| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Pogodba o mednarodnem franšizingu
Neža Hafner, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V mednarodnem poslovanju so slovenski podjetniki vedno pogosteje udeleženi v franšiznih sistemih ameriških in evropskih podjetij. Njuno medsebojno sodelovanje odraža dogovor v obliki pogodbe o mednarodnem franšizingu. Pogodba je kompleksen pravni posel, ki ga slovenska zakonodaja posebej ne ureja in se je razvila iz poslovne prakse. V literaturi je zaslediti več različnih opredelitev pogodbe, zato je težko določiti njeno edinstveno definicijo. Franšizorji so običajno lastniki uspešnih, že utečenih poslovnih metod, ki jih za dogovorjeno plačilo odstopijo franšiziju. Ta se vključi v poslovni koncept franšizorja, ki mu nudi uporabo znanj, izkušenj ter ugleda, brez da bi ob tem moral vlagati v razvoj ali prevzemati določena tveganja. Pogodbeni stranki sta sicer samostojni podjetji, vendar je franšizor v ekonomsko močnejšem položaju, saj pogodba spada med vertikalne sporazume, za katere je značilno, da udeležena podjetja delujejo na različnih ravneh proizvodne ali distribucijske verige. Ekonomsko močnejši položaj franšizorja se kaže predvsem v tem, da je on tisti, ki narekuje pogoje posla, ki jih mora franšizij upoštevati, prav tako pa ima pravico do nadzora nad franšizijevim poslovanjem. Posledično je franšizij v podrejenem položaju, vezan na navodila franšizorja in ima tako manj prostora za ustvarjalnost. Franšizij mora zato še pred sklenitvijo pogodbe veliko pozornosti nameniti oceni tveganja, proučiti naravo franšizinga, pogodbene pravice in obveznosti strank ter razmerje po prenehanju pogodbe.
Keywords: franšizing, pogodba o mednarodnem franšizingu, franšizor, franšizij, franšiza, franšizni paket, vertikalni sporazum
Published: 18.11.2016; Views: 769; Downloads: 86
.pdf Full text (372,20 KB)

2.
»Hub and spoke« sporazumi v konkurenčnem pravu EU – odgovornost vertikalnega udeleženca
David Pogorevc, 2016, master's thesis

Abstract: V okviru gospodarskega nastopanja na trgu poteka med udeleženci tekmovanje, v katerem skušajo v okviru svoje poslovne politike doseči določene poslovne cilje, pri čemer pa jih do njih ovirajo konkurenti. V kolikor tekmovanje oz. konkurenca poteka po pravilih in izhaja iz načela dobre vere in poštenja, potem na trgu obstoji neizkrivljena konkurenca, na podlagi katere pridobivajo vsi, tako konkurenčna podjetja med seboj, saj je edino merilo za njihov uspeh njihova inovativnost in iznajdljivost, kakor tudi potrošniki, ki žanjejo sadove inovativnosti in iznajdljivosti podjetij. Vendar pa, na žalost, idealne konkurence ni, saj se med udeleženci na trgu, podobno kot doping v športu, vedno najdejo načini, kako izigrati konkurenta ali potrošnika na način, da bo poslovni cilj dosežen z najmanj potrebnega vložka, s čimer prihaja na strani kršiteljev pravil konkurence do neutemeljenega dobička, ki je pridobljen na škodo tistih, ki na trgu delujejo v skladu s pravili. V nalogi predstavljamo in analiziramo razsežnost problema »hub and spoke« sporazumov, tj. sporazumov, v katerem sodelujejo trije udeleženci, in sicer dva horizontalna udeleženca A in C ter vertikalni udeleženec B, preko katerega poteka sporazumevanje med dvema horizontalnima udeležencema. Takšni sporazumi so v teoriji poimenovani tudi kot A-B-C sporazumi. Za lažjo predstavo te kršitve konkurenčnega prava je potrebno pojasniti, da omenjeni izraz prihaja kot metafora kolesa, kjer je »hub« – pesto oz. os, na katerega je napeta napera oz. t. i. »špica« kolesa »spoke«, ki je povezan z obročem – »rim«, ki pa predstavlja skupni interes konkurentov na horizontalni ravni, in vertikalni udeleženec, kot pesto oz. os, predstavlja ključni povezovalni člen pri izvrševanju takšnega sporazuma. Hub and spoke sporazumi so analizirani skozi sodno prakso Velike Britanije in Severne Irske ter odločb njihovega organa za varstvo konkurence, sodno prakso ZDA ter sodno prakso EU. Podrobneje so predstavljeni problemi »hub and spoke« sporazumov v okviru njihove obravnave kot horizontalnih ali kot vertikalnih sporazumov oz. usklajenih ravnanj, njihove kršitve pravil konkurence, bodisi po cilju ali učinku, njihove tripartitne sestave ter s tem v zvezi podanimi objektivnimi in subjektivnimi pogoji za obstoj takšnih sporazumov. Pri tem se naloga posebej osredotoča na vprašanje odgovornosti vertikalnega udeleženca tega sporazuma, to je t. i. »hub-a«, ki predstavlja povezovalni člen med horizontalnima udeležencema takšnega sporazuma. Na podlagi opravljene primerjalne analize sodnih praks in uporabljene strokovne literature ugotavljamo, da »hub and spoke« sporazumi predstavljajo sporazume, ki imajo za cilj preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence in zato njihovih učinkov ni potrebno posebej ugotavljati. Prav tako je bilo ugotovljeno, da takšni sporazumi predstavljajo dejanske horizontalne sporazume, ki bi jih praksa morala kot takšne obravnavati, tudi z vidika okoliščin lažjega odkrivanja v okviru programov prizanesljivosti ter v okviru razlage člena 101(1) PDEU, ki se skozi sodno prakso razlaga po njegovem namenu oz. teleološki funkciji. Vloga vertikalnega udeleženca v teh sporazumih pa se kaže skozi njegovo zavestno sodelovanje pri posredovanju ključnih informacij med horizontalnima udeležencema, s čimer se posledice kršitev pravil konkurence tudi odražajo na trgu horizontalnih udeležencev.
Keywords: »hub and spoke« sporazum, vertikalni udeleženec, horizontalni udeleženec, tripartitni sporazum, kršitev konkurence
Published: 15.09.2016; Views: 836; Downloads: 95
.pdf Full text (933,01 KB)

Search done in 0.09 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica