Search the digital library catalog

Abstract: Globalizacija je glavni razlog, da je upravljanje s finančnimi tveganji postalo ena najhitreje rastočih dejavnosti v poslovnem svetu v zadnjih desetletjih. Mednarodni tokovi blaga, storitev in kapitala zahtevajo zamenjave različnih valut. To posledično pomeni, da se podjetja morajo soočiti z valutnim tveganjem. Nepričakovane spremembe deviznih tečajev imajo pomemben vpliv na poslovanje izvoznikov in uvoznikov. Uporaba valutnih finančnih instrumentov je postala splošno sprejet način za upravljanje z valutnim tveganjem. Enako lahko rečemo za upravljanje obrestnega tveganja, kjer podjetja pogosto uporabljajo obrestne finančne instrumente. Ugotovili smo, da velika podjetja pogosteje uporabljajo valutne in obrestne finančne instrumente kot srednja in majhna podjetja. Za upravljanje z valutnim tveganjem se najpogosteje uporabljajo nestandardizirani terminski posli o nakupu oziroma prodaji tuje valute. Najpogosteje uporabljen finančni instrument za upravljanje obrestnega tveganja je obrestna zamenjava.
Keywords: finančno tveganje, podjetje, valutno tveganje, obrestno tveganje, izvedeni finančni instrumenti
Published in DKUM: 15.06.2018; Views: 1241; Downloads: 157
Full text (2,09 MB)

Abstract: V preteklem desetletju se je med leti 1997 do 2007 nominalna vrednost vseh kreditov evropskih bank podvojila (iz 9.441 milijard CHF na 19.996 milijard CHF). V istem obdobju se je vrednost kreditov v tuji valuti skoraj potrojila (iz 558 milijard CHF na 1.627 milijard CHF). Švicarska nacionalna banka (SNB) ocenjuje, da je bila decembra 2007 vrednost kreditov nominiranih v CHF znotraj evroobmočja 238 milijard CHF, v drugih evropskih državah pa 122 milijard CHF. Krediti v CHF so za slovenske in druge kreditojemalce članic EU posebni iz dveh razlogov. Prvič, kreditojemalci se dodatno soočajo še z valutnim tveganjem. Druga posebnost kredita v CHF se kaže v statusu CHF kot globalne varne valute, ki v času gospodarskega razcveta postopoma depreciira, v času krize pa močno apreciira. Tako je namen našega magistrskega dela, da se predstavijo posledice izpostavljenosti valutnemu tveganju pri kreditu v CHF oz. nasploh pri kreditu v tuji valuti. Iz tega razloga med seboj primerjamo vrednosti anuitet kredita v domači valuti (v našem primeru EUR) in kredita v tuji valuti (CHF). Ker je višina obrestnih mer pri posameznih kreditih zaupen podatek, smo kot obrestne mere pri izračunih kredita v EUR uporabili 6-mesečni EURIBOR, pri kreditih v CHF pa 6-mesečni LIBOR za CHF. Da bi dodatno izpostavili vpliv valutnega tveganja na kredit v sklopu izračunov predstavljamo tudi izračune, kjer uporabimo tako eno izmed notranjih oblik zavarovanja (ščitenje s pomočjo prihodkov v CHF) kot eno izmed zunanjih oblik zavarovanja (valutni terminski posli) pred valutnim tveganjem. Ker je problematika kredita v CHF zaradi valutnega tveganja doletela večino članic EU, predstavljamo tudi regulativne ukrepe in načine, preko katerih so se določene članice, med njimi je tudi Slovenija, soočile z reševanjem težav kreditojemalcev in kreditodajalcev kreditov v CHF. Iz predstavljenih rezultatov in rešitev ugotavljamo, da je valutno tveganje osrednja past kredita v CHF (kredita v tuji valuti). Rešitev ni, da se takšni posli nasploh prepovedo, ampak da regulatorji in kreditodajalci težijo k iskanju načinov, preko katerih bodo kreditojemalci primorani uporabiti eno izmed oblik zavarovanja valutnega tveganja ob sklenitvi kredita v tuji valuti.
Keywords: Varna valuta, valutno tveganje, kreditno tveganje, obrestno tveganje, valutni izvedeni terminski instrumenti.
Published in DKUM: 25.05.2017; Views: 2489; Downloads: 328
Full text (2,02 MB)

Abstract: Za podjetja, ki poslujejo na mednarodnih trgih, in sicer v različnih valutnih območjih, je značilno, da imajo denarne tokove nominirane v različnih tujih valutah. Zaradi tega na splošno velja, da višina izpostavljenosti valutnemu tveganju narašča premo sorazmerno z naraščajočo vpletenostjo podjetja v mednarodni gospodarski prostor. Pri tem je treba upoštevati, da valutna diverzifikacija denarnih tokov lahko omeji moč posameznih vplivov, ki jih imajo spremembe v deviznih tečajih na skupno vrednost pričakovanih denarnih tokov. Valutna diverzifikacija denarnih tokov po navadi izhaja iz geografske diverzifikacije mednarodnega poslovanja podjetja, njen vpliv pa v glavnem temelji na možnosti izkoriščanja nizkih pozitivnih korelacij med valutami. Večja geografska razpršenost poslovanja po navadi pomeni tudi večjo diverzifikacijo valut, v katerih so nominirani denarni tokovi, kar za podjetja pomeni tudi več možnosti za medsebojno izravnavo ugodnih in neugodnih izpostavljenosti valutnemu tveganju, kar posledično vpliva tudi na zmanjšano skupno raven izpostavljenosti tovrstnemu tveganju. Različni avtorji na področju obvladovanja valutnega tveganja, na primer Brealey in Kaplanis (1995), Logue (1995), Godfrey in Yee (1996), Shapiro in Sarin (2009) ter Madura in Fox (2011), se strinjajo, da podjetja, ki poslujejo na mednarodnih trgih, pri obvladovanju valutnega tveganja razpolagajo z določenimi prednostmi, ki jih ponujajo naravne oblike zavarovanj in ki so povezane tudi z valutno diverzifikacijo denarnih tokov. Korelacije med valutami so po navadi odvisne od povezave med dejavniki, ki vplivajo na spremembe v deviznih tečajih, ali pa nastanejo kot posledica prisotnosti tretje valute, ki vpliva na vrednost preostalih valut. Za države iz iste geografske regije so ponavadi značilne močne gospodarske povezave, ki temeljijo na geografski bližini ali podobnih gospodarskih in političnih dejavnikih. Zaradi tega naj bi imela podjetja, ki poslujejo v različnih geografskih regijah, in to v različnih valutnih območjih, več možnosti za izkoriščanje prednosti, ki so povezane z naravno obliko izravnave ugodnih in neugodnih izpostavljenosti valutnemu tveganju. S to trditvijo se na primer strinja tudi Pantzalis (Pantzalis et al. 2001), ki je v svoji raziskavi ugotovil, da so podjetja z bolj razvejano mrežo mednarodnega poslovanja uspešnejša v učinkovitem obvladovanju izpostavljenosti valutnemu tveganju. Navedeno so potrdili tudi izsledki empiričnega raziskovanja, v katerem je Makar (Makar et al. 1999) ugotovil, da pogostost uporabe valutnih izvedenih finančnih instrumentov narašča premo sorazmerno s stopnjo geografske koncentracije trgov, na katerih je prisotno podjetje. V nalogi preučujemo vpliv, ki ga imajo različne stopnje korelacij med valutami na višino izpostavljenosti valutnemu tveganju ter raziskujemo možnosti, ki jih korelacije omogočajo pri uporabi določenih finančnih tehnik in operativnih strategij zavarovanja pred valutnim tveganjem. Namen raziskave je ugotoviti, kako pomemben je dejansko vpliv, ki ga ima valutna diverzifikacija denarnih tokov na višino skupne izpostavljenosti valutnemu tveganju. Pri tem preverjamo, ali imajo podjetja z razpršeno mrežo mednarodnega poslovanja več možnosti izkoriščanja prednosti, ki izhajajo iz valutne diverzifikacije denarnih tokov, kot podjetja, katerih poslovanje je večinoma osredinjeno na trge znotraj svoje geografske regije. Analiza vpliva je opravljena z vidika podjetij, ki kot svojo funkcijsko valuto uporabljajo evro, in temelji na podlagi podatkov o gibanju vrednosti 48 valut iz sedmih različnih geografskih regij v dveh zaporednih časovnih obdobjih. V raziskavi ugotavljamo obstoj korelacij dolgega dosega, ki jih raziskujemo z analizo navzkrižnih korelacij z odstranjenim trendom. Ta metoda predstavlja prilagojeno obliko standardne kovariančne analize, ki jo v splošnem uporabljamo za kvantifikacijo navzkrižnih korelacij med dvema sočasno zabeleženima nestacionarnima časovnima vrstama podatkov.
Keywords: valutna diverzifikacija denarnih tokov, valutno tveganje, merjenje izpostavljenosti valutnemu tveganju, obvladovanje valutnega tveganja, korelacije med valutami, analiza navzkrižnih korelacij z odstranjenim trendom, korelacije dolgega dosega
Published in DKUM: 25.01.2016; Views: 1883; Downloads: 305
Full text (20,25 MB)

Abstract: Bančno poslovanje je neločljivo povezano s prevzemanjem tveganj. Za banko je ključnega pomena, da se teh tveganj zaveda, jih identificira, analizira, ovrednoti in sprejme ustrezne ukrepe, s čimer bistveno zmanjša možnost nastopa negativnih posledic na njeno poslovanje. Tržna tveganja, obvladovanju katerih je naloga namenjena, izvirajo iz sprememb tržnih cen, valutnih tečajev in obrestnih mer finančnih instrumentov. V bančnem poslovanju predstavljajo manjši pa vendar nezanemarljiv del tveganj, ki jim je banka pri svojem poslovanju izpostavljena. Za njihovo učinkovito obvladovanja ima banka na voljo številne instrumente, katere in kako bo uporabila pa je v prvi vrsti odvisno od njenih poslovnih potreb, kakor tudi od njene dovzetnosti za prevzemanje teh tveganj. V nalogi smo se osredotočili na sistem limitov in izvedene finančne instrumente kot možne načine za obvladovanje tržnih tveganj. Mednje smo vključili tudi tvegano vrednost (ang. value at risk) kot mero najvišje potencialne izgube, ki jo lahko imetnik portfelja ob upoštevanju določene verjetnosti dogodkov realizira v določenem obdobju. Na izračun potencialne izgube pomembno vpliva nestanovitnost cen finančnih instrumentov, prikaz povezave med omenjenima spremenljivkama pa je sestavni del naloge. Vsebina naloge ni uporabna zgolj za poslovne banke. Limitni sistem kot mehanizem obvladovanja tveganj je uporaben za vsakega investitorja, ki lahko z nekaj osnovnega računalniškega znanja učinkovito upravlja svoj portfelj ter tako pomembno vpliva na poslovni rezultat le-tega. Seveda je kompleksnost upravljanja takega portfelja bistveno manjša od upravljanja portfelja poslovne banke, ki se pri svojem poslovanju srečuje z različnimi finančnimi instrumenti, čemur mora biti prilagojena tudi njena informacijska podpora. Dopolnitev limitnemu sistemu predstavljajo izvedeni finančni instrumenti. Ti so še posebej uporabni pri zapiranju oziroma uravnavanju valutno in obrestno občutljivih pozicij, ki jih banka zavzema pri svojem poslovanju. Ključno pri obvladovanju tržnih tveganj je definiranje največje izgube, ki smo jo še pripravljeni prevzeti, kakor tudi višine zaslužka, pri katerem smo pripravljeni določeno pozicijo zapreti. Z dobro zastavljeno politiko obvladovanja tržnih tveganj, ki jo je potrebno nenehno preverjati in nadgrajevati, lahko banka pomembno vpliva na svoj poslovni rezultat. Pri tem je z vidika investitorjev pomembno, da jim v zameno za občasne visoke donose, ki se lahko kaj kmalu obrnejo v negativno smer, zagotavlja stabilne poslovne rezultate ter posledično stabilen donos na vložen kapital. Hkrati poslovna banka s takšnim poslovanjem varčevalcem daje pozitiven signal, da je stabilna in zaupanja vredna institucija.
Keywords: tržno tveganje, valutno tveganje, obrestno tveganje, pozicijsko tveganje, tvegana vrednost, limitni sistem, izvedeni finančni instrumenti, obračunavanje varovanja pred tveganji, odprta devizna pozicija, obrestni razmik, neto likvidna aktiva. opcija, dogovor o terminski obrestni meri, obrestna zamenjava, terminska pogodba, regresijska analiza, beta, trajanje, model vrednotenja dolgoročnih naložb
Published in DKUM: 06.12.2013; Views: 2228; Downloads: 377
Full text (1,00 MB)

Abstract: Okolje, v katerem poslujejo banke, je izredno dinamično in hiter razvoj spremljajo številna tveganja. Tveganju se v poslovni banki ni mogoče popolnoma izogniti, zato se mora vsaka banka zavedati učinkovitega upravljanja s tveganji, ki vključuje prvine prepoznavanja, merjenja in ocenjevanja, spremljanja in poročanja. Banka, ki aktivno upravlja s tveganji, ima pred konkurenco odločilno prednost. Osrednje mesto med bančnimi tveganji, zavzema nedvomno kreditno tveganje in ga lahko opredelimo kot tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Cilj upravljanja s kreditnim tveganjem je maksimiranje tveganja prilagojene donosnosti in hkrati obdržati nivo tveganja v sprejemljivih okvirjih. Pri obvladovanju tveganja mora banka upoštevati ne samo tveganja v celotnem kreditnem portfelju ampak tudi tveganja pri sklepanju individualnih kreditnih poslov. Obvladovanje s kreditnim tveganjem je ključna komponenta celovitega upravljanje s tveganji in bistveno vpliva na dolgoročno uspešnost vsakega bančnega poslovanja. Obvladovanje ključnih tveganj, ki jih najpogosteje delimo na kreditno, obrestno, valutno, likvidnostno, tržno in operativno tveganje, je temeljito regulirano tudi z bančnimi predpisi, med katerimi je najpomembnejši Zakon o bančništvu s podzakonskimi akti. Banke poskušajo obvladovati kreditno tveganje na različne načine, ki jih delimo na merjenje in obvladovanje kreditnega tveganj. Z merjenjem tveganja banka določi mejo še sprejemljivega tveganja, ki ga je pripravljena prevzeti. Za merjenje kreditnega tveganja obstajajo različni modeli, ki segajo od kvantitativnih do kvalitativnih. Kreditno tveganje banka obvladuje na več načinov kot na primer z izpolnjevanjem zakonskih zahtev, razpršenostjo naložb po sektorjih, uporabo ustreznih modelov in zavarovanje kreditov. Ugotavljanje bonitete kreditojemalca je bistven dejavnik za obvladovanje kreditnega tveganja. Banke komitente razvrščajo v bonitetne razrede in na podlagi razreda določajo tudi zavarovanje kreditne naložbe. Banke ocenjujejo kvaliteto svojega kreditnega portfelja in kreditna tveganja na podlagi bonitetnih ocen komitentov. Pri tem banka z bonitetno oceno naredi oceno kvalitete komitenta in njegove sposobnosti, da bo izpolnil svoje obveznosti. Merila, na podlagi katerih banke ocenjujejo boniteto, delimo na objektivna in subjektivna. Pomembno oceno odigra tudi oblika kreditnega zavarovanja in to že na začetku postopka odobritve kredita. Na podlagi tega, kaj je kreditojemalec pripravljen ponuditi za zavarovanje kredita. Namen naloge je predstaviti različne metode merjenja, ocenjevanja in obvladovanja kreditnega tveganja ter njihovo upravljanje v Abanki Vipi d.d. in predstaviti nove možnosti za obvladovanje tveganj v bančnem sektorju.
Keywords: banke, tveganja, upravljanje s tveganji, kreditno tveganje, obrestno tveganje, valutno tveganje, likvidnostno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje, metodologije, merjenje, kreditna analiza, zavarovanje tveganj
Published in DKUM: 31.01.2013; Views: 2933; Downloads: 386
Full text (1,36 MB)