1. Presoja čezmejnega elementa pri svoboščinah notranjega trga EU : magistrsko deloMia Zemljič, 2022, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava zahtevo po čezmejnem elementu pri svoboščinah notranjega trga. Določbe PDEU o svoboščinah notranjega trga se uporabljajo samo, če v dejanskih okoliščinah konkretne zadeve obstaja čezmejni element. Odsotnost čezmejnega elementa pomeni, da gre za povsem notranji položaj, ki je v skladu s povsem notranjim pravilom zunaj področja uporabe teh določb in posledično tudi zunaj pristojnosti Sodišča EU. Povsem notranji položaji ostajajo v pristojnosti držav članic in so v celoti podvrženi njihovemu nacionalnemu pravu.
Za pravilno razumevanje pojmov čezmejnega elementa in povsem notranjih položajev je nujno poznavanje obstoječe sodne prakse Sodišča EU. Za izpolnitev zahteve po čezmejnem elementu se je tradicionalno zahtevalo dejansko čezmejno gibanje oz. dejanski čezmejni element, vendar so se negativne posledice takšnega pristopa kazale kot lažni negativi in obratna diskriminacija, ki jih je Sodišče EU v svoji novejši sodni praksi poskušalo odpraviti oz. vsaj omiliti s tem, da je s široko razlago razširilo pojem gibanja in s tem obstoj čezmejnega elementa, s tem pa hkrati omejilo primere, ko govorimo o povsem notranjih položajih, pri čemer je navedeno še posebej očitno na področju prostega gibanja oseb, ki danes ne pomeni več samo ekonomske svoboščine, saj pravo EU omogoča prosto gibanje tudi ekonomsko neaktivnim osebam, ki so varovane z določbami PDEU o državljanstvu Unije. Poleg tega pa je Sodišče EU oblikovalo tudi določene izjeme od zahteve po čezmejnem elementu in povsem notranjega pravila na področju prostega pretoka blaga in državljanstva Unije, ki omogočajo, da se pravo EU lahko uporabi tudi, kadar v dejanskih okoliščinah konkretne zadeve ne obstaja čezmejni element. Posledično je postalo vprašanje, ali neka zadeva spada na področje uporabe določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, zelo zapleteno vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti brez poznavanja obstoječe sodne prakse Sodišča EU.
Logična postopkovna posledica dejstva, da povsem notranji položaji ne spadajo na področje uporabe določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, je nepristojnost Sodišča EU na podlagi člena 267 PDEU in nedopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki izhajajo iz zadev, ki se nanašajo na povsem notranje položaje. Kljub temu pa je Sodišče EU večkrat odgovorilo tudi na predhodna vprašanja, ki so izhajala iz nacionalnega postopka, v katerem so bili vsi elementi omejeni na samo eno državo članico. Gre za tradicionalno zelo kaotično in nejasno področje sodne prakse Sodišča EU, pri čemer je korak v pravo smer pomenila novejša zadeva Ullens de Schooten, v kateri je Sodišče EU prvič sistematiziralo vse vrste zadev, v katerih lahko odstopi od splošnega pravila in tradicionalni trilogiji Dzodzi, Guimont, Oosthoek dodalo četrto – Libert.
Zahteva po čezmejnem elementu je na prvi pogled jasen in neposreden koncept, ki logično sledi besedilu in ciljem določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, vendar pa sodna praksa Sodišča EU kaže povsem drugačno sliko, zato so se pojavile ideje o spremembi in celo o odpravi zahteve po čezmejnem elementu. Keywords: pravo EU, notranji trg, svoboščine notranjega trga, čezmejni element, povsem notranji položaji, sodna praksa Sodišča EU, povsem notranje pravilo, postopek predhodnega odločanja Published in DKUM: 22.09.2022; Views: 935; Downloads: 92
Full text (836,62 KB) |
2. Neločljivost štirih svoboščin notranjega trga kot načelo prava EU : magistrsko deloMaja Kotnik, 2021, master's thesis Abstract: Magistrska naloga obravnava neločljivost notranjega trga, ki je kot temeljni cilj in ključni
element EU vzpostavljen na podlagi dolgoletnih prizadevanj po povezovanju nacionalnih trgov.
Gre tako za ekonomski projekt s ciljem učinkovitega razvoja in rasti gospodarstva v želji doseči
stanje blaginje, kot tudi za politični projekt za doseganje čim večje stopnje povezanosti držav
članic v skupno entiteto z enotnim trgom. V tega inkorporirane štiri svoboščine so povezane v
nerazdružljivo celoto, kar je možno prepoznati iz dveh vidikov. Najprej je potrebno zavedanje
dejanske integracije štirih svoboščin, ki lahko samo skupaj zagotavljajo popolno učinkovitost
notranjega trga, drug vidik neločljivosti pa predstavlja politika čim bolj enotnega pristopa k
notranjemu trgu in zavračanje selektivnosti z namenom ohranitve celovitosti.
Magistrska naloga izpostavlja, da je celovitost notranjega trga in (ne)ločljivost štirih svoboščin
bila in je še pereča aktualna tematika. O oblikovanju in varovanju neločljivosti štirih svoboščin
kot načelu prava EU se je začelo govoriti predvsem ob Brexitu. Uvrstiti bi ga bilo mogoče med
sistemska načela, ki predstavljajo temelj ustavne strukture pravnega reda EU in opredeljujejo
njegovo zgradbo, saj načelo neločljivosti štirih svoboščin predstavlja temelj učinkovitosti
notranjega trga in posledično razvoja EU nasploh. Zgolj delna udeležba na notranjem trgu, kjer
bi država članica selektivno izbirala med svoboščinami in imela možnosti ovirati prost pretok,
ne sme biti dopustna, saj predstavlja grožnjo za celovitost in pravilno delovanje EU nasploh.
Kljub temu pa se posamezne države članice na trgu poslužujejo prav takšnega, selektivno
naravnanega pristopa, kar je v današnjem času moč opaziti predvsem v povezavi z napotenimi
delavci, kjer se ti soočajo z diskriminatornimi nacionalnimi ureditvami, ki ovirajo prost pretok
na notranjem trgu. Še večji problem v zvezi z neločljivostjo štirih svoboščin pa se kaže v obliki
''brain drain'' migracij, s katerimi se srečujejo nekatere države članice EU. Čeprav do tujih
kadrov selektivno pristopajo predvsem načeloma gospodarsko boljše razvite države članice
priselitve, ta pojav v resnici predstavlja največji problem za države članice, iz katerih
izobražena delovna sila odhaja. Takšne in podobne težave bodo v bližnji prihodnosti
preizkušale trdnost EU, ki mora ostati neodvisna sui generis tvorba z lastnimi cilji in načrti za
nadaljnji razvoj.
V magistrski nalogi zaključujem, da je neločljivosti štirih svoboščin potrebno pripisati velik
pomen, saj je od tega odvisen tako nadaljnji razvoj notranjega trga kot tudi nasploh politična
smer, ki jo bo v prihodnje ubirala EU. Ta se mora zavzemati za ohranitev celovitosti notranjega
trga, kakor tudi za vedno bolj povezane države članice, ki naj medsebojno sodelujejo brez
neupravičenih ovir in omejitev za prost pretok. V duhu tega pa je vsakršna selektivno vodena
politika neprimerna ter lahko zraven kršitve pravnega reda EU predstavlja resno grožnjo za
nadaljnje povezovanje evropskih narodov. Keywords: pravo EU, svoboščine notranjega trga, neločljivost, načelo prava EU, politični
selektivni pristop držav, Brexit, delavci, diskriminacija, beg možganov Published in DKUM: 26.07.2021; Views: 1384; Downloads: 355
Full text (694,00 KB) |
3. Javni red kot izjema pri prostem pretoku kapitala : magistrsko deloMetka Mokotar, 2019, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava javni red kot eno izmed izjem pri prostem pretoku kapitala. Pretok kapitala je bil v okviru EU v primerjavi z ostalimi svoboščinami notranjega trga liberaliziran razmeroma pozno, t. j. leta 1988 z Direktivo 88/361/EGS, kot svoboščina pa je bil opredeljen z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993. Prosti pretok kapitala ni le najmlajša, temveč tudi najširša svoboščina, saj se navezuje tudi na pretok kapitala med državami članicami in tretjimi državi. Pretok kapitala v smislu prava EU obsega čezmejne finančne transferje z investicijsko naravo. 63. člen PDEU kot osrednja določba glede prostega pretoka kapitala določa splošno prepoved omejevanja pretoka kapitala – prepovedani so diskriminatorni omejevalni ukrepi in nediskriminatorni ukrepi z odvračevalnim učinkom.
V magistrskem delu izpostavljam, da nobena izmed svoboščin notranjega trga EU ni absolutna. PDEU državam članicam dopušča sprejemanje ukrepov, ki zaradi varovanja nacionalnih interesov omejujejo svoboščine. Izjeme je potrebno razlagati ozko, upoštevaje načelo sorazmernosti kot eno izmed temeljnih načel prava EU. Osrednji člen, ki določa specifične izjeme na področju prostega pretoka kapitala, je 65. člen PDEU. Ta med drugim v točki (b) svojega prvega odstavka določa, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti.
V nalogi ugotavljam, da je javni red v osnovi pojem nacionalnega prava, katerega namen je varovanje temeljnih pravnih in družbenih vrednot, vendar so zaradi članstva v EU javni redi vseh držav članic skupni vsaj v delu, ki ga imenujemo evropski javni red, ki predstavlja del nacionalnega javnega reda. Ugotavljam tudi, da je Sodišče omejitve pri uporabi javnega reda kot izjeme pri prostem pretoku kapitala mutatis mutandis prevzelo iz sodne prakse s področja ostalih svoboščin. Ugotavljam, da zaradi široke razlage pojma »kapital« v okviru prava EU, sodna praksa posega na številna področja. Prelomna zadeva na tem področju je zadeva C-54/99, Église de scientologie, v kateri je Sodišče odločilo, da je javni red kot izjemo potrebno razlagati restriktivno, da je javni red kot izjema utemeljen le v primeru obstoja resnične in dovolj resne nevarnosti za temeljne družbene interese, da javni red kot izjema nikoli ne sme zasledovati gospodarskih ciljev, da morajo posameznikom biti na razpolago pravna sredstva ter da mora ukrep, utemeljen iz razloga javnega reda, biti sorazmeren. Test sorazmernosti je nadgradilo še s kriterijem pravne varnosti. Sodišče je z odločbo v zadevi Église de scientologie močno omejilo pojem javnega reda.
Izpostavljam, da so ena izmed oblik pretoka kapitala naložbe v nepremičnine, vključno s pravico do pridobitve, uporabe ali odsvojitve kmetijskih zemljišč. S problematiko omejevanja pridobivanja kmetijskih zemljišč se je Sodišče soočilo v zadevi C-452/01, Ospelt, nedavno pa tudi v zadevi C-235/17, Komisija proti Madžarski. Iz analize problematike izhaja, da nekateri ključni vidiki kmetijske politike predstavljajo del javnega reda posameznih držav.
Ugotavljam tudi, da sta v času krize evrskega območja sta Ciper in Grčija sprejela omejevalne ukrepe, s katerimi je bil vzpostavljen nadzor kapitala, ki sam po sebi predstavlja resno kršitev načela prostega pretoka kapitala, vendar je Komisija smatrala, da so bilu ukrepi utemeljeni iz razloga varovanja javnega reda in iz nujnih razlogov v splošnem interesu.
V magistrski nalogi ugotavljam, da je javni red avtonomen pojem prava EU, ki ga Sodišče razlaga ozko. Pristop k javnemu redu kot izjemi je še dodatno zaostrilo s svojo odločbo v zadevi Église de scientologie. Ugotavljam, da so omejitve, ki jih je Sodišče postavilo državam članicam glede uporabe javnega reda kot izjeme, zelo stroge. Zaskrbljujoče je zlasti pretirano omejevanje držav članic pri določanju vsebine njihovega javnega reda v kontekstu prava EU, pri čemer se zdi, da Sodišče pozablja, da vsebina javnega reda v prvi vrsti predstavlja nacionalno vprašanje. Keywords: pretok kapitala, kapital, javni red, javni red kot izjema, evropski javni red, svoboščine notranjega trga EU, notranji trg EU, 63. člen PDEU, 65. člen PDEU, Église de scientologie, pridobivanje kmetijskih zemljišč EU, Ospelt, kapitalski nadzor Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 1421; Downloads: 188
Full text (1,86 MB) |
4. Pravica do čistega zraka kot temeljna človekova pravica : magistrsko deloTaja Požru, 2018, master's thesis Abstract: Podnebne spremembe in onesnaženje zraka bodisi neposredno ali posredno vplivajo na uživanje človekovih pravic, vključno s pravico do najvišje dosegljivih zdravstvenih standardov. Svet Organizacije združenih narodov za človekove pravice je nevarnosti onesnaženja zraka in podnebnih sprememb na kakovost življenja priznal in začel aktivno izvajati podnebne ukrepe. Resolucija št. 29/15 priznava, da podnebne spremembe vplivajo na širok spekter človekovih pravic in poziva k posebnemu poudarku vpliva, ki ga ima degradacija okolja na pravico do zdravja. Kot odgovor na Resolucijo in korak proti učinkovitim ukrepom je sprejetje Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (poznane tudi kot Pariški sporazum) kot prvega univerzalnega in pravno zavezujočega globalnega sporazuma o podnebnih spremembah. V Preambuli Pariškega sporazuma je zaveza držav podpisnic, da bodo aktivno ukrepale pri reševanju podnebnih sprememb, spoštovale, spodbujale in upoštevale njihove obveznosti glede človekovih pravic, pravice do zdravja, pravic avtohtonih prebivalcev, lokalnih skupnosti, migrantov, otrok, invalidov in ljudi v občutljivih razmerah ter pravice do razvoja ter enakosti spolov, krepitve vloge žensk in medgeneracijski kapital. Tudi Evropska Unija, kot podpisnica sporazuma izvaja aktivno politiko k reševanju tovrstne problematike, tako s sprejemanjem pravnih aktov, najpomembnejše je sprejetje Direktive 2008/50/ES o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo in njeno izvajanje, kot v izvajanju postopkov proti državam članicam za kršitev obveznosti iz Direktive.
Namen magistrske naloge je oceniti ali trenutna ureditev pravice do čistega zraka, ki se uresničuje v sklopu 72. člena Ustave Republike Slovenije in določa pravico do zdravega življenjskega okolja, zadostuje k ustreznemu pravnemu varstvu ali bi bilo smiselno pravico do čistega zraka povzdigniti v samostojno človekovo pravico in s tem napraviti odmik od sistema, ki je antropocentrično naravnan.
Rezultati študije so pokazali, da tako Evropska Unija kot slovenski pravni sistem ponuja določeno mero sodnega varstva pravice znotraj individualnih in kolektivnih sporov, ki pa je zaradi abstraktnosti pomanjkljiva. Dikcije zakonov, ki urejajo tovrstno problematiko velikokrat uporabljajo splošne pravne standarde, ki napotujejo na konkretizacijo v sodnih sporih. Zaradi neugodnega položaja tožnikov, saj se največkrat znajdejo v postopkih zoper nasprotne stranke, ki so zaradi sredstev, s katerimi razpolagajo v očitnem nesorazmerju moči, se spori zaradi tveganosti niti ne začnejo. Posledično je sodna praksa pri konkretiziranju pravnih standardov skopa in ne ponuja širok nabor rešitev. Dolgotrajnost postopkov in tveganje o plačilu stroškov so glavni razlogi ne samo, da se spor pred rednimi sodišči sploh ne začne, ampak tudi, da se razprava o pravici ne nadaljuje pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem, ki imata poleg zakonodajalca bistveno vlogo pri kreiranju prava. Keywords: podnebne spremembe, onesnaževanje, človekove pravice, svoboščine notranjega trga, imisije, zdravo življenjsko okolje, pariški sporazum. Published in DKUM: 07.01.2019; Views: 3588; Downloads: 314
Full text (1,16 MB) |
5. PROSTO GIBANJE DELAVCEV EVROPSKI UNIJINina Tertinek, 2013, undergraduate thesis Abstract: Že od razvoja človeštva je človek podvržen migracijam, bodisi iz radovednosti, želje po spremembi in spoznanju “drugega sveta”, bodisi iz potrebe po preživetju in boljšem ekonomskem položaju.
Kljub temu, da se o delu v tujini veliko govori in piše, pa se presenetljivo majhen odstotek ljudi dejansko odloči za ta korak. Pogosto predstavlja oviro tuj jezik ter strah pred novitetami, novim okoljem in izgubo prijateljev ter sorodnikov.
V moji diplomski nalogi bom predstavila kako je postopno prišlo do svoboščin notranjega trga. Svoboda gibanja oseb je poleg prostega pretoka blaga, storitev in kapitala tudi ena temeljnih svoboščin notranjega trga.
Menim, da je ekonomska liberalizacija v nasprotju s protekcionizmom dobra, saj z vzpostavitvijo notranjega trga Evropske unije (v nadaljevanju EU), sodelovanjem in odprtostjo držav članic pridobimo večjo ponudbo na trgu in posledično zaradi konkurence tudi nižje cene ter višjo kakovost izdelkov.
V drugem delu, ko bom prešla v tako imenovano jedro diplomske naloge, pa bom predstavila institut prostega pretoka oseb oz. natančneje delavcev ter “parazitske pravice” članov njihovih družin.
V EU je prepovedana tako neposredna kot posredna diskriminacija na podlagi državljanstva, s prepovedjo pa je omogočeno, da državljani katerekoli države članice EU delajo v katerikoli članici po enakimi pogoji kot domači delavci.
Zaradi mojega osebnega zanimanja glede odhoda v tujino, pa se bom dotaknila tudi vprašanja priznavanja poklicnih kvalifikacij, posebej teme vzajemnega priznavanja poklicnih kvalifikacij za poklic pravnika.
Na koncu diplomske naloge bo predstavljen institut evropskega državljanstva, ki je temelj pripadnosti EU ter vse manjše pravice državljanov tretjih držav, ki so sorazmerne s potrebo po delovni sili. Keywords: Migracije, svoboščine notranjega trga, ekonomska liberalizacija, diskriminacija, vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij, evropsko državljanstvo. Published in DKUM: 14.05.2013; Views: 2189; Downloads: 435
Full text (753,21 KB) |