Search the digital library catalog

Abstract: Postopki zaradi insolventnosti so namenjeni čim boljšemu poplačilu upnikov v primeru neplačevitosti dolžnika. Eden izmed postopkov zaradi insolventnosti je postopek osebnega stečaja. Upniki svoje pravice v stečajnih postopkih uveljavljajo s prijavo svojih terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic v stečajno maso dolžnika, ki jih stečajni upravitelj nato preizkusi ter se o priznanju ali nepriznanju le teh izreče v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev. Upniki osnovnemu seznamu lahko nasprotujejo z vložitvijo ugovora, v posledici česar stečajni upravitelj sestavi dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev, v katerega vnese izjave upnikov o prerekanju. Sodišče o preizkusu terjatev izda sklep, skladno s katerim mora stečajni upravitelj pripraviti končni seznam preizkušenih terjatev, ki je sestavni del sklepa o preizkusu terjatev. Skupaj predstavljata pravno podlago za razdelitev stečajne oziroma razdelitvene mase med upnike. S pomočjo institutov ločitvene in izločitvene pravice upniki varujejo svoje stvarne pravice in jim v razmerju z drugimi upniki nudita boljše izhodišče. Upnik, ki je imetnik ločitvene pravice, lahko namreč doseže, da se iz izkupička predmeta ločitvene pravice poplača pred ostalimi upniki. Lastnik stvari, ki je v posesti stečajnega dolžnika, v stečajnem postopku pridobi položaj izločitvenega upnika. S svojo izločitveno pravico lahko doseže izločitev njegove stvari iz stečajne mase dolžnika in njeno izročitev. Za prijavo in preizkus ločitvenih in izločitvenih pravic se smiselno uporabljajo pravila o prijavi in preizkusu terjatev. Magistrska naloga z naslovom »Pravni vidiki preizkušanja terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic v osebnem stečaju s pregledom aktualne sodne prakse« bo bralcu predstavila pojem insolventnosti in postopke zaradi insolventnosti, predvsem pa se znotraj njih posvetila obravnavanju postopka osebnega stečaja, pojmov ločitvena in izločitvena pravica, postopka prijave terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic v osebnem stečaju in pravnih vidikov preizkusa terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Glede pomembnih vprašanj preizkusa terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic bo naloga skozi pregled aktualne sodne prakse, poskušala ugotoviti, kako se teorija uresničuje v praksi.
Keywords: insolventnost, stečajni postopek, osebni stečaj, terjatev, priznana terjatev, prerekana terjatev, ločitvena pravica, izločitvena pravica, preizkus terjatev, preizkus ločitvene pravice, preizkus izločitvene pravice, osnovni seznam preizkušenih terjatev
Published in DKUM: 25.01.2024; Views: 409; Downloads: 137
Full text (7,20 MB)

Abstract: Namen magistrskega dela je približati bralcem postopek prodaje nepremičnin stečajnega dolžnika ter institut odpusta obveznosti v osebnem stečaju. Vso premoženje, ki ga ima stečajni dolžnik ob začetku postopka osebnega stečaja predstavlja stečajno maso in je namenjena poplačilu upnikovih terjatev ter stroškov stečajnega postopka. V stečajno maso spadajo tudi nepremičnine, ki so v lasti stečajnega dolžnika in se prodajo po postopkih določenih v zakonu. Postopek prodaje nepremičnine v okviru stečajnega postopka je razdeljen na pet faz, pri čemer vsaka faza pripomore k doseganju temeljnega cilja stečajnega postopka, to je poplačilo upnikove terjatve. V zgodnji fazi je treba oceniti vrednost nepremičnine in presoditi, kateri način prodaje je tisti, ki bo najugodnejši za poplačilo upnikov. Sama prodaja se začne s sklepom sodišča, s katerim tudi določi način prodaje, izklicno oziroma izhodiščno ceno ter višino varščine. Najpogostejši način prodaje nepremičnin je na javni dražbi in z javnim zbiranjem ponudb. Po končanem postopku prodaje se sklene prodajna pogodba z najugodnejšim ponudnikom, po plačilu dogovorjene kupnine pa se nanj prenese lastninska pravica ter ostale premoženjske pravice. Poseben položaj ima zakonec tistega, nad katerim se je začel postopek osebnega stečaja. Ta lahko zahteva delitev skupnega premoženja tako, da v treh mesecih po začetku stečajnega postopka prijavi izločitveno pravico. Če rok zamudi, nastopi fikcija, da je prijavil izločitveno pravico na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici. Izločitveno pravico je treba ločiti od ločitvene pravice, ki predstavlja pravico do prednostnega poplačila iz premoženja, ki je zavarovano s to pravico. Izločitveni upnik se ne poplača iz stečajne mase, vendar s prijavo take pravice zgolj obvesti stečajnega upravitelja, da določeno premoženje ne spada stečajnemu dolžniku in posledično ne more biti del stečajne mase. Ko stečajno sodišče prizna izločitveno pravico zakonca, izda sklep, s katerim ugotovi priznano izločitveno pravico ter lastninsko pravico izločitvenega upnika na določeni nepremičnini v deležu, ki je enak njegovemu deležu na skupnem premoženju. Fizične osebe podajo predlog za začetek postopka osebnega stečaja z namenom dosega odpusta obveznosti. Naveden institut je namenjen vestnemu in poštnemu dolžniku, ki ne zmore poravnati vseh obveznosti, ki jih ima ob začetku postopka osebnega stečaja ter omogoča vrnitev takih oseb v normalno premoženjsko stanje. Po vložitvi predloga, stečajno sodišče določi preizkusno obdobje, v katerem mora stečajni dolžnik izkazati angažiranost in trud za plačilo upnikov. S pravnomočnim sklepom o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati terjatve, na katere učinkuje odpust. Stečajni dolžnik lahko tudi zlorabi takšno pravico, zato zakon določa tudi ovire, skladno, s katerimi odpust obveznosti ni mogoč.
Keywords: stečajni postopek, osebni stečaj, prodaja nepremičnine, javna dražba, zavezujoče zbiranje ponudb, prodajna pogodba, izločitveni zahtevek, odpust obveznosti, pravno vrednotenje.
Published in DKUM: 19.10.2022; Views: 965; Downloads: 316
Full text (745,19 KB)

Abstract: Stečajno pravo naj bi upnikom zagotovilo možnost, da se jim iz razpoložljivega dolžnikovega premoženja poplača terjatve do dolžnika. Če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo vseh upnikov, se ravna po t. i. načelu »par condicio creditorum«, ki temelji na sorazmernem in hkratnem poplačilu vseh upnikov. Dejavnikov, ki bi lahko vplivali na povzročitev kaznivih dejanj, je več. V podjetjih so prisotni veliki pritiski glede povečevanja dobička, hkrati pa gospodarski kriminal povzroča veliko škodo podjetju tako v denarni vrednosti kot tudi zunanji podobi podjetja. Ameriška zakonodaja v primerjavi s slovensko zagotavlja strateški mehanizem, s katerim lahko podjetja v stečajnem postopku izvajajo strateške spremembe, zaradi katerih podjetje po končanem stečajnem postopku lahko še naprej posluje, in sicer učinkoviteje in bolj gospodarno. Za odkrivanje gospodarsko-kriminalnih dejanj več kot polovica obravnavanih podjetij v raziskavi uporablja obdelavo podatkov naravnega jezika in umetno inteligenco (tehnologija zbiranja podatkov in informacij v spletnih oblakih). Pojav kriminalitete v družbi povzroča škodo, povečuje stroške na račun oškodovanih in je povezana z občutkom varnosti državljanov. Podjetja potrebujejo strogo nadzorno okolje, redne analitične teste podatkov in sistem za stalno odkrivanje morebitnih kriminalnih dejanj. Stečajni upravitelji zaznavajo predvsem naslednje pojavne oblike: sum na uničenje ali ponareditev poslovne dokumentacije, sum na kaznivo dejanje razpolaganja s sredstvi podjetja v osebne namene, poslovne goljufije, oškodovanja upnikov, protipravno uporabo blagovne znamke in oškodovanje temeljnih pravic delavcev. Stečajni upravitelji se srečujejo s številnimi težavami. V večini primerov sumov na kazniva dejanja ni dovolj podatkov ali denarnih sredstev, da bi jih bilo mogoče raziskati do faze, da bi bila podana kazenska ovadba. Upravitelji poudarjajo, da odkrivanje takšnih dejanj za njih pomeni dodatno obveznost, prav tako pri tem ni pozitivnega učinka za stečajno maso. Stečajni upravitelji navajajo, da obstaja težava v dokazovanju gospodarsko-kriminalnih dejanj zaradi pomanjkljivih ali celo uničenih arhivov stečajnih dolžnikov. Stečajnim upraviteljem niso poznani nobeni posebni postopki, orodja ali navodila, kako ravnati ob sumu na gospodarsko kaznivo dejanje, a vendarle vedo, kako ukrepati. Ob zaznavi ali odkritju suma se poda prijava oziroma ovadba na sum kaznivega dejanja, a kadar do primopredaje dokumentacije ne pride, se poda zgolj predlog za uvedbo postopka o prekršku na Ministrstvo za pravosodje. Večina stečajnih upraviteljev na strani države občuti interes po pregonu gospodarsko-kaznivih dejanj. Stečajni upravitelji na splošno menijo, da imajo dovolj kompetenc za potencialno zaznavanje oziroma odkritje gospodarsko-kriminalnih dejanj, nekateri so mnenja, da jim na tem področju manjkajo ustrezna poglobljena znanja in prakse, zato bi bilo koristno, da bi se na temo obravnavane tematike izvajala dodatna strokovna izobraževanja, vendar na dovolj visoki ravni. Nekateri prav tako menijo, da imajo premajhna pooblastila, saj bi jim bil v veliko pomoč dostop do vseh tistih baz podatkov in evidenc, kot so dostopne na primer FURS-u. Upravitelji poudarjajo, da je na tem področju premalo obsodb. Dobrodošla bi bila ustrezna reformacija organov pregona v smislu omogočanja sprememb. Stečajni upravitelji so mnenja, da je prostor za spremembe, vendar stečajni upravitelji vseeno nasploh menijo, da je učinkovitost pregona gospodarske kriminalitete pri nas primerljiva z drugimi državami EU in da je pregon dovolj učinkovit. Potrebno je imeti v mislih imeti tudi ustavne pravice in svoboščine tistih, ki v predkazenskih in kazenskih postopkih nastopajo kot osumljenci.
Keywords: stečajno pravo, stečajni postopek, gospodarski kriminal, gospodarsko-kriminalna dejanja, stečajni upravitelji, sum na kaznivo dejanje.
Published in DKUM: 14.04.2021; Views: 1046; Downloads: 93
Full text (2,08 MB)

Abstract: Pridobitev lastninske pravice na podlagi prisilne prodaje pri izvršbi in stečaju se, če velja slediti teoriji in sodni praksi, šteje za izvirno oziroma originarno pridobljeno lastninsko pravico. Poglavitna značilnost takšne vrste pridobitve je, da se lastninska pravica prenese ne glede na voljo dosedanjega imetnika pravice, še več, celo v nasprotju z njegovo voljo. Naslednja pomembna značilnost tovrstne prodaje je ta, da predpostavka pridobitve stvarne pravice ni zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel) kot to velja za poslovne pridobitve, temveč je predpostavka pridobitve oblikovalna sodna odločba. Do prisilne prodaje stvari pride v primerih, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, ki jo ima v razmerju do upnika, kar posledično lahko pripelje do sodnega izvršilnega postopka. V izvršilnem postopku sodišče izda sodno odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna terjatev. V primeru, ko dolžnik ne izpolni kar mu je bilo s sodno odločbo naloženo, sledi njena prisilna izvršitev. Naša zakonodaja upnika ne omejuje pri izbiri izvršilnega sredstva, saj ne predpisuje nobenega vrstnega reda le-teh. Velja načelo proste izbire izvršilnega sredstva, ne glede na višino terjatve. Upnik tako lahko že v začetku predlaga izvršbo na nepremičnino, kljub izterjavi nesorazmerno nizke terjatve. To možnost mu daje zakonodaja, ki ne določa spodnje meje višine terjatve, nad katero bi bilo možno dovoliti izvršbo na nepremičnino ter tudi ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. Na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupec torej pridobi lastninsko pravico. Sklep velja za listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba pravice na kupca. Vsled dejstva, da je vpis v zemljiško knjigo v tem primeru zgolj deklaratornega značaja, je ta kljub temu potreben prav zaradi publicitete vpisov. Posebej zanimivi postanejo primeri, kjer so vpisi v zemljiški knjigi napačni, zaradi česar pogosto pride do prenosa lastninske pravice nelastnika. Gre za primere, ko dolžnik ni resnični lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Če operacionaliziram, problem velikokrat nastaja pri nepremičninah, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev, v zemljiški knjigi pa je kot izključni lastnik vpisan zgolj eden, ali pa je nepremičnina vpisana kot solastnina. Vpisa ne odražata dejanskega stanja lastništva, kar ima lahko negativne posledice tudi v postopku izvršbe, ko se lahko nepremičnina proda. Pogosti primeri, kjer vpisi lastninske pravice ne odražajo dejanskega, so tudi prodaje s pridržkom lastninske pravice ter primeri zunajknjižnega priposestvovanja. Tukaj sodna praksa zavzema različna stališča, s predpostavko (ne)dobrovernosti kupca, proti kateremu pravi lastnik uveljavlja svojo lastninsko pravico. V obzir stališču sodne prakse je potrebno vzeti tudi dejstvo, da ima pri tovrstni prodaji pomembno vlogo interes upnika, ki zasleduje poplačilo svoje še neplačane terjatve.
Keywords: Sodna prodaja, izvršilni postopek, stečajni postopek, javna dražba, sklep o domiku, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ugovor tretjega, skupno premoženje, solastnina, priposestvovanje, pravica v pričakovanju.
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 1562; Downloads: 250
Full text (630,42 KB)

Abstract: Namen magistrskega dela je prikazati položaj upnikov in način uveljavljanja njihovih zahtevkov v postopku osebnega stečaja. Kot izhaja že iz naslova magistrskega dela »Položaj ločitvenih in izločitvenih upnikov kot stvarnopravnih upravičencev v postopku osebnega stečaja«, sem se pri pisanju osredotočila na ločitvene in izločitvene upnike, ki jih obravnavamo kot stvarnopravne upravičence. Začetek postopka osebnega stečaja ne vpliva na ločitveno in izločitveno pravico, niti na terjatev, zavarovano z ločitveno pravico. Zakon določa le posebna pravila za njihovo uveljavljanje v stečajnih postopkih. Ločitveni upniki so upniki, ki imajo do stečajnega dolžnika zavarovane terjatve (največkrat gre za zastavno pravico) in so upravičeni do prednostnega poplačila njihovih terjatev iz premoženja, na katerem imajo ločitveno pravico. Ločitveni upniki se v primerjavi z navadnimi upniki poplačajo iz posebne razdelitvene mase. Njihov prednostni položaj je upravičen z dejstvom, da so si že predhodno na določenem premoženju stečajnega dolžnika izposlovali prednostno poplačilno upravičenje. Izločitveni upniki se ne poplačajo iz stečajne mase stečajnega dolžnika, kot to velja za ločitvene upnike. Namen prijave izločitvene pravice v vseh stečajnih postopkih je v tem, da se stečajnega upravitelja obvesti, da določena stvar ne pripada stečajnemu dolžniku in kot taka ne more biti predmet stečajne mase. Pravica izločitvenega upnika tako ni pravica do prednostnega poplačila, kot to velja za ločitvene upnike, temveč lahko izločitveni upnik na podlagi nje zahteva, da se mu izroči določeno premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Za postopek osebnega stečaja se uporablja večina določb, ki urejajo postopek stečaja nad pravno osebo. Ker pa stečajni dolžnik po koncu postopka osebnega stečaja, za razliko od stečajnega dolžnika v postopku stečaja nad pravno osebo, obstaja še naprej, vseeno terja posebno ureditev. Posebni del zakona vsebuje nekatere posebne določbe, ki se uporabljajo v postopku osebnega stečaja, hkrati pa uporabo nekaterih določb stečajnega postopka nad pravno osebo izrecno izključuje. V magistrskem delu sem se osredotočila na ta posebna pravila, ki so specifična ravno zaradi omenjene temeljne razlike.
Keywords: stečajni postopek, osebni stečaj, ločitveni upnik, ločitvena pravica, izločitveni upnik, izločitvena pravica, terjatev, stečajna masa, zastavna pravica
Published in DKUM: 09.04.2019; Views: 2510; Downloads: 351
Full text (700,76 KB)