Search the digital library catalog

Abstract: Osebnostne pravice pripadajo človeku, vsakemu v enaki meri. Njihov namen je, da posameznika varujejo pred drugimi, četudi tem drugim ni povsem enak. Pravice, ki jih zagotavlja Zakon o pacientovih pravicah se nedvomno uvrščajo med osebnostne pravice. Zakon o pacientovih pravicah je odnos med zdravnikom in pacientom postavil na enakopravne temelje, dejansko je uzakonil partnerski odnos med njima. Pojasnilna dolžnost torej izhaja iz zakona in omogoča pacientu, da sodeluje v postopku svojega zdravljenja, da samostojno oblikuje svojo voljo in s tem svobodno in samostojno odloča o svojem zdravljenju. Zdravnik ima pravno in etično obveznost, da pacientu posreduje resnične in prave podatke o njegovem stanju, saj so le ti lahko podlaga za odločitev pacienta. Zakon o pacientovih pravicah pa je uzakonil tudi pravico zdravnika, da določena dejstva zamolči, kadar »zdravnik glede na okoliščine oceni, da bi mu takšno obvestilo povzročilo resno zdravstveno škodo, razen kadar pacient, ki je sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno korist, izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju popolnoma obveščen.” Govorimo o zdravnikovi pravici do terapevtskega privilegija oziroma obzirnem molku zdravnika. Vendar s tem, ko zdravnik pacientu odtegne določene podatke oziroma ga ne seznani o stanju bolezni, načinih in pričakovanih posledicah zdravljenja ali tudi o posledicah opustitve zdravljenja, pričakovanih posledicah posegov ali zdravil, mu odvzame možnost, da oblikuje svojo voljo in s tem, da se svobodno in samostojno odloča o svojem zdravljenju. S tem pa tudi posega v pacientovo zasebnost in njegovo človeško dostojanstvo, ne nazadnje pa je pravica do samoodločanja tudi ustavno zagotovljena pravica. Zdravnika s pravico do terapevtskega privilegija vrača v paternalistični odnos do pacienta, ko je bil le-ta samo object v postopku zdravljenja. Posega tudi v zaupen odnos med zdravnikom in pacientom, v odnos medsebojnega spoštovanja. Dejansko gre za situacijo, ki bi jo lahko opisali z besedami »ne laži, vendar tudi ne povej vse resnice«. To načenja zaupanje v zdravnika. Ne glede na to, da je razlog zdravnika dobronameren, pa lahko molk ali omejena razlaga pri pacientu povzroči več nelagodja in strahu, kot če bi poznal resnico. Odnos med zdravnikom in pacientom je odnos, ki mora temeljiti na zaupanju, ta pa lahko temelji samo na odkriti komunikaciji. Osnova za zaupanje ne morejo biti polresnice in zavajanje. Ustrezno poučen pacient ima boljšo možnost komunikacije s svojimi bližnjimi, v delovnem okolju in tudi več zaupanja v zdravnika in medicino na sploh. Pravica do uveljavitve terapevtskega privilegija je upravičena v primeru vnaprej izražene volje pacienta, da ne želi biti seznanjen s svojim zdravstvenim stanjem in v primeru pacientov z duševnimi motnjami. V vseh drugih primerih pa pravica do terapevtskega privilegija ne more biti ekskulpacijski razlog za neopravljeno ali slabo opravljeno pojasnilno dolžnost zdravnika.
Keywords: osebnostne pravice, terapevtski privilegij, pojasnilna dolžnost, resnica, pravičnost
Published in DKUM: 21.09.2018; Views: 1549; Downloads: 163
Full text (243,84 KB)

Abstract: V diplomskem delu je predstavljena avtonomija pacienta pri odločanju o zdravljenju, tako v času popolne sposobnosti odločanja o sebi, kot tudi za primere, ko tega ne bo zmožen. Pacient naj ne bi imel samo pasivne vloge pri zdravljenju, temveč tudi aktivno. Dana mu je pravica do privolitve ali zavrnitve določenega medicinskega posega, kot tudi preklic privolitve ali zavrnitve. Glavno vodilo vsakršne zdravstvene oskrbe je pacientova volja. V tej fazi odigra pomembno vlogo pojasnilna dolžnost, ki je temelj pacientove avtonomije in mora biti razumljiva in tako obsežna, da bo pacient razumel, kaj lahko pričakuje od posega. V kolikor zdravnik ne opravi pojasnilne dolžnosti, ali jo opravi pomanjkljivo, lahko pride do odškodninske ali celo kazenske odgovornosti. Izjemoma lahko zdravnik pojasnilo opusti, kadar bi bolnikov vpogled v medicinsko dokumentacijo škodljivo vplival na njegovo zdravstveno stanje. Kadar pacient ni v stanju, ko bi lahko dal svoj pristanek v določeno zdravstveno oskrbo, poseg pa je nujen zaradi neposredne nevarnosti za življenje, govorimo o nujni medicinski pomoči. Le takrat je zdravnik upravičen napraviti poseg brez bolnikove privolitve. Vsak polnoletni pacient, ki je sposoben odločati o sebi, ima možnost izraziti voljo o tem, kakšna naj bo njegova zdravstevna oskrba v primeru, da ne bo več sposoben odločanja o sebi. Tako ima pravico do postavitve svojega zdravstvenega pooblaščenca, pravico do izključitve oz. omejitve oseb, ki so upravičene do odločanja o njegovi zdravstveni oskrbi ter pravico do vnaprej izražene volje glede njegove bodoče zdravstvene oskrbe. Zdravnik mora v določenem primeru upoštevati pacientovo vnaprejšnjo voljo, lahko pa mu je le kot smernica pri zdravljenju. Za konec je primerjalno predstavljena tudi angleška in nemška pravna ureditev instituta vnaprej izražene volje.
Keywords: Avtonomija pacienta, pojasnilna dolžnost, terapevtski privilegij, privolitev v zdravstveno oskrbo, zavrnitev zdravstvene oskrbe, nujna medicinska pomoč, pacientov pooblaščenec, vnaprej izražena volja.
Published in DKUM: 30.09.2010; Views: 5611; Downloads: 1054
Full text (489,43 KB)