| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 14
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
PREŽIVNINA IN NJENO UVELJAVLJANJE PO UREDBI O PREŽIVNINAH
Urška Orešnik, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo je namenjeno ugotavljanju možnosti, ki se upravičencem ponujajo ob neplačilu preživnine, kot zneska, ki predstavlja vse tisto, kar je nekdo pravno dolžan nameniti za potrebno preživljanje bodisi otrok, staršev, zakonca, idr. Preživljanje ali alimentacija je ustanova družinskega prava, ki temelji na enem od osnovnih načel družinskega prava, na načelu vzajemne pomoči med člani družine oz. na načelu družinske solidarnosti. Zato se problem neplačila preživnin največkrat pojavi v družinah, kjer so vezi razrahljane in ni trdnih, družinskih vrednot. Pravila, ki določajo preživnine in same pravice, ki izhajajo iz njih so razpršena v številnih pravnih aktih. Posledično je uspešnost hitre izterjave preživnine odvisna od poznavanja prava na tem področju saj se razsežnost bistveno poveča, ko se vključi še mednarodni element (npr. zavezanec se preseli ali živi v drugi državi). Upravičenci do preživnine imajo na razpolago več postopkov s katerimi lahko zahtevajo njeno plačilo in ti postopki se med sabo ne izključujejo. Najprej je potreben sodno potrjen dogovor o preživnini ali sodno določena preživnina oz. drug izvršljiv naslov, na podlagi katerega se lahko vloži predlog za izvršbo in/ali kazenska ovadba ter zahtevek za uveljavitev nadomestila preživnine. Najlažjo in najlepšo rešitev za vse vpletene predstavlja dogovor oz. sporazum o preživnini. Zato bi na stopnji svetovanja bilo treba razširiti možnosti in vključiti poleg Centrov za socialno delo, še zakonske in družinske terapevte ter pravne svetovalce.
Keywords: preživnina, preživljanje, družina, otroci, starši, zakonec, zunajzakonska skupnost, registrirana skupnost istospolnih partnerjev, neplačilo preživnine, izvršilni postopek, izvršilna sredstva, kazenski postopek, kaznivo dejanje, nadomestilo preživnine, mednarodni element, mednarodno uveljavljanje preživnine, priznanje sodnih odločb
Published: 08.09.2010; Views: 2385; Downloads: 455
.pdf Full text (377,80 KB)

2.
MODEL DIFUZIJE PREDLAGANE NOVOSTI V SVETOVALNEM CENTRU
Jasmina Mujkić, 2011, master's thesis/paper

Abstract: Podjetja in vodstva podjetij se zavedajo, da je v današnjem procesu globalizacije, ki je razširil trg in poslovanje na najvišjo raven, potrebno biti dolgoročno konkurenčen in si izboriti konkurenčno prednost pred ostalimi tekmeci na trgu. V podjetjih je potrebno spodbujati ustvarjalnost, inovativnost, vlagati finančna sredstva v raziskave in razvoj novih izdelkov oziroma storitev ter izboljševati kakovost poslovnih procesov in proizvodov, če želijo doseči napredek in razvoj. Podjetje vodi do inovacije dolga pot. Začne se z idejo, ki se razvije v invencijo, ta v potencialno inovacijo in na koncu v inovacijo, ki za odjemalce pomeni dokazano koristno novost, kar potrdijo z nakupom in uporabo. Vzporedno z razvojem novosti teče proces difuzije, ki pomeni uveljavljanje novosti, saj mora novost priti do končnih uporabnikov. Uveljavljanje novosti lahko za različne možne odjemalce, ki so v različnih okoljih, traja različno dolgo. Hitrost in uspešnost difuzije je odvisna tudi od uporabljenih komunikacijskih kanalov. Ko gre posameznik skozi proces odločanja o novosti išče informacije, da bi zmanjšal negotovost glede znanja ki ga ima o prednostih, ki jih ponuja novost. Potencialni odjemalci želijo vedeti kakšne so relativne prednosti novosti v primerjavi s prejšnjo alternativo. Možnim odjemalcem lahko pomagajo agenti spreminjanja ali kot jim pravimo tudi promotorji novosti. Njihova naloga je prepričati odjemalce k sprejemu novosti, v kar morajo vložiti veliko truda in časa. Zgodi se, da pri tem potrebujejo pomoč, ki jo dobijo od mnenjskih vodij, ki so bolj homofilni z odjemalci, zato prepričevanje o sprejetju poteka lažje. Prepričevanje o sprejemu novosti bo uspešno le s spremembo in usmeritvijo miselnosti možnih odjemalcev. Kot že nakazuje naslov raziskovalne naloge sem difuzijo predlagane novosti preučevala v svetovalnem centru. Svetovalni center je javni zavod, ki deluje na področju vzgoje in izobraževanja. Njihova primarna dejavnost je dejavnost svetovanja otrokom in mladostnikom pri učnih in drugi težavah, svetovanje njihovim staršem, kako se spoprijeti z otrokovo problematiko in svetovanje odraslim v stiski. V zavodu trenutno vodijo vso dokumentacijo svojih strank in arhiv ročno, vse se beleži z roko, veliko je papirologije. Delo se podvaja, več krat pride do situacije, da se dosje izgubi ali založi. Zaposleni veliko svojega časa posvečajo administraciji namesto svoji primarni dejavnosti. Da bi za zaposlene v svetovalnem centru bilo lažje, preglednejše, vsa dokumentacija na enem mestu in dostopna vsem hkrati ob istem času, sem predlagala uvedbo novosti, to je računalniškega programa. Ta bi deloval kot interna aplikacija, dostopna na računalniku vsakega posameznega zaposlenega. V programu bi se hranili vsi podatki obravnavanih strank, to so osebni podatki, vsebina obravnav in strokovna mnenja, skratka vse, kar se zdaj zapisuje z roko. Poleg tega bi se letna statistika po različnih parametrih lahko izdelala veliko hitreje in natančneje. Tekom raziskave sem med zaposlenimi izvedla tudi anketo, da bi ugotovila ali bi novost sprejeli, so nanjo sploh pripravljeni, kakšne koristi vidijo iz njene uporabe in kako si predstavljajo oziroma želijo, da bi računalniški program izgledal. Katere specifike in funkcionalnosti bi naj imel? Ocenjujem, da uvedba novosti prinaša veliko koristi tako za zaposlene, kot za direktorja zavoda in njegovo ustanoviteljico, tj. Mestno občino Maribor. Delovanje celotnega zavoda bo zaradi spremenjenega sistema dela transparentejše in učinkovitejše. Racionaliziralo se bo poslovanje in stroški. Zaposleni bodo lahko svojim strankam posvečali več časa. Priprave na obravnavo bodo daljše in kakovostnejše, kar bodo občutili tudi klienti. Pred uvedbo novosti je potrebno zaposlenim in vsem sodelujočim v tem procesu predstaviti prednosti predlagane novosti, konkretne izboljšave in razbremenitve, ki jih čakajo pri njihovem delu. Spremeniti je potrebno njihovo mišljenje o novosti v takšni smeri, da bodo
Keywords: ustvarjalnost, ideja, inovativnost, inovacije, difuzija/uveljavljanje/širjenje novosti, agenti spreminjanja, mnenjski vodje, proces odločanja, elementi difuzije, svetovalni center, računalniški program, izboljšan sistem delovanja, koristi.
Published: 27.10.2011; Views: 1179; Downloads: 199
.pdf Full text (920,95 KB)

3.
OPTIMIZACIJA DAVČNE OSNOVE GOSPODARSKIH SUBJEKTOV IN USTREZNA SHEMA DAVČNIH OLAJŠAV
Janja Švajger, 2012, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi je obravnavana optimizacija davčne osnove gospodarskih subjektov in struktura davčnih olajšav. Zakon o davku od dohodkov pravih oseb in s tem tudi davčne olajšave so se v zadnjih letih veliko spreminjale. Vsekakor pa so davčne olajšave tema, kateri bi moralo vsako podjetje, ne glede na velikost in področje delovanja, posvečati veliko pozornosti, da bi bilo kar se da uspešno pri planiranju svoje davčne obveznosti oziroma optimiranju le-te. V nalogi je prikazana shema davčnih olajšav v primerjavi s prejšnjo zakonodajo. Za optimizacijo davčne osnove je potrebo izpolnjevanje številnih pogojev, ki so v nalogi podrobno analizirani. Na osnovi konkretnih primerov malih, srednjih in velikih družb so narejeni izračuni, iz katerih je razvidno, kakšne možnosti optimizacije davčne osnove so imeli gospodarski subjekti v skladu s prejšnjo zakonodajo in kakšne možnosti davčne optimizacije imajo po uvedbi ZDDPO-2. S pomočjo podatkov o plačilih za investicije in intenzivnosti vlaganj v raziskave in razvoj je v nalogi prikazan vpliv davčnih olajšav na poslovne odločitve gospodarskih subjektov. Investicijsko olajšavo ima čedalje manj držav, na drugi strani pa je že večina držav, tako v EU kot izven, uvedla olajšavo za raziskave in razvoj in jo vse bolj povečuje. V nalogi je narejen komparativni pregled le-te v izbranih državah, še posebej in bolj podrobno pa so predstavljene davčne olajšave in pogoji za uveljavljanje olajšav v Veliki Britaniji, s primerjavo s slovensko davčno zakonodajo. Naloga vključuje tudi konkreten primer optimizacije davčne osnove in uveljavljanja davčnih olajšav v izbranem podjetju, s pomočjo katerega so se pokazala konkretna vprašanja in dileme, s katerimi se podjetje sooči, ko uveljavlja davčne olajšave in pripravlja obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Vse navedeno pa je bila osnova za podane predloge sprememb davčne zakonodaje na področju davčnih olajšav, ki bi morebiti lahko pripomogla k doseganju ciljev po razbremenitvi davčnih zavezancev in povečanju vlaganj v raziskave in razvoj in s tem večji konkurenčnosti slovenskih podjetij.
Keywords: davek od dohodkov pravnih oseb, davčne spodbude, davčne olajšave, pogoji za uveljavljanje olajšav, efektivna stopnja, investicije, raziskave in razvoj, davčna osnova, davčna optimizacija, poslovne odločitve podjetij, davčni obračun
Published: 14.09.2012; Views: 2689; Downloads: 445
.pdf Full text (1,69 MB)

4.
KAZENSKA ODGOVORNOST JAVNIH FUNKCIONARJEV
Eva Štromajer, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo obravnava odgovornost nosilcev javnih pooblastil, pri čemer se osredotočam predvsem na premiso med politično in kazensko odgovornostjo javnih funkcionarjev s posebnim ozirom na župane. Javni funkcionarji so voljeni ali imenovani ˝predstavniki ljudstva˝, ki svojo funkcijo opravljajo poklicno ali nepoklicno in predstavljajo osebe, če izhajamo iz zakonske opredelitve, ki jih na funkcijo volijo skupščine družbenopolitičnih skupnosti, predsednik in člani predsedstva Republike Slovenije in delegati v zborih skupščin družbenopolitičnih skupnosti, kakor tudi funkcionarji pravosodnih organov, ki jih imenujejo skupščine družbenopolitičnih skupnosti, funkcionarji družbenega pravobranilca samoupravljanja, namestniki republiških sekretarjev ter generalni sekretarji Predsedstva Republike Slovenije, Skupščine Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. V večini primerov za nastop funkcije in njeno opravljanje, posebni strokovni pogoji, ki bi jih funkcionarji morali izpolnjevati, niso potrebni. Pri opravljanju svojih funkcij so nosilci javnih pooblastil sicer do neke mere avtonomni, zakonodaja jih pa v določenem obsegu skuša omejevati. Kakršnokoli omejevanje pa ne doseže svojega namena in posledično temu učinka, saj ne glede na dejstvo, da so kazenskopravne, politične in civilne oziroma odškodninske sankcije zakonsko sicer opredeljene, je pojem odgovornosti javnega funkcionarja, iz prakse izhajajoč, nepopolno definiran in kot tak neoprijemljiv. Redki so primeri, ko funkcionarji za svoja ravnanja, ki so lahko kazenskopravno preganjana in imajo določene materialnopravne sankcije, dejansko odgovarjajo, ravno zaradi ohlapno urejene zakonodaje na tem področju. Če povzamemo, so funkcionarji moralno in etično odgovorni za dejanja, ki jih pri opravljanju svoje funkcije zagrešijo, pojem morale in etike pa lahko skorajda zatrdimo, je slovenskim funkcionarjem, v večini primerov, tuj. Ureditev odgovornosti funkcionarjev ima več podvrst, s skupno značilnostjo, ki se kaže v zahtevi, da mora kršitev nastati pri opravljanju funkcije. Drug problem, ki se kaže predvsem skozi prakso predstavlja dejstvo, da (pre)večkrat pride do zlorabe objektivne odgovornosti, v smislu prehajanja iz sfere pravne v objektivno politično odgovornost, o čemer govorimo v smislu odgovornosti poslancev, ministrov, tudi predsednika in drugih funkcionarjev. Šibkost ureditve pravne odgovornosti je predvsem posledica nenehne uporabe objektivne odgovornosti. Zato lahko govorimo o zlorabi objektivne odgovornosti, ker ne pride do ugotavljanja pravne odgovornosti, četudi za le-to obstajajo razlogi. Tudi v okviru objektivne politične odgovornosti pa, žal, opažamo, da do sankcij pravzaprav ne pride. Razlog je, kot ugotavljam v tem diplomskem delu, v zakonodaji, ki tega ne določa dovolj natančno in je določila, ki govorijo o sankcijah, mogoče obiti. Druga pomanjkljivost oziroma neprimernost sankcije se kaže v nesorazmernosti sankcije z izvedenim kaznivim dejanjem ali prekrškom, kar se tipično kaže v primeru kršitve 27. v povezavi z 28. členom ZIntPK, ki kot sankcijo določa nesorazmerno oglobitev posameznega funkcionarja. Glavni razlog je nepopolna zakonodaja v smislu razpršenosti določil v več zakonih, ki veljajo za nosilce javnih pooblastil. Zato potrebujemo zakon, ki bo enotno urejal oblike odgovornosti funkcionarjev in predvideval konkretne materialnopravne sankcije in predvsem potrebujemo institut, ki bo omogočal razrešitev županov, ki so po trenutno aktualni zakonodaji skorajda nedotakljivi. Diplomsko delo je v jedru razdeljeno na tri temeljne dele, od katerih v prvem podrobno opredeljujem pojem javnega funkcionarja in povzemam temeljne značilnosti in naloge posameznih. V drugem delu so izpostavljene oblike odgovornosti javnih funkcionarjev, od politične, do kazenske in nazadnje, odškodninske odgovornosti. V okviru odgovornosti obravnavam tudi institute za uveljavljanje le-te. Tretji del jedra diplomskega dela predstavlja obr
Keywords: javni funkcionar, nosilec javnih pooblastil, kazenska odgovornost, kazensko pravo, politična odgovornost, etika in morala, uveljavljanje odgovornosti, odškodninska odgovornost, instituti uveljavljanja odgovornosti, župan
Published: 23.08.2017; Views: 702; Downloads: 105
.pdf Full text (1,95 MB)

5.
Zasebnopravno uveljavljanje pravic v odškodninskih postopkih v konkurenčnem pravu Evropske unije
Maja Jakomini, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Zasebnopravno uveljavljanje pravic zaradi kršitev konkurenčnega prava Evropske unije je za zdaj še dokaj nerazvito in neraziskano področje. Odškodninski zahtevki zaradi kršitev konkurenčnega prava Evropske unije se od države do države razlikujejo, kar za oškodovance pomeni, da bodo v vsaki državi obravnavani drugače. V praksi se oškodovanci le redko odločajo za vlaganje odškodninskih zahtevkov. Posamezniki se ne odločajo za uveljavljanje odškodnin, za kar je krivo dejstvo, da je imela Komisija do začetka uporabe Uredbe 1/2003 v maju 2004 monopol nad uporabo tretjega odstavka 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Konkurenčno pravo štejemo za podpanogo gospodarskega prava. Ta skrbi za varovanje konkurence preko nadzora in usmerjanja dejanj, ki neupravičeno omejujejo konkurenco ali so v nasprotju s tržnimi običaji. Osrednji določbi, ki to urejata, sta 101. in 102. člen PDEU, katerih izvajanje urejajo Uredbe 17/62 in seveda novejša ter bistvena Uredba 1/2003. Skozi debato o uredbah se razjasni vprašanje, zakaj sistem zasebnopravnega varstva v Evropski uniji ni imel pomembnejše vloge. Podrobneje obravnavam tudi temeljne značilnosti javnopravnega in zasebnopravnega varstva konkurence ter razmerje med njima. Za glavno razliko med javno in zasebno prisilo se štejejo razlike v oblikah administracije, v samih akterjih in pravnih sredstvih. Vendar, če tudi imata različne cilje, imata javnopravna in zasebno pravna prisila vpliv ena na drugo. Kot zanimivost se lahko omeni dvojna vloga Komisije Evropske unije pri izvajanju pravil o konkurenci, kjer se ta pojavi kot oškodovanec. Najpomembnejša pri vsem je možnost uveljavljanja odškodninskih zahtevkov za primer kršenja konkurenčno-pravnih pravil. V zvezi s tem je bila izdana nova Direktiva, ki določa enotno ureditev pravil v zvezi z odškodninskimi tožbami v nacionalni zakonodaji. Ta nam poda kar nekaj odgovorov na vprašanja, ki se nam zastavijo skozi to delo.
Keywords: zasebnopravno uveljavljanje, odškodninski zahtevki, posameznikova pravica do odškodnine, konkurenčno pravo Evropske unije, konkurenčna politika
Published: 19.05.2016; Views: 827; Downloads: 113
.pdf Full text (894,10 KB)

6.
POMEN TEMELJNIH NAČEL DDV PRI PREPREČEVANJU SAMOVOLJNEGA POSTOPANJA DAVČNEGA ORGANA
David Harl, 2016, master's thesis

Abstract: Dejstvo je, da mora Republika Slovenija kot demokratična država, ki temelji na vladavini prava, zagotavljati predvidljivo ravnanje nosilcev oblasti in nadzor nad njihovimi odločitvami. V času, ki ga zaznamuje vedno večja davčna kompleksnost in ko je že kolikokrat vprašljiva praktična uporaba davčne norme, je utemeljevanje pomena splošnih in temeljnih načel še bolj smiselno. Slednje je še toliko bolj pomembno na področju DDV. Zavedati se moramo, da je DDV v zadnjih letih najpomembnejši vir financiranja javne porabe. Vseskozi, tako v slovenskem kot tudi v evropskem merilu, se še vedno (prepogosto) dogaja, da morajo davčni zavezanci v postopkih pred državnimi organi, brezkompromisno zahtevati upoštevanje njihovih pravic, ki jim pripadajo ter preverjati zakonitost delovanja državnih organov v skladu s črko zakona. V modernih demokratičnih državah obstaja veliko mehanizmov nadzora, pa tudi pravnih sredstev, s katerimi se lahko spreminja delovanje, ravnanje in obnašanje državnih organov in njihovih uradnih oseb, le uporabiti jih je treba. Ker pa se zavedam, da imajo davčni zavezanci v davčnih postopkih nadzora večkrat občutek »majhnosti« in nemoči v razmerju do »samovoljnih« državnih organov, sem se odločil za obravnavo tematike, ki je pred vami. Tako kot velja za vsa druga pravna področja, obstajajo tudi pri postopanju davčnega organa na področju DDV nekatera temeljna izhodišča, osnove in načela, ki jih mora davčni organ pri odločanju o pravicah in obveznostih davčnih zavezancev upoštevati. Da lahko ustrezno presojamo zakonitost teh odločitev, pa je na strani davčnih zavezancev, da poznajo omejitve takšnega odločanja. Gre za vprašanje upoštevanja temeljnih načel DDV pri postopanju davčnega organa v postopkih nadzora DDV. V zapletenem in obsežnem davčnem okolju namreč obstaja več interpretacij pravnih norm, kar lahko privede do razhajanj tako med davčnimi zavezanci in davčnim organom, kot tudi do razhajanj med davčnimi zavezanci samimi. Medtem ko slednje ni problematično, je toliko bolj problematična interpretacija norm s strani davčnega organa, če slednji ne sledi temeljnim načelom DDV. Temeljna načela DDV, ki jih je oblikovalo SEU, lahko odigrajo pomembno vlogo pri enotni interpretaciji odločitev davčnega organa. Glede na to, da postopanje davčnega organa spada v okvir upravnega prava, ki ureja tudi delovanje izvršilne oblasti v primeru uresničevanja pravic in obveznosti davčnih zavezancev, je pomembno poznati ta načela, katerih skupni imenovalec je ta, da je njihovo upoštevanje in spoštovanje v vlogi omejevanja (državne) oblasti ob hkratnem zagotavljanju varstva pravic in obveznosti davčnih zavezancev. Z jasnimi opredelitvami, jasnimi načeli in jasnimi normami pa lahko skrčimo ali celo odpravimo razloge za morebitne pravdne postopke in s tem ustvarimo okolje pravne gotovosti in pravičnosti.
Keywords: temeljna načela, pomen temeljnih načel, DDV - davek na dodano vrednost, postopanje davčnega organa, samovoljno ravnanje, davčni nadzor, davčni zavezanec, kršitve temeljnih načel, direktiva sveta 2006/112/ES, nadzor nad postopanjem davčnega organa, uveljavljanje pravic in obveznosti davčnih zavezancev.
Published: 15.09.2016; Views: 587; Downloads: 50
.pdf Full text (1,48 MB)

7.
POSLOVNO ORGANIZACIJSKI KONCEPT RAVNANJA Z OKOLJEM V MALEM STORITVENEM PODJETJU
Božidar Kastelic, 2016, master's thesis

Abstract: Z obremenjevanjem naravnega okolja in s pomanjkanjem skrbi za okolje se srečujemo vsak dan, na vsakem koraku. Najhuje se posledice v zadnjem času kažejo v klimatskih spremembah. Vendar tudi druga področja, kot so onesnaženost tal, voda in zraka, ne zaostajajo veliko. Pomemben delež onesnaženja in pomanjkanje skrbi za okolje je moč pripisati podjetjem, tudi malim storitvenim podjetjem. Medtem ko večja podjetja upoštevajo zakonodajo in razvijajo prostovoljne pobude v skrbi za okolje, srednja ter mala podjetja zaradi omejenih virov temu vidiku ne namenjajo dovolj pozornosti. Poslovna podjetniška politika bo v prihodnosti morala vključevati širše dimenzije, kot je to veljalo v preteklosti. Ne samo zasledovanje ekonomskih, temveč tudi okoljskih in socialnih dimenzij. Poslovno organizacijski koncept ravnanja z okoljem v podjetniški praksi malih storitvenih podjetij naj bi bolj upošteval spoznanja, da je potrebno ob učinkovitosti bolj kot doslej upoštevati celovitost pristopa, znanje, okoljsko osveščenost, za ustvarjalnost spodbudne medosebne odnose, okoljsko odličnost poslovanja, podporni in skrben odnos do naravnega ter drugega okolja. Gre za celoviti več- in medstrokovni pristop, ki v malem podjetju predstavlja problem. Zaradi omejenih človeških virov sta vloga in pomen lastnika oziroma managerja na področju ravnanja z okoljem še toliko bolj izpostavljena. Predlagani managerski model z vključenim ravnanjem z okoljem izhaja iz Lipovec-Rozmanove teorije organizacije in dodanim Kraljevim pristopom k okoljski odličnosti. Poudarek temelji na planiranju, uveljavljanju in kontroli poslovanja ter planiranju, uveljavljanju in kontroli organizacije, ki v vseh korakih vključuje skrb za okolje v malem storitvenem podjetju. V raziskavi preučujemo posamezne sestavine ravnanja z okoljem v managerskem procesu, in sicer v poslovanju ter organiziranju, in kako se vključujejo v vsakodnevne podjetniške aktivnosti planiranja, izvajanja in kontroliranja v avtopralnicah. V zaključkih magistrske naloge smo lahko ugotovili, da smo z nalogo, izvedeno raziskavo in analizo raziskovalne ankete izpolnili nekatere cilje, ki smo si jih zastavili v nalogi. Glavno sporočilo naloge je, da stalno in nenehno prilagajanje podjetij za ohranjanje konkurenčnosti postavlja zahtevo o skrbi za okolje ter ravnanju z njim med prednostne cilje v poslovanju in tudi organiziranju podjetja. Med cilje poslovanja in organiziranja se tako kot nepogrešljiva stalnica uvrščajo tudi cilji ravnanja z okoljem. Vse tri hipoteze, ki smo jih postavili v uvodnem delu naloge in se nanašajo na poslovno organizacijski koncept ravnanja z okoljem v malem storitvenem podjetju, smo z analizo anketnega vprašalnika ter analizo dobljenih odgovorov ob ustreznem razmisleku in natančni primerjavi dikcije hipotez z dikcijo vprašanj na koncu uspešno potrdili.
Keywords: kontrola, management, malo storitveno podjetje, planiranje, ravnanje z okoljem, uveljavljanje
Published: 13.12.2016; Views: 466; Downloads: 45
.pdf Full text (10,56 MB)

8.
Roki za uveljavljanje neistovetnosti po dunajski konvenciji: analiza sodne prakse
Janez Rotman, 2016, master's thesis

Abstract: Dunajska konvencija določa zahtevno sistematiko rokov za uveljavljanje neistovetnosti, ki od kupca zahteva aktivno in hitro postopanje na vsakem koraku. Na abstraktni ravni, je za vsak rok, tako za pregled, grajanje in uveljavljanje zahtevkov zaradi neistovetnosti blaga s pogodbo, določen standard primernega roka, pri čemer je interpretacija le tega odvisna od okoliščin konkretnega primera, ter od namena samega instituta. Naloga sodišč je tako, da zapolnijo te nedoločne pravne pojme z vsebino, ob upoštevanju mednarodnega značaja Dunajske konvencije in načela avtonomne razlage. Na podlagi analize sodne prakse ne moremo v primeru nobenega roka, govoriti o fiksaciji na točno določena časovna obdobja (razen v primeru prekluzivnega roka iz člena 39(2) CISG), saj je to v nasprotju z idejo prilagodljivosti določb Dunajske konvencije okoliščinam konkretnega primera, vseeno pa lahko, še posebej na področju grajanja neistovetnosti, zasledimo tendenco po vpeljevanju predvidljivosti v interpretacijo, še posebej pri odločitvah sodišč, ki prihajajo iz kontinentalnih pravnih sistemov. Noble month pristop, v skladu s katerim se kot povprečen rok za grajanje neistovetnosti, ob neobstoju okoliščin, ki bi narekovale njegovo podaljšanje ali skrajšanje, predlaga enomesečni rok, je pogosto citiran, še posebej v primeru sodb sodišč kontinentalnih pravnih sistemov. Pri odmeri rokov sodišča največkrat upoštevajo naravo blaga, predvsem njegovo pokvarljivost oz. obstojnost, dogovore med strankama, sezonsko naravo blaga, zahtevnost oz. kompleksnost (okoliščine so navedene primeroma), vendar problem marsikdaj predstavlja predvsem neobrazloženost vpliva teh okoliščin na trajanje rokov, kar onemogoča njihovo konkretizacijo, posledično pa vpliva tudi na predvidljivost sodnega odločanja.
Keywords: Dunajska konvencija, roki za uveljavljanje neistovetnosti, pregled, grajanje, odstop od pogodbe, popravilo blaga, zamenjava blaga, neskladnost, narava blaga, primerni rok.
Published: 30.06.2016; Views: 895; Downloads: 110
.pdf Full text (821,84 KB)

9.
ZASEBNO UVELJAVLJANJE PRAVIL KONKURENČNEGA PRAVA IN TEORIJA ZAŠČITNE CENE V EU IN ZDA
Tanja Maurin, 2016, master's thesis/paper

Abstract: Magistrska naloga se osredotoča na problem zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava kot pomembno dopolnitev javnopravnemu uveljavljanju, ki poteka preko organov za varstvo konkurence. Glavni namen zasebnopravnega uveljavljanja konkurence je predvsem, da se vsem oškodovanim zaradi kršitve konkurenčnih pravil povrne škoda in da se kršiteljem prepreči nedovoljeno ravnanje. V ZDA je takšen način uveljavljanja pravic zasebnikov že precej razvit, medtem ko se je v EU na podlagi aktivnosti Evropske komisije in sodne prakse Sodišča EU začel razvijati šele v zadnjih nekaj letih. K razvoju zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava je dosti pripomogla Evropska komisija, ki je sprejela kar nekaj aktov s tega področja. Kot prvo lahko omenimo Uredbo 1/2003, s katero je prišlo do reforme konkurenčnega prava, katere najpomembnejši doprinos je decentralizacija pristojnosti za presojo protikonkurenčnih dejanj ter neposredna uporaba takrat veljavnega člena 81(3) PES. Sledili sta Zelena in Bela knjiga o odškodninskih tožbah zaradi kršitev protimonopolnih pravil ES, sprejeti leta 2005 in 2008. Njun namen je bil spodbuditi odškodninske tožbe za škodo, ki je bila povzročena s kršitvijo konkurenčnih pravil. S podobnim ciljem je bila leta 2014 sprejeta tudi Direktiva 2014/10/EU. Magistrska naloga analizira številna vprašanja na področju zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava, poudarek pa je na razvoju teorije zaščitne cene oziroma teorije učinka dežnika v EU, ki se je prvič pojavila v sodni odločbi Sodišča EU leta 2014 v zadevi Kone AG in drugi. V okviru teorije zaščitne cene magistrska naloga izpostavlja naslednja vprašanja: ali je Sodišče EU z odločitvijo v zadevi Kone AG in drugi, kjer je priznalo teorijo zaščitne cene, spodbudilo zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurence, ali za odškodninsko odgovornost članov kartela zadošča že posredna vzročna zveza med nedovoljenim delovanjem in nastalo škodo, ali je vključitev teorije zaščitne cene oziroma učinka dežnika v civilno odgovornost udeležencev kartela v skladu s funkcijo odškodnine, ali se teorija zaščitne cene lahko pojavi tako v primeru kršitve člena 101 PDEU kot tudi kršitve člena 102 PDEU in ali bi morala teorijo zaščitne cene upoštevati tudi nacionalna sodišča pri odločanju v nacionalnih zadevah, ki nimajo vpliva na trgovino med državami članicami in druga. Problemi zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava v EU so z namenom primerjave dopolnjeni s sodno prakso sodišč ZDA na področju uveljavljanja odškodnin, ugotovitvami v zvezi z razvojem teorije zaščitne cene v ZDA in perspektivo njenega nadaljnjega razvoja na obeh kontinentih, tako v ZDA kot tudi v EU.
Keywords: konkurenčno pravo EU, javnopravnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava, zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava, teorija zaščitne cene, odškodnina, vzročna zveza
Published: 10.12.2016; Views: 535; Downloads: 91
.pdf Full text (1,14 MB)

10.
ODGOVORNOST OBVLADUJOČE DRUŽBE PRI DEJANSKIH KONCERNIH – PRIMERJALNO
Žiga Cvetko, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi je predstavljena odgovornost obvladujoče družbe v dejanskem koncernu. Celotna ureditev je v nalogi predstavljena primerjalno z nemško ureditvijo, ki ji slovenska tudi sledi. Posebna pozornost je posvečena noveli Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I), ki je prinesla spremembe na področje odgovornosti v dejanskem koncernu. Avtor tako obravnava ustreznost ureditve pred in po sprejemu novele ZGD-1I ter jo primerja z nemško ureditvijo, ki je urejena v nemškem Zakonu o delnicah. Avtor najprej predstavi dejanski koncern kot eno od oblik povezanih družb. V nadaljevanju obravnava vse institute, ki urejajo varstvo v dejanskem koncernu. Novost na tem področju so zlasti specialni instituti koncernskega prava, ki so bili pred novelo urejeni analogno, s splošnimi pravili korporacijskega prava. Na koncu prispevka se avtor opredeli do sprememb, ki jih prinaša nova ureditev, ter poda oceno nove ureditve napram ureditvi pred spremembo.
Keywords: dejanski koncern, odgovornost obvladujoče družbe, varstvo zunanjih delničarjev, varstvo upnikov, odškodninska odgovornost, uveljavljanje zahtevkov, posebna revizija, revizija, poročilo o odvisnosti
Published: 23.09.2016; Views: 687; Downloads: 167
.pdf Full text (721,52 KB)

Search done in 0.28 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica