1. Pomen prenosa vrednot med generacijamiMihaela Kežman, Jana Goriup, Mitja Gorenak, 2022, original scientific article Abstract: Demografske spremembe vplivajo tudi na sodobno družino. Ta se namreč spreminja. Medgeneracijsko sodelovanje kot del skupnega bivanja ni več samoumevno. Zdi se, da se vrednote družinskega življenja v procesih, ki jih družina doživlja v postmoderni družbi, nekako izgubljajo. Slednje nas je vodilo v raziskovanje, kako se vrednote prenašajo skozi medgeneracijski odnos starih staršev in njihovih vnukov. S tehniko anketnega vprašalnika smo na vzorcu 405 starih staršev v starosti od 65 do vključno 75 let ugotavljali, katere vrednote so obema populacijama pomembne in katere ter v kolikšni meri lahko stari starši prenašajo na svoje vnuke. Uporabljen instrumentarij je bil zasnovan na podlagi Muskove lestvice vrednot (MLV). Na osnovi dobljenih empiričnih podatkov smo ugotovili, da so vrednote, ki so osebno pomembne starim staršem, pomembne tudi za prenos na njihove vnuke. Vera se je izkazala kot najpomembnejša vrednota (vrednost korelacije 0,812),saj jo stari starši, ki jim je ta vrednota pomembna, prenašajo tudi na svoje vnuke. Odkrili smo tudi nekatere razlike glede na spol starih staršev, medtem ko pri večini vrednot, ki smo jih raziskovali, vpliva starosti nismo zaznali. Raziskava je gotovo spodbuda za nadaljnje raziskovanje – posebej v času krize, ko je družina toliko bolj pomembna in vrednote še toliko bolj nujne.
Keywords: družina, vrednote, vera, vnuki, stari starši
Published in DKUM: 16.01.2024; Views: 392; Downloads: 35
 Full text (407,03 KB)
This document has many files! More... |
2. Pravna problematika večkratne odsvojitve iste nepremičnine s pregledom sodne prakse : magistrsko deloAna Čopar, 2023, master's thesis Abstract: Magistrsko delo je rezultat preučevanja problema večkratne prodaje nepremičnine. Ta problem sem preučevala s pomočjo zakonov in njihovih komentarjev, sodne prakse ter s študiranjem različnih publikacij in drugih bibliografskih virov. V delu je kompleksno predstavljen temeljni problem in z njim tesno povezane teme, katerih razumevanje je prav tako pomembno, če želimo razumeti bistvo problema. Če v grobem povem, katere teme so v tesni povezavi in sem jih obravnavala: zemljiškoknjižno pravo, zemljiška knjiga, zemljiškoknjižni postopek, temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, prenos lastninske pravice na nepremičnini, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za veljaven prenos, večkratna prodaja nepremičnine, vloga dobre vere pri tem, institut izbrisne tožbe in kaj je prinesla novela ZZK-1C, ob vseh vidikih obravnavanja pa sem navedla tudi relevantno sodno prakso.
Temeljno vodilo v stvarnem pravu je še danes ulpijanovo načelo, nemo plus iuris ad alium transferre potest quam ipse habet, ki pomeni, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Kolikor je to vodilo ključno, pa je izjemoma treba od njega odstopiti. Na nepremičninskem področju se odstop od tega načela opredeljuje kot načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Publikacija zemljiške knjige je z leti in z razvojem pravnega prometa pridobivala pomen. Danes so na publikacijo v zemljiško knjigo vezani posebni pravni učinki. To sta predvsem pridobivanje pravic na nepremičninah in zaščita zaupanja v pravni promet. Ob tem se pojavlja problem, na katerega so ureditve in praksa morale dati rešitev. Kaj se zgodi v primeru pridobitve pravice na nepremičnini od zemljiškoknjižnega lastnika, ki v resnici ni lastnik. Tu je treba tehtati med dvema pomembnima vrednotama, in sicer med pravnim prometom na eni strani in varstvom lastnine na drugi strani.
Na prvi pogled se zdi, da je rešitev kristalno jasna, v resnici pa ni tako. Gre za pridobitev lastninske pravice od nelastnika, ki predstavlja izjemo od prepovedi posega v lastninsko pravico, ki je ustavno zagotovljena pravica. Tu je dana prednost pravnemu prometu pred pravim stanjem lastninskih razmerij na nepremičnini. Ob podrobni preučitvi vidimo, da je kljub na videz očitni rešitvi še mnogo dejavnikov, ki nam postavljajo dodatna vprašanja, na katera odgovore najdemo v zakonodaji in sodni praksi.
Keywords: zemljiška knjiga, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varstvo pravnega prometa, dobra vera, lastninska pravica, prenos lastninske pravice na nepremičnini, raziskovalna dolžnost, izbrisna tožba.
Published in DKUM: 17.10.2023; Views: 455; Downloads: 105
Full text (1,08 MB) |
3. Odpravnina po pravilih agencijske pogodbe v primerjalnem pravu : doktorska disertacijaSebastjan Kerčmar, 2023, doctoral dissertation Abstract: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo.
Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive.
Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko.
Keywords: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba
Published in DKUM: 12.10.2023; Views: 523; Downloads: 0
Full text (3,28 MB) |
4. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo : magistrsko deloMaja Makari, 2021, master's thesis Abstract: Zakona, ZZK-1 v 8. členu in SPZ v 10. členu resda vsebujeta določbi z naslovom Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar še zdaleč nista edina člena, v katerem se načelo zaupanja v zemljiško knjigo odraža. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je namreč eno izmed temeljnih načel nepremičninskega prava. Z obravnavanim načelom je povezano načelo publicitete: Pozitivno stališče - na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in negativno stališče - pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Pomembna je tudi dobra vera. Namreč, samo tisti, ki se v dobri veri zanesejo na podatke v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poznamo glave in pomožne vpise v zemljiško knjigo, in čeprav je plomba opredeljena kot pomožni vpis je za načelo zaupanja zelo pomembna, saj naznanja začetek zemljiškoknjižnega postopka, s tem pa nastop publicitetnih učinkov, potrebnih za realizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo.
V posebnem delu smo se srečali z najpogostejšimi pravnoposlovnimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah, in primeri, kjer pride do izraza načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To varuje pridobitelja le v primeru, če je pridobil pravico na poslovni podlagi.
Obravnavana je dvojna prodaja nepremičnine. V tem primeru ravno zaradi načela zaupanja pride do zapletene situacije, saj je odsvojitelj v zemljiški knjigi še vedno naveden kot lastnik. V primeru materialno neveljavne vknjižbe, v primeru da je odvsojitelj drugič razpolagal z isto nepremičnino daje pravo možnost izbrisne tožbe, vendar ne proti dobrovernim tretjim.
Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki je v konfliktu s pravnoposlovno pridobljeno. Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (zemljiško knjigo).
V primeru da pri pravnoposlovnem prenosu sodeluje le en (zunaj)zakonski partner, drug pridobi lastninsko pravico na nepremičnini originarno. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren. Če bi se pa zakonec rad zaščitil pred nezaželenimi učinki tretjih, mora poskrbeti, da je njegova pravica vpisana.
Pri nevpisanih nepremičninah ne more priti do uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj zemljiška knjiga ne vsebuje podatka o nepremičnini. Situacije, ko ne izhajamo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, so lahko mnogo zahtevnejše pri vprašanju komu naj pravo da varstvo. Obstaja velika nevarnost kršitve pravic tretjih.
Lastnik, ki se ne vpiše v zemljiško knjigo, konkurira dobrovernim tretjim, kateri pridobijo pravice na podlagi svoje dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon opozarja na posledice, ki utegnejo doleteti tistega, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, a tega ni storil. Načelo zaupanja tako tudi »kaznuje« imetnika nevpisane pravice
Zakon določa listine, ki se štejejo za zemljiškoknjižno dovolilo. To je posadna listina, ta vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in nadomestno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice.
Keywords: Zemljiška knjiga, dobra vera, varnost pravnega prometa, dvojna prodaja, skupna lastnina, priposestvovanje, nevpisane nepremičnine, posadna listina, uskladitvena listina
Published in DKUM: 12.02.2021; Views: 2106; Downloads: 458
Full text (1,20 MB) |
5. |
6. Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji : magistrsko deloThomas Robnik, 2020, master's thesis Abstract: Magistrsko delo Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji obravnava posamezne omejitve pravic iz znamke, v zvezi s katerimi je nova zakonodaja EU prinesla nekatere novosti in spremembe. Napravljena je konkretna primerjava določb Direktive 2015/2436 in novele ZIL-1E, ki je Direktivo 2015/2436 prenesla v slovenski pravni red. Poleg splošnih omejitev (uporaba imena ali naslova, deskriptivna uporaba, referenčna uporaba in uporaba pravice, ki velja le na določenem območju), so predmet analize magistrskega dela še nekatere specialne omejitve, kot so dobroverna prejšnja uporaba po ZIL-1, omejitev kot posledica privolitve in omejitve pravic iz kolektivne in certifikacijske znamke. V okviru določenih omejitev je nova zakonodaja posegla v sodno prakso Sodišča EU. Očiten primer se kaže pri omejitvi glede uporabe imena ali naslova, ki je bila s prenovljeno določbo usmerjena izključno na fizične osebe. Sodna praksa je pred tem dopuščala, da so se na omejitev lahko sklicevale tudi pravne osebe oziroma družbe in v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljale znamki enako firmo ali trgovinsko ime. Avtor ugotavlja, da izključitev družb iz te omejitve zagotavlja boljše razlikovanje med znamko in firmo oziroma trgovinskim imenom. Vendarle velja slednje le v omejenem obsegu, saj je položaj nekaterih družb ostal nespremenjen. To so predvsem tiste družbe, ki so trgovinska imena ali firme začele uporabljati pred registracijo znamke. Le-te imajo še zmeraj možnost obrambe v smislu omejitve pri uporabi imena ali naslova. Enako velja za firme samostojnih podjetnikov. Poleg tega se lahko po slovenskem pravu tretji, ki so določen znak začeli dobroverno uporabljati pred prijavo znamke, prav tako sklicujejo tudi na dodatno omejitev prejšnje dobroverne uporabe, ki je Direktiva 2015/2436 ne vsebuje. Nenazadnje pa večje razlikovanje omogoča izključitev omejitve za tiste družbe, ki so firme začele uporabljati po registraciji znamke in zagotovitev pravice do preprečitve registracije kasnejše znamke na podlagi neregistriranega prejšnjega znaka (firme) po novem relativnem razlogu za zavrnitev, ki ga je prenesla novela ZIL-1E. Avtor nadalje posebej izpostavlja primernost ureditve koeksistence dveh enakih znamk kot posledice privolitve imetnika prejšnje znamke k uporabi kasnejše. Z vidika potrošnika in zagotavljanja temeljne funkcije izvora takšen položaj zmeraj ni ustrezen, vendar je pri tem potrebno ločiti primere dvojne identičnosti in primere podobnosti. Kadar hkrati obstajata dve enaki znamki za enako blago ali storitve, se obstoj zmede pri potrošnikih predvideva in če se potrošniki ne bodo mogli zavedati razlik med njima, znamka ne bo zagotovila svoje funkcije izvora. V primeru podobnosti se zmeda ne predvideva, zato je zahtevano tehtanje pogoja ustvarjanja zmede v vsaki zadevi posebej.
Keywords: Direktiva 2015/2436, ZIL-1E, uporaba znamke, dobri poslovni običaji, gospodarski promet, dobra vera, firma, soobstoj znamk, funkcije znamke
Published in DKUM: 26.06.2020; Views: 1192; Downloads: 189
Full text (797,24 KB) |
7. Trgovina z ljudmi in islamistični terorizemKlemen Kocjančič, Ajda Vodlan, 2016, review article Abstract: Namen prispevka:
Islamistični terorizem v zadnjem času predstavlja varnostno grožnjo na svetovni ravni. Cilj članka je osvetliti povezavo med islamističnim terorizmom in trgovino z ljudmi, pri čemer je slednja lahko tako orodje kot posledica terorizma. Avtorja poskušata odgovoriti na raziskovalno vprašanje, na kakšen način sovpadata družbena pojava trgovina z ljudmi in islamistični terorizem.
Metode:
Ključni uporabljeni metodi v članku sta: metoda študija primerov (pri obravnavi posameznih oblik trgovine z ljudmi) in hermenevtična metoda (razlaga in interpretacija verske literature). Preko primerjalne metode bodo oblikovana dokončna spoznanja o vlogi trgovine z ljudmi napram islamističnemu terorizmu.
Ugotovitve:
Islamistični terorizem je postal na področju Bližnjega vzhoda primarna varnostna grožnja. S prevzemom nadzora nad večjimi območji je vzpostavil pogoje za delovanje trgovine z ljudmi, pri čemer je povezava med teroristi in trgovino večplastna. Islamistični skrajneži neposredno uporabljajo nekatere oblike trgovine z ljudmi, hkrati pa povzročijo emigracijo in nadaljnjo viktimizacijo beguncev ter migrantov s strani tretjih oseb v okviru trgovine z ljudmi. Islamistični terorizem pri tem uporablja lastno interpretacijo islamskih besedil, da utemelji in opravičuje svoje delovanje.
Omejitve/uporabnost raziskave
Omejitev raziskave je omejeno število konceptualnih in praktičnih raziskav primerov trgovine z ljudmi glede na islamistični terorizem. Zaradi pomanjkanja akademskih virov in tudi aktualnosti tematike sva avtorja kot vir informacij o določenih primerih trgovine z ljudmi uporabila medijska poročila.
Izvirnost/pomembnost prispevka:
Tema je relevantna, ker se evropske države soočajo z masovnimi migrantskimi tokovi, ki so povezani s trgovino z ljudmi in islamističnim terorizmom. Izpostavitev povezave med slednjima je pomembna pri oblikovanju varnostne politike. Tema je izvirna, ker na konkretnih primerih predstavi povezavo med islamističnim terorizmom in trgovino z ljudmi.
Keywords: islamistični terorizem, islam, vera, zloraba vere, verski terorizem, trgovina z ljudmi, organizirana kriminaliteta
Published in DKUM: 20.04.2020; Views: 1238; Downloads: 81
Full text (317,28 KB)
This document has many files! More... |
8. Določevanje antimikrobnega delovanja Aloe vereKaja Kupnik, 2018, master's thesis Abstract: Namen magistrske naloge je bil proučiti antimikrobne lastnosti Aloe barbadensis in Aloe arborescens na rast različnih mikroorganizmov. Izvedli smo študijo antimikrobne učinkovitosti sveže ter liofilizirane A. barbadensis in A. arborescens, etanolnega ekstrakta A. barbadensis in A. arborescens ter antimikrobne učinkovitosti nekaterih komercialnih produktov iz aloje. Antimikrobne lastnosti izbranih vzorcev A. barbadensis in A. arborescens ter njunih komercialnih produktov smo testirali na različnih mikrobnih celicah kot so Escherichia coli, Staphylococcus aureus, Bacillus cereus, Pseudomonas fluorescens, Pseudomonas aeruginosa, Candida albicans ter Aspergillus brasiliensis.
Inhibitorno lastnost posameznega vzorca smo kvalitativno določevali z disk difuzijsko metodo na hranilnih agarjih. Kadar je vzorec izkazoval inhibitorne lastnosti, se je pri vzorcu pokazala cona inhibicije oziroma zaviralna cona rasti mikroorganizma. S kvantitativno dilucijsko metodo v bujonu smo želeli ugotoviti stopnjo inhibicije rasti mikroorganizma pri različnih koncentracijah dodanega vzorca ter tako skonstruirati rastno krivuljo mikroorganizma.
Ugotovili smo, da aloji zavirata rast vseh testnih mikrobnih celic, razen rasti glive A. brasiliensis. Najboljši zaviralni učinek na rast testnih mikroorganizmov smo zaznali v primeru uporabe 50 % liofiliziranega soka in gela A. barbadensis ter etanolnega ekstrakta A. barbadensis in A. arborescens, najslabše pa je pri večini mikroorganizmov rast zaviral sveži sok aloj. Popolnoma vsi vzorci A. barbadensis in A. arborescens so dobro zavirali rast bakterije P. aeruginosa, saj smo pri vseh vzorcih zaznali visoko stopnjo inhibicije rasti mikroorganizma.
Keywords: Aloe barbadensis, Aloe arborescens, Aloe vera, antimikrobne lastnosti, inhibicija
Published in DKUM: 04.12.2018; Views: 2061; Downloads: 329
Full text (12,08 MB) |
9. Primerjava institutov priposestvovanja, gradnje čez mejo nepremičnine in vlaganja v tujo nepremičnino v slovenskem in nemškem pravnem reduValentin Justin Tratnik, 2018, undergraduate thesis Abstract: Nepremičninsko pravo predstavlja del stvarnega prava že vse od razvoja te civilnopravne smeri. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot najpomembnejše stvarne pravice, nam omogoča izvrševanje slednje z vsemi njenimi upravičenji in dolžnostmi.
Instituti priposestvovanje, gradnja čez mejo nepremičnine in vlaganje v tujo nepremičnino vsak zase predstavljajo pomemben del nepremičninskega prava. Vsi trije rešujejo pravne probleme, ki lahko nastanejo z malomarnim, neveščim ali nepravilnim izvrševanjem lastninske pravice. Ob stvarnopravnih učinkih priposestvovanja in vlaganja v tujo nepremičnino se zdijo obligacijskopravni učinki gradnje čez mejo manj pomembni, pa vendar temu ni tako. Skozi primerjavo z nemško pravno ureditvijo sem izpostavil podobnosti in bistvene razlike med vsemi tremi instituti.
Diplomsko delo je razdeljeno na 3 sklope. V prvem se opredelim do ureditve priposestvovanja v slovenskem pravnem redu, ki predstavlja enega izmed temeljnih načinov originarne pridobitve lastninske pravice. Poleg tega tudi predstavim kako je priposestvovanje urejeno v nemškem pravnem redu in ju primerjam. V drugem sklopu predstavim institut gradnje čez mejo nepremičnine, s katerim se sicer ne pridobi lastninske pravice, saj so pridobljene pravice zgolj obligacijsko pravne narave, pa vendar ima značilnosti s katerimi, ga lahko smiselno predstavim poleg priposestvovanja. Tudi tukaj bom primerjal nemško ureditev in predstavil bistvene razlike med njima. Tretji in hkrati zadnji sklop je namenjen institutu vlaganja v tujo nepremično. Ta se prima facie zdi precej neaktualen, pa vendar, pogosto pride do pravnih problemov, ki jih ta institut rešuje. Kot v prva dva, je tudi ta primerjan z nemško ureditvijo. V vseh treh sklopih je predstavljena tudi relevantna sodna praksa iz obeh pravnih sistemov, ki še dodatno ponazori življenjske primere oziroma rešitve le teh.
Keywords: stvarno pravo, nepremičninsko pravo, nepremičnina, priposestvovanje, dobra vera, lastniška posest, gradnja čez mejo nepremičnine, superficies solo cedit, zemljiška knjiga, vlaganje v tujo nepremičnino, lastninska pravica
Published in DKUM: 21.09.2018; Views: 1716; Downloads: 234
Full text (401,96 KB) |
10. Prekmurski pisatelji v 18. stoletjuJožef Smej, 2017, original scientific article Abstract: V razpravi so predstavljeni prekmurski pisatelji 18. stoletja, najprej evangeličanski (Temlin, Sever in Števan Küzmič), nato katoliška (Mikloš Küzmič in Čergič). Analizirane so jezikovne različice molitev očenaša, zdravemarije in apostolske vere (in pesmi M. Küzmiča ter Čergiča). Gre za ekumensko razsež nost in spoznanje, da so apostolska veroizpoved ter molitvi očenaš, zdravamarija pred jedjo in po njej skupne katoličanom in evangeličanom. Primerjajoč Avgustov zlati vek (Vergil, Ovid – omenja ju M. Küzmič –, Horac, Tibul, Properc) s slovenskimi prekmurskimi pisatelji, avtor ugotavlja, da je bilo 18. stoletje zlati vek za Prekmurje in prekmurski knjižni jezik.
Keywords: prekmurski jezik 18. stoletja, prekmurski pisatelji, apostolska vera, očenaš, zdravamarija, evangeličani, katoliki, ekunomizem
Published in DKUM: 28.02.2018; Views: 1469; Downloads: 95
Full text (445,07 KB)
This document has many files! More... |
