1. IMOBILIZACIJA LIPAZE NA MAGHEMITNE NANODELCE, MODIFICIRANE Z AMINOSILANOMMatej Žarn, 2014, undergraduate thesis Abstract: Namen diplomske naloge je sinteza maghemitnih nanodelcev, prevlečenih z aminosilanom, ter imobilizacija encima lipaze na pripravljen nosilec. Maghemitne nanodelce smo pripravili z obarjalno reakcijo ali koprecipitacijo železovih II in železovih III ionov s 25 % amonijakom in jih prevlekli s funkcionalno plastjo silike, nato pa še s plastjo aminosilana. Optimirali smo pogoje za dosego najvišje učinkovitosti imobilizacije ter preostale aktivnosti imobiliziranega encima, kot so: koncentracija encima, vrsta mrežnega povezovalca, čas imobilizacije ter koncentracija mrežnega povezovalca glutaraldehida. Proučevali smo stabilnost imobiliziranega encima, vpliv časa in temperature izpostavitve na ohranitev aktivnosti imobiliziranega ter prostega encima.
Najvišjo učinkovitost imobilizacije smo dosegli po aktivaciji magnetnih nanodelcev z 1 % glutaraldehidom (GA), s koncentracijo encima 7,5 µL/mL ter časom imobilizacije 24 ur pri hitrosti stresanja 410 rpm. Kljub visoki učinkovitosti imobilizacije smo v večini primerov dobili zelo nizke ohranjene aktivnosti imobiliziranega encima, imobiliziran encim pa je pokazal boljšo stabilnost pri povišani temperaturi v primerjavi s prostim encimom.
Keywords: nanotehnologija, imobilizacija encima, lipaza, aminosilanski maghemitni nanodelci, aktivnost encima, učinkovitost imobilizacije.
Published in DKUM: 23.12.2014; Views: 2256; Downloads: 282
 Full text (1,58 MB) |
2. IMOBILIZACIJA HOLESTEROL OKSIDAZE NA MAGHEMITNE NANODELCE MODIFICIRANE S HITOZANOMSara Tominc, 2013, undergraduate thesis Abstract: Namen diplomskega dela je sinteza magnetnih maghemitnih nanodelcev, prevlečenih s hitozanom po treh različnih postopkih in imobilizacija specifičnega biokatalizatorja, holesterol oksidaze, na tako pripravljen nosilec. Primerjali smo ohranjeno aktivnost encima holesterol oksidaze po končanem procesu imobilizacije in učinkovitost imobilizacije encima na maghemitne nanodelce, prevlečene s hitozanom po treh različnih postopkih. S spreminjanjem procesnih pogojev smo želeli ugotoviti kateri delci bi bili najprimernejši za imobilizacijo encima holesterol oksidaze. Spreminjali smo koncentracijo mrežnega povezovalca glutaraldehida, hitrost stresanja in vrsto stresanja pri imobilizaciji encima, vrsto mrežnega povezovalca in koncentracijo encima holesterol oksidaze. Zanimala nas je tudi stabilnost imobiliziranega encima v primerjavi s prostim encimom in vpliv večkratne uporabe imobiliziranega encima na ohranjeno aktivnost encima.
Najvišjo ohranjeno aktivnost in učinkovitost smo dosegli pri imobilizaciji encima na maghemitne nanodelce, prevlečene s hitozanom po tretjem postopku (metoda kovalentne vezave) in dodatku mrežnega povezovalca PEHA (0,02 M). Najboljše pogoje smo dosegli pri koncentraciji encima 1 mg/mL, pri hitrosti stresanja 300 rpm in času imobilizacije 24 ur. Tako imobiliziran encim smo lahko ponovno uporabili in z njim smo izvedli deset ciklov. Po 122 urah pa encim ni bil več aktiven.
Keywords: imobilizacija encima, holesterol oksidaza, maghemitni nanodelci, ohranjena aktivnost encima, učinkovitost imobilizacije
Published in DKUM: 26.09.2013; Views: 2199; Downloads: 230
Full text (2,11 MB) |
3. IMOBILIZACIJA HRENOVE PEROKSIDAZE NA MAGHEMITNE NANODELCE, MODIFICIRANE Z AMINOSILANOM IN HITOZANOMNataša Pezdevšek, 2012, undergraduate thesis Abstract: Namen diplomske naloge je optimizacija procesnih pogojev za imobilizacijo encima hrenove peroksidaze na površinsko modificirane maghemitne nanodelce. Spreminjali smo masno razmerje med nosilcem in encimom, koncentracijo mrežnega povezovalca glutaraldehida in čas imobilizacije. Primerjali smo učinkovitost imobilizacije ter ohranjeno aktivnost encima, vezanega na aminosilanske in hitozanske maghemitne nanodelce. Maghemitne nanodelce smo sintetizirali s koprecipitacijo Fe2+ in Fe3+ ionov ob dodatku obarjalnega reagenta, 25 % amonijaka. Aminosilanske maghemitne nanodelce smo pripravili v dveh stopnjah. Najprej smo nanodelce prevlekli s funkcionalno plastjo silike (SiO2), nato pa še s plastjo aminosilana. Hitozanski maghemitni nanodelci so bili pripravljeni po treh različnih postopkih. Kljub dobri učinkovitosti imobilizacije, se v nobenem primeru ni ohranila visoka aktivnost encima. Najvišjo ohranjeno aktivnost imobiliziranega encima smo dosegli pri aminosilanskih nanodelcih, in sicer 2,06 % pri 65,76 % učinkovitosti imobilizacije. Prav tako je imobiliziran encim v primerjavi s prostim encimom pokazal nižjo stabilnost pri povišanem tlaku in temperaturi. Z zvišanjem temperature pri atmosferskem tlaku, se je aktivnost prostega in imobiliziranega encima izboljšala.
Keywords: Imobilizacija encima, hrenova peroksidaza, maghemitni nanodelci, aminosilanski maghemitni nanodelci, hitozanski maghemitni nanodelci, učinkovitost imobilizacije, aktivnost encima
Published in DKUM: 16.10.2012; Views: 2780; Downloads: 391
Full text (10,07 MB) |
