| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
STRUKTURA SREDNJEGA ČREVESA VELIKEGA JAMSKEGA PAJKA, (META MENARDI) (LATREILLE 1804) (ARANEAE, TETREAGNATHIDAE), MED PREZIMOVANJEM V NADZOROVANIH RAZMERAH
Nina Brdelak, 2017, master's thesis

Abstract: Raziskovali smo strukturne in ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa pajka Meta menardi v nadzorovanih razmerah stradanja pozimi, torej v izzvanem prezimovanju, kar je primerljivo naravnem stradanju pozimi, če pajek ne ulovi nobenega plena. Metodologija raziskovanja. Ob pisanju teoretičnega dela magistrske naloge smo si pomagali z ustreznimi članki različnih avtorjev in internetnimi viri. Podatke empiričnega dela za izvedbo magistrske naloge smo pridobili z delom v laboratoriju. Rezultati. Ugotovili smo, da so v epitelu srednjega črevesa prisotne sekrecijske in prebavne celice ter adipociti. Apikalni del epitelnih celic z mikrovili meji na črevesni lumen. Sekrecijske celice vsebujejo številne cimogene granule, prebavne celice pa številne prebavne vakuole. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole pri obeh spolih vsebovale večje količine elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Adipociti so pri obeh spolih vsebovali veliko lipidnih kapelj in zrn glikogena. V sredini prezimovanja so prebavne vakuole pri samcih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot pri samicah, kjer je bilo elektronsko gostega materiala zelo malo (večji del je predstavljal elektronsko svetel material). V adipocitih smo pri obeh spolih opazili porabo glikogena ter lipidov. Pri samcih v prebavnih vakuolah v prebavni celici ob koncu prezimovanja ni bilo elektronsko gostega materiala, v nasprotju s samicami, kjer so še bile prisotne manjše količine elektronsko gostega materiala. Ob koncu prezimovanja so adipociti pri samcih vsebovali več lipidnih kapelj kot adipociti samic; pri samicah so bile posamezne lipidne kaplje v osrednjem delu celic. Ob koncu prezimovanja so bili v sekrecijskih celicah samcev prisotni posamezni avtofagosomi, v prebavni celici pa smo našli avtolizosom. Med prezimovanjem so bili v epitelnih celicah srednjega črevesa prisotni tudi številni sferiti. Njihova zgradba se je med prezimovanjem pri obeh spolih spreminjala. Posamezne plasti materiala so se postopoma porabljale in ob koncu prezimovanja so bili sferiti večinoma prazni. Sklep. Ultrastruktura celic srednjega črevesja se pri pajku Meta menardi pozimi med nadzorovanim stradanjem spreminja. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole v prebavnih celicah pri obeh spolih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Za sekrecijske celice so značilne številne cimogene granule in zrnati endoplazmatski retikulum. V adipocitih so poleg velikega števila zrn glikogena prisotne številne lipidne kaplje, ki so na začetku prezimovanja tesno ena ob drugi in pritiskajo ob jedro. Struktura sferitov se med prezimovanjem spreminja. Ob koncu prezimovanja so pri obeh spolih prisotne avtofagne strukture (avtofagosomi in avtolizosomi). Med spoloma obstajajo manjše razlike v ultrastrukturi celic srednjega črevesa in v uporabi založnih snovi.
Keywords: pajkovci, srednje črevo, prezimovanje, stradanje, ultrastruktura celic prebavila
Published in DKUM: 07.06.2017; Views: 1470; Downloads: 99
.pdf Full text (1,72 MB)

2.
Ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa med prezimovanjem velikega jamskega pajka, Meta menardi (Latreille 1804) (Araneae, Tetragnathidae), v naravnih habitatih
Nina Weiland, 2017, master's thesis

Abstract: Meta menardi je troglofilna vrsta. Večino življenjskega cikla preživi v podzemeljskih habitatih. V svojem življenjskem ciklu nima programiranega prezimovanja, kar pomeni, da se pozimi priložnostno prehranjuje. Ob nedostopnosti plena in posledičnem stradanju v celicah potečejo procesi, značilni za vrste s programiranim prezimovanjem, ki se pozimi ne prehranjujejo. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo proučili strukturo in ultrastrukturo divertiklov srednjega črevesa M. menardi med prezimovanjem v naravnih habitatih. Samce in samice M. menardi smo nabrali v različnih obdobjih prezimovanja – na začetku (november), na sredi (januar) in ob koncu prezimovanja (marec). Zanimale so nas spremembe v strukturi in ultrastrukturi pri obeh spolih, spreminjanje količine založnih snovi, značilnosti sferitov in pojav avtofagnih struktur, ki odražajo trajanje stradanja med prezimovanjem. Epitel divertiklov srednjega črevesa je bil zgrajen iz prebavnih, sekrecijskih in založnih celic. V strukturi in ultrastrukturi med spoloma ni bilo razlik. Med prezimovanjem so se v epitelnih celicah divertiklov pojavile spremembe, značilne za stradanje. Količina založnih snovi (glikogena in lipidov) se je zmanjšala. Sferiti so imeli med prezimovanjem vse več elektronsko svetlejših, izpraznjenih plasti. Število avtofagnih struktur, stopnja vakuolizacije citoplazme in poraba materiala iz vakuol so se povečali. Ultrastrukturne značilnosti, ki so odraz stradanja med prezimovanjem, so pri M. menardi posledica pomanjkanja in nedostopnosti plena, ki prezimuje v jamah. Nutriente in energijo za vzdrževanje različnih fizioloških procesov, potrebnih za preživetje med stradanjem, so pajki pridobivali s porabo energijsko bogatih založnih snovi, iz mineralnih in organskih sestavin sferitov, z razgradnjo celičnih sestavin v procesu avtofagije in intenzivne vakuolizacije ter priložnostno s prebavo ujetega plena. Ob koncu prezimovanja so se pri eni samici v tkivu z značilnostmi stradanja pojavile velike, elektronsko temne prebavne vakuole, z lipidnimi kapljami, kar je dokaz, da je samica ob koncu prezimovanja ujela plen. Ujetje plena je najverjetneje sovpadlo z zaključkom prezimovanja nekaterih nevretenčarjev v jami in posledično migracijo določenega plena iz jame.
Keywords: avtofagija, prezimovanje, sferiti, srednje črevo, stradanje, ultrastruktura, založne snovi
Published in DKUM: 08.05.2017; Views: 1432; Downloads: 116
.pdf Full text (4,91 MB)

3.
Spremembe v srednjem črevesu in goltnih žlezah po okužbi medonosne čebele (Apis mellifera carnica) s sporami Nosema spp.
Mateja Soklič, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Medonosna čebela (A. mellifera) spada med najpomembnejše, vsekakor pa tudi najštevilčnejše opraševalce kmetijskih pridelkov. Živi v specifični socialni združbi z izrazitim kastnim sistemom. Troti in matica predstavljajo reproduktivne osebke v družini za razliko od delavk, ki so sociološko sterilne. V družini opravljajo naloge oskrbovanja zalege, matice in mladih čebel z matičnim mlečkom ali drugo hrano, gradijo satje, varujejo panj pred vsiljivci in nabirajo mano, nektar, cvetni prah in vodo. Delavke lahko zaradi prezgodnje smrtnosti ali subletalnih učinkov, zaradi katerih niso sposobne opravljati katere od naštetih nalog, družini ne koristijo več. Kadar je število takšnih delavk veliko, ta izguba prizadene celotno čebeljo družino. Zato smo v pričujoči nalogi preverili, kakšni so subletalni vplivi okužbe s pogostima parazitoma iz družine Nosema spp. na srednje črevo in goltne žleze čebel delavk. S pomočjo tehnike TUNEL za zaznavanje celične smrti smo ugotavljali pojavnost odmiranja celic na tkivnih rezinah srednjega črevesa in goltnih žlez, neokuženih ali z N. apis oziroma N. ceranae okuženih čebel. Poleg tega smo ocenili vpliv okužbe na morfologijo obeh organov. Premer goltnih žlez smo uporabili kot indikator razvitosti žlez in analizirali njegovo povezanost s težo glave. Ugotovili smo, da okužba z N. apis povzroča povečano smrtnost celic epitela srednjega črevesa. Delež TUNEL pozitivnih jeder pri neokuženih delavkah se je ves čas gibal okoli desetih odstotkov, kar je približno petina pozitivnih jeder, ugotovljenih pri z N. apis okuženih delavkah. Po 15. dnevu je število upadlo na raven prvih. V črevesju z N. ceranae okuženih delavk je bilo število apoptotičnih jeder znatno višje od kontrol tretji. dan, po 12. dnevu pa je povsem upadlo na z neokuženimi delavkami primerljivo raven. Pri čebelah, okuženih z Nosema spp., so bile spore 15. dan prisotne v večini epitelnih celic, zgradba srednjega črevesa je bila močno spremenjena in je kazala znake degeneracije. Okužba z Nosema spp. je negativno delovala na razvoj goltnih žlez in njihovo sekretorno aktivnost. Pri okužbi z N. ceranae smo zabeležili signifikanten (P < 0,05) negativen vpliv okužbe na razvitost goltnih žlez na vse dni testiranja in na 12. ter 21. dan za okužbo z N. apis. Na histološki ravni smo pri okuženih delavkah v hipofaringealnih žlezah ugotovili zmanjšanje količine citoplazme in sekretornih veziklov, ki so znak aktivnosti žlez. Povišan je bil tudi delež celične smrti v sekretornih celicah goltnih žlez okuženih čebel. Ker v nobenem izmed preiskovanih vzorcev goltnih žlez nismo ugotovili spor Nosema spp. sklepamo, da žleze niso primarno mesto okužbe. Atrofija žlez pri okuženih delavkah je tako verjetno posledica slabšega izkoriščanja hrane zaradi poškodb, ki jih povzroči razmnoževanje parazitskih gliv v črevesnem epiteliju. Premeri goltnih žlez so bili v neposredni korelaciji s težo glave pri delavkah iz vseh treh skupin. Okužba z N. ceranae se je širila z okuženih na neokužene delavke, ne pa tudi na matice v poskusnih plemenilnikih. Razvoj okužbe pri neokuženih delavkah je z zamikom sledil poteku pri sočasno naseljenih delavkah, ki so prejele 80.000 spor N. ceranae.
Keywords: Apis mellifera, srednje črevo, goltne žleze, Nosema spp., celična smrt
Published in DKUM: 05.08.2016; Views: 2542; Downloads: 149
.pdf Full text (5,33 MB)

Search done in 0.07 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica