1. Konflikt etično strokovnih normativov: Ugovor vesti medicinskih sester pri evtanazijiPajo Bučić, 2024, master's thesis Abstract: V Sloveniji poteka razprava o evtanaziji, ki je osredotočena predvsem na etično in pravno odgovornost zdravnikov. Poznavanje etično pravno-formalnih stališč medicinskih sester do evtanazije na bolnišnični ravni je lahko pokazatelj pristojnim odločevalcem, katere zakonske predpise je treba sprejeti, da ohranijo stabilen in učinkovit javno zdravstveni sistem, katerega najštevilčnejši deležnik je zdravstveno-negovalni kader.
Namen magistrskega dela je raziskati stališča medicinskih sester v povezavi z evtanazijo in ugotoviti, ali bi medicinske sestre uveljavljale ugovor vesti. Na osnovi izmerjenih stališč zaposlenih anestezijskih medicinskih sester bi predlagali ukrepe, ki bi lahko vplivali na organizacijo ali udejanjanje evtanazije.
Na osnovi teoretičnih izhodišč in predhodnih tujih raziskav je bil izdelan anketni vprašalnik, v katerega je bila vključena celotna populacija anestezijskih medicinskih sester iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Pridobljene odgovore smo prenesli v programsko orodje za zahtevnejše analize SPSS® Statistics, kjer smo podatke statistično analizirali z ustreznimi statističnimi testi z izbrano stopnjo značilnosti pri 0,05 in jih s teoretičnimi spoznanji z našimi ugotovitvami povezali v celoto.
Najvišja raven strinjanja je bila zabeležena pri trditvi, da ima človek pravico odločati o svoji smrti in da je evtanazija humana metoda pomoči bolni osebi. Anestezijske medicinske sestre so sicer v povprečju bližje verjetnosti, da bi sodelovanje pri evtanaziji izzvalo moralno sporen odnos, ki lahko vodi v konflikt interesov, vendar bi se v povprečju manj verjetno odločile za uveljavitev ukrepa ugovora vesti. A v primeru odločanja ali delovanja v javni matični bolnišnici ali v organizaciji za evtanazijo, bi sodelovanje odklonilo več kot polovica medicinskih sester oziroma skoraj vse, če izvajanje evtanazije ne bi bilo v interesu javnega zavoda. Mnenje medicinskih sester o uveljavitvi ugovora vesti v primeru uzakonitve evtanazije glede na starost in religijo v povprečju ni značilno odstopalo, medtem ko je bila glede na spol prepoznana statistično značilna razlika. Pri preverjanju obstoja povezanosti med izraženimi stališči smo s Pearsonovim koeficientom korelacije pri dveh raziskovalnih vprašanjih zaznali zmerno linearno povezanost. Povezava med izvajanjem dela v organizaciji za evtanazijo in stopnjo religije medicinskih sester pa ni bila statistično dokazana.
Raziskava je pokazala, da so medicinske sestre pri anesteziji na splošno prepričane, da bi jih sodelovanje pri evtanaziji vodilo v moralno sporen odnos in v konflikt interesov, vendar v času javne razprave v Sloveniji na splošno odobravajo evtanazijo in pravico odločanja posameznika o svoji smrti, kar kažejo tudi druge primerljive raziskave. Zavedajo se, da bi sodelovanje pri evtanaziji lahko povzročilo moralne dileme ali občutke krivde. Poleg tega se medicinske sestre sprašujejo, ali bi takšno dejanje povzročilo kršenje kodeksa etike v zdravstveni negi, ki je, kot kaže, predvsem pri zelo vernih medicinskih sestrah usmerjeno k ugovoru vesti. Anketirane medicinske sestre bi bile v majhnem deležu pripravljene sprejeti sodelovanje v slovenski organizaciji za evtanazijo, vendar le pod pogojem, da pridobijo ustrezno soglasje delodajalca. Raziskava kaže, da anketirane medicinske sestre dobro poznajo področje obvladovanja bolečine, toda primanjkuje jim znanja pri oskrbi bolnikov ob koncu življenja. Spoznanja na osnovi evtanazije kažejo, kako lahko na zdravstveno-negovalnem področju pride do navzkrižja vrednot, kjer se mora ravno ugovor vesti v zdravstvu obravnavati drugače, saj morajo medicinske sestre, ki se v kliničnem okolju srečujejo s potrebami celotne družbe, ohraniti to pravico. V nasprotnem primeru lahko sodelovanje pri evtanaziji medicinske sestre privede v obup in odločitve, da zapustijo svojo profesijo. Keywords: anestezijska medicinska sestra, evtanazija, ugovor vesti, konflikt interesov, etika Published in DKUM: 15.11.2024; Views: 0; Downloads: 12 Full text (2,85 MB) |
2. Pravica do prekinitve nosečnosti - primerjava slovenskega, hrvaškega in ameriškega pravnega sistema : magistrsko deloUrška Bračko, 2024, master's thesis Abstract: Tema o umetni prekinitvi nosečnosti – splavu še zmeraj po svetu ostaja tabu tema ter eno izmed najbolj razdvajajočih vprašanj v sodobni družbi, saj se na tem področju prepletajo različne družbene vrednote (pravica do življenja, pravica do telesne avtonomije), ki jih ljudje različno prioritiziramo. Vsekakor je razumevanje ter dojemanje abortusa močno povezano s političnimi, kulturnimi ter verskimi vrednotami in je to glavni razlog za oteženo dosego konsenza o ureditvi umetne prekinitve nosečnosti na globalni ravni. Ne glede na razlike v državnih ureditvah abortusa pa je pomembno, da se priznajo pravice ženskam do telesne avtonomije in se zagotavi tudi celovita podpora, kar vključuje dostop do zdravstvenih storitev, izobraževanja in morebitno socialno podporo. Na drugi strani pa je pomembno zaščititi tudi pravico do življenja, ki je prav tako ena izmed temeljnih pravic po vsem svetu. V ta namen so oblikovani različni koncepti po svetu, ki omogočajo ženskam svobodno odločitev o prekinitvi nosečnosti, hkrati pa preprečujejo, da bi že »živo bitje, ki se nahaja v telesu nosečnice« umrlo kot posledica umetne prekinitve nosečnosti. Tako slovenska in hrvaška ureditev denimo dovoljujeta umetno prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti, kasneje pa le s soglasjem posebne komisije. Ameriška ureditev je za razliko od slovenske in hrvaške, urejena zelo neenotno, saj je zveznim državam prepuščeno, da same določajo, kako bodo uredile abortus, kar zagotavlja neenak položaj žensk v Združenih državah Amerike in jih prisiljuje, da potujejo v države, ki jim je storitev splava omogočena. Keywords: splav, nosečnost, zarodek, ugovor vesti, zasebnost, medicinsko pravo, morala Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 56; Downloads: 65 Full text (1,64 MB) |
3. Pravica do ugovora vesti in njen vpliv na zdravstvene delavce ter pacienteJaka Sešel, 2024, master's thesis Abstract: Uvod: Ugovor vesti se nanaša na zavrnitev ponudnika zdravstvenih storitev, da pacientu zagotovi določeno zdravljenje, vključno s standardno oskrbo, na podlagi svojih prepričanj. Gre za zavrnitev osebe, da izpolni zakonsko obveznost zaradi svojih etičnih vrednot, verskega prepričanja ali ideološke pripadnosti.
Metode: Uporabili smo deskriptivno metodo raziskovanja. Podatke smo pridobili z uporabo člankov ter raziskav, ki smo jih pregledali in analizirali. Literaturo smo izbrali s pomočjo kriterijev za vključevanje in izključevanje ter jih prikazali s PRISMA diagramom.
Rezultati: Ugovor vesti postaja vse pogostejša tema v zdravstvu. Ima velik vpliv na zaposlene in paciente ter na sam potek dela v zdravstvenem sistemu. Razdeljuje tako strokovnjake kot zaposlene in se pojavlja na različnih področjih zdravstva.
Razprava in sklep: Zaposleni in strokovnjaki so različnih mnenj glede stališča, ali ugovor vesti sploh sodi v zdravstvo. Težko je najti skupno točko, pri kateri bi se glede tega vsi strinjali. Ugovor vesti se pojavlja na različnih področjih in vpliva na potek dela. Če pride do ugovora vesti, ima to zagotovo vpliv na delo, zadovoljstvo in mentalno stanje zaposlenih ter na oskrbo in zadovoljstvo pacientov. Keywords: ugovor, vest, vpliv, delavci, pacienti Published in DKUM: 04.07.2024; Views: 130; Downloads: 38 Full text (1,02 MB) |
4. Aktualna vprašanja v zvezi z odlogom izvršbe na predlog dolžnika po ziz in problematika varstva upnikov : magistrsko deloSebastjan Horvat, 2024, master's thesis Abstract: Novela ZIZ-M je že 13. sprememba Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki je v veljavo stopila 27. marca 2021. Novela je precej spremenila pogoje za odlog v primerih izvršbe za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom. Opredelila je tudi pogoje, ko je mogoče izvršbo odložiti tako na predlog dolžnika kot tudi po uradni dolžnosti, v kolikor so za to podani posebej upravičeni razlogi. Magistrsko delo obravnava temeljna načela izvršilnega postopka, vsebuje splošni pregled pravnih sredstev ter predstavlja mehanizme varstva upnikov. Posebej izpostavljena je tematika v zvezi z odlogom izvršbe na predlog dolžnika, upoštevajoč spremembe in aktualna vprašanja ter dileme, ki se pojavljajo v praksi. Poleg mehanizmov varstva upnikov je predstavljena problematika le teh na podlagi preučitve komentarjev, mnenj in sodne prakse. Magistrsko delo vsebuje tudi primerjalnopravni vidik ureditve v Republiki Hrvaški.
V sklepnem delu so predstavljeni zaključki zastavljenih hipotez, in sicer se je z uvedbo novele ZIZ-M dodatno zaščitilo najranljivejše dolžnike in jim s tem znatno izboljšalo položaj v izvršbi. Prav tako je izpostavljena pomanjkljiva pravna zaščita upnikov v razmerju do dolžnikov, zlasti glede problematike izkazovanja subjektivnega pogoja, ki se zahteva tako pri začasni odredbi kot pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj. Keywords: izvršba, ugovor dolžnika, odlog izvršbe na predlog dolžnika, novela ZIZ-M, varstvo upnikov Published in DKUM: 24.04.2024; Views: 346; Downloads: 75 Full text (778,14 KB) |
5. Pravni in etični vidiki varne transfuzijske dejavnosti : magistrsko deloKatja Motaln, 2023, master's thesis Abstract: Kri je najdragocenejše darilo, ki ga človek lahko da sočloveku in je dar življenja. Odločitev za darovanje krvi lahko reši bodisi eno bodisi več življenj. Kri je potrebna za reševanje. V nekaterih primerih pa služi za vzdrževanje življenj tistih z zdravstvenimi težavami. Darovalci, ki redno darujejo, skrbijo za stabilno preskrbo s krvjo. Staranje prebivalstva predstavlja veliko težavo, saj je zaradi tega zagotavljanje krvi oteženo, predvsem zaradi pomanjkanja krvodajalcev. Na področju transfuzijske medicine osrednjo problematiko predstavlja odklanjanje transfuzije zaradi verskega prepričanja. Ravno to je področje, ki sproža razna etična, moralna in tudi pravna vprašanja v zdravstvenih ustanovah. Zdravniki se vsakodnevno srečujejo s številnimi etičnimi vprašanji, kot je zavračanje transfuzije krvi iz verskih razlogov, vendar ima vsak duševno sposoben posameznik absolutno moralno in zakonsko pravico zavrniti transfuzijo. Zdravnikov osebni odnos do življenja, bolezni in zdravja je odločilnega pomena pri opravljanju njegovega strokovnega dela. Ob stiku z bolniki in posledično njihovimi problemi se pogosto sprašuje, kako bi sam odreagiral v podobnih situacijah. Zdravniki so se v preteklosti ravnali po smernicah, ki so na prvo mesto postavljali ohranitev pacientovega življenja in tako niso imeli nobenih težav zaradi etičnih dilem. V zadnjem času pa vedno bolj v ospredje prihaja pacientova pravica do samoodločbe. Spoštovanje pacientove samoodločbe je osrednje etično načelo zdravstvene oskrbe. Vsak posameznik ima pravico samostojno odločati o svojem zdravju, tudi če se nekaterim osebam te odločitve zdijo nerazumljive. Vse to so razlogi, zakaj se zdravniki pri svojem delu srečujejo s številnimi težavami pri sprejemanju etičnih vrednot, čeprav so te vrednote v nasprotju z medicinsko etiko. Spoštovanje pacientove avtonomije kot tudi zakonskih pravic zahteva pridobitev informirane privolitve pred vsakim medicinskim posegom. Zadevna dokumentacija ščiti tako pravico pacienta do odločanja o lastnem zdravstvenem varstvu kot poklicno prakso zdravstvenih delavcev. Keywords: Transfuzija, darovanje krvi, Jehovove priče, pravica do samoodločbe, ugovor vesti, strokovna napaka. Published in DKUM: 05.06.2023; Views: 767; Downloads: 193 Full text (1,10 MB) |
6. Mehanizmi varstva lastninske pravice tretjih v izvršilnem in stečajnem postopku : magistrsko deloMima Berdnik, 2023, master's thesis Abstract: Mehanizme varstva lastninske pravice tretjih v izvršilnem postopku predstavljata ugovor tretjega in tožba zaradi nedopustnosti izvršbe, v stečajnem postopku pa prijava izločitvene pravice in tožba na uveljavitev prerekane izločitvene pravice. Omenjena pravna sredstva so bila v zadnjih nekaj letih predmet ustavne presoje. Ustavno sodišče jih je presojalo predvsem z vidika prekluzivnih rokov, ki jih imajo tretji na voljo, da uveljavljajo svojo lastninsko pravico. Na obeh področjih je bila ugotovljena kršitev pravice do zasebne lastnine. V magistrski nalogi so obširneje predstavljeni omenjeni mehanizmi v luči pravice do zasebne lastnine kot temeljne človekove pravice v povezavi s klasičnim stvarnopravnim varstvom lastninske pravice. Za lažje razumevanje problematike so predstavljeni tudi nekateri splošni instituti izvršilnega in stečajnega prava.
Zaključiti je mogoče, da mehanizmi varstva lastninske pravice tretjih v izvršilnem in stečajnem postopku zasledujejo enake cilje kot lastninska tožba. Kljub odločbam Ustavnega sodišča, ki posegajo na to področje, je mogoče v trenutni ureditvi prepoznati določene neustavnosti in nedoslednosti. Trditi je mogoče, da nesuspenzivnost ugovora tretjega in tožbe tretjega zaradi nedopustnosti izvršbe, v pozvezavi s strogimi pogoji za odlog na predlog tretjega, pomenita kršitev pravice do zasebne lastnine tretjega. Prav tako je mogoče zaključiti, da 30 dnevni rok za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe pomeni kršitev pravice do zasebne lastnine tudi glede izvršbe na nepremičnine in ne samo premičnine, kot je v nedavno odločilo Ustavno sodišče. Keywords: pravica do zasebne lastnine, varstvo lastninske pravice tretjih, ugovor tretjega, tožba na nedopustnost izvršbe, prijava izločitvene pravice, tožba na uveljavitev prerekane izločitvene pravice. Published in DKUM: 16.03.2023; Views: 921; Downloads: 377 Full text (1,26 MB) |
7. Pravna sredstva dolžnika v izvršilnem postopku s poudarkom na standardu obrazložitve ugovora v sodni praksi : magistrsko deloAstrid Cep, 2022, master's thesis Abstract: Varstva dolžnikovega interesa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izrecno ne določa, vendar pa se udejanja skozi pravna sredstva dolžnika, ki so mu na voljo. Ugovor dolžnika sicer res predstavlja edino redno pravno sredstvo, vendar pa mu sledijo številna druga. Ključnega pomena je, da dolžnik na začetku zoper sklep o izvršbi v roku osmih dni obrazloženo ugovarja. Namreč v primeru neobrazloženega ugovora se ta na podlagi pravne domneve šteje za neutemeljenega. Pogoj obrazložitve predstavlja zatrjevanje pravno relevantnih dejstev, ki lahko izpodbijejo upnikov zahtevek. Dodatno pa mora dolžnik predložiti tudi dokaze, ki potrjujejo njegove navedbe. Vsa dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da lahko dolžnik predlaga listine, ogled, priče, izvedenca in zaslišanje strank. V primeru navajanj negativnih dejstev, kot je na primer neobstoj poslovnega razmerja, dokazno breme preide na upnika, dolžniku pa ni treba predlagati dokazov. Namreč dokazuje tisti, ki trdi, da nekaj obstaja in ne obratno. Ugovor je tako obrazložen že na podlagi zatrjevanja negativnega dejstva. Vendar pa zadostitev pogojem obrazložitve ugovora še ne pomeni, da je ugovor nujno tudi utemeljen, saj se slednje presoja šele v nadaljevanju postopka. Dolžniku je na voljo ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ugovor po poteku roka in ugovor zoper pravno nasledstvo. Glede na ugovor se razlikujejo tudi razlogi, ki jih ZIZ zgolj primeroma našteva, saj velja generalna klavzula, na podlagi katere je mogoče ugovarjati iz vsakega razloga, ki preprečuje izvršbo. Dodatno pa se lahko dolžnik v postopku ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova odloči, ali bo izpodbijal sklep v dajatvenem delu, dovolilnem delu ali v celoti. Kadar ugovarja sklepu o izvršbi v celoti ali v dajatvenem delu, se postopek vodi kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V primeru izpodbijanja dovolilnega dela pa se postopek vodi kot pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, vendar pa ima upnik kljub uspešnemu ugovoru dolžnika na koncu odločitve o ugovoru izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko ponovno predlaga izvršbo. V nadaljevanju postopka ima dolžnik svoje pravice možnost uveljavljati tudi s pritožbo, tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, tožbo za izpodbijanje terjatve v postopku poplačila iz prodane stvari, zahtevo za odpravo nepravilnosti, obnovo postopka, revizijo, predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, nasprotno izvršbo, odlogom in ustavitvijo izvršbe. Ugovor tretjega in zahteva za varstvo zakonitosti dolžniku sicer nista na voljo, vendar pa ga lahko v postopku izvršbe prav tako tudi to posredno zadeva. Keywords: sklep o izvršbi, verodostojna listina, razlogi za ugovor, navedba dejstev, predložitev dokazov, dokazno breme, utemeljenost Published in DKUM: 08.07.2022; Views: 1162; Downloads: 414 Full text (908,29 KB) |
8. Pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prisilni prodaji : magistrsko deloSandra Šuštaršič Simonič, 2019, master's thesis Abstract: Pridobitev lastninske pravice na podlagi prisilne prodaje pri izvršbi in stečaju se, če velja slediti teoriji in sodni praksi, šteje za izvirno oziroma originarno pridobljeno lastninsko pravico. Poglavitna značilnost takšne vrste pridobitve je, da se lastninska pravica prenese ne glede na voljo dosedanjega imetnika pravice, še več, celo v nasprotju z njegovo voljo. Naslednja pomembna značilnost tovrstne prodaje je ta, da predpostavka pridobitve stvarne pravice ni zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel) kot to velja za poslovne pridobitve, temveč je predpostavka pridobitve oblikovalna sodna odločba.
Do prisilne prodaje stvari pride v primerih, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, ki jo ima v razmerju do upnika, kar posledično lahko pripelje do sodnega izvršilnega postopka. V izvršilnem postopku sodišče izda sodno odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna terjatev. V primeru, ko dolžnik ne izpolni kar mu je bilo s sodno odločbo naloženo, sledi njena prisilna izvršitev. Naša zakonodaja upnika ne omejuje pri izbiri izvršilnega sredstva, saj ne predpisuje nobenega vrstnega reda le-teh. Velja načelo proste izbire izvršilnega sredstva, ne glede na višino terjatve. Upnik tako lahko že v začetku predlaga izvršbo na nepremičnino, kljub izterjavi nesorazmerno nizke terjatve. To možnost mu daje zakonodaja, ki ne določa spodnje meje višine terjatve, nad katero bi bilo možno dovoliti izvršbo na nepremičnino ter tudi ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča.
Na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupec torej pridobi lastninsko pravico. Sklep velja za listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba pravice na kupca. Vsled dejstva, da je vpis v zemljiško knjigo v tem primeru zgolj deklaratornega značaja, je ta kljub temu potreben prav zaradi publicitete vpisov.
Posebej zanimivi postanejo primeri, kjer so vpisi v zemljiški knjigi napačni, zaradi česar pogosto pride do prenosa lastninske pravice nelastnika. Gre za primere, ko dolžnik ni resnični lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Če operacionaliziram, problem velikokrat nastaja pri nepremičninah, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev, v zemljiški knjigi pa je kot izključni lastnik vpisan zgolj eden, ali pa je nepremičnina vpisana kot solastnina. Vpisa ne odražata dejanskega stanja lastništva, kar ima lahko negativne posledice tudi v postopku izvršbe, ko se lahko nepremičnina proda. Pogosti primeri, kjer vpisi lastninske pravice ne odražajo dejanskega, so tudi prodaje s pridržkom lastninske pravice ter primeri zunajknjižnega priposestvovanja. Tukaj sodna praksa zavzema različna stališča, s predpostavko (ne)dobrovernosti kupca, proti kateremu pravi lastnik uveljavlja svojo lastninsko pravico. V obzir stališču sodne prakse je potrebno vzeti tudi dejstvo, da ima pri tovrstni prodaji pomembno vlogo interes upnika, ki zasleduje poplačilo svoje še neplačane terjatve. Keywords: Sodna prodaja, izvršilni postopek, stečajni postopek, javna dražba, sklep o domiku, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ugovor tretjega, skupno premoženje, solastnina, priposestvovanje, pravica v pričakovanju. Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 1562; Downloads: 250 Full text (630,42 KB) |
9. Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja v novejši praksi Vrhovnega sodišča RSMaja Ovčak Kos, Žiga Razdrih, 2015, professional article Abstract: Avtorja v prispevku obravnavata posamezna vprašanja v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja. Osrednja raziskovalna pozornost je namenjena predstavitvi aktualne prakse Vrhovnega sodišča RS s tega področja in njenemu kritičnemu ovrednotenju. Ukvarjata se s problematiko vsebine tožbenega zahtevka paulijanske tožbe, obsega razjasnjevalne dolžnosti sodišča pri oblikovanju pravilnega tožbenega zahtevka, nasprotne izpodbojne tožbe, opustitve procesnega dejanja kot izpodbojnega pravnega dejanja, neplačevitosti dolžnika kot objektivnega pogoja izpodbijanja, ustanovitve omejene stvarne pravice v korist odsvojitelja nepremičnine, z razmerjem paulijanske tožbe do ničnosti kot splošne oblike neveljavnosti pogodb ter vprašanjem upnikove izbire pravilnega pravnega varstva. Svoje ugotovitve med drugim skleneta s predlogom za spremembo zakonske ureditve instituta izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja. Keywords: stečaj, dolgovi, dolžniki, tožbe, sodna praksa, izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja, sodna praksa, tožbeni zahtevek paulijanske tožbe, paulijanski ugovor, opustitev procesnega dejanja, neplačevitost dolžnika, razmerje do splošnih oblik neveljavnosti pogodb Published in DKUM: 02.08.2018; Views: 1791; Downloads: 292 Full text (451,00 KB) This document has many files! More... |
10. Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnostiDamjan Orož, 2018, doctoral dissertation Abstract: V doktorski disertaciji je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova obravnavan kot fenomen pravne varnosti; institut, ki ni samo materialne, je tudi procesne narave, katerega bistvena lastnost v naši ureditvi je njegova izključnost. To je hkrati izhodišče za določitev tako teme kot tudi polja raziskovanja. Doktorska disertacija prinaša pomembne sklepe, ki jih navajam v nadaljevanju.
Na ugovor zoper sklep o izvršbi je treba najprej gledati kot na pravico dolžnika do izjave v postopku (22. člen Ustave). Da je hkrati pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, je drugotnega pomena. Ker je ugovor v našem sistemu izključne narave, mora biti ugovorni postopek voden tako, da obema strankama omogoča izvajanje pravice do sodelovanja v postopku. Logična posledica izključnosti je obseg upoštevnih ugovornih razlogov. Z ugovorom je dopustno uveljavljati prav vse ugovorne razloge, zaradi katerih je izvršba nedopustna. Če sodišče ne upošteva, da je ugovor dolžnikovo edino pravno sredstvo, je dolžniku odvzeta ustavna pravica do sodelovanja v postopku, predvsem pa pravica do pravnega varstva. Drugo, od tega ločeno vprašanje je, ali je optimalno, da o prav o vseh ugovornih razlogih odloča sodišče v izvršilnem postopku oziroma kako odprto je polje uporabe načela proste presoje dokazov v izvršilnem postopku. Sistem, ki bi dolžnika omejeval z dopustnimi ugovornimi razlogi in dokaznimi sredstvi, bi bil neustaven, če ne bi hkrati dolžniku ponudil drugih možnosti, to je možnosti izven tekočega izvršilnega postopka, da doseže učinkovito zaščito svojih pravic. Dokazano je, da je naša ureditev ugovornega postopka najenostavnejša. Dolžnik vsa nasprotovanja izvršbi uveljavi z enim pravnim sredstvom in to znotraj izvršilnega postopka. Zanj je taka pot ne samo najcenejša, je tudi najučinkovitejša. S tem naša ureditev bistveno odstopa od primerljive avstrijske, pa tudi nemške ureditve, ki sta v tem pogledu zelo zahtevni in komplicirani. Hkrati odstopa tudi od hrvaške ureditve, s katero nas povezuje nekdaj skupni izvršilni zakon.
V naši ureditvi je spreminjanje postopkovnih zakonov pogosto. Doktorska disertacija je pokazala, da ureditev ugovora v našem pravu ne potrebuje bistvenih sprememb. Vsekakor ne v smeri razdrobitve ugovora na več pravnih sredstev. Zakonodajalec naj ima v mislih, da vsaka korenita sprememba postopkovnega zakona zahteva korenit odziv pravne prakse in pravne teorije ter čas za dosego usklajenih stališč, kar je nujno potrebno za zagotavljanja enakega varstva pravic. Zgodovinsko gledano je sedanja ureditev ugovora posledica ugotovitve o zlorabi izvršilnih tožb in težav, ki jih je imela sodna praksa pri odločanju o ugovoru po ureditvi pred spremembno ZIZ-A.
Ureditev ugovornega postopka ni optimalna. De lege ferenda bi bilo treba slediti razlogom Ustavnega sodišča in v zakonu poudariti pomen ugovora kot oblike izvajanja pravice do izjave v postopku. Pri tem bi bilo treba razmisliti, ali bi vsaj pri opozicijskih ugovornih razlogih in ugovornem razlogu neprehoda terjatve ali obveznosti omejili dopustnost dokazov le na listinske dokaze, pa še te le na tako imenovane kvalificirane listine, ob dodatnem upoštevanju zakonskih domnev, splošno znanih dejstev in splošnega pravila o nespornosti ugovarjanih dejstev. To bi bilo primerno zlasti pri izvršbi denarnih terjatev. Keywords: ugovor zoper sklep o izvršbi, ugovorni razlogi, obrazložitev ugovornih razlogov, opozicijski ugovori, impugnacijski ugovori, tožba zaradi nedopustnosti izvršbe, negativna ugotovitvena tožba, insolvenčni postopek, materialno procesno vodstvo v postopku ugovora. Published in DKUM: 08.06.2018; Views: 4564; Downloads: 1129 Full text (4,04 MB) |