| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Kazensko pravo poznega in novega veka in vrednostni sistem, ki ga je zakonodajalec ščitil
Ines Zadravec, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Diplomska naloga se ukvarja s tematiko varovanja ženske na kazenskem področju. Namen naloge je osvetliti položaj ženske na področju kazenskega prava, predstaviti primere, ko je ženska nastopala kot storilka kaznivega dejanja in na drugi strani kot žrtev. Kot cilj sem si zadala, da preko uporabljenih virov ugotovim status ženske v pravilih, ki so bila v rabi na območju Republike Slovenije konec srednjega in na začetku novega veka. Prav tako je bil eden izmed ciljev razbiti »stigmo«, ki je veljala, da je ženska bila zanemarjena in da je bila njena zloraba nekaj vsakdanjega. Za pozni srednji vek in začetek novega veka je veljalo splošno prepričanje, da kazensko pravo ni bilo zapisano, da se je sodilo velikokrat po vsakokratni volji sodnika in da je bila tortura nekaj vsakdanjega. Skozi raziskavo sem ugotovila, da segajo zapisi normiranja prava in kaznivih dejanj že v davno 14. stoletje in sicer preko Ptujskih statutov iz leta 1376 in 1513 ugotovimo, da so bila pomembna kazniva dejanja in kazen že v takratnem obdobju določena. Temu se pridružuje tudi Ljubljanske malefične svoboščine iz leta 1514, kjer so bila navedena kazniva dejanja in sam proces kaznovanja. Za raziskavo sem uporabila tudi CCC iz leta 1532 in poskušala potegniti vzporednice z že prej omenjenima viroma. Pomembno vlogo je v omenjenem obdobju predstavljal tudi status žrtve in storilca. Privilegirane osebe, so se lahko lažje razbremenile odgovornosti in namesto torture plačale denarno nadomestilo. Nepreviligirani osebe so se velikokrat znašli na vislicah, bili streti s kolesom, utopljeni ali sežgani na grmadi. Za takratni čas je bil značilen inkvizitorni postopek, s katerim obdolžencu niso bile zagotovljene pravice kot jih ima obdolženec na podlagi ustave in drugih zakonskih predpisov danes. Sodišče pri izvajanju svoje vloge ni bilo nepristransko, saj se je v sodnem procesu aktivno vpletalo v dogajanje. Prav tako ni bilo objektivno, saj se je postopek začel na podlagi predpostavke krivde. Priznanje je velikokrat spremljala tortura, ki je veljala za kraljico dokazov. V današnji ureditvi, je priznanje za katero je uporabljena sila, grožnja, zvijača ali medicinski poseg določeno, da se ne more uporabiti zoper obdolženca v samem postopku, postopek pa se lahko začne samo, če obstaja zadosten dokazni standard, ki ga imenujemo utemeljen sum. Z razvojem družbe in miselnosti se spreminja tudi pravo. Ne govorimo več o namernem povzročanju trpljenja in zastraševanju preko torture. Krute telesne kazni zamenjajo po večini alternativne kazni katere zasledujejo cilj resocializacije storilca in mu omogočajo ponovno integracijo v okolje. Kazni v preteklosti so slonele na maščevanju in zrcalnih kaznih. »To kar si storil, se je odsevalo preko kazni«.
Keywords: Srednji vek, novi vek, kazensko pravo, kazenski postopek, tortura, smrtna kazen, deželska sodišča.
Published: 12.12.2019; Views: 574; Downloads: 115
.pdf Full text (1,75 MB)

2.
Smrtna kazen v obdobju cesarice Marije Terezije
Maša Šafarič, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Smrtno kazen so si ljudstvo, cerkev in oblast skozi vrsto obdobij razlagali na različne načine in jo vzporedno z njihovo miselnostjo tudi izvajali. Pravna zgodovina nas tako docela podrobno seznanja s številnimi bolj ali manj nehumanimi in grozljivimi pristopi pri kaznovanju storilcev kaznivih dejanj. Čeprav za sedanji čas nesprejemljiv način kaznovanja, je takrat takšna vrsta kazni imela velik pomen kot tudi vpliv. Zločin je bil osrednja točka, ki je zahtevala pokoro, zastraševanje in kaznovanje, kateri je sledilo maščevanje v obliki grozljive javne usmrtitve, ki je bila v poduk ljudstvu. Na tak način so »osveščali« morebitne delikvente kaj sledi v primeru storitve kaznivega dejanja in jih tako posredno odvračali od takšnih dejanj. Take vrste dejanj, ki so posegala v človekovo telo, so takratni nasprotni označevali z barbarstvom. Vendar moč in želja po mučenju in nasilju nista ugasnila in pridih zgodovine ostaja marsikje po svetu še danes. Smrtni kazni tako ni bilo videti konca, saj se ji še dolgo niso imeli namena odpovedati. Bili so mnenja, da se lahko le z kaznovanjem zločina z grozljivim javnim razkazovanjem (le-to je bilo stalnica kaznovalnega vsakdana) doseže pravica. Vendar je v 18. stoletju že bilo moč zaznati določeno popuščanje kaznovanju v primerjavi s 16. in 17. stoletjem. Pomemben mejnik za takraten nadaljnji razvoj v kazenskem pravu je bilo krvno sodstvo. Krvno kazensko sodstvo so tako zaznamovale številne usmrtitve, med katerimi sta prevladovali smrtni kazni v obliki obglavljenja in obešanja. Namen takšnega načina izvajanja sankcij v primeru kaznivih dejanj je bil v zagotovitvi ohranjanja oblasti, ki je predstavljala moč in božjo pravičnost. Veliko vlogo k takšnemu postopanju je imelo tudi zanimanje javnosti. Javna usmrtitev je bila edina, ki je temeljito in nazorno prikazala izvršitev te kazni. Okrutna oblika nasilja nad človeškim telesom je bila zelo nadrobno prikazana, saj je s tem vzporedno sporočala bodočim storilcem posledice njihovega dejanja. S časoma so začeli dajati velik pomen priznanju storilca (confessio regina probationum), velikokrat pa so posegali tudi po torturi. Šele z Bamberško odredbo iz leta 1507, ki je sprejela določene spremembe, so se nekoliko omilile zelo krute in nečloveške kazni ter same metode izvajanja. Cesar Karel V. Habsburški pa je z letom 1532 objavil kazenski zakonik in postopnik, s katerim je vpeljal dokončno omilitev kazni, ki je po njem dobil ime Constitutio Criminalis Carolina (CCC). Pred cesarico Marijo Terezijo se je tako za poenotenje pravnega reda zavzemal prav on. Vendar so sprejemom Karoline posamezne dežele kljub tem še naprej razsojale na svoj način. Še naprej je bil v uporabi Malefični red, ki ga je predpisal cesar Maksimiljan leta 1514. Leta 1769 je terezijansko obdobje zaznamoval sprejem novega kazenskega zakonika cesarice Marije Terezije, Constitutio Criminalis Theresiana (CCTh). Pomembna novost le-tega je bilo poenotenje kazenskega reda za vse dedne dežele. Vendar se je pravica še vedno izkazovala z izživljanjem nad telesi storilcev kaznivih dejanj in kljub temu, da je cesarica Marija Terezija veljala za reformatorko in razsvetljenko, ni odpravila te krute oblike kazni. Cesarica Marija Terezija je tako obdržala inkvizicijsko maksimo, torturo in krute kazni. Tortura je bila do podrobnosti normirana, z natančnimi risbami in merami so bila predpisana mučilna orodja, le samovolja je bila nekoliko omejena. Tako je bil zakonik Theresiana veliko razočaranje za takratne razsvetljence, ki so nasprotovali barbarskemu mučenju teles in se zavzemali za bolj civilizirane kazni. Bistvenega pomena po Theresiani je bilo priznanje obtoženca, vendar do tega niso zmeraj prišli pa lahki poti. Sodna praksa je tako razvila tri faze postopka priznanja dejanja. Prva faza je imela zastraševalni učinek obsojenca. Rabelj je pred morebitnim storilcem kaznivega dejanja nazorno razstavil mučilne pripomočke h katerim je sledilo pojasnilo uporabe teh instrumentov.
Keywords: Krvno sodstvo, tortura, Constitutio Criminalis Carolina, Constitutio Criminalis Theresiana, cesarica Marija Terezija, Cesar Jožef II., Cesare Beccaria
Published: 13.04.2016; Views: 966; Downloads: 168
.pdf Full text (3,99 MB)

3.
JAVNO IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ V NOVEM VEKU
Tamara Lugarič, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Obdobje novega veka predstavlja zaradi svoje krutosti, grozljivosti, predvsem pa zaradi razmaha čarovniških procesov najbolj kruto obdobje, ki je pustilo v evropski zgodovini velik madež. Kljub vsej krutosti se moramo zavedati miselnosti takratne družbe in njene razvitosti, saj je bil ravno to eden izmed glavnih razlogov za vsa grozodejstva, ki so se dogajala. Če si ljudje niso znali razložiti že nekaterih osnovnih naravnih pojavov in so verjeli v magijo in razna bitja, za katera nam je danes jasno, da ne obstajajo, potem takratne družbe vsaj zaradi verovanja v čarovnice ne bi smeli obsojati. Drugače je seveda, če se osredotočimo na kazni, zagrožene za različna dejanja, in na torturo. Oblast je želela s takšnimi kaznimi predvsem preprečiti nadaljnja kazniva dejanja in med ljudi zasejati strah, zato so se kazni izvrševale javno. Tudi razglasitev sodbe je bila javna. A kljub mučenju in kaznim, pri katerih so ljudje trpeli neverjetne bolečine, so se kazniva dejanja še vedno dogajala. Današnja družba se ne osredotoča več na zastraševanje ljudi z visokimi in krutimi kaznimi, ampak se posveča predvsem pravičnim kaznim, ki naj bi bile sorazmerne kaznivemu dejanju ter resocializaciji zločinca. V povezavi z zastraševanjem v literaturi naletimo na Cookovo tezo, ki pravi, da zastraševanje civilizira mnoge državljane in da bi se pojavilo ogromno zločinskih dejanj, če bi iz kazenskega prava umaknili kazenske sankcije. V novem veku, ko ljudstvo še ni bilo tako izobraženo, je bilo zločinca pač najlažje za vedno odstraniti in tako opozoriti ljudi na posledice, ki jih lahko doletijo. To bi bilo za današnjo družbo, sploh zaradi kakšnega manjšega zločina, kot se je dogajalo v takratnem obdobju, nesprejemljivo. V zaključku svoje diplomske naloge bom na kratko pojasnila predvsem razloge, zakaj menim, da bi kljub razvitosti današnje družbe za nekatere zločine vseeno morala biti zagrožena smrtna kazen. V današnjem času se smrtna kazen v evropskih državah ne izvaja več; proti njej se bojujejo organizacije za človekove pravice, Svet Evrope itd. Sama se v tem primeru postavim na Primorčevo stališče . Menim, da je pravica dosežena le v primeru, če obstoji sorazmerje med storjenim kaznivim dejanjem in kaznijo. Sodne zmote, ki jih radi navajajo nasprotniki smrtnih kazni, in so v primeru usmrtitve nepopravljive, ne bi smele biti argument proti smrtni kazni, ampak argument za natančnejši kazenski postopek. V novem veku so bila izvajanja mučenj in kazni za nekatere zločine seveda pretirana, v današnjem sistemu pa so kazni za nekatere zločine občutno preblage. Kljub krutosti takratnega sistema pa so se kazniva dejanja še vedno izvrševala, tako kot se še vedno izvršujejo v današnjem času in se bodo izvrševala še naprej, vse dokler bo obstajal človek.
Keywords: čarovniški procesi, javne usmrtitve, tortura, mučilne naprave, sramotilni steber
Published: 22.12.2009; Views: 2583; Downloads: 250
.pdf Full text (19,65 MB)

Search done in 0.03 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica