Search the digital library catalog

Abstract: V magistrskem delu so obravnavana čezmejna preoblikovanja družb, ki predstavljajo posebno obliko čezmejne mobilnosti družb v Evropski uniji. Možnost čezmejne mobilnosti je družbam zagotovljena že s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU), natančneje s pravico do svobode ustanavljanja. Gre za eno od bolj perečih tem, ki je povezana s konceptom svobode ustanavljanja in je bila skozi desetletja v strokovni literaturi deležna številnih nasprotujočih se mnenj. Ključno vlogo pri tem je imelo Sodišče EU, ki je preko ekstenzivne razlage določb PDEU o svobodi ustanavljanja, tej pravici priznalo širok domet in utrlo pot za širše sprejemanje tovrstne čezmejne mobilnosti v vseh državah članicah Evropske unije. Ker pa sodišče kot sodni organ, ne more urediti postopka čezmejnih preoblikovanj, je pomembno, da je na ravni Evropske unije prišlo do enotne ureditve tega postopka. Evropski parlament in Svet sta sprejela Direktivo 2019/2121, ki spreminja Direktivo (EU) 2017/1132 in je na področje čezmejne mobilnosti prinesla pomembne novosti, katerih cilj je poenostavitev postopkov, zagotovitev pravne varnosti, odprava ovir za uresničevanje svobode ustanavljanja in ustrezna zaščita vseh deležnikov. Osrednji del magistrskega dela je razdeljen na dva dela. Prvi del je namenjen sodni praksi Sodišča EU, z izhodišči na zadevi Polbud, v kateri je bil pojasnjen sam kontekst čezmejnih preoblikovanj in potrjena pravica družb do čezmejnega preoblikovanja na podlagi svobode ustanavljanja. Zadeva je analizirana z vidika koncepta ustanavljanja v zvezi z izoliranim prenosom statutarnega sedeža in z vidika ukrepov, ki omejujejo svobodo ustanavljanja. V drugem delu je analizirana Direktiva 2019/2121, ki spreminja Direktivo 2017/1132 in na novo ureja področje čezmejnih preoblikovanj in delitev in predstavlja mejnik za delovanje notranjega trga in odpravlja negotovosti, ki so do sedaj obstajale na tem področju. Pri tem se avtorica omeji zgolj na določbe v zvezi s čezmejnimi preoblikovanji. Sklepno so predlagane tudi okvirne rešitve za dopolnitev ZGD-1, ki bo potrebna zaradi implementacije Direktive 2019/2121. V zaključnem delu avtorica ugotavlja, da so čezmejna preoblikovanja dopustna že zgolj na podlagi svobode ustanavljanja, kar je potrdila tudi sodna praksa Sodišča EU. Še več, preko sodne prakse je bilo pojasnjeno, da svoboda ustanavljanja vključuje ne le čezmejna preoblikovanja s hkratnim prenosom statutarnega in dejanskega sedeža družbe, temveč tudi čezmejna preoblikovanja z izoliranim prenosom statutarnega sedeža, s čimer so bili odpravljeni dvomi, ki so na tem področju povzročali številna nasprotujoča si mnenja. Temu sledi tudi Direktiva 2019/2121, ki dotedanji pomanjkljiv pravni okvir za mobilnost družb dopolnjuje in s postopkovnimi pravili ter pravili namenjenimi varstvu vseh deležnikov prinaša večjo pravno jasnost in varnost. Določa specifičen, večplastni postopek, v katerega so vključeni različni deležniki in organi ter zahteva njihovo usklajeno sodelovanje. Implementacija direktive v ZGD-1 bo zahtevala oblikovanje novih pravil, ki bodo namenjena čezmejnim preoblikovanjem, pri čemer bo potrebna posebna pozornost, da postopek ne bo preveč formaliziran in zahteven, kar bi oteževalo čezmejna preoblikovanja.
Keywords: svoboda ustanavljanja, čezmejna mobilnost družb, čezmejna preoblikovanja, prenos statutarnega sedeža, zadeva Polbud, Direktiva 2017/1132, Direktiva 2019/2121
Published in DKUM: 25.05.2021; Views: 1082; Downloads: 183
Full text (1,07 MB)

Abstract: V magistrski nalogi avtorica najprej obravnava odločbe Sodišča EU, ki so pomembne z vidika uresničevanja pravice do svobodnega ustanavljanja po pravu EU, natančneje z vidika čezmejnega prenosa sedeža družbe. Ob tem večji poudarek nameni sodni odločbi v zadevi Cartesio, pri čemer so podrobneje predstavljeni tako sklepni predlogi generalnega pravobranilca v tej zadevi, kot tudi odločitev Sodišča EU. Avtorica se v bistvenem strinja s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, vendar jih Sodišče EU ni povzelo v svojo odločitev, zato je do nje zavzeto nekoliko kritično stališče. Že v dispoziciji magistrskega dela je avtorica postavila tezo, da je treba čezmejni prenos statutarnega (in dejanskega) sedeža družbe v skladu s stališči Sodišča EU v zadevi Cartesio dopuščati zgolj na podlagi določb PDEU o svobodi ustanavljanja. Julija 2012 je Sodišče EU to tezo potrdilo z odločitvijo v zadevi VALE. V magistrski nalogi je zato podrobneje analizirana tudi odločitev Sodišča EU v tej zadevi, na podlagi vseh obravnavanih sodb pa so strnjeni zaključki o dopustnosti čezmejnega prenosa sedeža družbe v EU. Analizirani so različni položaji glede na to, ali gre za priselitev dejanskega in/ali statutarnega sedeža družbe v državo članico gostiteljico ali za izselitev dejanskega in/ali statutarnega sedeža družbe iz matične države članice. Pri tem je zelo pomembno, ali država članica gostiteljica oziroma matična država članica sprejema teorijo dejanskega sedeža ali teorijo ustanovitve. Zaključki se nanašajo tako na trenutno stanje v nacionalnih zakonodajah držav članic EU kot tudi na morebitno normativno ureditev te problematike v Štirinajsti direktivi. Za sprejem tega akta si pravna stroka prizadeva že vrsto let, vendar je Evropska komisija kot predlagatelj šele za leto 2013 napovedala ponovno proučitev stanja na tem področju. Pri urejanju čezmejnega prenosa statutarnega sedeža družbe na ravni EU se kot najbolj sporno ocenjuje vprašanje načela teritorialne skladnosti sedeža družbe. Sodišče EU v svojih odločitvah namreč od njega odstopa, sprejeto pa je med drugim v Uredbi SE. Ta je v magistrskem delu obravnavana zaradi edinstvene normativne ureditve čezmejnega prenosa sedeža gospodarske družbe na ravni EU. Posebno pozornost je avtorica namenila obravnavi davčnopravnih vprašanj v zvezi s čezmejnim prenosom sedeža družbe v EU. V magistrskem delu je analizirana sodna praksa Sodišča EU v zvezi z obdavčitvijo premoženja, ki ga družba s čezmejnim prenosom sedeža prenese v državo članico gostiteljico. Prav tako je raziskana normativna davčnopravna ureditev prenosa rezidenstva družbe v drugo državo članico ob primerljivih položajih (prenosu sedeža SE, čezmejnih združitvah in delitvah), ko družba v matični državi članici ohrani poslovno enoto. Na podlagi zaključkov sodne prakse Sodišča EU in omenjene davčnopravne normativne ureditve je avtorica v magistrskem delu oblikovala smernice, ki naj bi jih matične države članice upoštevale pri: (1) obdavčenju prenosa premoženja družbe v drugo državo članico ob čezmejnem prenosu sedeža družbe in (2) davčni obravnavi poslovne enote družbe, ki po čezmejnem prenosu sedeža ostane na ozemlju matične države članice. Ta stališča bi bilo treba upoštevati tudi ob snovanju sprememb Direktive 2009/133 zaradi morebitnega sprejema Štirinajste direktive, s čimer bi bila odpravljena pravna negotovost, ki sedaj spremlja družbe s težnjo po čezmejnem prenosu sedeža v EU.
Keywords: svoboda ustanavljanja, čezmejni prenos dejanskega sedeža družbe, čezmejni prenos statutarnega sedeža družbe, Cartesio, National Grid Indus, VALE, SE, Štirinajsta direktiva, obdavčitev
Published in DKUM: 19.03.2013; Views: 4003; Downloads: 964
Full text (1,25 MB)