Search the digital library catalog

Abstract: Zagotavljanje varnih delovnih razmer spada med eno temeljnih in najpomembnejših pravic in obveznosti, ki jih morata spoštovati tako delavec, kot tudi delodajalec. Z izbruhom SARS-CoV-2 oziroma COVID-19, je kot nalezljiva bolezen svetovnih razsežnosti pomembno zaznamovala ne zgolj družbene odnose, temveč tudi področje zagotavljanja varnih in zdravih delovnih razmer. Vzporedno s prvo razglašeno epidemijo COVID-19, je Republika Slovenija začela sprejemati tudi interventno zakonodajo za čim hitrejšo preprečitev in omejitev širjenja omenjene bolezni in odloke, ki so področno urejali posamezne preventivne ukrepe. Za preprečitev širjenja COVID-19 so delodajalci bili dolžni reorganizirati delovni proces, na novo analizirati oceno tveganja in le-to prilagoditi specifikam COVID-19. Poleg interventne zakonodaje, so tudi Odloki Vlade Republike Slovenije zapovedovali minimalne standarde za preprečevanje in širjenja COVID-19. Kljub izrednim razmeram, ki so vladale v času najvišje stopnje okuženosti oseb s COVID-19, stopnji umrljivosti in zasedenosti bolnišničnih kapacitet, to ne pomeni, da je s sprejemom interventne zakonodaje in sprejetimi odloki prenehala veljati veljavna nacionalna zakonodaja kot tudi dokumenti Organizacije združenih narodov, Mednarodne organizacije dela, Sveta Evrope in Evropske unije, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Zakonodaja sprejeta v času izrednih razmer ima zgolj možnost korigirati veljavno zakonodajo in jo prilagajati izrednim razmeram, vse z namenom čim večje omejitve razširjanja COVID-19. Spoštovanje prilagojenega delovnega procesa so morali sprejeti tudi delavci. Interventna zakonodaja je v dvoletnem obdobju spremenila navade delavcev, ki so morali sprejeti nošenje obveznih zaščitnih mask, držati zaščitno razdaljo pri opravljanju svojega dela, omogočiti dostop in obdelavo posebno občutljivih osebnih podatkov, do katerih je dostopal delodajalec z uveljavitvijo obveznosti izpolnjevanja pogoja testiranja, prebolevnosti in cepljenja. Zagotavljanje varnosti v času COVID-19 je pripeljalo do tega, da so se delodajalci na delovnih mestih kjer je to mogoče, enostransko odrejali opravljanje dela na domu, sklicujoč se na 169. člen Zakona o delovnih razmerjih. Omenjeni člen dopušča možnost spremembo opravljanja kraja dela zgolj v primerih, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ter v primeru naravnih in drugih nesreč oz. okoliščin.
Keywords: varne delovne razmere, COVID-19, zaščitni ukrepi, delo na domu, varstvo osebnih podatkov
Published in DKUM: 17.10.2022; Views: 156; Downloads: 61
Full text (1,59 MB)

Abstract: Streamanje različnih vsebin v živo je razmeroma nova dejavnost, ki v svetu še ni tako prepoznana – sploh med starejšimi generacijami. Z razumevanjem profitnosti te dejavnosti pa imajo težave tudi mlajše generacije, saj je princip njenega delovanja nov. Gre namreč za dejavnost, kjer občinstvo prostovoljno plačuje streamerju, ki to dejavnost izvaja na spletni platformi, da npr. igra video igre, jih zabava in z njimi komunicira. Za marsikoga se to sliši preveč preprosto in nerealno. Streamanje je lahko zgolj zabava, lahko pa je tudi resen posel. To je odvisno od tega, kakšne cilje ima streamer pri opravljanju te dejavnosti, kako ga podpre občinstvo, na to pa lahko vplivajo še drugi dejavniki. Ko ta dejavnost postane dobičkonosna jo je potrebno primerno obravnavati, da postopamo v skladu z veljavno davčno zakonodajo določenega območja. Problem pri streamanju je, da je potrebno upoštevati več različnih zakonov iz zelo različnih območij hkrati. Povrhu pa gre za novejšo dejavnost, kar zahteva še toliko bolj poglobljeno obravnavo. Magistrsko delo preko poglobljenih intervjujev streamerjev predstavlja streamanje v živo kot pridobitno dejavnost. Za področje Slovenije pa obravnava tudi načine, s katerimi se lahko to dejavnost prijavi pri davčnem uradu. Poleg tega tudi samo streamanje zahteva izvedbo po določenih smernicah in pravilih, ki jih določa platforma za streamanje. K temu jih v nekaterih primerih obvezuje določena zakonodaja, v nekaterih primerih pa se zaradi različnih vzgibov zanje odločajo sami. Streamer mora tako zelo dobro raziskati vse predpise in pravila, da jih lahko razume in upošteva. Tu sta problematični predvsem področji varstva osebnih podatkov in pravic intelektualne lastnine, saj so s pojavom interneta prišla tveganja in slabosti, ki jih do takrat niso poznali. Magistrsko delo širše obravnava ukrepe in aktivnosti za varstvo pravic osebnih podatkov in pravic intelektualne lastnine na platformah za streamanje v živo.
Keywords: Davčna zakonodaja, osebni dohodek, streamanje v živo, varstvo osebnih podatkov, varstvo pravic intelektualne lastnine
Published in DKUM: 09.06.2022; Views: 440; Downloads: 65
Full text (1,69 MB)

Abstract: Zakonodaja je na področju zdravstva izjemno razpršena, posledično so tudi določila o varstvu osebnih podatkov v zdravstvu določena v različnih aktih, kar lahko privede do nepreglednosti. Po uveljavitvi Splošne uredbe o varstvu podatkov se postavi vprašanje, kako ta vpliva na zahteve varstva osebnih podatkov ter kako se v zdravstvu odražajo načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov. Splošna uredba o varstvu podatkov na področju varstva osebnih podatkov v zdravstvu ni prinesla šokantnih vsebinskih sprememb, kar lahko povežemo z dejstvom, da obdelava osebnih podatkov v zdravstvu večinoma temelji na zakonski pravni podlagi (ki se s sprejetjem Splošne uredbe o varstvu podatkov ni spremenila). Vsekakor pa prinaša višjo stopnjo zavedanja pomembnosti varstva osebnih podatkov ter seveda za kršitelje predpisuje znatno višje kazni. Zraven zakonskih določb morajo izvajalci zdravstvene dejavnosti dosledno spoštovati tudi načela v zvezi z varstvom osebnih podatkov, ki predstavljajo temeljna vodila pri obdelavi osebnih podatkov. Tako na primer ni nujno, da je vse, kar je zakonito, tudi v skladu z načelom najmanjšega obsega podatkov, zakonsko predpisani rok hrambe se pod določenimi pogoji lahko izjemoma podaljša in podobno. Kljub podrobni zakonski ureditvi varstva osebnih podatkov v zdravstvu, pa se konkretne zahteve varstva osebnih podatkov določajo v praksi, torej pri vsakemu upravljavcu posebej. Konkretne smernice glede ustreznosti določenih ukrepov varstva osebnih podatkov je zaradi različnosti narave obdelav, izjemno težko (če ne nemogoče) zastaviti. Ker so zahteve varstva osebnih podatkov v veliki meri vezane tudi na razvoj informacijske in druge tehnologije, lahko določeni ukrepi varovanja čez noč postanejo nezadostni (npr. zaradi ugotovitve varnostnih napak v informacijskem sistemu). Izvajalci zdravstvene dejavnosti imajo glede obdelave osebnih podatkov izjemno težko nalogo – nenehno morajo spremljati razvoj zahtev ter zaščitnih ukrepov varstva osebnih podatkov ter predviditi varnostna tveganja in narediti vse, kar je v njihovi moči, da preprečijo nezakonito obdelavo. Posebno pozornost morajo nameniti tudi izobraževanju (in opominjanju) zaposlenih. Po preučitvi odločb Informacijskega pooblaščenca o prekršku namreč ugotovimo, da veliko večino kršitev v zdravstvu predstavljajo neupravičeni vpogledi v zdravstvene podatke pacientov. Pravica do zasebnosti pacienta vsekakor ni novost, kar pomeni, da bi se je moral zavedati popolnoma vsak zaposleni v zdravstvu. Nepooblaščeni vpogledi v zdravstvene podatke pomenijo grobo kršitev zasebnosti pacienta. Da bi izvajalec zdravstvene dejavnosti v čim večji meri preprečil kršitve varstva osebnih podatkov, mora poskrbeti, da zaposleni glede varstva osebnih podatkov prejmejo izčrpna navodila, da se izvajanje ukrepov redno preverja ter da se o njih zaposlene tudi redno izobražuje. Ključno je, da se izvajalci zdravstvene dejavnosti zavedajo, da gre pri kršitvi varstva zdravstvenih osebnih podatkov za poseg v temeljno človekovo pravico do zasebnosti ter da je treba storiti vse, da se kršitve preprečijo.
Keywords: Varstvo osebnih podatkov v zdravstvu, zdravstveni osebni podatki, posebne vrste osebnih podatkov, splošna načela varstva osebnih podatkov, minimalni standardi varstva osebnih podatkov, obdelava osebnih podatkov, kršitev varstva osebnih podatkov, varnostni incident.
Published in DKUM: 28.07.2021; Views: 632; Downloads: 124
Full text (1009,46 KB)

Abstract: Varstvo osebnih podatkov in spoštovanje zasebnega življenja sta pomembni temeljni človekovi pravici. Zaradi uporabe informacijske tehnologije svoje podatke večkrat razkrivamo tretjim osebam, pri tem pa ne pomislimo na njihovo zlorabo. Nova pravila o varstvu podatkov, ki krepijo pravice državljanov in poenostavljajo pravila za podjetja v digitalni dobi, so začela veljati maja 2018 s Splošno uredbo o varstvu podatkov. Ta je prinesla spremembe v smislu večjega nadzora nad obdelavo posameznikovih osebnih podatkov. Splošna uredba o varstvu podatkov je splošno veljavna in neposredno zavezujoča za vse članice Evropske unije se pa znotraj uredbe najdejo določbe, ki jih je treba specifično urediti v nacionalnih zakonih. V diplomskem projektu bomo za lažje razumevanje uredbe najprej opredelili splošne pojme s področja varstva osebnih podatkov ter predstavili določbe, ki so bile določene v Zakonu o varstvu osebnih podatkov v povezavi s tistimi, ki jih je prinesla Splošna uredba o varstvu podatkov. V nadaljevanju se bomo osredotočili na računovodsko dejavnost, s poudarkom na obdelavi osebnih podatkov in presojo skladnosti z veljavno zakonodajo.
Keywords: Splošna uredba o varstvu podatkov, varstvo osebnih podatkov, računovodstvo, upravljavec, obdelovalec.
Published in DKUM: 18.11.2020; Views: 801; Downloads: 73
Full text (1,16 MB)

Abstract: Varstvo osebnih podatkov predstavlja institut, ki z razvojem informacijske tehnologije in posledično težjem nadzoru nad širjenjem informacij pridobiva na svojem pomenu. Sprejem Splošne uredbe (Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ang. General Data Protection Regulation) je povzročil, da morajo organizacije ureditev varovanja osebnih podatkov ponovno preveriti in ji nameniti več pozornosti kot doslej. Zakonodaja na področju varstva osebnih podatkov zahteva od vseh organizacij določene obveznosti, pri čemer je večina obveznosti, ki jih uvaja nova Splošna uredba obstajala že pred njenim sprejemom. Magistrska naloga obravnava obveznosti in aktivnosti, ki jih morajo organizacije zasebnega sektorja urediti, da se uspešno izognejo tveganjem, ki jih nespoštovanje zakonodaje na tem področju prinaša. Poudarek je na pripravi dokumentacije, ki jo morajo organizacije sprejeti oziroma urediti in aktivnostih ter ukrepih, ki jih je potrebno izvrševati v praksi. Predstavljena je večina novosti, ki jih uvaja Splošna uredba, kot so: institut pooblaščene osebe za varstvo osebnih podatkov, evidenca dejavnosti obdelave, politika varstva osebnih podatkov, obveznost uradnega obveščanja o kršitvah (obveznost samoprijave). V Sloveniji je zaradi nesprejetja novega področnega Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-2), nastala »pravna praznina«, zaradi katere nastaja dvom, ali ima informacijski pooblaščenec kot nadzorni organ sploh ustrezna pooblastila za sankcioniranje nespoštovanja določb Splošne uredbe. Zaenkrat se sankcije za kršitve namreč še vedno izrekajo po obstoječem Zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1), kljub temu pa ima nadzorni organ določena pooblastila tudi po Splošni uredbi. Omenjenega področnega zakona ZVOP-1 oziroma prihajajočega ZVOP-2 nikakor ne gre zanemariti, saj se določbe ZVOP-1 še vedno uporabljajo za tista področja, ki jih Splošna uredba ne ureja oziroma jih področni zakon lahko uredi drugače. Tako bo tudi bodoči ZVOP-2 urejal določene institute, ki jih Splošna uredba ne ureja, med drugim tudi področje videonadzora in neposrednega trženja, ki sta oba zelo pogosti praksi večine organizacij. V številnih državah članicah EU so nadzorni organi že izrekali sankcije zaradi kršitve določb Splošne uredbe. Med najpogostejšimi kršitvami so predvsem pomanjkljivosti na področju zavarovanja osebnih podatkov, (nezadostne) informacijske varnosti in nepooblaščenih vpogledov. Najvišje sankcije za kršitve so pričakovano prejele multinacionalne organizacije, vendar niti srednje velike in majhne gospodarske družbe, ki v svojih sistemih hranijo podatke o zgolj par 100 strankah, niso imune za tveganja, ki jim grozijo na področju varstva osebnih podatkov. Upoštevanje veljavne zakonodaje na področju varstva osebnih podatkov nedvomno pripomore k omejevanju možnih tveganj, sočasno pa povečuje tudi ugled organizacije v očeh posameznikov, konkurence in drugih subjektov.
Keywords: varstvo osebnih podatkov, Splošna uredba (GDPR), dokumentacija, ZVOP-1, ZVOP-2, varnostni incident, samoprijava, odgovornost za kršitve.
Published in DKUM: 19.12.2019; Views: 985; Downloads: 164
Full text (955,74 KB)