Search the digital library catalog

Abstract: Osrednja tema diplomske naloge je bilo ustvariti smiselno povezavo strokovnih vedenj s področij spoznavnega jezikoslovja, teorije govornih dejanj, klasičnih in sodobnih dinamičnih literarnih teorij, pa filozofsko literarnih pojmov, ki so za interpretacijo literarnih del ključnega pomena, tj. etike in estetike ter njune interakcije pri ustvarjanju umetniške izpovedi oz. tudi filozofskih diskurzov. Poskus takšne interdisciplinarne povezave tvori temelj za filozofsko-literarno razpravo o ubesediljenju laži in prevare v estetskem okolju. Slednjega predstavlja v nalogi Dürrenmattova drama Fiziki (Die Physiker). Analizirano literarno delo je bilo izbrano za empirično obdelavo zato, ker predstavlja zelo poveden primer estetskega dela, ki operira z lažmi in prevaro, kar pravzaprav tvori komično-groteskno ozračje dela, kljub temu pa sta ta dva – običajno negativno konotirana pojma - v navedenem delu etično motivirana. Etičnost pa je sicer ne neobhodna, vendar pa zelo pogostna in tipična lastnost umetniških besedil. Motiv za laganje protagonistov v Fizikih je torej plemenit, etičen, še več, v preobleki vedno aktualne besedno-igralske umetnine skuša z obema, v osnovi »ne-vrlinama« rešiti človeštvo. V nalogi sta pojma laž in prevara, katerih medsebojno ločevanje je zelo zabrisano, in ju ne ločujejo rigidne meje, najprej opisana kot jezikovno-kognitivna pojava z njunimi odtenki v odvisnosti od kulturnega/jezikovnega konteksta (slovensko, nemško in angleško kulturno ozadje), in sicer v njihovih vsakdanjih sporočevalnih situacijah. Pri tem je bilo opaženo minimalno razlikovanje v pomenskih odtenkih obeh opazovanih konceptov v omenjenih kulturnih prostorih. To utemeljujemo z okoliščino, da gre pri vseh treh za kulture/jezike, ki so (indo)evropskega izvora in jih druži mnogo kulturnih prvin. Ta okolnost kaže na univerzalnost opazovanega fenomena (neresnica kot (marko)komunikacijski cilj), ki pa se v konkretnih ubeseditvah v vseh treh jezikih pojavlja v bogati paleti pomenskih odtenkov, od katerih imajo eni celo etičen motiv, kot npr. prizanesti nekomu morebiti zanj uničujočo kruto resnico. Laž in prevaro nato postavimo v kontekst določenih besedilnih vrst, kot so politični, filozofski in predvsem literarni diskurz (empirično obdelan na primeru drame Fiziki), teoretsko-argumentativno pa s pomočjo literarne in filozofsko utemeljene pojavnosti tega fenomena. Povzete so bile naslednje ugotovitve: Kognitivne teorije, ki gradijo na konceptu integralne povezave vseh vedenj in občutenj vsakega posameznika posebej (individualne lastnosti) in vseh pripadnikov neke (kulturne, verske, strokovne, starostne, interesne ...) skupine (univerzalne lastnosti), so tista domena, ki na najbolj zaokrožen način razlaga kavzalne povezave med koncepti, ki smo jih obravnavali: laž in prevara v odnosu do resnice v vsakodnevnem sporočevalnem kontekstu (realnem, aktualnem) komunikacijskem okviru in fikciji, v kateri živijo besedilni svetovi literarnih besedil, po večini obogateni s komponentami esteskosti, ki pa praviloma, vendar ne nujno, črpa svojo izpovedno moč iz etičnosti. Ugotovili smo, da v obeh imenovanih besedilnih okolih (vsakdanjem in fikcijskem) opazovana koncepta laž in prevara učinkujeta na podoben način in sta ubesedena s primerljivimi jezikovnimi sredstvi. Razlog za to vidimo v okolnosti, da gre za univerzalni konceptualni kategoriji, ki se lahko z enako izpovedno močjo pojavljata v različnih besedilnih svetovih, predvsem zato, ker so ti v obeh primerih produkt univerzalno in hkrati individulno konstruiranega mentalnega sveta, ki predstavlja primerljiv mentalni prostor za konceptualizacijo in ubesediljenje laži, prevare, pa seveda tudi »resnice«.
Keywords: Jezik in spoznavanje, teorija govornih dejanj, sodobne literarne teorije, etika, estetika, fikcija, laž in prevara kot filozofski in literarni entiteti, kultura kot komunikacijsko ozadje.
Published in DKUM: 14.10.2016; Views: 1347; Downloads: 123
Full text (1,39 MB)