| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 4 / 4
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Hidrotermična degradacija odpadne embalaže iz polipropilena
Kristina Kranjčec, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Namen in cilj diplomskega dela je bil raziskati hidrotermično degaradacijo odpadne embalaže iz polipropilena (PP) s pomočjo superkritične vode ter določiti nastale produkte. Izvedena je bila primerjava pisanega in brezbarvnega PP. Proučevali smo vpliv procesnih parametrov, kot so tlak, temperatura, razmerje voda/PP na potek in kinetiko reakcij razgradnje odpadne embalaže iz PP v superkritični vodi. PP je trd termoplastičen polimer z gostoto med 0,9 in 0,92 g/cm3. V mnogih pogledih je podoben polietilenu, vendar z večjo mehansko in natezno trdnostjo ter toplotno stabilnostjo. Odporen je proti polarnim topilom, kislinam, raztopinam soli in olju ter neodporen proti kloriranim ogljikovodikom. Zaradi dobrih mehanskih in fizikalnih lastnosti je eden izmed najbolj zastopanih polimerov v svetu. Uporablja se v različne namene, kot so folije, plastenke za mineralno vodo, povratne plastenke, v ploščah, ceveh, avtomobilski industriji ter v beli tehniki. Zaradi velike zastopanosti tega polimera in vpliva ter kopičenja v okolju smo izvedli hidrotermično degradacijo pisanega PP in brezbarvnega PP. Hidrotermično degradacijo smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah 425 °C in 450 °C ter reakcijskih časih od 15 do 240 min. Nastale produkte smo filtrirali ter analizirali s pomočjo plinske kromatografije/masne spektrometrije GC/MS ter določili vsebnost celotnega organskega ogljika (TOC). Ugotovili smo, da je največji izkoristek plina nastal pri 240 min degradaciji – tako barvnega kot brezbarvnega PP v superkritični vodi – najmanj pa ga je nastalo pri 15-minutni degradaciji. Najbolj zastopane komponente so metan, etan, propan, izobutan ter ogljikov dioksid. Dokazali smo, da je največji donos alkanov prisoten le pri višji temperaturi. Majhne razlike v vsebnosti alkanov, ki so prisotni pri isti temperaturi, lahko pripišemo aditivom ter različnim primesem, ki jih vsebuje pisani PP. Izkoristki nastale oljne faze s podaljševanjem reakcijskega časa upadajo, saj se dolgi ogljikovodiki cepijo na krajše.
Keywords: hidrotermična degradacija, superkritična voda, barvni PP, brezbarvni PP
Published: 11.09.2019; Views: 449; Downloads: 12
.pdf Full text (1,60 MB)

2.
Razgradnja polietilenskih odpadkov v superkritični vodi
Anja Štrakl, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Razgradnja odpadne embalaže je v današnjem času zelo aktualna tema, saj se delež komunalnih in industrijskih odpadkov iz dneva v dan povečuje. V zadnjem času so zato raziskave na področju alternativnih, okolju prijaznih metod recikliranja odpadkov zelo intenzivne. Polietilen (PE) predstavlja najbolj razširjeno plastiko na svetovni ravni, ki se nahaja predvsem v embalaži, kot so plastične vrečke, folije, plastenke, tudi v kozmetičnih izdelkih, prehrambeni industriji in energetiki. Sub- in superkritična voda je okolju prijazno topilo in odličen reakcijski medij za depolimerizacijo plastike v različne uporabne produkte. S tem namenom smo v diplomski nalogi proučevali razgradnjo odpadne barvne embalaže iz PE v superkritični vodi (SCW). Postopek smo izvajali v visokotlačnem, visokotemperaturnem šaržnem reaktorju, kjer smo odpadni barvni PE v razmerju z vodo 1/5 (g/mL) izpostavljali temperaturam 425 ºC in 450 °C v časovnih intervalih od 15 do 240 minut. Pri razgradnji odpadne barvne embalaže iz PE v SCW smo dobili štiri faze: oljno fazo ali vosek, vmesno, vodno ter plinsko fazo. Produkte v oljni in plinski fazi smo analizirali z GC/MS metodo, v vodni fazi pa smo določevali totalni ogljik (TC). Ugotovili smo, da se odpadna barvna embalaža iz PE v SCW ni popolnoma razgradila pri temperaturi 425 ºC pri časih 15 in 30 minut. Nastala oljna faza je vsebovala veliko ogljikovodikov, kjer so pri nižjih temperaturah in krajših časih prevladovali dolgi ogljikovodiki, pri višjih temperaturah in daljših časih pa so se pojavljali aromatski ogljikovodiki. Plinska faza je vsebovala različne pline, predvsem alkane in alkene.
Keywords: odpadni polietilen, recikliranje, superkritična voda, plinska kromatografija, masna spektrometrija
Published: 22.07.2019; Views: 613; Downloads: 17
.pdf Full text (2,83 MB)

3.
Hidrotermična degradacija polietilena nizke gostote
Blaž Deželak, 2018, master's thesis

Abstract: V današnjem času težimo k zmanjševanju in ponovni uporabi komunalnih ali industrijskih odpadkov. Polietilen (PE) je eden izmed najpogosteje uporabljenih materialov na svetu in je prisoten v številnih industrijah in segmentih. V zadnjih letih je uporaba plastičnih materialov narasla iz 5 milijonov ton na 100 milijonov ton letno. Največji problem je razkroj plastike, ki povzroča resne okoljske probleme. Razgradnja plastike v subkritični in superkritični vodi je zelo učinkovita metoda za pretvorbo plastičnih odpadkov v širok spekter koristnih produktov, kot so bazne kemikalije, alternativna energija in goriva, specialne kemikalije, brez dragih in pogosto zdravju škodljivih organskih topil. Namen magistrske naloge je bil preučiti hidrotermično degradacijo polietilena nizke gostote (LDPE) v subkritični in superkritični vodi. Eksperimentalni del smo izvedli v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju v temperaturnem intervalu od 200 do 450 °C. Mešanico LDPE in vode v razmerju 1/5 smo izpostavljali pri reakcijskih časih od 15 min do 120 min. Določali smo vpliv temperature, reakcijskega časa in dodatka katalizatorja ocetne kisline na potek in kinetiko reakcij razgradnje LDPE. Vzorce iz reaktorja smo analizirali in določili produkte degradacije s plinsko kromatografijo in masno spektrometijo (GC/MS). Določili smo še vsebnost celotnega organskega ogljika (TOC). Ugotovili smo, da je pri vseh eksperimentih, ki so bili izvedeni pri temperaturah 425 in 450 °C ter reakcijskem času od 15 - 120 min, prišlo do razgradnje LDPE v subkritični vodi. Razgradne produkte hidrotermične degradacije smo ločili na oljno, plinasto in vodno fazo. Dobljene produkte v oljni in plinski fazi smo analizirali s pomočjo GC/MS, medtem ko smo s TOC analizatorjem določili skupni ogljik v vodni fazi. Ugotovili smo, da je oljna faza v večini sestavljena iz ogljikovodikov (alkanov in alkenov), kjer je prevladoval 2,3-dimetil pentan. Plinasta faza je vsebovala različne pline kot so: dušik, CO2, metan, etan, eten in vse do heksana in heksena. V vodni fazi pa smo določili vsebnost organskih snovi, ki so bile višje pri dodatku katalizatorja ocetne kisline.
Keywords: LDPE, hidrotermično utekočinjanje, superkritična voda, razgradni produkti
Published: 04.12.2018; Views: 537; Downloads: 0
.pdf Full text (2,16 MB)

4.
Učinkovitost razgradnje bisfenola A po hidrotermičnem procesiranju odpadne vode
Maša Seitl, 2018, master's thesis

Abstract: Namen magistrskega dela je bil s sub- in superkritično oksidacijo v vodi degradirati bisfenol A (BPA). Poleg koncentracije BPA smo v vzorcih pri optimalnih pogojih preverjali tudi prisotnost oz. zmanjšanje organskih snovi z določanjem kemijske potrebe po kisiku (KPK) in celotnega organskega ogljika (TOC). S spreminjanjem glavnih parametrov pri hidrotermičnem procesiranju vode – temperature, tlaka in pretoka raztopine, smo z začetnimi poskusi v ultra čisti vodi najprej želeli določiti optimalne pogoje za obdelavo vzorcev z dodanim BPA. Najboljše rezultate smo dosegli s superkritično oksidacijo pri T = 500 °C, p = 275 bar in ϕV = 1,5 mL/min, kjer smo dosegli popolno degradacijo bisfenola A. Z izbranimi (optimalnimi) pogoji pri posameznih temperaturah smo nato hidrotermično obdelali še vzorce sintetične odpadne vode v katero smo dodali BPA. Tudi tokrat smo najvišjo, 99,5 %, degradacijo dosegli pri že prej navedenih pogojih. Pri teh pogojih smo dosegli tudi najvišja odstotka znižanja vrednosti KPK in TOC in sicer 62,32 % pri vrednosti KPK ter 18,03 % pri vrednosti TOC. Ugotovili smo, da je BPA zelo odporen na zunanje vplive in da je za njegovo degradacijo v vodi bolj primerna superkritična, kot pa subkritična oksidacija, le-ta pa mora potekati pri zelo ostrih pogojih (visoka temperatura in tlak) ter dolgih zadrževalnih časih v sistemu.
Keywords: bisfenol A, degradacija, hidrotermično procesiranje, subkritična oksidacija, superkritična oksidacija, odpadna voda
Published: 13.07.2018; Views: 611; Downloads: 94
.pdf Full text (2,98 MB)

Search done in 0.13 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica