| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 29
First pagePrevious page123Next pageLast page
1.
Študijsko gradivo pri predmetu Pravni sistem in institucije EU : zbirka vaj
Janja Hojnik, Živa Šuta, Petra Weingerl, 2024, higher education textbook

Abstract: Zbirka vaj je namenjena študentom prve stopnje bolonjskega študija prava pri predmetu Pravni sistem in institucije EU na Pravni fakulteti v Mariboru, ki se prvič srečajo s študijem prava EU. Snov se v zbirki prične obravnavati s pregledom zgodovinskega razvoja EU in njenega prava ter nadaljuje s poudarkom na delu institucij EU, pri čemer poglavja sledijo teku akta EU, od vprašanja pristojnosti (institucij) EU za sprejem akta in institucionalne zgradbe EU do zakonodajnih oz. nezakonodajnih postopkov ter pravnega učinkovanja tega akta. Sledijo še naloge v zvezi z uveljavljanjem prava EU pred Sodiščem EU in nacionalnimi sodišči in v zvezi z Listino EU o temeljnih pravicah. Poglavje na koncu gradiva je namenjeno izbranim vprašanjem prava EU, in sicer vladavini prava EU in zunanjemu delovanju EU. Znanje se v gradivu preverja s pomočjo teoretičnih vprašanj, iztočnic za diskusijo in praktičnih primerov.
Keywords: pravo EU, institucije EU, temeljna načela, sodni sistem, temeljne pravice, vladavina prava, zunanje delovanje EU
Published in DKUM: 15.02.2024; Views: 252; Downloads: 29
.pdf Full text (6,66 MB)
This document has many files! More...

2.
Pravna načela in njihov pomen v pravu EU : magistrsko delo
Adrian Motoh Halitaj, 2024, master's thesis

Abstract: Pravna načela predstavljajo temelje EU, saj zagotavljajo trden okvir, ki ureja njene institucije, države članice in državljane ter so njen najpomembnejši pravni vir. Njihova vloga se odraža skozi poenotenje zakonodaje, zapolnjevanje vrzeli ter dajanje teži in legitimnosti pravnemu redu EU kot celoti ter so ključnega pomena za delovanje EU. Njihov pomen je v pravnem redu EU že dolgo časa nedvomen, pri usmerjanju uporabe ter razlage pravil evropskega prava pa neizogiben. Uresničevanje pravnih načel poteka z uporabo prava, predvsem s sodno prakso Sodišča EU. EU se opira na sklop pravnih načel, da bi zagotovila doslednost, pravičnost in varstvo temeljnih pravic v državah članicah. Ko postanejo regulirani pojavi kompleksnejši, načela pogosto zagotavljajo večjo doslednost kot pravila, saj lahko ponavljajoče prizadevanje za natančnost v posameznih pravilih povečuje nenatančnost kompleksnega sistema pravil. Doslednost na kompleksnih področjih je tako možno bolje uresničiti z ustrezno kombinacijo pravil in načel kot pa samo z uporabo načel. Eden od razlogov za to, da ima pravo EU toliko splošnih načel in da imajo ta načela tako pomembno vlogo, je, da Pogodbe v številnih točkah določajo le zelo omejen in odprt okvir. Kot bomo videli, je bil ta omejen okvir osredotočen predvsem na gospodarsko povezovanje, manj pa na druga pravna vprašanja, kot so temeljne pravice. Zato je bila pogosto naloga Sodišča EU, da dopolni splošni okvir, po potrebi zagotovi varstvo in na splošno vdihne življenje samim temeljem Pogodb. Načela so temeljni gradniki, ki zagotavljajo usklajenost ter integriteto pravnega reda EU ter prispevajo k celovitosti in funkcionalnosti pravnega sistema EU. Pravna načela prispevajo k postopkovni pravičnosti pri odločanju v EU. Prispevek te magistrske naloge se kaže v tem, da temeljito in podrobno predstavi pravna načela ter njihov pomen najprej skozi zgodovinski razvoj načel ter nato v luči njihove vloge in funkcije v pravnem redu EU in v njihovem odnosu do načel mednarodnega prava. Pravna načela so predstavljena sistematično ter celovito.
Keywords: Načela, splošna načela, temeljna načela, vrednote Unije, temeljne pravice, demokratičnost in legitimnost, ustavne tradicije držav članic.
Published in DKUM: 22.01.2024; Views: 1547; Downloads: 97
.pdf Full text (834,27 KB)

3.
Varstvo konkurence v postopkih javnega naročanja, skozi odločitve Državne revizijske komisije
Rok Černe, 2023, undergraduate thesis

Abstract: Javno naročanje se nanaša na postopek, ki ga uporablja javni sektor pri pridobivanju blaga, storitev ali gradenj od zasebnega sektorja. Gre za formalni proces, v katerem javni organi objavljajo javna naročila, ki opredeljujejo njihove potrebe, zahteve in pogoje, ter vabijo potencialne ponudnike, da predložijo ponudbe za izpolnitev teh zahtev. Varstvo konkurence v postopkih javnega naročanja je ključnega pomena za učinkovito porabo javnih sredstev, spodbujanje konkurence med ponudniki in zagotavljanje kakovostnih izdelkov in storitev za javni sektor. Pravilna izvedba postopkov in dosledna uporaba konkurenčnih načel prispevata k transparentnosti, poštenosti in učinkovitosti javnega naročanja. DKOM ima v revizijskem postopku pristojnost, da zavrne zahtevek za revizijo kot neutemeljen ali pa mu ugodi in razveljavi postopek oddaje javnega naročila bodisi delno bodisi v celoti. V primeru razveljavitve je DKOM dolžna naročniku podati napotke za pravilno izvedbo postopka oddaje javnega naročila v delu, ki je bil razveljavljen. V delu diplomskega projekta je predstavljeno varstvo konkurence v postopkih javnega naročanja. Na podlagi statističnih podatkov so se deleži javnih naročil v bruto domačem proizvodu od leta 2018 povečevali. Iz odločb DKOM je razvidno, da naročniki v veliki meri spoštujejo ZJN-3. Predstavljen je tudi konkurenčni dialog in vzpodbujanje le-tega. V nadaljevanju je osredotočenost na praktične primere iz odločitev DKOM, izbrani so trije primeri, na podlagi katerih je DKOM odločala, ali naročniki spoštujejo temeljna načela javnega naročanja, predvsem pa načelo zagotavljanja konkurence (5. člen ZJN-3).
Keywords: javno naročanje, varstvo konkurence, temeljna načela javnega naročanja, Državna revizijska komisija, Zakon o javnem naročanju
Published in DKUM: 14.09.2023; Views: 210; Downloads: 26
.pdf Full text (776,08 KB)

4.
TEORETIČNI POGLEDI NA RAZVOJ KONSENZUALNOSTI V SODOBNEM KAZENSKEM POSTOPKU
Erika Gričnik, 2009, undergraduate thesis

Abstract: S ciljem povečati učinkovitost sodobnega kazenskega pravosodja mnoge države iščejo rešitve v uvajanju različnih oblik konsenzualnih postopkov, ki dopuščajo strankam v postopku določeno stopnjo avtonomije pri razpolaganju s predmetom obtožbe. Možnost pogajanja o predmetu obtožbe in kazenski sankciji, ki v najbolj očitni obliki pride do izraza v konsenzualnih postopkih, ki sledijo ameriškemu plea bargaining, poraja med teoretiki različna stališča in argumente, predvsem v luči temeljnih procesnih načel in ciljev na katerih temelji kontinentalni kazenski postopek. Pojem konsenzualnosti v sodobnem kazenskem procesnem pravu v najširšem smislu vključuje vse tiste postopke, skozi katere se v skladu z načelom oportunitete v večji ali manjši meri daje obdolžencu možnost, da vpliva na končni izid kazenskega postopka. Skupna značilnost vseh konsenzualnih postopkov je, da so vezane na priznanje krivde obdolženca. Kljub mnogim teoretičnim stališčem, ki govorijo proti konsenzualnim postopkom, jih mnoge kontinentalne države v okviru reform kazenske zakonodaje sprejemajo in prilagajajo svojim notranjim pravnim ureditvam. Še vedno je razbrati previdnost evropskih zakonodajalcev pri predpisovanju pogojev uporabe konsenzualnih institutov, saj načeloma pridejo v poštev v primeru lažjih oziroma srednje težkih kaznivih dejanj. Trendu širjenja konsenzualnosti v kazenskem postopku sledijo celo mednarodna kazenska telesa, katerim se posledično očita izgubljanje legitimnosti in spodkopavanje ideje restorativne pravičnosti.
Keywords: avtonomija posameznika, konsenzualni postopki, konsenzualnost, temeljna procesna načela, plea bargaining, pogajanja, priznanje krivde
Published in DKUM: 20.02.2023; Views: 443; Downloads: 14
.pdf Full text (439,19 KB)

5.
Odnos držav članic EU do načela primarnosti prava EU : magistrsko delo
Živa Šuta, 2022, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava odzive držav članic EU do načela primarnosti prava EU, posebej pa se osredotoča na njihove razloge za odstopanje od tega načela. Čeprav ima načelo primarnosti v sodni praksi Sodišča EU skoraj 60-letno zgodovino, prihajajo namreč v zadnjem desetletju v ospredje stališča določenih držav članic, ki ga iz različnih razlogov poskušajo omajati. Primere takšnih odstopanj je bilo v preteklosti moč zaslediti v državah članicah z različnimi značilnostmi in zgodovino, od Češke, Danske, Nemčije in Romunije do nedavnega primera na Poljskem. Na eni strani je cilj magistrskega dela poudariti pomen spoštovanja prava EU, k čemur so se s pristopom k EU brezpogojno zavezale vse države članice, in na drugi strani na tehtnico postaviti njihovo suverenost in nacionalni ustavni red. Z zavedanjem, da odstopanja obstajajo, je končni cilj magistrskega dela ugotoviti, s pomočjo katerih pravnih postopkov je moč ubraniti pravni red EU. V magistrskem delu ugotavljam, da načelo primarnosti per se ni sporno. Nikoli v praksi nacionalnih sodišč, ki je obravnavana v tej magistrski nalogi, niso ta zanikala samega obstoja oz. nastanka načela primarnosti. Čeprav bi lahko države članice (sicer neutemeljeno) zatrjevale, da to načelo denimo ni nikjer zapisano, njegovih temeljev in obstoja niso osporavale. Niso torej trdile, da načelo primarnosti ne obstaja. Trdile so, da se kljub temu da obstaja, v konkretnem primeru (iz različnih razlogov) ne sme upoštevati. Načelo primarnosti je že bilo tema nekaterih zaključnih del in doktorskih disertacij v Sloveniji. Doprinos te magistrske naloge je dvojni. Prvi se kaže v tem, da je načelo primarnosti predstavljeno skozi zgodbo EU, od nastanka in širitve do kršitev njenega pravnega reda in posledične postopne dezintegracije oz. izstopa države članice iz EU. Pomembnejši doprinos pa se kaže v poskusu primerjave razlogov nacionalnih sodišč pri odstopanju od spoštovanja načela primarnosti. Skozi ta vidik je mogoče razumeti posledice njihovih odločitev za učinkovitost pravnega reda EU.
Keywords: razmerje med nacionalnim pravom in pravom EU, temeljna načela, primarnost prava EU, Costa proti E.N.E.L., suverenost držav članic, ustavni pluralizem, ultra vires doktrina, postopek predhodnega odločanja, postopki zoper državo članico.
Published in DKUM: 22.09.2022; Views: 1040; Downloads: 483
.pdf Full text (1,05 MB)

6.
Uspešnost družinske mediacije v korelaciji z normativnim okvirom urejanja
Andrea Mlakar, 2017, master's thesis

Abstract: Družinska mediacija se je v Sloveniji na okrožnih in ostalih sodiščih začela intenzivno uveljavljati z letom 2010, in sicer po sprejemu Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov leto prej. Zakon v 4. členu namreč določa obveznost prvostopenjskim sodiščem (okrajnim, okrožnim in delovnim) ter višjim sodiščem in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču, da sprejmejo in uveljavijo programe alternativnega reševanja sporov, v okviru katerih je obvezno potrebno zagotoviti mediacijo kot obliko ARS. Družinska mediacija kot podvrsta mediacije je proces, v katerem nepristranska tretja oseba pomaga udeležencem, ki so se znašli v situaciji razpada družine, še posebej parom ob ločitvi ali razvezi, da se bolje sporazumevajo med seboj ter se sporazumno in zavestno odločijo o nekaterih ali vseh zadevah glede ločitve, razveze, otrok, financ ali lastnine ter tako pripomorejo k izboljšanju komunikacije med strankama. Magistrsko delo na kratko predstavi pojem alternativnega reševanja sporov ter podlago za izvajanje programov alternativnega reševanja sporov, natančneje pa se osredotoči na sam pojem družinske mediacije, na njene podlage za izvajanje v Sloveniji ter njena temeljna načela, posebnosti in prednosti. Del magistrskega dela so tudi predstavljeni statistični podatki posameznih okrožnih sodišč od začetka izvajanja družinske mediacije posameznega okrožnega sodišča do leta 2017 glede števila zadev, ki se rešujejo z družinsko mediacijo, ter sama uspešnost družinske mediacije. Ta se osredotoča na pojem uspešnosti družinske mediacije ter možnemu trendu naraščanja uspešnosti zaradi vedno večje urejenosti družinske mediacije na zakonodajnem področju.
Keywords: Alternativno reševanje sporov, metode ARS, družinska mediacija, temeljna načela družinske mediacije, zakonodaja, okrožna sodišča, statistika, uspešnost izvajanja družinske mediacije.
Published in DKUM: 13.11.2017; Views: 1260; Downloads: 165
.pdf Full text (1,42 MB)

7.
Vpisovanje pravic v zemljiško knjigo
Staša Gjerek, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Zemljiška knjiga kot javna knjiga je namenjena vpisovanju in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih povezanih z nepremičninami. Temeljna predpisa na področju zemljiškoknjižnega prava sta Zakon o zemljiški knjigi in Stvarnopravni zakonik. Pomembno mesto zavzemajo temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, ki so predstavljena skozi določene določbe zakona. V zemljiško knjigo se lahko v skladu z načelom zakonitosti vpisujejo z zakonom določene stvarne in nekatere obligacijske pravice. Vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo predstavlja pridobitni način, medtem ko obligacijske pravice nastanejo že s sklenitvijo pravnega posla, z vpisom v zemljiško knjigo pa postanejo vidne za tretje osebe. Stvarne pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, so: lastninska pravica, hipoteka, služnostna pravica, zemljiški dolg, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica. Prav tako pa se v zemljiško knjigo vpisujejo nekatere obligacijske pravice, ki so taksativno naštete: pravica prepovedi odtujitve oz. obremenitve, nastala na podlagi pravnega posla, zakupna in najemna pravica, predkupna oz. odkupna pravica, nastala s pravnim poslom, posebna pravica uporabe javnega dobra. Omenjene pravice se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo, ki je glavni vpis, s katerim se izkaže pridobitev oz. prenehanje pravice. Izjema od splošnega pravila pa velja za vpisovanje nadhipoteke, ki se v zemljiško knjigo vpiše z zaznambo. Poleg vknjižbe kot glavnega vpisa pa sta še predznamba, ki služi pogojni pridobitvi ali prenehanju pravic, in zaznamba, namenjena vpisu oziroma izbrisu dejstev, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo. Kot pomožna vpisa zakon določa poočitev in plombo. Poočitev je pomožni vpis v zemljiško knjigo, s katerim se vpiše sprememba podatka glede nepremičnine oziroma imetnika pravice na nepremičnini, s plombo pa se javno objavi, da je bil glede določene nepremičnine začet zemljiškoknjižni postopek, v katerem zemljiškoknjižno sodišče o vpisu še ni pravnomočno odločilo. Vpisovanje pravic v zemljiško knjigo je pomembno za posameznika, saj v primeru, če opusti vpis pravice v zemljiško knjigo ne pride do pravnih posledic. Potrebno je, da pod izpolnjenimi pogoji predlaga vpis pravice in se tako izogne neželenim posledicam, ki lahko nastanejo zaradi opustitve vpisa ali nepravilnega vpisa.
Keywords: zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno pravo, temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, vknjižba, predznamba, zaznamba, poočitev, plomba, vpisovanje stvarnih pravic v zemljiško knjigo, vpisovanje obligacijskih pravic v zemljiško knjigo
Published in DKUM: 26.09.2017; Views: 2296; Downloads: 347
.pdf Full text (527,66 KB)

8.
Zemljiškoknjižne zaznambe
Blaž Fuks, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Zemljiškoknjižno pravo predstavlja enega pomembnejših delov nepremičninskega prava, kjer Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) in Stvarnopravni zakonik (SPZ) igrata najvidnejšo vlogo. Temeljna načela, kot so načelo javnosti in zaupanja, načelo pravnega prednika in načelo vrstnega reda, služijo za lažjo in pravilno interpretacijo posameznih določil zakona. Zemljiška knjiga, ki jo vodijo okrajna sodišča, je pravna, javna evidenca, kar pomeni, da se vanjo vpisujejo pravice in pravna dejstva v zvezi z nepremičninami ter da so ti vpisani podatki vsakomur dostopni. Glavni vpisi v zemljiško knjigo so vknjižba, predznamba in zaznamba, poočitev in plomba pa predstavljata pomožne vpise. Informatizacija, ki se je v popolnosti uveljavila z novelo ZZK-1C, je uvedla elektronsko vlaganje zemljiškoknjižnih predlogov, spremembe pri določenih zaznambah, kjer je nekatere odpravila, odpravila pa je tudi zemljiškoknjižne vložke. Glavno temo tega zaključnega dela predstavljajo zemljiškoknjižne zaznambe, ki so vrsta glavnega vpisa v zemljiško knjigo. Namenjene so vpisu pravnih dejstev, ki so pomembna za promet z nepremičninami in se nanašajo na imetnika pravice, vpisane v zemljiško knjigo. ZZK-1 pozna dve vrsti zaznamb, to so deklaratorne zaznambe, kjer ima vpisano dejstvo pravne učinke ne glede na zaznambo, zaradi njenega publicitetnega učinka pa se nihče ne more sklicevati, da mu vpisano pravno dejstvo ni bilo znano, in konstitutivne zaznambe, s katerimi nastanejo določeni pravni učinki in so določene z ZZK-1 ali drugimi pravnimi predpisi.
Keywords: zemljiškoknjižno pravo, temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, informatizacija, zemljiškoknjižne zaznambe, vrste in učinki zaznamb
Published in DKUM: 13.09.2017; Views: 1188; Downloads: 174
.pdf Full text (540,34 KB)

9.
Vloga arbitra v arbitražnem postopku
Sašo Šilec, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Arbitražni postopek je ena izmed alternativnih možnosti, ki jih imajo stranke, če odločanja v sporu med njimi ne želijo prepustiti rednim sodiščem. Razlogi za takšno željo strank so lahko različni, pogosto je motiv strank želja, da v sporu odloča nekdo, ki ima izkušnje iz področja na katerem delujejo, ali pa gre zgolj za nezaupanje do rednih sodišč in sodnikov le-teh. Namen naloge je obravnavati vlogo arbitra znotraj arbitražnega postopka, torej ugotoviti kakšna je njihova vloga pri samem začetku, kako so izbrani in imenovani v arbitražni senat, kakšno je razmerje med arbitri in strankami in kaj to razmerje prinaša. Ugotoviti je, da so arbitri kot osebe, ki jih stranke same izberejo, da odločajo o njihovem sporu ena izmed ključnih prednosti samega arbitražnega postopka. Njihovo znanje, avtoriteta in osebnostne sposobnosti prinašajo arbitražnemu postopku verodostojnost in nudijo rezultatu postopka, tj. sprejeti odločbi, spoštovanje s strani strank. Med strankami in arbitri tako z imenovanjem v arbitražni senat nastane pravno razmerje sui generis, ki ima posledice tako v sferi strank kot tudi arbitrov, obojim namreč prinaša določene pravice in obveznosti, ki jih morajo spoštovati. Tako je temeljna pravica arbitra pravica do plačila, njegova temeljna dolžnost pa je nepristranskost ob odločanju v sporu in skrbnost pri sprejemanju te odločitve. Predmet naloge je tudi posledica v primeru kršitve obveznosti takšnega razmerja, v pravu namreč kršitvi primarne dispozicije (v tem primeru pogodbenega določila, ki ga postavita stranki razmerja, tj. arbiter in stranke same) vselej sledi sankcija. Ker so arbitri zadolženi za upoštevanje postopkovnih pravil, ki pa so predmet odločitve strank, imajo ključno vlogo tako pri samem postopku, ki vodi do odločanja, kot tudi pri sprejemanju končne odločitve. To pomeni, da morajo tekom delovanja arbitražnega senata slediti določenim tirnicam, ki jim rečemo temeljna načela arbitražnega postopka. Vloga arbitrov pri uresničevanju temeljnih načel arbitražnega postopka je tako tematika obravnavana v zadnjem poglavju diplomskega dela in služi celostnemu obravnavanju vloge arbitrov pri oblikovanju postopka.
Keywords: Arbitraža, arbiter, izbira arbitra, izločitev arbitra, arbitražni postopek, pravno razmerje med strankami in arbitri, pravice in obveznosti arbitrov, neodvisnost in nepristranskost arbitrov, temeljna načela arbitražnega postopka.
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 1537; Downloads: 240
.pdf Full text (818,18 KB)

10.
POMEN TEMELJNIH NAČEL DDV PRI PREPREČEVANJU SAMOVOLJNEGA POSTOPANJA DAVČNEGA ORGANA
David Harl, 2016, master's thesis

Abstract: Dejstvo je, da mora Republika Slovenija kot demokratična država, ki temelji na vladavini prava, zagotavljati predvidljivo ravnanje nosilcev oblasti in nadzor nad njihovimi odločitvami. V času, ki ga zaznamuje vedno večja davčna kompleksnost in ko je že kolikokrat vprašljiva praktična uporaba davčne norme, je utemeljevanje pomena splošnih in temeljnih načel še bolj smiselno. Slednje je še toliko bolj pomembno na področju DDV. Zavedati se moramo, da je DDV v zadnjih letih najpomembnejši vir financiranja javne porabe. Vseskozi, tako v slovenskem kot tudi v evropskem merilu, se še vedno (prepogosto) dogaja, da morajo davčni zavezanci v postopkih pred državnimi organi, brezkompromisno zahtevati upoštevanje njihovih pravic, ki jim pripadajo ter preverjati zakonitost delovanja državnih organov v skladu s črko zakona. V modernih demokratičnih državah obstaja veliko mehanizmov nadzora, pa tudi pravnih sredstev, s katerimi se lahko spreminja delovanje, ravnanje in obnašanje državnih organov in njihovih uradnih oseb, le uporabiti jih je treba. Ker pa se zavedam, da imajo davčni zavezanci v davčnih postopkih nadzora večkrat občutek »majhnosti« in nemoči v razmerju do »samovoljnih« državnih organov, sem se odločil za obravnavo tematike, ki je pred vami. Tako kot velja za vsa druga pravna področja, obstajajo tudi pri postopanju davčnega organa na področju DDV nekatera temeljna izhodišča, osnove in načela, ki jih mora davčni organ pri odločanju o pravicah in obveznostih davčnih zavezancev upoštevati. Da lahko ustrezno presojamo zakonitost teh odločitev, pa je na strani davčnih zavezancev, da poznajo omejitve takšnega odločanja. Gre za vprašanje upoštevanja temeljnih načel DDV pri postopanju davčnega organa v postopkih nadzora DDV. V zapletenem in obsežnem davčnem okolju namreč obstaja več interpretacij pravnih norm, kar lahko privede do razhajanj tako med davčnimi zavezanci in davčnim organom, kot tudi do razhajanj med davčnimi zavezanci samimi. Medtem ko slednje ni problematično, je toliko bolj problematična interpretacija norm s strani davčnega organa, če slednji ne sledi temeljnim načelom DDV. Temeljna načela DDV, ki jih je oblikovalo SEU, lahko odigrajo pomembno vlogo pri enotni interpretaciji odločitev davčnega organa. Glede na to, da postopanje davčnega organa spada v okvir upravnega prava, ki ureja tudi delovanje izvršilne oblasti v primeru uresničevanja pravic in obveznosti davčnih zavezancev, je pomembno poznati ta načela, katerih skupni imenovalec je ta, da je njihovo upoštevanje in spoštovanje v vlogi omejevanja (državne) oblasti ob hkratnem zagotavljanju varstva pravic in obveznosti davčnih zavezancev. Z jasnimi opredelitvami, jasnimi načeli in jasnimi normami pa lahko skrčimo ali celo odpravimo razloge za morebitne pravdne postopke in s tem ustvarimo okolje pravne gotovosti in pravičnosti.
Keywords: temeljna načela, pomen temeljnih načel, DDV - davek na dodano vrednost, postopanje davčnega organa, samovoljno ravnanje, davčni nadzor, davčni zavezanec, kršitve temeljnih načel, direktiva sveta 2006/112/ES, nadzor nad postopanjem davčnega organa, uveljavljanje pravic in obveznosti davčnih zavezancev.
Published in DKUM: 15.09.2016; Views: 1473; Downloads: 152
.pdf Full text (1,48 MB)

Search done in 1.45 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica