Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo obravnava vprašanja in dileme varstva osebnih podatkov zdravstvene narave in jih locira v pravnem sistemu. V glavnem se ukvarja z vrsto občutljivih osebnih podatkov zdravstvene narave. Občutljivi so zato, ker se nanašajo na lastnosti ali kvalitete človeka, zaradi katerih bi lahko bil podvržen diskriminaciji in/ali stigmatizaciji (npr. diagnoza psihološke bolezni, prizadetost, neplodnost, okuženost z virusom HIV ipd.). Slovenija je šesta država v Evropi, ki je v splošnem zavarovala pravico do varstva osebnih podatkov z Ustavo Republike Slovenije. Varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih Slovenije pa se od takrat razvija na različne načine. V Urgentnem kliničnem centru v Ljubljani so že okoli leta 2000 izdelali Izjavo o posredovanju informacij o osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju, ki je urejala in legitimirala posredovanje informacij pacienta. Nekoliko kasneje, leta 2008, se je začelo načrtovanje projekta eZdravje. Kljub temu, da se je njegovo izvajanje dodobra začelo šele leta 2015, je do konca krize Covid-19 projekt doživel razcvet. Prinesel je ogromno novosti, ki so se izkazale za ene bolj in druge malo manj dobre. Pojav epidemije Covid-19 je prispeval tudi naklonjenosti vlade k izdajanju številnih predpisov in odlokov, kar je rezultiralo v precejšnjem razburjenju množice, ustavnih pritožbah, zahtevah po presoji ustavnosti kot tudi v dejanskih kršitvah človekovih in pacientovih pravic. S tem se zaključi historični pregled ureditve varstva osebnih podatkov v Sloveniji in se začne podrobna opredelitev danes veljavne pravne ureditve v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, ki velja v našem nacionalnem pravnem redu. Pravica do varstva osebnih podatkov pacienta ni varovana zgolj na nacionalnem nivoju, temveč tudi skozi določbe primarnega in sekundarnega prava EU ter EKČP. Magistrsko delo zajema obravnavo vseh relevantnih pravnih aktov, ki kakorkoli vplivajo na uresničevanje pacientove pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov. Temelji varstva splošne pravice do osebnih podatkov so zastavljeni v določbah najvišjih aktov, t. j. v ustavi, primarnem pravu EU in EKČP. Poleg slednjih, magistrsko delo predstavlja tudi splošnejše pravne akte, ki urejajo pravila za zakonito uresničevanje navedene pravice, to sta Splošna uredba o varstvu podatkov kot del sekundarnega prava EU in Zakon o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis za zadevno področje. Ker se delo osredotoča na obravnavo varstva osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih oziroma na specifično zdravstvene osebne podatke, sega raziskava tudi do specialnih zakonov na področju zdravstva, saj le-ti predvidevajo spoštovanje pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov v konkretnem. Varstvo osebnih podatkov zajema več pravic, denimo pravico do dostopa, pravico do omejitve obdelave, pravico do izbrisa ali pozabe, in med drugimi tudi pravico do seznanitve z osebnimi podatki. Slednja lahko na nek način asociira na pojasnilno dolžnost zdravnika. Oba fenomena namreč pokrivata pacientovo pravico do seznanitve, vprašanje je le do česa, kdaj in v kakšnem obsegu. Iz tega razloga je v magistrsko delo vključena primerjava, ki izpostavi njune razlike in določene skupne točke. Glede na to, da se večji del magistrskega dela osredotoča na pravo, veljavno v Sloveniji in deloma za EU, je na koncu vključena primerjava koncepcije varstva osebnih podatkov v dveh zelo različnih pravnih sistemih – ZDA in EU. S tem se magistrsko delo nekako zaokroži in uspešno prikaže celostno sliko varstva osebnih podatkov v smislu temeljne človekove in pacientove pravice.
Keywords: osebni podatki, občutljivi osebni podatki, zdravstveni osebni podatki, pravica do zasebnosti, varstvo človekovih pravic, zdravstvena dokumentacija, pojasnilna dolžnost, varstvo osebnih podatkov, medicinsko pravo, kršitve pravice do varstva osebnih podatkov
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 89; Downloads: 139
Full text (5,53 MB)

Abstract: The publication focuses on the crucial topics of protecting children's rights in civil, criminal, and international law. In today's rapidly evolving digital landscape, ensuring the well-being and rights of children has become more complex yet paramount. This comprehensive exploration delves into the multifaceted legal frameworks and challenges surrounding children's rights in various legal domains. From issues of custody and education to juvenile justice and international treaties, this book offers insights into the evolving landscape of child protection laws. With a keen focus on navigating the digital age's influence on children's rights, this publication serves as a valuable resource for legal professionals, policymakers, educators, and advocates dedicated to safeguarding the rights and welfare of children.
Keywords: otrokove pravice, nacionalna in mednarodna pravna izhodšča, družinska razmerja, ukrepi za varstvo otrokovih pravic, varnostni sistemi, digitalno okolje
Published in DKUM: 24.04.2024; Views: 223; Downloads: 36
Full text (4,75 MB)
This document has many files! More...

Abstract: Magistrska naloga obravnava tematiko zdravnikove pojasnilne dolžnosti in pacientove informirane privolitve v slovenskem zdravstvu ter izbranih pravnih redih. Predmet obravnave je odnos med zdravnikom in pacientom, v katerem ključno vlogo predstavljata komunikacija med udeleženima subjektoma ter soglasje pacienta v samem procesu zdravljenja. Zdravnikova pojasnilna dolžnost je tista, ki pacientu predstavlja ključ do razumevanja njegovega zdravstvenega stanja, medicinskih postopkov in tveganj, ki jih le-ti s seboj prinašajo. Temelj za pacientovo informirano privolitev pa sestoji iz jasne, razumljive in pacientu prilagojene komunikacije. Pojasnilna dolžnost in informirana privolitev sta urejeni v Zakonu o pacientovih pravicah. Pojasnilna dolžnost predstavlja izziv za marsikaterega zdravnika, predvsem zaradi pomanjkljivega razumevanja pacientov, pravne negotovosti, velikokrat pa se znajdejo tudi v časovni stiski in z omejenimi viri zdravstvenega sistema. Zato na tem področju vidim še veliko prostora za izboljšave v smislu dodatnega izobraževanja zdravnikov na področju komunikacije, z namenom izboljšanja in podajanja informacij, ki so pacientu razumljive. Prav tako pa je potrebno okrepiti zavedanje pacientov, da mora njihov odnos z zdravnikom temeljiti na sodelovanju in da so tudi oni tisti, ki igrajo pomembno vlogo v procesu zdravljenja. Informirana privolitev je namreč ključna za zagotavljanje pacientove avtonomije in spoštovanje njihovih osebnih stališč ter odločitev. Pravilna komunikacija in spoštovanje pacientove informirane privolitve sta dejavnika, ki lahko pozitivno vplivata na rezultat zdravljenja, prav tako pa bi njuna krepitev bistveno prispevala k izboljšanju zdravstvene oskrbe ter zadovoljstva pacientov. V zadnjem času smo priča velikim prebojem na področju informacijske tehnologije in digitalizacije. Pospešen razvoj lahko nedvomno pripišemo nedavnemu obdobju pandemije Koronavirusa, zaradi katerega smo bili postavljeni pred številne izzive. Še posebej na področju zdravstva, kjer je bilo potrebno zagotoviti nemoteno izvajanje storitev, kolikor je bilo to le mogoče. Okoliščine takratnega časa pa so med drugim sprožile tudi velike premike na področju umetne inteligence. Slednja bi lahko začrtala povsem nove smernice in pristope v izvajanju pojasnilne dolžnosti zdravnikov ter sprejemanju informirane privolitve pacientov.
Keywords: varstvo pacientovih pravic, pojasnilna dolžnost, informirana privolitev, pacientova avtonomija, pacientova pravica do obveščenosti, odnos med zdravnikom in pacientom.
Published in DKUM: 08.09.2023; Views: 377; Downloads: 80
Full text (950,11 KB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava problematiko pravnega položaja potnika v primeru odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika. Potnik pri načrtovanju potovanja vstopa v različne pogodbene odnose kot šibkejša pogodbena stranka, ki je za razliko od velikih družb strokovno in informacijsko podhranjena. Slovenska zakonodaja v veliki meri sledi zakonodaji EU in ščiti potnika v primeru odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika. To se kaže v posameznih institutih, kot so različni sistemi zavarovanj, sistemi vračil kupnin, organiziranje alternativnih možnosti izvedbe leta, odgovornosti ponudnikov turistične dejavnosti, odgovornosti za izbiro tretjih oseb itd. Kljub temu pa še obstajajo nekatera področja, kjer bi bila potrebna večja zaščita potnika. Pravni položaj potnika ob odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika je odvisen od tega, na kakšen način in s kom potnik sklepa pravni posel, v katerega je vključena storitev letalskega prevoza. V osnovi poznamo tri načine oziroma možnosti nakupa letalske vozovnice. Potnik lahko vozovnico kupi neposredno od letalskega prevoznika. Če je nad letalskim prevoznikom začet stečajni postopek, je potrebno poleg ostalih možnosti, kot so takojšno vračilo kupnine ali organizacija nadomestnega leta, upoštevati še določbe insolvenčnega prava, ki ščitijo potnika kot upnika stečajnega postopka. Potnika pa se lahko odloči za sklenitev pogodbe o organiziranju potovanja, kjer organizator potovanja sklene pravni posel z letalskim prevoznikom, ki nastopa kot ponudnik storitve letalskega prevoza v pogodbi o organiziranju potovanja. Tukaj so pravila nekoliko drugačna, saj je pogosto breme odgovornosti za morebitno neizvedbo leta na organizatorju potovanja, saj je organizator tisti, ki organizira storitev letalskega prevoza in najde ustreznega prevoznika. Zato bo v tem primeru potnik lažje prišel do takojšnega vračila kupnine oziroma nadomestnega leta, kot v primerih, ko bo potnik sklenil pravni posel neposredno z letalskim prevoznikom, kjer bo najpogosteje svojo terjatev tj. kupnino prijavil v stečajni postopek v kolikor je nad njim uveden stečajni postopek. Insolvenčna zakonodaja ščiti potnika do te mere, da je pravni položaj vseh upnikov enak. Kar pomeni, da ni mogoče, da bi ostali upniki bili poplačani pred potnikom in v celoti, tako da bi le ta ostal brez poplačila oziroma bi bil poplačan kasneje. Velikokrat pa potnik ne pozna trenutnih razmer na trgu turističnih storitev, zato se odloči za sklenitev posredniške pogodbe o potovanju. Posrednik v imenu in na račun potnika sklene pravni posel z organizatorjem potovanja ali pa neposredno z letalskim prevoznikom. Pravna ureditev posredniku nalaga odgovornost za izbiro tretje osebe, kar pomeni zaščito potnika v primeru stečaja letalskega prevoznika, kadar posrednik pri izbiri ne ravna skrbno in ne preveri vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na izpolnitev pogodbe. Tudi v primeru, če potnik zahteva sklenitev pravnega posla z določenim letalskim prevoznikom, je posrednik dolžan potnika opozoriti na morebitne pomanjkljivosti oziroma okoliščine, ki bi lahko vplivale na samo izvedbo leta.
Keywords: odpoved leta, stečaj letalskega prevoznika, varstvo pravic potnikov, pogodba o prevozu oseb, pogodba o organiziranju potovanja, posredniška pogodba o potovanju, turistični paketi, odgovornost letalskega prevoznika, odgovornost organizatorja potovanja, odgovornost posrednika potovanja, potrdilo o potovanju.
Published in DKUM: 11.11.2020; Views: 1232; Downloads: 103
Full text (576,97 KB)

Abstract: Človekove pravice imajo naslednje temeljne lastnosti: so naravne, univerzalne, nedeljive, medsebojno odvisne in neodtujljive. Razvrščamo jih v naslednje generacije človekovih pravic: 1. generacijo sestavljajo državljanske in politične pravice, 2. generacijo ekonomske, socialne in kulturne pravice ter 3. generacijo solidarnostne in kolektivne pravice. Zametki človekovih pravic segajo daleč nazaj v zgodovino, od teženj starodavnih kultur in religij po enakopravnosti, pa vse do idej naravnega prava. Z vzponom fašizma in nacizma je prišlo med drugo svetovno vojno do sistematičnih kršitev človekovih pravic. To je mednarodni skupnosti dalo povod ustanoviti OZN in zapisati temeljne človekove pravice v splošnem mednarodnem dokumentu- Splošni deklaraciji človekovih pravic. OZN je najpomembnejša mednarodna organizacija, ki je bila ustanovljena 24. oktobra 1945, v San Franciscu. Glavni organi OZN so: Generalna skupščina, Varnostni svet, Ekonomski in socialni svet, Skrbniški svet, Meddržavno sodišče in Sekretariat. OZN ima vodilno vlogo pri varovanju človekovih pravic v okviru mednarodnega prava. Že iz Ustanovne listine OZN izhaja, da je varstvo človekovih pravic eno izmed najpomembnejših ciljev OZN. OZN varuje človekove pravice na dva načina, in sicer s postavitvijo norm na področju človekovih pravic ter z nadzornimi mehanizmi, s katerimi nadzoruje uporabo teh norm. Najpomembnejši dokument, sprejet v sklopu OZN, na področju varstva človekovih pravic, je Splošna deklaracija človekovih pravic, s katero je bilo prvič mednarodno priznano, da se človekove pravice nanašajo na vsakogar, ne glede na spol, narodnost, etnično pripadnost, jezik ali vero. Ostali pomembni dokumenti, sprejeti v okviru OZN, na področju varstva človekovih pravic so: Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in številni drugi. V okviru OZN so vzpostavljeni mehanizmi za nadzor držav glede izpolnjevanja materialnih pravil na področju človekovih pravic. Ločimo med dvema vrstama mehanizmov: pogodbeno določenimi mehanizmi in mehanizmi, določenimi z resolucijami organov OZN. Pogodbeno določeni mehanizmi veljajo le za države podpisnice pogodb o človekovih pravicah. Za razliko od tega mehanizmi, ki so se razvili na podlagi Ustanovne listine OZN, veljajo za vse države članice OZN. Na podlagi resolucije organov OZN je bila ustanovljena Komisija za človekove pravice, ki se je v prvih 20. letih svojega nastanka ukvarjala predvsem z razvojem mednarodnih norm na področju človekovih pravic, kasneje pa je okrepila svoje delo na področju nadzora nad implementacijo človekovih pravic. Komisija se je v naslednjih letih srečevala s številnimi kritikami glede njene legitimnosti, saj so v Komisiji pogosto sedele grobe kršiteljice človekovih pravic. Vse to je privedlo do tega, da je bila leta 2006 Komisija za človekove pravice ukinjena in zamenjana s Svetom za človekove pravice. Svet za človekove pravice je temeljni organ za varstvo človekovih pravic. Njegova najpomembnejša naloga je spremljati razmere v svetu in takoj opozoriti na kršitve človekovih pravic. Svetu za človekove pravice so v pomoč pri njegovem delovanju naslednji mehanizmi: univerzalni periodični pregled, pritožbeni postopek, posebni postopki in Svetovalni odbor Sveta za človekove pravice. Poleg Sveta za človekove pravice so pomembni organi tudi Urad visokega komisarja za človekove pravice in Tretji odbor Generalne skupščine OZN. Na podlagi mednarodnih pogodb so bili ustanovljeni različni odbori strokovnjakov, ki nadzorujejo izvajanje norm posameznih pogodb. Odbore sestavljajo neodvisni strokovnjaki, ki obravnavajo periodična poročila držav, ki poročajo glede uspešnosti pri izpolnjevanju določb pogodb.
Keywords: človekove pravice, Organizacija združenih narodov, varstvo človekovih pravic, Splošna deklaracija človekovih pravic, Svet za človekove pravice
Published in DKUM: 12.12.2019; Views: 3641; Downloads: 323
Full text (409,11 KB)