| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
ODNOS DIJAKOV IN PEDAGOŠKIH DELAVCEV DO NASILJA V DIJAŠKIH DOMOVIH
Olga Dečman Dobrnjič, 2012, dissertation

Abstract: V teoretičnem delu govorimo o vrstah in modelih organizacij, organizacijskih ciljih, viziji, smotrih ter politiki in strukturi organizacije. Posebej opredeljujemo dijaške domove kot organizacije ter pojasnjujemo pomen organizacijske kulture in uvajanja sprememb vzgojno-izobraževalne organizacije. Opredelimo vloge in kompetence vzgojitelja kot odgovornega nosilca vzgojnega procesa v dijaških domovih. V nadaljevanju iz različnih teoretičnih izhodišč ugotavljamo vzroke za pojavnost nasilja. Pojasnjujemo nasilje kot posledico agresije in zlorabe moči. Veliko je dejavnikov nasilja, v našem diskurzu iz različnih teoretičnih izhodišč osvetljujemo družino in šolsko okolje kot najpomembnejša dejavnika nasilja. Pojasnjujemo vrste in oblike nasilja ter njegove posledice za žrtve in okolje. Prikazujemo preventivne akcije proti nasilju v različnih evropskih državah in nacionalno politiko preventive proti nasilju v slovenskem šolskem okolju. Iz teoretičnih izhodišč disertacije lahko zaključimo, da na odnose v organizaciji vplivajo: organiziranost organizacije ter organizacijska struktura in kultura, da so dijaški domovi del šolskega okolja, ki so različnih organizacijskih oblik, v njih bivajo dijaki in ostali vključeni, nosilci vzgojno izobraževalnega procesa pa so pedagoški delavci (vzgojitelji). V dijaških domovih se dogaja kulturna hibridizacija. Ugotavljamo, da sta družina in šolsko okolje zelo pomembna dejavnika nasilja, da imajo otroci in mladostniki, ki so dalj časa žrtve nasilja, trajne posledice na osebnem nivoju in v odnosnih relacijah, da se družba vse bolj zaveda posledic nasilnih dejanj, da države sistemsko pristopajo k preprečevanju nasilja v družini in v šolskemu okolju tako, da sprejemajo nacionalne smernice in programe preprečevanja nasilja v družbi, v družini in vzgoji in izobraževanju ter spreminjajo zakonodajo s tega področja. V empiričnem delu smo raziskovali stališča, prepričanja in vedenjske namere ravnateljev, pedagoških delavcev (vzgojiteljev) in dijakov v odnosu do nasilnih dejanj, ki se dogajajo v dijaških domovih in v družini, ter ugotavljali, kako imajo dijaški domovi v vzgojno delo vključen menedžment preventive proti nasilju. Predmet našega raziskovanja je bil odnos do nasilja, v raziskavo je bilo vključenih 40 dijaških domov v Sloveniji (vsi dijaški domovi, ki so izvajali vzgojno-izobraževalno dejavnost v letu 2010). Raziskovalni vzorec je predstavljalo 23 ravnateljev (57,50 % populacije), 131 pedagoških delavcev (vzgojiteljev) (61,79 % populacije) in 1343 dijakov (25,18 % populacije). Ugotovili smo, da anketiranci najbolj resno ocenjujejo spolno, zatem fizično in nato psihično nasilje, da pedagoški delavci in dijaki bolj resno ocenjujejo nasilna dejanja, storjena v družini kot nasilna dejanja, storjena v šolskem okolju. Iz raziskave izhaja, da pedagoški delavci statistično višje ocenjujejo zasluženo višino kazni kot dijaki, ter da ženske v primerjavi z moškimi bolj resno ocenjujejo nasilna dejanja. Ugotavljamo, da obstajajo statistično pomembne razlike v oceni resnosti nasilnih dejanj v odvisnosti od organizacijske oblike dijaškega doma. Najbolj resno ocenjujejo nasilna dejanja nad istospolno usmerjenimi dijaki in skupinami v samostojnih dijaških domovih, sledijo zasebni dijaški domovi in dijaški domovi, ki so organizacijsko povezani s šolo. Obstajajo tudi statistično pomembne razlike v oceni resnosti nasilnih dejanj nad dijaki, ki javno in jasno opredeljujejo svojo versko pripadnost med samostojnimi domovi in domovi, ki so organizacijsko priključeni šoli, v prid samostojnih domov. Pedagoški delavci v primerjavi z dijaki bolj resno ocenjujejo nasilno dejanje nad versko in etično drugačnimi posamezniki in skupinami. Med dijaki in pedagoškimi delavci ne obstaja statistično pomembna razlika glede ocene resnosti nasilnih dejanj nad dijaki s posebnimi potrebami. Anketiranci bolj resno ocenjujejo nasilje nad dijaki s posebnimi potrebami, ki imajo specifične primanjkljaje, kot nad nadarjenimi dijaki. Ugotovili smo,
Keywords: organiziranost organizacije, organizacijska kultura, odnosi v organizaciji, dijaški dom, prepričanja, stališča in vedenjske namere do nasilnih dejanj, dijaki, pedagoški delavci, ravnatelji, stališča do nasilja, politika preventive proti nasilju
Published: 06.03.2012; Views: 2228; Downloads: 210
.pdf Full text (2,41 MB)

2.
INDIVIDUALNI DEJAVNIKI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA IN VIKTIMIZACIJE
Ana Amon, 2016, master's thesis

Abstract: Medvrstniško nasilje je namerno, negativno in ponavljajoče se vedenje, usmerjeno proti žrtvi, ki je šibkejša ali bolj ranljiva od nasilneža (Monks in Smith, 2006). Viktimizacija pa je definirana kot ponavljajoča se izpostavljenost agresivnim in nasilnim dejanjem s strani enega ali več posameznikov (Salmivalli in Peets, 2009). Obstaja veliko različnih dejavnikov, ki vplivajo na pojav in razsežnosti medvrstniškega nasilja. Glavni cilj magistrskega dela je bil preučiti, v kolikšni meri posamezni individualni dejavniki napovedujejo pojavljanje izvajanja medvrstniškega nasilja in viktimizacije. V raziskavo je bilo vključenih 2007 učencev (1012 fantov in 995 deklet) slovenskih osnovnih šol od 6. do 9. razreda. Na podlagi rezultatov hierarhične multiple regresijske analize sva ugotovili, da izvajanje medvrstniškega nasilja statistično pomembno pozitivno napovedujejo starost, stališča v podporo nasilnežu, internalizacija jeze in eksternalizacija jeze, kar pomeni, da z naraščanjem teh dejavnikov narašča tudi stopnja izvajanja medvrstniškega nasilja. Učni uspeh, stališča v podporo žrtvi in nadzor jeze pa predstavljajo negativne napovednike izvajanja medvrstniškega nasilja, kar pomeni, da z upadanjem teh dejavnikov stopnja izvajanja medvrstniškega nasilja narašča. Za viktimizacijo pa so rezultati pokazali, da so njeni pozitivni napovedniki stališča v podporo nasilnežu, splošna samopodoba, internalizacija jeze in eksternalizacija jeze, kar pomeni, da z naraščanjem teh dejavnikov narašča tudi stopnja viktimizacije. Učni uspeh, samopodoba na področju vrstnikov in samopodoba na področju zunanjega videza pa viktimizacijo napovedujejo negativno, kar pomeni, da z upadanjem teh dejavnikov stopnja viktimizacije narašča. Spol se je izkazal kot negativni napovednik tako izvajanja medvrstniškega nasilja kot tudi viktimizacije, kar pomeni, da so fantje pogosteje izvajalci in žrtve medvrstniškega nasilja. S pomočjo t-testa za neodvisne vzorce pa sva ugotovili, da učenci, ki nimajo prijatelja v razredu, pogosteje doživljajo viktimizacijo kot tisti, ki imajo vsaj enega prijatelja v razredu.
Keywords: medvrstniško nasilje, viktimizacija, individualni dejavniki, spol, starost, učni uspeh, samopodoba, stališča do nasilja, samoučinkovitost, izražanje jeze, prijateljstvo
Published: 29.09.2016; Views: 661; Downloads: 147
.pdf Full text (1,15 MB)

Search done in 0.05 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica