| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
NAČELO PRIMARNOSTI V PRAKSI SODIŠČA EVROPSKE UNIJE IN USTAVNIH SODIŠČ DRŽAV ČLANIC
Maja Drnovšek, 2015, undergraduate thesis

Abstract: S pristopom v Evropsko unijo in prevzemom evropskega pravnega reda so se ustavna sodišča držav članic soočila s pravnim sistemom, ki je postal inherenten del njihovih pravnih sistemov in zavezuje njihova sodišča. S prenosom izvrševanja dela svojih suverenih pravic na EU so države članice med drugim priznale primarnost pravnega reda EU. Zastavlja pa se vprašanje, kakšna je vloga nacionalnih sodišč v razmerju do prava EU. Primarni položaj prava EU v razmerju do izvorno nacionalnega prava, vključno z nacionalnim ustavnim pravom, velja za temeljno načelo prava EU, ki pomeni, da načeloma v primeru neskladja med pravom EU in nacionalnim pravom prevlada pravo EU. Kljub temu, da je v veljavi že več kot petdeset let, načelo primarnosti v pravu EU še danes ni pozitivnopravno urejeno. Vendar dejstvo, da ni izrecno vključeno v Pogodbo nikakor ne spreminja obstoja tega načela in sedanje sodne prakse Sodišča EU. V obdobju po vzpostavitvi je bilo načelo primarnosti deležno precejšnje pozornosti ne le s strani EU, temveč tudi v nekaterih državah članicah, ki tovrstne (neomejene) primarnosti niso sprejemale. Kljub temu so nacionalna sodišča doktrino na splošno sprejela, čeprav z nekaterimi ustavnimi zadržki. Medtem ko je Sodišče EU izhodišče načela pripisalo avtonomni, sui generis naravi evropskega pravnega reda, so ga nacionalna sodišča večinoma utemeljevala na ustavnopravni podlagi. Bistvo načela primarnosti je v zagotovitvi enotne in učinkovite uporabe prava EU v vseh državah članicah. V tem kontekstu ne smemo zanemariti ključne vloge nacionalnih sodišč, ki zahteva ustrezen napor za prilagoditev pravnemu okolju EU.
Keywords: pravo EU, uporaba prava EU, načelo primarnosti, sodna praksa, Sodišče EU, ustavna sodišča, razmerje med pravom EU in nacionalnim pravom
Published: 16.05.2016; Views: 2277; Downloads: 358
.pdf Full text (703,08 KB)

2.
Vloga aktov mehkega prava v Evropski uniji (Pravni in institucionalni vidiki uporabe in pojav hibridnih pravnih področij)
Verena Rošic Feguš, 2015, doctoral dissertation

Abstract: Sprejemanje pravnih odločitev v EU je danes zaznamovano z več medsebojno različnimi postopki odločanja, kar se inter alia odraža v raznoliki normativni naravi pravnih aktov kot njihovih rezultatov. V okviru »nove zakonodajne kulture«, v ozadju katere stoji kriza učinkovitosti zakonodaje EU, naraščajoča kompleksnost izzivov, togost in zamudnost zakonodajne metode in nezadovoljivost implementacije teh pravil v nacionalne pravne rede, EU spodbuja uporabo aktov mehkega prava, vendar ob tem istočasno poudarja, da tradicionalna (klasična) zakonodajna metoda EU ostaja osrednji (pa vseeno ne izključen) način reguliranja pravnega sistema EU. V smislu načinov regulacije in pravne narave aktov je zato normativno okolje EU dinamičen regulativni okvir. Vzvod za »rojstvo« mehkega prava na določenem pravnem področju predstavlja raznolikost interesov držav članic in EU oziroma iz tega razloga ustvarjena politična konfliktnost področja, ki preprečuje potrebno stopnjo soglasja za sprejem zavezujočih pravnih aktov. Kljub slednjemu pa gre v okviru aktov mehkega prava za pravo (in ne za politiko) ter za pravna pravila brez sankcije v strogem pomenu besede, pri čemer je, ob obstoju specifičnih okoliščin, njihov mehanizem izvrševanja identičen mehanizmu izvrševanja zavezujočih pravnih pravil, posledično pa v končnem rezultatu za države članice razlike v dejanski praksi ni. Zavezujoče pravo namreč mehkemu pravu nudi senco hierarhije, ko se »prošnja« mehkega prava za upoštevanje izjalovi (t.i. »prostovoljna prisila«): gre za kreativno pravotvorje oziroma ustvarjanje prava z ravnanjem, ki se na eni strani izogne klasični zakonodajni metodi EU, na drugi strani pa po sprejemu mehanizme izvrševanja tistih aktov, sprejemu katerih se je z obidom zakonodajne metode izognila (zavezujočega prava), dejansko uporabi za varstvo tako sprejetih mehkih pravil. Po empirični raziskavi treh pravnih področij EU, razlikujoč se po vsebini in vrsti pristojnosti EU za sprejem ukrepov (področje državnih pomoči, področje varstva okolja in področje pogodbenega prava EU) je izpeljan zaključek, da se mehko in zavezujoče pravo v pravnem sistemu EU ne izpodrinjata in ne tekmujeta za prevlado, temveč v dinamičnem razmerju sobivata in soobstojata. To tvori hibridna pravna področja EU, kjer je vloga mehkega prava na posameznem pravnem področju spremenljivka predpogojena s stopnjo politične konfliktnosti področja ter v odvisnosti od bistvenega razlikovalnega kriterija pristojnosti EU za ukrepanje. Zaradi nedemokratičnega postopka sprejema v določenih ozirih aktom te vrste primanjkuje demokratične legitimnosti, kar pa bi se z vpeljavo minimalnih procesnih standardov in razširitvijo pravil o dopustnosti ničnostne tožbe pred Sodiščem EU, kot predlagano v delu, dalo učinkovito odpraviti.
Keywords: Akti mehkega prava EU, nova zakonodajna kultura, politična konfliktnost pravnih področij EU, normativna intenziteta aktov mehkega prava, pravni in dejanski učinki mehkega prava, status mehkega prava v sodni praksi Sodišča EU, ustavna spornost mehkega prava z vidika temeljnih načel prava EU, soobstoj zavezujočega in mehkega prava, komplementarnost, hibridna pravna področja EU.
Published: 02.12.2015; Views: 2286; Downloads: 644
.pdf Full text (2,24 MB)

Search done in 0.08 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica