1. |
2. NEZDRUŽLJIVOST POSLANSKE FUNKCIJE Z DRUGIMI JAVNIMI FUNKCIJAMIAndrej Hafner, 2009, undergraduate thesis Abstract: Pričujoča diplomska naloga temeljito obravnava nezdružljivost poslanske funkcije z drugimi javnimi funkcijami. Za razumevanje instituta nezdružljivosti je pomembno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ki ga v nalogi podrobno predstavim.
Diplomsko delo bralcu sistematično predstavi institut nezdružljivosti in ga osvetli z različnih zornih kotov. Tako so v uvodnih poglavjih navedene nekatere splošne značilnosti našega ustavnega sistema, opredelitev javnih funkcionarjev in nekatera teoretična ter zgodovinska izhodišča o nezdružljivosti funkcij. Nato so po posameznih poglavjih nazorno predstavljeni posamezni primeri nezdružljivosti, na koncu pa je predstavljen institut neizvoljvosti in nekatere druge omejitve za funkcionarje. Diplomska naloga podrobno obravnava nezdružljivost poslanske funkcije s funkcijo predsednika države, člana državnega sveta, predsednika vlade, ministra, sodnika ustavnega sodišča, sodnika, državnega tožilca itd.
Eno izmed ključnih poglavij je zagotovo poglavje o nezdružljivosti funkcije poslanca s funkcijami v lokalni skupnosti. Predvsem je sporno, ker slovenska ustava in zakonodaja dopuščata, da ista oseba hkrati opravlja funkcijo poslanca in župana.
Skozi nalogo ugotovimo, da pozitivna zakonodaja v Republiki Sloveniji dopušča poslancem hkratno opravljanje več (nezdružljivih) funkcij, kar je v nasprotju s pravno teorijo in primerjalno prakso. Zakonska in ustavna podlaga za nezdružljivost poslanske funkcije je pomanjkljiva in bi jo bilo potrebno dopolniti. Položaj poslanca je svoboden (avtonomen) in tudi to onemogoča, da bi se poslanca sankcioniralo. Funkcija poslanca in župana je nezdružljiva, zato bi bilo potrebno to področje urediti drugače.
Keywords: Institut nezdružljivosti, načelo delitve oblasti, javni funkcionarji, ustavno pravo, poslanec državnega zbora, župan, neizvoljivost, inkompatibilnost.
Published in DKUM: 21.02.2023; Views: 592; Downloads: 25
 Full text (415,73 KB) |
3. Davčna izvršba na nepremično premoženje s poudarkom na ustavnem načelu sorazmernostiRadomir Gicić, 2016, master's thesis Abstract: V zadnjih letih je na področju Slovenije vse pogosteje prisotna plačilna nedisciplina. Upniki so na poti do poplačila svojih terjatev tako pogosto prisiljeni uporabiti skrajne ukrepe in svoje terjatve izterjati s pomočjo izvršbe oziroma sodnega postopka. Izvršba na nepremičnino je le eden izmed sredstev s katerim je mogoče poplačilo tudi dejansko doseči, vendar je smiselno, da se slednjega poslužujemo v skrajnem primeru, ko so vsi ostali postopki izkoriščeni. A tukaj se najpogosteje pojavi težava. Upnik pogosto nima na voljo vseh podatkov o dolžnikovem premoženju, zemljiška knjiga pa je javni register, v katerem lahko vsakdo dobi podatke o lastniku nepremičnine. Obupani upniki, ki na vse načine skušajo dobiti poplačilo za svojo terjatev, se tako pogosto oprimejo edine rešilne bilke, za katero menijo, da je lahko dobro orožje, s pomočjo katerega bodo dosegli poplačilo. Namreč ni ga človeka, ki se ne bi boril za svojo nepremičnino oziroma lastnino. V kolikor je dolg dokaj nizek je lahko predlog izvršbe na nepremičnino zelo učinkovito sredstvo, ki prisili dolžnika, da najde sredstva za poplačilo svojega dolga.
Predmet naše obravnave je upoštevanje načela sorazmernosti in njegova smiselnost pri izvršbi na nepremičnino. Magistrska naloga je nakazala nekatere pereče probleme s kateri se srečujejo dolžniki, hkrati pa tudi problematiko izkoriščanja zakonodaje in sprenevedanja pri samem poplačilu dolga. Sodišče je tisto, ki bi moralo dejansko proučiti vsak posamezni primer in določiti, kdo je tisti, ki dejansko ni zmožen poravnati svojega batagelnega dolga in kako v slednjem primeru ukrepati, ter kdo je tisti, ki izkorišča morebitne pomanjkljivosti ali slabosti zakonodaje. Vsekakor je analiza pokazala, da bi bilo smiselno ponovno uvesti spodnji znesek dolga pri katerem bi bila mogoča izvršba na nepremičnine. S spodnjim zneskom dolga bi lahko obvarovali tudi tiste najbolj ranljive in razbremenili sodtvo primerov, ko prihaja do izvršbe na nepremičnino za pičlih nekaj deset ali sto evrov. Naša naloga kaže, da se sodstvo zaveda pomanjkljivosti in da se vso znanje in izkušnje usmerjajo v to, da lahko v prihodnje pričakujemo konkretne izboljšave, ki bodo odločilno vplivale na samo izvršbo na nepremičnine, hkrati pa bo dobilo na veljavi tudi načelo sorazmernosti.
Keywords: davek, pravo, načelo sorazmernosti, izvršba, nepremično premoženje, nepremičnina, ustavno načelo
Published in DKUM: 07.03.2017; Views: 1946; Downloads: 223
Full text (1,04 MB) |
4. MAGNA CHARTA LIBERTATUM IN SODOBNI USTAVNI DOKUMENTI - PODOBNOSTI IN TERMINOLOGIJAKatarina Kuret, 2015, undergraduate thesis Abstract: Magna Charta Libertatum je listina, ki se smatra za najstarejši ustavni akt fevdalne Anglije. Velika listina svoboščin je omejila dotedanjo absolutno vladarjevo oblast v korist fevdalcev in svobodnih kmetov. Magna Charta Libertatum prvič v zgodovini priznava osebno svobodo in poroštva zanjo. Najbolj pomembna določba listine je vsekakor ta, da so pred zakonom vsi enaki in da mora tudi kralj spoštovati zakone. Listina je še danes del angleškega pozitivnega prava in je zgodovinsko gledano univerzalnega pomena.
V prvem delu diplomskega dela je razjasnjeno zgodovinsko ozadje nastanka Magne Charte Libertatum, opredeljena je vsebina listine in prikazan nadaljnji zgodovinski razvoj ustavne zakonodaje, na katerega je imela listina vpliv, poudarek je na angleškem The Bill of Rights in francoski Deklaraciji o pravicah človeka in državljana.
V zadnjem delu diplomske naloge so predstavljene sodobne ustavne ureditve po svetu, velik del analize je namenjen Ustavi Republike Slovenije, v nadaljevanju sledi ustava Velike Britanije in ustava Združenih držav Amerike. Poiskane so skupne točke z Magno Charto Libertatum in predstavljene podobnosti.
Keywords: Magna Charta Libertatum, velika listina svoboščin, The Bill of Rights, Deklaracija o pravicah človeka in državljana, ustavno pravo, zgodovina, Ustava Republike Slovenije, Ustava Velike Britanije, Ustava Združenih držav Amerike
Published in DKUM: 13.04.2016; Views: 2223; Downloads: 400
Full text (885,97 KB) |
5. Državni osnovni zakoni in drugi ustavni in upravni zakoni z odločbami najvišjih sodnih dvorov, ter spremenjeni deželni redi in deželni volilni redi slovenskih dežela1910, laws and legislation Abstract: Državni osnovni zakoni in drugi ustavni in upravni zakoni z odločbami najvišjih sodnih dvorov, ter spremenjeni deželni redi in deželni volilni redi slovenskih dežela
Keywords: sodne odločbe, volilni sistemi, Avstrija, volilno pravo, zakoni, ustavno pravo, upravno pravo, državno pravo, sodna praksa, Avstro-Ogrska, Slovenija, 1860-1909
Published in DKUM: 30.12.2015; Views: 1131; Downloads: 55
 Link to full text |
6. |
7. Pravica do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo univerzitetnega študijaKristina Zorko, 2014, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo obravnava pravico do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in ga je mogoče razdeliti v 6 vsebinskih sklopov.
V uvodu je opredeljena preučevana tematika, zastavljeni so želeni cilji in delovne hipoteze. Navedene so tudi metode dela, ki so bile uporabljene.
Sledi drugi del, v katerem je ugovor vesti opredeljen kot pojem, ki pomeni pravico posameznika, da v določenih okoliščinah ter pod določenimi pogoji deluje v skladu s svojo vestjo in s tem krši družbeno sprejete pravne norme. V sklopu tega poglavja so navedeni tudi mednarodni pravni akti v katerih je zastopana pravica do ugovora vesti. Ugotovili smo, da velika večina le-teh pravico do ugovora vesti prepozna v okviru pravice do svobode mišljenja, vesti in vere.
V tretjem poglavju je preučena pravica do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije. Ustava ugovor vesti prepozna kot eno temeljnih človekovih pravic, ki jo splošno določi v 46. členu. Posebno pozornost nameni pravici do ugovora vesti vojaški dolžnosti v določbah 123. člena. Podrobnejšo ureditev, kdo, kdaj in pod katerimi pogoji se lahko sklicuje na to pravico, pa določajo zakoni. Edini področji, na katerih je ugovor vesti z zakonodajo dopusten, sta področji zdravstvene dejavnosti ter obvezne vojaške dolžnosti.
Četrti del se osredotoči na Evropsko konvencijo človekovih pravic ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ugovor vesti je obravnavan na podlagi določb 9. člena ter b točke tretjega odstavka 4. člena Evropske konvencije. Predstavljene so odločitve sodišča s tega področja. Natančneje je opisan primer Bayatyan proti Armeniji, pri katerem je sodišče spremenilo dolgoletno prakso. Države članice, ki so imele prej glede prepoznavanja in urejanja svobode vesti popolnoma proste roke, morajo sedaj zadostiti določenim minimalnim standardom. Sledita primera odzivov dveh držav, Armenije in Turčije, ki sta bili že večkrat obsojeni pred Evropskim sodiščem.
V razpravi je zapisano razmišljanje o pravici do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije ter odločitvah Evropskega sodišča za človekove pravice. Iz primerov, ki jih je obravnavalo Evropsko sodišče, so izpostavljene posledice, ki lahko sledijo uveljavljanju pravice do ugovora vesti. Preverjene so na začetku raziskovanja postavljene hipoteze.
Nazadnje so navedeni uporabljeni viri in literatura.
Keywords: ugovor vesti, ustavno pravo, človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, Slovenija, diplomske naloge
Published in DKUM: 27.10.2014; Views: 6289; Downloads: 774
Full text (561,85 KB) |
8. Analiza celovitosti sistema sodnega varstva Sodišč EUKatja Rojko, 2014, master's thesis Abstract: Zasnovani sistem varstva pravic prava EU je, kljub velikim spremembam na gospodarsko ekonomskem področju in tudi na socialnem področju, saj se je družba in posameznikov položaj v njej v tem času zelo spremenil, dolga leta deloval brezhibno. Odrekanje pravnega varstva oziroma pomanjkanje učinkovitega pravnega sredstva kot pomanjkljivost sistema ni bilo zaznano vse do zadeve Jégo-Quéré. Po opravljeni analizi pravnih sredstev, ki so v okvirih varstva pravic v zasebnem interesu, javnem interesu in v okviru ustavnega varstva pravic na voljo posamezniku, je zaključiti, da je za posameznika daleč najprimernejše varstvo pravic v zasebnem interesu. Direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena Pogodbe o delovanju EU pa je tisti institut varstva pravic EU, ki je za posameznika, če le izpolnjuje stroge legitimacijske pogoje, ki so po spremembi z Lizbonsko pogodbo upoštevaje interpretacijo pojma predpis, ki jo je Sodišče EU poudarilo v zadevi C-583/11 P, postali za posameznika, ki želi izpodbijani splošne akte, z izjemo zakonodajnih aktov, manj strogi, daleč najprimernejši. Kljub vsem možnostim varstva pravic, ki so posamezniku neposredno ali posredno na voljo, da bi lahko učinkovito zavaroval svoje pravic, ki izvirajo iz prava EU, se postavlja vprašanje ali se lahko vseeno znajde v situaciji, ko mu ustrezno oziroma učinkovito varstvo pravic (po načelu effet utile) ni zagotovljeno? Odgovor je pritrdilen. Varstvo pravic posameznika preko Sodišča EU je kljub namenu spremembe četrtega odstavka 263. člena PDEU, da se posameznikom omogoči, da pod manj strogimi pogoji vložijo ničnostno tožbo zoper predpise, omejeno in ni opaziti interesa, ne s strani Sodišča EU, kot tudi ne s strani držav članic (sodeč po Lizbonski pogodbi), da bi v prihodnje prišlo do širitve tega obsega na tak način, da bi posameznikom v okviru pojma predpis bila dana možnost izpodbijanja splošnih zakonodajnih aktov.
Naloga je sestavljena iz treh poglavij. Prvo poglavje predstavlja kratek uvod v sisteme varstva pravic. V drugem poglavju sledi opis značilnosti posameznega sistem varstva pravic, s pregledom bistvenih lastnosti pravnih sredstev, znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic. Tretje poglavje je jedro magistrske naloge. V njem so najprej predstavljene možnosti, kako lahko posameznik zaščiti svoje pravice, ali se lahko odloči za uveljavljanje varstva pravic le znotraj enega sistema varstva pravic, na primer zasebnopravnega, ali pa lahko hkrati uporabi tudi pravna sredstva, ki mu jih nudi sistem javnega varstva pravic. Sledi analiza podobnosti in razlik ter medsebojne povezanosti posameznih pravnih sredstev, ki daje podlago za pregled prednosti in slabosti za posameznika, pri uveljavljanju varstva pravic. Magistrska naloga doseže svoj vrh pri presoji, ali je posamezniku, glede na novo ureditev po Lizbonski pogodbi in kljub pomanjkljivostim sistema varstva pravic, zagotovljeno učinkovito varstvo pravic prava EU. Temu pa sledijo še sklepne misli.
Keywords: Pravo EU, načelo primarnosti, načelo neposrednega učinka, sistem varstva pravic prava EU, varstvo pravic v zasebnem interesu, varstvo v javnem interesu, ustavno varstvo pravic, značilnosti posameznega sistem varstva pravic, pravna sredstva znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic, prednosti in slabosti za posameznika, učinkovito varstvo pravic prava EU, Lizbonska pogodba, direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena PDEU, strogi pogoji legitimacije pomanjkljivostim sistema
Published in DKUM: 28.05.2014; Views: 3765; Downloads: 1041
Full text (1,55 MB) |
9. USTAVNA UREDITEV ČLOVEKOVIH PRAVIC V ČASU VOJNE: OSEBNA SVOBODALilit Zavašnik, 2014, undergraduate thesis Abstract: Diplomska naloga se osredotoča na obravnavo ustavnopravne ureditve človekovih pravic v času vojne s poudarkom na pravici do osebne svobode. Obravnavana materija ni enoplastna in se razteza s področja ustavnega prava v okviru slovenske zakonodaje na kazensko in prekrškovno pravo, njeno bistvo pa je vsebovano v mednarodnem, običajnem in pogodbenem pravu.
Izhodiščno vprašanje diplomske naloge je ali v času vojne zakon umolkne in temelji na Ciceronovi trditvi: "Inter armas enim silent leges." Za odgovor na vprašanje so v nalogi uporabljeni različni metodološki in teoretski pristopi.
Tako v prvem delu (2. poglavje), ki se osredotoča na vojno pravo, kot v drugem delu (3. poglavje), ki sega na področje človekovih pravic, je obravnavan zgodovinski uvod v posamezno področje. Ta je nadgrajen s sodobno, trenutno veljavno pravno ureditvijo, ki je na obeh področjih kompleksna.
Opredelitev pojma vojne se razteza skozi ves prvi del. Ta je umeščen v sodobno nacionalno in mednarodno pravno ureditev. V sklopu slednje je predstavljena delitev na haaško, ženevsko, newyorško in nevtralnostno pravo, hkrati pa je izpostavljen pomen mednarodnega običajnega prava za vojno pravo. Ugotovljeno je, da eksaktna definicija vojne ne obstaja, ampak obstajajo v pravni teoriji zgolj okvirne predpostavke, na podlagi kumulativne izpolnitve katerih, je lahko posamezen mednarodni konflikt opredeljen kot vojna.
V drugem delu so predstavljene in v mednarodno ter nacionalno zakonodajo umeščene človekove pravice. Poudarek je na pravni ureditvi temeljne človekove pravice do osebne svobode, ki je analizirana v dveh situacijah - v času miru in v času vojne. Čeprav je tako mednarodnopravna, kot tudi nacionalna ureditev človekovih pravic izjemno kompleksna in podrobna, poleg tega pa ju v času vojne dopolnjuje mednarodno humanitarno pravo, tovrstna ureditev ne zagotavlja doslednosti pri uporabi pravnih pravil, v čemer se kaže bistvena pomanjkljivost prava človekovih pravic in humanitarnega prava.
Tretji del (4. poglavje) proučevanja se osredotoča na sodobno pravno varstvo človekovih pravic na mednarodnem in nacionalnem nivoju v mirnem in vojnem obdobju. Predstavljene so posamezne relevantne institucije in pravna sredstva, ki se jih lahko posluži posameznik, ki mu je v času vojne odvzeta prostost.
Na podlagi študija relevantne literature je v sklepu izpostavljeno spoznanje, da kljub temu, da je z vsebinskega vidika pravno področje osebne svobode morda kompleksno in na teoretskem nivoju zagotovljeno, to še ne pomeni praktičnega izvrševanja zakonskih in pogodbenih pravil, ki zavezujejo države.
Keywords: Vojno pravo, mednarodno humanitarno pravo, človekove pravice, ustavno pravo, evropsko pravo človekovih pravic, osebna svoboda.
Published in DKUM: 09.05.2014; Views: 1967; Downloads: 323
Full text (1,06 MB) |
10. PRIBLIŽEVANJE DEMOKRACIJE DRŽAVLJANOM S POMOČJO INTERNETALuka Penič, 2012, undergraduate thesis Abstract: Nenaden razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije, natančneje interneta, je posegel na vsa življenjska področja, nedotaknjene niso ostale niti pravne vede in s tem povezana demokracija moderne družbe. Demokratična ureditev večine držav se izvaja predvsem preko institutov neposredne in posredne demokracije. V diplomski nalogi se bom osredotočil na možnosti, kako s pomočjo interneta demokracijo neposredno približati državljanom oziroma občanom v okviru lokalne samouprave. Prvi del je posvečen možnostim približevanja demokracije na lokalnem nivoju, in sicer občni zbor s pomočjo interneta ter civilna iniciativa in peticija s pomočjo interneta. V drugem delu diplomske naloge sledi pregled aktivnosti mednarodnih organizacij na tem področju in analiza uspešno izvedenih projektov približevanja demokracije državljanom s pomočjo interneta v tujini. Gre za internetne volitve in ponekod tudi referendume, ki so jih v določenih državah že uvedli in jih tudi uspešno prakticirajo. Natančneje bom analiziral sistem internetnih volitev v Estoniji, na Norveškem, v Franciji in v določenih kantonih v Švici. Sledi pregled možnosti uvedbe internetnih volitev v Sloveniji ter priporočilo enega od slovenskih ministrstev o nadaljnjih korakih razvoja za Slovenijo. Glede na dejstvo, da je o omenjeni temi že veliko raziskanega in napisanega, bom največ časa namenil predvsem metodi kompilacije – povzemanje opazovanj, spoznanj, stališč, mnenj, teorij in sklepov drugih avtorjev. Poslužil se bom tudi metode diskripcije – opisovanje pojavov in dejstev obravnavanih na temo demokracije in interneta.
Keywords: demokracija, volilno pravo, ustavno pravo, i-volitve, e-volitve, internet, občni zbor, civilna iniciativa, peticija, referendum
Published in DKUM: 17.09.2012; Views: 2440; Downloads: 132
Full text (595,45 KB) |
