Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo obravnava odzive držav članic EU do načela primarnosti prava EU, posebej pa se osredotoča na njihove razloge za odstopanje od tega načela. Čeprav ima načelo primarnosti v sodni praksi Sodišča EU skoraj 60-letno zgodovino, prihajajo namreč v zadnjem desetletju v ospredje stališča določenih držav članic, ki ga iz različnih razlogov poskušajo omajati. Primere takšnih odstopanj je bilo v preteklosti moč zaslediti v državah članicah z različnimi značilnostmi in zgodovino, od Češke, Danske, Nemčije in Romunije do nedavnega primera na Poljskem. Na eni strani je cilj magistrskega dela poudariti pomen spoštovanja prava EU, k čemur so se s pristopom k EU brezpogojno zavezale vse države članice, in na drugi strani na tehtnico postaviti njihovo suverenost in nacionalni ustavni red. Z zavedanjem, da odstopanja obstajajo, je končni cilj magistrskega dela ugotoviti, s pomočjo katerih pravnih postopkov je moč ubraniti pravni red EU. V magistrskem delu ugotavljam, da načelo primarnosti per se ni sporno. Nikoli v praksi nacionalnih sodišč, ki je obravnavana v tej magistrski nalogi, niso ta zanikala samega obstoja oz. nastanka načela primarnosti. Čeprav bi lahko države članice (sicer neutemeljeno) zatrjevale, da to načelo denimo ni nikjer zapisano, njegovih temeljev in obstoja niso osporavale. Niso torej trdile, da načelo primarnosti ne obstaja. Trdile so, da se kljub temu da obstaja, v konkretnem primeru (iz različnih razlogov) ne sme upoštevati. Načelo primarnosti je že bilo tema nekaterih zaključnih del in doktorskih disertacij v Sloveniji. Doprinos te magistrske naloge je dvojni. Prvi se kaže v tem, da je načelo primarnosti predstavljeno skozi zgodbo EU, od nastanka in širitve do kršitev njenega pravnega reda in posledične postopne dezintegracije oz. izstopa države članice iz EU. Pomembnejši doprinos pa se kaže v poskusu primerjave razlogov nacionalnih sodišč pri odstopanju od spoštovanja načela primarnosti. Skozi ta vidik je mogoče razumeti posledice njihovih odločitev za učinkovitost pravnega reda EU.
Keywords: razmerje med nacionalnim pravom in pravom EU, temeljna načela, primarnost prava EU, Costa proti E.N.E.L., suverenost držav članic, ustavni pluralizem, ultra vires doktrina, postopek predhodnega odločanja, postopki zoper državo članico.
Published in DKUM: 22.09.2022; Views: 1286; Downloads: 583
Full text (1,05 MB)

Abstract: Ustava Republike Slovenije v 31. členu določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. 31. člen Ustave doslej ni bil spreminjan, kar pa ne pomeni, da se pri prepovedi ponovnega sojenja v okviru modernega kazenskega postopka, pojavljajo določene dileme, ki zaradi prekrivanja tako kaznivih dejanj kot tudi prekrškov lahko predstavljajo kršitev prepovedi določene v 31. členu Ustave. Določbo 31. člena Ustave povzema prvi odstavek 10. člena ZKP. Namreč že pravnomočna razsojena zadeva je razloga, da se v predhodnem postopku preiskava s sklepom senata ustavi, da se v postopku z obtožnico obtožba ne dopusti in se postopek s sklepom ustavi, da se obtožnica zavrže ali da po opravljeni glavni obravnavi sodišče izreče zavrnilno sodbo. Problematika se nadaljnje kaže v razmerjih med kaznivimi dejanji in prekrški, kjer pa Zakon o prekrških v 11.a členu določa, kdaj se postopek o prekršku ne vodi, če je že v teku kazenski postopek oz. če je bil kazenski postopek že končan, kar pa tudi nujno ne pomeni, da je izdana sodba. Z zadevno problematiko se ukvarjajo, tudi supranacionalna sodišča, kot sta Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije, ki izdajata sodbe, ki zadevajo slovenski pravni red in ki pomembno vplivajo na sodno prakso slovenskih sodišč, vse od doktrine ENGEL do zadeve Zolotukhin, ki je nato aplicirana na prakso slovenskih sodišč. Tudi Združene države Amerike imajo v njihovem pravnem redu prepoved ponovnega sojenja, pod imenom »double jeopardy« obstaja pa razlika, saj odločbe izdane s strani sodišč v Združenih državah Amerike ne spadajo, niti nimajo možnosti, da preidejo pod presojo supranacionalnih sodišč ampak je vrhovna instanca njihovo Vrhovno sodišče. Nadaljnje zaradi razlik v pravnih redih držav članic EU in Združenih državah Amerike prihaja, tudi do različnih sodnih odločb, ki bi bila v enem pravnem redu na državni ravni relativno sporna, medtem ko so v pravnem redu ZDA praviloma popolnoma skladna z zakoni in pravno doktrino. To po avtorjevem mnenju predstavlja tudi zadnja sodba Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike s področja »double jeopardy«, ki zaradi zvezne ureditve Združenih držav Amerike, omogoča dvojni pregon dvema »suverenema«, kar pa ne predstavljala kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.
Keywords: kazensko pravo, ne bis in idem, dvojna suverenost, mednarodno kazensko pravo, kazensko pravo ZDA, kazenski postopek, 31. člen Ustave Republike Slovenije
Published in DKUM: 12.02.2021; Views: 2436; Downloads: 430
Full text (615,35 KB)

Abstract: Državljanstvo predstavlja posebno razmerje med posameznikom in državo, zaradi katerega država svojemu državljanu nalaga določene obveznosti, hkrati pa je deležen tudi posebnih ugodnosti. O tem, kdo bo državljan določene države, in pod kakšnih pogoji mu bo država podelila svoje državljanstvo, lahko odloča država sama s svojimi nacionalnimi predpisi. Tej pravici države pravimo suverena pravica. Vendar ta pravica države ni absolutna, saj je država pri svojem odločanju vezana na pravila, ki jih določa mednarodno pravo. Da bi se izognili sporom, ki nastanejo, ko dve državi podelita državljanstvo istemu posamezniku in ta situacija ni več omejena v okviru notranje sodne oblasti ene od teh držav, ampak se razteza na mednarodno področje, so razvili določena merila. Prednost so dali tistemu državljanstvu, ki je temeljilo na okrepljenih vezeh med posameznikom in eno od teh držav. Mednarodno sodišče je leta 1955 v zadevi Nottebohm vpeljalo test »pristne in učinkovite vezi« med posameznikom in državo. Nottebohm je bil nemški državljan, ki je poslovno deloval in tudi večino časa preživel v Gvatemali. Tam si je tudi uredil stalno prebivališče in postavil središče svojih poslovnih dejavnosti. Zaradi druge svetovne vojne je leta 1939 odšel v Lihtenštajn in tam zaprosil za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Le to mu je bilo na podlagi izredne naturalizacije tudi podeljeno. Ko pa se je želel vrniti v Gvatemalo, je le ta njegovo vrnitev zavrnila ter mu ni priznala državljanstva nevtralnega Lihtenštajna. Svojo odločitev je Gvatemala oprla na dejstvo, da Nottebohm ni imel tesnejše povezave z Lihtenštajnom. Sodišče je zato zavrnilo zahtevek po diplomatski zaščiti Lihtenštajna in Gvatemali ni bilo potrebno priznati njegovega državljanstva, saj le ta pri podelitvi državljanstva Nottebohmu ni deloval v skladu z mednarodnopravnimi kriteriji.
Keywords: državljanstvo, diplomatska zaščita, suverenost, mednarodno pravo, test pristne in učinkovite vezi, zadeva Nottebohm.
Published in DKUM: 09.03.2017; Views: 1417; Downloads: 148
Full text (313,56 KB)

Abstract: Magistrsko delo analizira davčno- in socialnopravni položaj obmejnih delavcev v Evropski uniji, ki se pri uveljavljanju davčnih in socialnih ugodnosti v čezmejnem okolju soočajo z izzivi zaradi pravil na nacionalni, mednarodni in nadnacionalni ravni. Medtem ko so sistemi socialne varnosti koordinirano urejeni, neposredno obdavčenje dohodkov obmejnih delavcev v pravu EU ni niti harmonizirano niti koordinirano, ampak je v pristojnosti suverenega izvrševanja davčnih politik držav članic, ki so v izogib dvojnemu obdavčenju sprejele konvencije o preprečevanju dvojnega obdavčenja po priporočilih Vzorčne konvencije OECD, prav tako pa so zavezane k spoštovanju nadnacionalnih načel in določb Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o Evropski uniji. Kljub obstoju dvostranskih davčnih konvencij porazdelitev davčnih pristojnosti vselej ne prinaša enakomerne obremenitve davčnih zavezancev in odpira mnogo vprašanj, in sicer od vprašanja pravičnosti obdavčitve, (ne)upravičenosti dodelitve ugodnosti, manj ugodnega obravnavanja ali celo do diskriminatornega obravnavanja, pa tudi do obravnavanja, ki per se ni v nasprotju s pravili nadnacionalnega prava, ter do vprašanja opravičenosti dvojne; bodisi ekonomske bodisi pravne obdavčitve. Odgovori na postavljena vprašanja v magistrskem delu prinašajo enoten zaključek, da lahko vztrajanje držav članic pri nacionalni davčni politiki, ki postavlja obmejne delavce v manj ugoden položaj, vodi do demografskega deficita in izkrivljanja davčne konkurence. Zato je nujna integracija nacionalnega davčnega sistema ali vsaj uskladitev fiskalnega režima z režimom sosednje države članice. V prihodnosti lahko takšna uskladitev privede do spontane harmonizacije neposrednega obdavčenja obmejnih delavcev, ki bi bila dobrodošla za ohranitev stabilnosti notranjega trga EU. Pri uveljavljanju socialnih ugodnosti so lahko obmejni delavci deležni tveganj zaradi uporabe dveh različnih zakonodaj ali pa, za razliko od davčnih ugodnosti, uživajo socialne dajatve po najugodnejši zakonodaji držav članic. V magistrskem delu je prikazan tudi položaj slovenskih obmejnih delavcev, zaposlenih v Avstriji, ki so z ukinitvijo davčne olajšave, za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije v letu 2013 ugotovilo neskladnost z načelom enakosti, zavezani k doplačilu davka v višjem znesku kot pred letom 2014. Z ukinitvijo olajšave obmejni delavci sicer niso višje obdavčeni kot preostali rezidenti, saj država izvršuje svoje davčne pristojnosti v čezmejnih situacijah enako kot v primerljivih domačih situacijah. Kljub temu ostajajo odprta vprašaja, ali so obmejni delavci ob uresničevanju temeljnih svoboščin prostega gibanja zaradi manj ugodne davčne obravnave diskriminirani.
Keywords: prosto gibanje obmejnih delavcev in samozaposlenih, rezident in nerezident, davčna suverenost, prepoved diskriminacije, izogibanje dvojnega obdavčenja, davčne in socialne ugodnosti
Published in DKUM: 15.11.2016; Views: 2631; Downloads: 191
Full text (1,65 MB)

Abstract: Evropska integracija je od samega začetka svojega obstoja namenjala poseben poudarek pravici do prostega pretoka oseb, kjer gre iskati zametke socialnih pravic državljanov EU. Prosto gibanje oseb je bilo v preteklosti v veliki meri omejeno na delavce in samozaposlene osebe, in zgolj te kategorije oseb so se na področju socialnih pravic lahko zanesle na enako obravnavanje kot nacionalnimi državljani. Z uvedbo evropskega državljanstva se je institut enakega obravnavanja razširil na vse evropske državljane. Sodišče EU je skozi svojo sodno prakso maloštevilčnim in splošnim določbam o dostopu do socialnih pravic v državah članicah gostiteljicah močno razširilo pomen, poudarilo načelo prepovedi diskriminacije ter zarisalo meje nacionalne suverenosti v sferi socialne politike. Države članice so izgubile monopol nad določanjem meril za dostop do nacionalnih socialnih pravic, katerih ne smejo omejevati izključno na svoje državljane in ne zahtevati, da se koristijo izključno na njenem ozemlju. Ob očitkih nekaterih držav članic, da so proti svoji volji izgubile nadzor nad svojim sistemom socialne blaginje, sodna praksa Sodišča EU s tega področja ostaja prežeta z nekonsistentnostmi. Trend naklonjenosti k podeljevanju širokega spektra socialnih pravic tudi ekonomsko neaktivnim državljanom EU se je v zadnjih letih, ob očitkih držav članic o pojavu »socialnega turizma«, obrnil. Zaznati je bolj omejujoč pristop Sodišča EU, ki se nagiba k »modelu integracije«, kot izkazujejo odločbe v zadevah Brey, Dano in Alimanovic. EU na področju stanovanjske politike nima neposrednih pristojnosti, a ker dodeljevanje neprofitnih stanovanj v najem sodi pod definicijo socialne pomoči, zapade pod okrilje PDEU. Države članice so pri dodeljevanju socialnih stanovanj dolžne spoštovati prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, česar nacionalne zakonodaje številnih držav članic ne spoštujejo. Že leta 1988 v zadevi Komisija proti Italiji je Sodišče EU zavzelo jasno stališče da element državljanstva ne sme igrati vloge pri dostopu do socialnih stanovanj v državah članicah. Kljub temu zakonodaja Združenega kraljestva vsebuje t.i. »right to reside« test, na podlagi katerega britanske oblasti presojajo, ali ima posameznik pravico do prebivanja na njenem ozemlju in posledično pravico do socialne pomoči, in ki je trenutno predmet sodne presoje v zadevi Komisija proti Združenem kraljestvu. Flamski dekret o zemljiščih in nepremičninah določa, da so do neprofitnih stanovanj upravičeni zgolj tisti posamezniki, ki so dovolj povezani z občino, o čemer se je Sodišče EU že izreklo v zadevi Libert in v kateri je zaznati izrazito intervencijski pristop, ki flamskemu zakonodajalcu omejuje suverenost pri oblikovanju nacionalne socialne politike. Tudi v slovenskem Stanovanjskem zakonu je zaslediti sporne pogoje, ob izpolnitvi katerih so državljani drugih držav članic EU upravičeni do neprofitnega stanovanja.
Keywords: Socialna stanovanja, neprofitna stanovanja, socialna pomoč, dostop do socialnih pravic v državah članicah gostiteljicah, državljanstvo EU, pravica do prostega gibanja oseb, prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, nacionalna suverenost v sferi socialne politike, socialni turizem, model integracije.
Published in DKUM: 30.06.2016; Views: 2577; Downloads: 290
Full text (1,24 MB)