| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 31
First pagePrevious page1234Next pageLast page
1.
2.
3.
4.
TIMSKO NARAVNANA ORGANIZACIJA KOT ORGANIZACIJSKA SPREMEMBA PRIHODNOSTI
Žiga Lešnik, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Timski način delovanja je nedvomno najnaprednejši in najučinkovitejši način delovanja določene skupine ljudi, ki sodeluje v določenem organizacijskem procesu. Predstavlja tudi osnovo kulturnemu biti določene družbe ali naroda. Ugotovili smo, da v sistemu svobodnega trga timski način delovanja ne izkorišča svojih potencialov na ravni družbe kot celote. V sistemu popolne konkurence tako obstaja velika možnost, da timski način delovanja zaposlenega obremenjuje. Neuravnovešenost porazdelitve proizvedenih učinkov med udeležence organizacijskega procesa je tako v sistemih popolne konkurence neizbežna. Pravila po katerih se mora ravnati organizacijska znanost v takšnih organizacijskih sistemih, so v realni stvarnosti neprimerna za uspešno udejanjanje organizacijskega in ekonomskega napredka. Temu primerno smo teorijo o timskem načinu delovanja tudi priredili in jo oblikovali tako, da predstavlja uporabno vrednost svojemu lastnemu, a zaenkrat še dobro prikritemu potencialu. Kot možno rešitev smo tako predstavili izgradnjo sistema znotraj sistema, kjer bi le-ta temeljil na Teoriji žametnih organizacij. Gre za vrsto med seboj neločljivo povezanih organizacij, ki bi bile sposobne ekonomski razvoj spreminjati v ekonomski napredek.
Keywords: timski način delovanja, timsko delo, teorija sistemov, družbena blaginja, organizacija, management
Published: 11.06.2009; Views: 2021; Downloads: 322
.pdf Full text (481,06 KB)

5.
OBVLADOVANJE STRATEŠKIH KRIZ Z UPORABO PROJEKTNEGA MENEDŽMENTA KOT CELOVIT INVENCIJSKO-INOVACIJSKI PROCES
Igor Vrečko, 2011, dissertation

Abstract: Osrednji problem doktorske disertacije izhaja iz spoznanja, kako zelo pomembne in hkrati redko obravnavane so strateške krize v poslovnih sistemih (PS). Strateško krizo, kot jo opredeljujejo redki avtorji, ki se sicer s tem pojmom ukvarjajo, je težko zaznati in predvsem težko je ovrednotiti in določiti kazalce za njeno identifikacijo, saj ni vidna in izmerljiva z ustaljenimi kazalci za spremljanje uspešnosti PS. Na drugi strani je pogosto obravnavana poslovna kriza vsaj po nekaterih kazalcih uspešnosti PS izmerljiva in tako razpoznavna, kar pomeni, da je bistveno lažje sprejeti zavedanje o njenem obstoju ter tako sprožiti pobudo in proces za odpravo vzrokov in posledic poslovne krize. Vendar pobuda in proces odprave ne smeta biti prepozna ali premalo celovita, predvsem ne zato, ker nastopajo bistveni vzroki za poslovno krizo že prej, najpogosteje pri oblikovanju in uresničevanju strategije PS. Izhodišče raziskave te doktorske disertacije je, da je pojav poslovne krize posledica strateške krize. Govorimo o tem, da je strateška kriza, ki je PS ni znal preprečiti ali omiliti njene posledice za njegov nadaljnji razvoj, privedla do njegove poslovne krize. Strateško krizo moramo povezati s tem, da (1) v PS niso bile sprejete potrebne strateške odločitve o nadaljnjem razvoju PS, (2) v PS niso bile pravočasno sprejete strateške odločitve o nadaljnjem razvoju PS, (3) v PS niso bile sprejete pravilne strateške odločitve o nadaljnjem razvoju PS, (4) lahko pa se tudi dogodi, da so sicer bile pravočasno sprejete pravilne strateške odločitve, da pa le-te niso bile realizirane, oziroma niso bili izvedeni vsi potrebni projekti za realizacijo strateških odločitev. Osrednja vprašanja doktorske disertacije so usmerjena v pojasnjevanje pojava strateških kriz, v iskanje načinov za njihovo pravočasno in dovolj celovito prepoznavanje oziroma zaznavanje, poznavanje vpliva dinamike spreminjanja poslovnega okolja na pojav strateških kriz in podobno. Spoznanje, da imajo projekti in obvladovanje vseh procesov v celotnem življenjskem ciklusu projektov izredno pomembno vlogo pri reševanju poslovnih kriz, usmerja raziskavo v opredeljevanje vloge projektov in projektnega menedžmenta tudi za obvladovanje strateških kriz. Projekti in projektno delovanje so lahko primerno sredstvo za sistematično reševanje strateških kriz PS, kar lahko podkrepimo s tem, da je v zadnjem obdobju v strokovni literaturi do bistveno večjega izpostavljanja, da je nujno uresničevati strateške usmeritve s projekti, in torej do povezovanja strateškega in projektnega menedžmenta, kot je bilo pred tem. Namen doktorske disertacije je bil proučiti problematiko obvladovanja strateških kriz v PS in sicer na način, da skupno in ustrezno celovito obravnavamo integracijo različnih teoretičnih konceptov iz področij strateškega in projektnega menedžmenta ter teorije sistemov in inovacijskega menedžmenta. Temeljno raziskovalno vprašanje v doktorski disertaciji je, kako v PS zagotoviti dolgoročno uspešnost (če je ta v interesu lastnikov PS) in kaj je vzrok temu, da se nekateri PS precej uspešno izogibajo večjim poslovnim težavam, ki jih lahko opredelimo kot poslovne krize, medtem ko se nekateri drugi PS z njimi soočajo precej bolj pogosto; ali uspešnost v obvladovanju projektnih procesov, vse od opredelitve in izbora projektov pa do zagotovitve njihove uspešne izvedbe in zagona eksploatacij lahko pripomore k zagotavljanju dolgoročne uspešnosti PS – in če je temu tako, kako zagotoviti to uspešnost v obvladovanju projektnih procesov? V disertaciji je oblikovan tristopenjski dvodimenzionalni model obvladovanja strateških kriz, ki integrira sistemsko teorijo v povezovanje strateškega menedžmenta (zadolženega za oblikovanje strategij obvladovanja kriz), projektnega menedžmenta (zadolženega za proces projektnega obvladovanja kriz) in inovacijskega menedžmenta (zadolženega za oblikovanje vsebinskih rešitev, vključno s potrebnim dvigovanjem stopnje inovativnosti v procesu projektnega izvajanja strategij).
Keywords: strateške krize, sistemske strateške krize, poslovne strateške krize, poslovne krize, teorija sistemov, dialektična teorija sistemov, projektni menedžment, organizacijska zrelost projektnega menedžmenta, strateški menedžment, inovacijski menedžment, invencijsko-inovacijski proces, značilnosti okolja, spreminjanje okolja, dolgoročna uspešnost poslovnega sistema
Published: 07.09.2011; Views: 3062; Downloads: 468
.pdf Full text (15,09 MB)

6.
ANALIZA MAKROEKONOMSKEGA MODELA STABILIZACIJSKE POLITIKE Z METODO SISTEMSKE DINAMIKE
Domen Zavrl, 2011, dissertation

Abstract: Cilj disertacije je analiza aplikacije stabilizacijske politike ekonomskega sistema z metodologijo sistemske dinamike (SD). S sintezo je moč kompleksne ekonomske pojave prikazati na transparenten način s pomočjo vzročno posledičnih diagramov v smislu »kaj če« analize ob poznanem modelu in možnih scenarijih. Razumevanje delovanja ekonomskega sistema je pogoj za uspešno stabilizacijsko politiko. Najpogostejši pojmi, zaradi katerih prihaja pri avtorjih stabilizacijskih modelov do razhajanj so: nestrinjanja o delovanju povratnih zank v smislu kompleksnosti vpliva posameznih ekonomskih politik in različni zamiki delovanja posameznih ukrepov ter tudi razlike pri tolmačenju obnašanja posameznikov. Prav sistemska dinamika je metodologija primerna za razlago kompleksnih sistemov, pri čemer dogajanja v ekonomskem sistemu proučujemo z orodji in dognanji iz prakse sistemske dinamike. Napačna ukrepanja v kompleksnih sistemih imajo namreč za posledico dodatne odklone od želenega stanja, torej od trenda. To je tudi razumljivo, saj je ekonomija kompleksen in nelinearen sistem, občutljiv na začetne pogoje, ekonomisti pa uporabljajo princip ceteris paribus in predpostavke o eksogenosti posameznih spremenljivk. Pri proučevanju delovanja sistema in napovedovanju prihodnjega obnašanja je pomembno upoštevati, da je ekonomija podsistem družbenega sistema in da se je potrebno tudi v duhu sistemske dinamike vprašati, če je torej res, da na ekonomski sistem, kot podsistem, vplivajo le ekonomski faktorji, na katere imajo vpliv aktualne ekonomske politike. V disertacij smo izhajali iz določenih predpostavk ekonomske stabilizacijske politike, za katere velja širši konsenz. Z metodo SD smo z vidika doprinosa k stabilizaciji makroekonomskega sistema kritično ovrednotili nekatere obstoječe makroekonomske modele; Keynesovega, neokeynesianskega, postkeynesianskega, Philipsovega ter deskriptivno sintezo sistemske dinamike in ekonomije Stermana in Forresterja. Pri aplikaciji SD na obstoječih modelih se je pri Keynesovem modelu pokazala moč metodologije za opis delovanja sistema in modeliranja obnašanja množic, pri drugih delih pa predvsem natančen opis delovanja sistemov. Sinteza behaviorističnih heterodoksnih modelov in SD je zaradi skupnih pogledov na ekonomski sistem obetavna. Poleg obstoječih modelov stabilizacijske politike prikazanih z metodologijo sistemske dinamike, je v disertaciji predstavljen tudi nov stabilizacijski model in analiza delovanja denarne in fiskalne politike. Zaradi sinteze obstoječih teorij in SD, model omogoča celovit in transparenten prikaz delovanja ekonomskega sistema in zadovoljuje pogoje za učinkovito analizo stabilizacijske politike.
Keywords: stabilizacijska politika, makroekonomska teorija, sistemska dinamika, modeliranje, upravljanje in simulacija sistemov
Published: 16.02.2012; Views: 1699; Downloads: 208
.pdf Full text (2,33 MB)

7.
8.
9.
10.
Search done in 0.26 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica