Search the digital library catalog

Abstract: Vprašanje prenove modela predhodnega postopka je bolj ali manj aktualno že vse od leta 2003, saj si je od takrat skoraj vsaka vlada prizadevala za odpravo sodne preiskave in uvedbo preiskave, ki bi potekala pod okriljem državnega tožilca, t. i. tožilske preiskave. Navedenim težnjam po ukinitvi sodne preiskave je botrovala vse večja želja po uvedbi učinkovitejšega in hitrejšega kazenskega postopka. Z ukinitvijo sodne preiskave in instituta preiskovalnega sodnika bi sledili večini evropskih držav, ki so model sodne preiskave zamenjale za preiskavo, katere dominus litis je državni tožilec. Trenutni sodni zaostanki in dolgotrajne sodne preiskave v postopkih gospodarskega kriminala so gotovo rdeča luč, ki opozarja, da so določene spremembe potrebne. Kar se zdi pri tehtanju glede ohranitve sodne preiskave pomembno, je predvsem razjasnitev pojma !učinkovitost! v zvezi s predhodnim postopkom in dognanje kako doseči učinkovit postopek. Če sploh kako. Dva odmevnejša predloga Zakona o kazenskem postopku, ki sta želela uvesti tožilsko preiskavo in korenito reformirati kazensko proceduro, sta naletela na neodobravanje pravne stroke. Glede na navedeno je zaenkrat primerneje predhodni postopek spreminjati postopoma in sistematično, kot pa popolnoma menjati model postopka. Ukinitev sodne preiskave namreč ni nobeno jamstvo za učinkovitejši, predvsem pa krajši postopek saj se zaenkrat zdi skoraj nemogoče pričakovati, da bi si organi pregona prizadevali za objektivno raziskanje vseh okoliščin kaznivega dejanja, kar bi znalo znatno vplivati na močno podrejen položaj osumljenca v kazenskem postopku.
Keywords: sodna preiskava, fakultativna sodna preiskava, tožilska preiskava, kazenski postopek, učinkovitost kazenskega postopka, preiskovalni sodnik, reforme sodne preiskave
Published in DKUM: 08.07.2022; Views: 990; Downloads: 198
Full text (1,46 MB)

Abstract: Funkciji odkrivanja in pregona kaznivih dejanj sta v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov – policije kot organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Oba delujeta z istim ciljem uspešnega boja proti kriminaliteti, kar jima omogočajo zakonsko natančno določena pooblastila, na podlagi katerih opravljata vsak svoje aktivnosti. Stičišče obeh funkcij je t. i. predkazenski postopek, katerega subjekt je poleg policije in državnega tožilstva tudi preiskovalni sodnik. Predkazenski postopek kot prva faza predhodnega postopka se začne, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Subjekti predkazenskega postopka pri tem opravljajo t. i. predprocesna dejanja. Policija, ki največkrat prva izve za storjeno kaznivo dejanje, opravlja v predkazenskem postopku operativno˗taktično dejavnost, z namenom, da bi odkrila kaznivo dejanje in njenega storilca ter zbrala dovolj informacij, ki so državnemu tožilcu potrebne za odločitev ali bo sprožil kazenski pregon ali da kaznivega dejanja ne bo preganjal. Poleg neformalnih dejanj opravlja policija tudi nekatera formalna dejanja, ki lahko imajo dokazno vrednost v kazenskem postopku. Dominus litis predkazenskega postopka je državni tožilec, saj mora biti obveščen o vseh kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, policijsko preiskovanje pa sme usmerjati z navodili, mnenji in predlogi. Preiskovalni sodnik v predkazenskem postopku vse bolj nastopa kot sodnik garant in ne kot aktiven preiskovalni organ. Odloča o izvedbi preiskovalnih dejanj policije ali o uporabi ukrepov, s katerimi policija posega v človekove pravice in svoboščine. Končni izid predkazenskega postopka je tako odvisen od skupnega dela vseh njegovih subjektov. Medsebojni odnos med policijo in državnim tožilcem se vzpostavi v predkazenskem postopku, predvsem pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, pri organiziranem kriminalu in pri težjih kaznivih dejanjih splošne kriminalitete. Zakon o kazenskem postopku ga ureja kot usmerjanje predkazenskega postopka, vendar ima širši pomen. Je zbir vseh možnih interakcij med policijo in državnim tožilcem v predkazenskem postopku. Policisti in državni tožilci se pri njihovem skupnem delu soočajo z nekaterimi težavami, ki med drugim izhajajo iz raziskave Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in ki vplivajo na uspešnost policijskega preiskovanja kaznivih dejanj, kot so npr. slabo obrazloženi predlogi policistov, slabo obrazložene tožilčeve zahteve, nezadostno povratno informiranje policistov o zadevah, ki jih usmerja državni tožilec, slaba komunikacija med policisti in tožilci. Predkazenski postopek kot ga poznamo danes, je bil vzpostavljen leta 1967. Številne spremembe prvega slovenskega Zakona o kazenskem postopku iz leta 1994 so počasi rušile idejno zasnovo kazenskega in s tem tudi predkazenskega postopka, zaradi česar kazenski postopek naj ne bi bil več konsistenten, saj so ga novele potiskale v bolj akuzatorno smer, medtem ko naše kazensko procesno pravo temelji na modelu mešanega kazenskega postopka. Posledično obstajajo težnje po novem modelu kazenskega postopka in tako Ministrstvo za pravosodje že dalj časa pripravlja osnutek novega Zakona o kazenskem postopku. Z vidika predkazenskega postopka bi predlagani model pomenil odpravo preiskovalnega sodnika in uvedbo policijsko˗tožilske preiskave. V literaturi obstajajo stališča za in stališča proti uvedbi takšne preiskave.
Keywords: predkazenski postopek, policija, državno tožilstvo, predprocesna dejanja, medsebojni odnos med policijo in državnim tožilcem, usmerjanje predkazenskega postopka, Zakon o kazenskem postopku, osnutek Zakona o kazenskem postopku, policijsko˗tožilska preiskava
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 2122; Downloads: 161
Full text (870,22 KB)