Search the digital library catalog

Abstract: Namen diplomskega dela je bila priprava kompozitov, sestavljenih iz hitozanskih aerogelov in pen polikaprolaktona. V sklopu eksperimentalnega dela smo najprej pripravili hitozanske aerogele v obliki kroglic. Gele smo tvorili s sol-gel sintezo, in jih nato posušili s superkritičnim ogljikovim dioksidom. Dobljene aerogele smo uporabili za pripravo kompozitov, ki smo jih formirali s tehniko superkritičnega penjenja. Penjenje smo izvedli pri dveh različnih pogojih, in sicer pri 150 bar/40 °C ter pri 200 bar/60 °C. Pri vsakem pogoju smo pripravili tri kompozite z različnimi deleži aerogelov (2,5 ut. %, 5 ut. %, 10 ut. %) in eno čisto peno. Pripravljene kompozite in peni smo karakterizirali s plinsko adsorpcijo, termično analizo (TGA/DSC), optičnim mikroskopom, vrstičnim elektronskim mikroskopom in Fourierevo transformirano infrardečo spektroskopijo ter določili njihove deleže nabrekanja v simulirani telesni tekočini. Na koncu smo izbrali kompozit z najboljšimi lastnostmi in ga superkritično impregnirali z indometacinom. Rezultati kažejo, da se lastnosti kompozitov v primerjavi s penami izboljšajo. V nadaljevanju pogoji, pri katerih smo pripravili kompozite, so značilno vplivali na njihove končne lastnosti. Nenazadnje, impregnacija kompozitov z aktivno učinkovino je bila uspešna
Keywords: Aerogel, hitozan, polikaprolakton, superkritično penjenje, superkritična impregnacija, tkivno inženirstvo.
Published in DKUM: 12.10.2023; Views: 445; Downloads: 48
Full text (3,77 MB)

Keywords: tkivno inženirstvo, polimeri, ortopedski materiali, protimikrobne lastnosti
Published in DKUM: 27.05.2020; Views: 1215; Downloads: 38
Full text (425,14 KB)

Abstract: Izhodišča: Cilj raziskave je pripraviti homogene kulture endotelnih celic (EC), izoliranih iz človeške arterije mamarije interne (AMI), dobljene med srčno obvodno operacijo, in jih vzdrževati v dolgoročnih kulturah. Na ta način bi skušali ugotovili pogoje, pri katerih bi lahko v nadaljnjem delu s celičnimi kulturami prišli do zadostnega števila avtolognih arterijskih EC celic za uporabo pri populaciji, ki jo kardiovaskularne bolezni najbolj prizadenejo. Metode: V raziskavo je bilo vključenih 7 moških, starih 52-76 let, z diagnosticirano ishemično srčno boleznijo. Pri vseh je bila opravljena obvodna operacija. Iz žilnih vzorcev, ki smo jih pridobili med operacijo, smo osamili celice na dva načina: s proteolitično razgradnjo tkiva in situ ali pa s proteolitično razgradnjo iz predhodno razkosanih žilnih preparatov. Spremljali smo morfologijo in kinetiko rasti EC v 3 tedne starih kulturah. Celično specifičnost smo dokazali z imunohistokemičnim določanjem von Willebrandovega faktorja. Rezultati: Rast celic je bila prisotna le v kulturah, ki smo jih pripravili s prvo metodo. Celice so kazale tipične morfološke značilnosti EC in izražale von Willebrandov faktor. Največje število celic v kolonijah (v povprečju 11, maksimalno pa 51) so kulture dosegle v 6 dneh. Podvojitven čas celic je bil 82+-43 ur. Zaključki: Z raziskavo smo pokazali, da je predstavljena metoda osamitve EC iz majhnega vzorca AMI primerna za pridobivanje vitalnih celic. Metoda je selektivna EC in omogoča njihovo rast v dolgoročnih kulturah. Končno število celic v kolonijah je za zdaj premajhno za uporabo v tkivnem inženirstvu, vendar bi se z optimizacijo metode v prihodnjih raziskavah lahko bolj približali temu cilju.
Keywords: endotelne celice, celične kulture, arterija mamarija interna, tkivno inženirstvo
Published in DKUM: 10.07.2015; Views: 2713; Downloads: 81
Full text (180,34 KB)
This document has many files! More...

Abstract: V zadnjih letih se za naprednejše korozijske zaščite raznih kovinskih konstrukcij in naprav uporabljajo med drugim v veliki meri polietileni (PE), ki so zaradi svojih kemijskih in fizikalnih lastnosti še kako zanimivi. Njihova uporaba je vedno bolj zaželjena in razširjena v industrijah praškastih premazov (barve, laki), kjer velik omejitveni faktor predstavljajo okolju nevarne hlapne organske spojine (HOS, ang. volatile organic compound - VOC). Trend po svetu in predvsem v Evropi je zadnje čase naravnan k zeleni kemiji in k pridobivanju izdelkov visoke tržne vrednosti s praktično ničelno oz. minimalno vsebnostjo organskih spojin pri procesiranju in izdelavi produktov. Ker ogljikov dioksid (CO2) konvencionalnim topilom že vrsto let predstavlja odlično alternativo, smo v prvem sklopu doktorske disertacije za potrebe načrtovanj različnih visokotlačnih procesov izvedli preliminarne raziskave za polietilene nizke in visoke gostote, saj pri obsežnem pregledu strokovne znanstvene literature teh podatkov nismo zasledili oz. jih je v okrnjeni obliki zelo malo. Glavni cilj prvega sklopa doktorske raziskave je pridobitev podatkov o faznih ravnotežjih trdno-tekoče (S-L) za polietilene, topnost in difuzivnost plina (fluida) CO2 v polietilenih. Pridobljeni podatki so ključnega pomena in služijo za načrtovanje procesiranja s polietileni. Raziskali smo obnašanje in zmožnost procesiranja polietilenov v sub- in superkritičnih fluidih (CO2, propan). Fazna ravnotežja trdno-tekoče (S-L) za polietilen nizke gostote (LDPE) in polietilen visoke gostote (HDPE) smo raziskali v atmosferi ogljikovega dioksida (CO2) in propana. Meritve smo izvajali v območju tlaka od 0 do 90 MPa. S pomočjo magnetne suspenzijske tehtnice (MSB) smo raziskali topnost in difuzivnost ogljikovega dioksida v polietilenih v območju tlaka od 0 do 30 MPa pri temperaturi 373 K (100 °C). Topnost fluida v polietilenih je pogojena s tlakom in/ali temperaturo in povzroča običajno nabrekanje materiala, prav tako pa se s topnostjo plina povečuje polimeru masa. Posledično se polimerom zaradi tega zniža viskoznost in temperatura tališča. V atmosferi ogljikovega dioksida na tališče LDPE medsebojno vplivata učinek raztapljanja plina v polimer in učinek hidrostatičnega tlaka, ki med seboj konkurirata. V atmosferi propana smo zasledili obraten trend, pri čemer hidrostatični tlak ni bil tako izrazit. Učinek raztapljanja propana prevladuje nad učinkom hidrostatičnega tlaka. Za HDPE je učinek hidrostatičnega tlaka izražen v celotnem območju tlaka CO2, medtem ko v propanu učinek raztapljanja plina nad hidrostatičnim tlakom prevladuje. Polietilenom se tališče v propanu glede na medij CO2 v povprečju zniža za 17 K.Iz pridobljenih podatkov MSB je razvidno, da topnost CO2 v polietilenih z višanjem tlaka narašča in doseže najvišje vrednosti za PE nizke gostote, najnižje vrednosti pa za PE visoke gostote. V drugem sklopu doktorske disertacije smo se osredotočili na raziskave nove tehnike sinteze biorazgradljivega polimera poli(propilen fumarata) (PPF) v superkritičnem ogljikovemu dioksidu (scCO2). PPF bi lahko v biomedicinskih aplikacij služil kot potencialen material za umetno maso in substitut človeškim kostem (implantat), v katerega bi se vraščale celice, ali pa bi služil kot material za sproščanje zdravilnih učinkovin. Predvsem nas je zanimalo ali sinteza PPF v odsotnosti katalizatorjev v scCO2 sploh poteče. Izkazalo se je, da je scCO2 odličen medij za kemijsko sintezo PPF.Poznana je cela vrsta klasičnih (konvencionalnih) sintez, ki se med seboj bistveno ne razlikujejo. Vsem tehnikam sinteze je skupna problematika katalizatorjev in konvencionalnih organskih topil, ki v nadaljevanju sinteze služijo za čiščenje produkta.
Keywords: polietilen, sub- in superkritični ogljikov dioksid, propan, poli(propilen fumarat), fazna ravnotežja trdno-tekoče in para-tekoče, magnetna suspenzijska tehtnica, tkivno inženirstvo in tehnologija kostnih nadomestkov.
Published in DKUM: 29.05.2015; Views: 3081; Downloads: 400
Full text (7,05 MB)