoštovanjem in sodelovanjem dosežemo družbeno blagostanje. Tako je pomembno, da posamezni pravni dokumenti, kot so Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Evropske konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah itd. določajo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Z njihovo opredelitvijo je posameznikom in skupinam omogočeno oziroma zagotovljeno, da se svobodno odločajo imeti ali sprejeti neko vero ali prepričanje, jo spremeniti, kakor tudi ne verovati. Omenjena človekova pravica določa pravico do zasebnega ali javnega izražanja posamezne vere ali prepričanja, ki obsega tudi njeno poučevanje, izpolnjevanje verskih dolžnosti, bogoslužje in opravljanje obredov in običajev. Ker je šolsko okolje kot splošen izobraževalni proces nadvse pomembno, mora mladim in vsem učečim nuditi možnost pridobitve objektivnih informacij, pluralnega znanja in možnost osebnostnega razvoja, ki bo doprinesel h kreiranju kritičnega osebnega razmišljanja in odločitev. Vse to pa je možno doseči le v nevtralnem okolju, ki ga mora ljudem omogočiti država. Pri ustvarjanju in zagotavljanju navedenih pogojev pa naletimo na številna, žal, nasprotujoča si mnenja, ki nenazadnje kažejo na kompleksnost teme in številna (dodatna, nerešena) vprašanja. Če je pluralistična družba postala danes za mnoge samoumevna, pa vsebinski pomen besed, kot so razumevanje, sodelovanje in sprejemanje le še ni postal tako samoumeven. Tako se moramo soočiti z versko in neversko, zgodovinsko in kulturno identiteto; navedeno še posebej velja za tiste narode (mednje sodijo tudi Italijani), ki so skozi daljše zgodovinsko obdobje živeli v monoreligijskem prostoru. V diplomskem delu sem prišla do različnih in zanimivih zaključkov. Spoznala sem, da ni enoznačnega in predvsem enost
Keywords: svoboda mišljenja, vesti in vere, ločitev države in cerkve, verski simboli, evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah, nevtralnost v javnem izobraževanju, človekove pravice, Lautsi proti Italiji, pravo, religija
Published in DKUM: 12.05.2014; Views: 2267; Downloads: 930
.pdf Full text (1,19 MB)

Search done in 0.02 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica